Pages

ponedeljek, 23. januar 2017

Krof za predjed

Včeraj zvečer se je moj računalnik odločil, da ima dovolj. Po približno petih letih, nekaj bolečih padcih, štiriintridesetih servisnih intervencijah in devetnajstih (moje trditve so zgolj simbolične) polnih lunah je mrknil kot njegova lastnica po sedemindvajs... treh (treh!) kozarcih vina. Optimistično sem upala, da je samo faza. Približno tako, kot je moja družina upala, da je samo faza moja odločitev, da grem študirat socialno delo. "V ponedeljek zjutraj bo kot nov," sem si rekla sama pri sebi in šla spat. No... Današnje dopustniško jutro se je začelo klavrno zame in za mojo belo pošast. Danes je prvi dan mojega študijskega dopusta. Posledično je tudi prvi dan v katerem sem se, ne nujno v tem vrstnem redu, zavedla, da a) imam izredno nepospravljeno stanovanje, b) da obstaja več kot 30 načinov sporazumevanja z mački in c) da ima moja tesnoba kar nekaj stopenj in vse se da doživeti v enem dnevu. In če ne bi bil že to, da imam čez manj kot 3 mesece strokovni izpit, o katerem imam pojma toliko kot o gibanju delnic na borzi, dovolj velik razlog za stres, sem ostala še brez računalnika. Namesto, da bi se danes zjutraj odločila, da se bom odraslo in odgovorno lotila te težave in se predvsem, kot načrtovamo, lotila Ustave Republike Slovenije, sem naredila popolnoma nasprotno...
Najprej sem poklicala vse v svojem ožjem sorodstvu in jim potarnala, da je mojega življenja konec in da je svet krivičen in grozen. Rezultat? Nekaj besed podpore, nekaj usklajenega jokcanja in živčna Ajda. Po začetni fazi sem se vsedla v avto in se odpeljala na drugi konec Ljubljane, da sem trem prodajalcem v treh različnih trgovinah z računalniško opremo popolnoma zamorila dan z vprašanji o možnosti kredita, sedemnajst inčnimi zasloni in moji želji po tem, da če je računalnik drag, naj bo vsaj lep. Rezultat? En informativni izračun obročnega odplačevanja, prazen tank in še nekoliko bolj živčna Ajda. Po realizaciji, da sem res ostala brez računalnika in da bo, glede na moje gmotno stanje, tako še vsaj do 3. februarja, sem zagledala luč na koncu tunela. Krof iz Pekarne Rašica. Ne glede na to, da sem malo jezna na njih, ker jim je zadnjič krofov spet zmanjkalo in da so možnost tega dogodka še povečali s pretiranim napisom SVEŽI KROFI, ki se vidi čez cele Črnuče sem jim hvaležna za obstoj. 
Trenutno sedim za mizo v kuhinji, pred mano je pol krofa (update, dve in pol sekunde kasneje: krofa ni več), v pečici se peče kosilo, jaz pa na roke s kulijem pišem blog. Namesto kopi pejsta mi družbo delajo zvezdice, ki nakazujejo, da sem pozabila v blog umestiti nekaj izredno pomembnega, obroba lista pa je počečkana z mojimi kracarijami, kot ponavadi. Gledam v mrzel dan, na polje, kamor se odpravljam teč že zadnji dve uri, pa se mi še vedno ni dalo dvigniti moje lene razočarane riti. Na take dneve sovražim samo sebe in sem vesela, da sem sama s seboj, ker sem strup za družbo. Moja psiha enostavno ni narejena za take situacije, čeprav bi si človek mislil, da že ima kondicijo. In kaj je najlepše? Za mano je prvi dan dopusta, snovi pa se še dotaknila nisem. Pa kaj, če ne naredim izpita. Povprečna plača socialnega delavca na madžarskem je itak samo 531€. In zakaj na Madžarskem se vprašate? Ja zakaj pa ne!

ponedeljek, 01. avgust 2016

Samska - ali pač ne?

Samskost je postala pravi fenomen – je način življenja. V prostem času rada kolesarim, berem knjige in sem samska. Forever alone. Samske ženske po tridesetem. Samske in uspešne – kariero postavile pred željo po družini in menjanje plenic. Ker pač uspešen in mama ne smeš in ne moreš biti naenkrat. In ne glede na to, ali to želimo, ali ne, je 'zakonski stan' postal eden izmed ključnih osebnostnih lastnosti. Sara je stara 30 let, dela kot frizerka in je samska. Pa mačka ima. Ja, mačka. (Le kako se ji to zdi pametno, moški imajo seveda raje pse!)

Zadnjih pet let svojega življenja sem bila samska. To je postalo del moje identitete. Zafrkavala sem se sama iz sebe, smejala sem se temu, da bom pač večno samska. (Bili so večeri, ko sem se tudi pošteno jokala, ampak ti so bili na srečo redki.) Prijatelji so me jemali za samsko, družba me je jemala za samsko. Večkrat sem se pošalila (in se še vedno), da me pa doma ne čaka družina in fant, ampak 'samo' maček. In ja, navadila sem se na to, sprejela sem to vlogo. Ponotranjila sem to vlogo in v njej sem se počutila udobno. Celo ponosna sem bila, da mi poleg štirinožne pošasti ni treba gledati na nikogar drugega, ni se mi bilo potrebno prilagajati, vozila sem svoj tempo življenja. Ker živim sama je bilo vse to dokaj enostavno. Ustvarila sem si rutine, v katerih sem prisostvovala sama, dneve sem si prilagodila tako, da je bilo zadoščeno meni in družbeno določenim standardom za socializacijo. Vsake toliko sem šla na kakšno kavo, za vikend sem pospravljala, večino popoldanskega časa sem prebila na fitnesu. Skrbela sem zase in si gradila kariero – kot se to za samske ženske v prvi polovici dvajsetih spodobi. Vsake toliko sem slišala kakšno pikro o svoji samskosti, česar pa se tudi sčasoma navadiš. Moški te začnejo gledati vse bolj kot plenilca, ki čaka, da bo ujel njihovo spermo, poročeni in vezani pa te pomilujejo in ti obljubljajo, da boš tudi ti enkrat »srečen, kot oni«, ker kdo pa si ne bi želel njihove sreče – morda nimajo službe, avta in stanovanja, imajo pa 'svojo drugo polovico'. In kolo.  
Po naključju in popolnoma nepričakovano (vam še niso povedali, da ljubezen svojega življenja spoznaš, ko to najmanj pričakuješ?) sem pred kratim zapustila samski stan in se pridružila tistim s psom. Tistim, ki vprašajo, če lahko pride še ON. Tistim, ki na plane odgovorijo takoj, ko vprašajo kakšne načrte ima ON. Tiste, ki grejo na dopust skupaj z NJIM. Tiste, ki imajo na telefonu petnajsttisoč selfijev z NJIM. In če se sprašujete, kako je s prilagoditvami, vam lahko takoj povem, da sem popolnoma neprilagojena. Ker jaz pač ne znam biti v zvezi. Kot zgubljen cucek sprašujem po nasvetih, z očmi iščem pomoč pri znancih in neznancih in se vsake toliko vprašam kakšno neumnost, kot na primer: »Kaj pa jejo?«, NJEMU pa postavljam še bolj neumna vprašanja, na primer: »Aja, to si mislil skupaj?« Ja ja, lahko, lahko. Pojdiva skupaj, glejva skupaj, narediva skupaj. Besede skupaj že dolgo ni bilo v mojem slovarju in imam težave s prilagajanjem, ampak to več ali manj zato, ker sem že na splošno bolj neprilagojene sorte. Preselila sem se iz svojega planeta na NAJINEGA. Iščem skupne avtoceste, ampak velikokrat še vedno pristanem na kakšnem zakotnem makadamu. Ups, pristaneva. Pristaneva na kakšnem skupnem makadamu.

Če ste morda dobili napačen prvi vtis – srečna sem. Navkljub vsem težavam, vsem luknjam na poti in vsem trenutkom, ko sem se želela skriti in nikoli več prikazati, sem smotana kot še nisem bila. Pet let je dolga doba. Dolga doba od zmedene mlade študentke, ki ne ve točno kaj želi od sebe in od zveze in si ne dovoli napak, do kakortoliko odgovorne odrasle babe, ki dela napake in jih sprejme – pri sebi in pri njem. Moja identiteta se je premaknila, ni pa se spremenila in verjetno bo dolgo trajalo, preden bom samo sebe dojela v pravem predalčku. Še vedno se smejim vsem vicem na račun samskih, kot da sem del te subkulture. Še vedno rada povem, da je edina oseba, za katero moram skrbeti, moj maček. Je pa razlika v tem, da zdaj zame skrbi še nekdo drug. Skupaj z mojo novo identiteto osebe v zvezi pa so prišli novi zahtevki družbe, ki želijo, da čimprej naredim trinajst otrok, uredim skupno stanovanje in se poročim. Družbi je dolgčas, poroke in otroci se pač morajo dogajati. Meni na srečo še ni dolgčas. Počasi in vztrajno. S čim več ljubezni. 

torek, 12. julij 2016

Skrijte svoje otroke

Včasih je bolje, da se kakšne teme ne lotim, ampak to ni ta včasih. Tiho pač ne morem biti, ker sem po dolgem času tišine ugotovila, da se moram postaviti v bran svojemu poklicu. Letos je o socialnem delu govora več kot kadarkoli – ljudje imajo občutek, da so primerni sodniki za delo centrov za socialno delo, čeprav v večini sploh ne vedo, kaj se tam dogaja. Čeprav sem na trenutnem delovnem mestu tako zelena, da je ni sosedove trave, ki bi bila bolj, sem se odločila, da se na sebi najbolj primeren način odzovem na medijski linč, ki smo ga socialni delavci deležni. Tudi zato, ker sem v svojem bistvu socialna delavka, moj poklic živim in ne samo opravljam (česar so na žalost včasih preveč burno deležni ljudje v mojem osebnem prostoru). Začnimo s tem, da je socialno delo znanost. Čeprav si večina ljudi predstavlja, da diplome in magisterije kupujemo pri tretji branjevki v zadnji vrsti na nedeljski tržnici ni tako – tako kot vsi ostali znanstveniki, pridobimo svojo izobrazbo na fakulteti. To morda ni najtežja fakulteta na svetu, ampak lagala bi, če bi rekla, da sem jo naredila z lahkoto. Za mano je 5 let intenzivnega študija domače (na kar smo lahko še posebej ponosni) in tuje literature in predvsem ogromno prakse. In ko rečem ogromno mislim več kot na večini, če ne celo na vseh programih v Sloveniji. Vsako leto znova - več kot na vseh pedagoških smereh. Poleg tega moramo socialni delavci – tako kot pravniki in šolniki – po izobraževanju na fakulteti opraviti še eno leto pripravništva in strokovni izpit. Pot do našega naziva ni lahka, ampak se splača, če je to poklic, ki ga želiš opravljati. In to je skupno večini socialnih delavcev – želja po tem, da delamo z ljudmi in za ljudi. Socialni delavci brez te želje obstajajo, ampak na srečo v večini zapolnjujejo delovna mesta, kjer se jim z ljudmi ni treba ukvarjati. Razlike med socialnimi delavci, psihologi, sociologi in ostalimi ogroženimi živalskimi vrstami mnogi ne poznajo. Razlogov za to je mnogo, glavni pa je, da se, na srečo, ljudem, ki se imajo čas ukvarjati s pljuvanjem našega poklica v javnosti, s storitvami Centrov in ostalih organizacij, v življenju še ni bilo treba srečati. Na vašo srečo, ali pa morda žalost. Poklic je težko strniti v kratko definicijo, bom pa poskusila. Izposodila si bom prispodobo, ki jo je v mojem prvem tednu faksa povedal eden od mojih profesorjev. Razlika med socialnim delavcem in ostalimi -logi je v tem, da moramo socialci včasih dati roko v školjko in jo odmašiti. Socialni delavci nismo teoretiki, smo praktiki, ki ljudem nudimo socialno podporo in pomoč v času, ko je v svoji socialni mreži in družbi ne dobijo. Ljudi primemo za roko, ko gredo čez cesto in jim pomagamo nesti vrečke iz trgovine – če je cesta revščina in če so vrečke iz trgovine njihovi dolgovi. Ničesar ne delamo mimo njih in brez njih, dokler ne gre za koristi otrok ali javno korist. Ne definiramo vaših težav po obrazcih in ne lepimo nalepk, ker to ni naše delo. Če potrebujete nalepko se lahko obrnete na psihiatre in zdravnike. Delamo v nevladnih organizacijah, v zasebnih podjetjih, v zdravstvu, šolstvu in – na grozo vseh vas – Centrih za SOCIALNO DELO, kjer pa smo že skoraj v manjšini. S tem sem želela poudariti predvsem širino našega poklica. Na centru za socialno delo se z našim poklicem večina ljudi sreča pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Na teh delovnih mestih smo socialni delavci v bistvu v manjšini, kar niti ni tako zelo narobe – to dejansko ni socialno delo. Socialno delo na centru se začne na področju prve socialne pomoči, nadaljuje pa na področju zaščite otrok, mladostnikov, starejših, področju post penale, skrbništva, nasilja v družini, varstva pravic prosilcev za azil, itd... Socialno delo nikoli ni izključno delo s papirji in delo na računalniku, v ospredje je delo z ljudmi, veliko tudi na terenu. Socialni delavci opravljamo svoje delo s prostovoljnimi in neprostovoljnimi uporabniki, kar je odvisno od tega, ali se izvaja storitev, za katero morajo dati ljudje soglasje, ali pa gre za nalogo, ki se izvaja po uradni dolžnosti in ima za svojo podlago zakon, kot je na primer Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Mimo zakona na srečo, ali pa na žalost, ne moremo. Če gremo, ali če postopke krajšamo, delamo to vedno samo v primeru varovanja zdravja ali življenja. Redko kdaj imamo pri svojem delu možnost dela na lastno pest – pa še takrat gre samo za oceno ali mnenje, večinoma pa za našimi odločitvami stojijo tudi sodelavci, strokovni timi, direktorji in ustanove s svojimi poročili – šole, zdravstveni domovi, druge ustanove. Noben socialni delavec ne krade otrok – odvzemamo jih v primerih, ko je to zaradi visoke stopnje ogroženosti otroka nujno potrebno za otrokovo varnost in nadaljnji razvoj. Tako kot mora zdravnik na operacijski mizi v sekundi odločiti, kaj bo naredil, da oseba ne bo umrla, moramo mi v najhitrejšem času ugotoviti kaj lahko naredimo, da se bo otrok zjutraj zbudil živ, brez modric, varen in ob osebi, ki ga ne bo oškodovala njegovega otroštva. Nasilja ne vohamo – vsak član družbe nosi odgovornost, da opazi in prijavi vse vrste nasilja, ki ga zazna. Čez stene ne vidimo in ljudi ne spremljamo na vsakem njihovem koraku. Svoje delo opravljamo brez varnostnikov in prevečkrat brez policistov, naša imena pa so dostopna širši javnosti. Del našega dela so zaupni podatki uporabnikov, ki niso javno dobro in nikakor ne sodijo na ulico, na televizijo ali v časopise. Korist otrok pomeni tudi to, da soseda Micka ne ve, da so bili otroci odvzeti staršem in da očetove težave z alkoholom niso stvar debate v cerkvi pred nedeljsko mašo ampak stvar družine in pristojnih organov. Slovenci smo super ljudje, če to želimo biti, ampak smo vse preveč tolerantni do nasilja v družini, alkoholizma in duševnih stisk. Prepričani smo, da je družina nekaj svetega in da nič ne more nadomestiti vrednosti krvnega sorodstva. Smo tradicionalni, ne dovolimo sprememb in ne pustimo, da nam kdo jemlje NAŠE otroke, kot da so javno dobro, predmet menjave in da je naša osebna bolečina ob izgubi otroka vredna več kot njegova pravica do varnega okolja. Družine delajo napake, velikokrat ne zagotavljajo primernega okolja za otrokov razvoj, včasih pa mu celo direktno škodijo. Če bi krvno sorodstvo enačili s primerno vzgojo in skrbjo, bi bil naš poklic verjetno nepotreben. In marsikomu se zdi, da je tako. Tudi socialni delavci s strokovnimi izpiti in leti izkušenj delajo napake in kdaj pa kdaj sprejmejo napačno odločitev, nikoli pa ne odvzemajo in nameščajo otrok v rejniške družine iz principa, škodoželjnosti ali osebnega zadovoljstva. Popravek: socialni delavci nikoli ne delamo ničesar iz principa, škodoželjnosti in osebnega zadovoljstva. Imamo dovolj dela tudi brez tega, Slovenci smo na splošno narod, ki bi se lahko imel bolj rad in bolj spoštoval medsebojne človekove pravice. Smo pa ljudje. Ljudje delajo napake, kdaj na kaj pozabijo, kdaj kaj založijo ali izgubijo, verjemite pa, da za vsako našo napako stoji lekcija in da naredimo vse, da se napake ne ponovijo, ker vemo, kakšen vpliv imajo tudi najmanjše nepravilnosti na človeška življenja. Moja pisarna je odprta vsak dan v času uradnih ur, če pa si zaželite moje družbe in odkritega pogovora pa se lahko oglasite kadarkoli, tudi če ste polnoletni in se vam zdi, da ne sodite k meni in vas samo zanima kaj se sploh dogaja v tej zakleti stavbi. Ker imam rada svoj poklic in ker želim, da se tudi socialni delavci na svojih delovnih mestih počutijo varno in sposobno, kar tudi so in smo. Za konec še to – dobro je, če ljudje našega dela ne poznajo, saj to pomeni, da našega dela v vsakdanjem življenju ne potrebujejo. Ni pa dobro, če se ljudje, ki ne razumejo naše stroke, vtikajo v naše delo, dvomijo v naše odločitve in javno izražajo nezaupanje v naše delo, ker zaradi tega škodijo tistim, ki naše delo dejansko potrebujejo. 

torek, 03. maj 2016

Sladka kot med

V nedeljo sredi noči sem sedela na mestu, ki me je vrnilo nazaj v čas. Smejala sem se temu, da sem spet tam in s prijateljico obujala spomine na ta kraj in na vse, kar naju z njim povezuje. Zaradi tega, ker sem zdaj odrasla in odgovorna oseba (prosim, da to besedno zvezo iz moje strani vedno jemljete s kančkom sarkazma), ne bom šla v podrobnosti, ker niso primerne za javno objavo. Recimo samo, da sem bila po sedmih letih faksa, nekaj zamenjanih službah, diplomi in magisteriju, spet tam, kjer prej. Kot da se ne bi nič zgodilo. V enaki družbi, z enakim namenom. Smejali sva se temu, da se, čeprav se je spremenilo vse, še vedno ni spremenilo nič. Jaz se definitivno nisem. Včerajšnji dogodek me je spomnil na najlepša leta mojega življenja. Ne, nisem stara, še zdaleč ne. Še blizu nisem srednjim letom, pa imam vseeno občutek, da ne more biti več tako lepo, kot je bilo. Imela sem srečo. Imela sem srečo, da sem imela najboljša najstniška in dvajseta leta, ki si jih ljudje lahko predstavljajo. Ne bom rekla, da je moja mladost in način, kako sem jo preživela, pravilna. Razumem, da lahko ta leta preživiš popolnoma drugače, pa še vedno odrasteš v človeka, ki razume življenje. Ampak zdi se mi, da so bila leta moje srednje šole in mojega faksa nekaj tako fantastičnega, da bi si želela, da bi jih doživeli vsi. V teh letih sem doživela največ bolečine, največ sprememb, največ heartbreaka (skoraj dovolj za celo zivljenje), največ sramote, največ neumnih odločitev, največ sranja,... ampak to spada zraven. To mora biti, da se lahko potem pri petindvajsetih (in upam da, tudi štiridesetih, petdesetih in osemdesetih) nasmejiš ob misli na to. Imela sem srečo, da mi nikoli ni nič manjkalo. 

Nikoli nisem bila za kaj pomembnega prikrajšana, materialno je vse štimalo. Imela sem komsi komsa urejene družinske odnose, šolo sem komsi komsa izdelovala, imela sem komsi komsa denarja za tisto škatlo čikov in liter janževca.. komsi komsa je šlo, uglavnem. Tudi nisem imela hardkor mladosti, ki jo opisuje Vojnović v Čefurjih ali življenja kot ga opisuje Cvitković v Deluxu. Imela pa sem Vič. In Trnovo. In center. In kot tipična presrana Ljubljančanka iz Viča sem videla in doživela marsikaj. Brez ghetta. Z veliko alkohola in mnogo drugimi zadevami, ki pa niso vodile v zlorabo heroina. Imela sem pa tudi nekaj, o čemer lahko marsikdo samo sanja - najboljše prijatelje na celem planetu. Ne ne, to ni tisto prijateljstvo, v katerem si lahko poveš vse. To je tisto prijateljstvo, v katerem dejansko SI poveš vse, kljub temu pa želiš se vedno biti bližini te osebe. Vse od tega, kakšne barve je zadeva, ki pride iz vseh mogočih lukenj dve uri po dvanajstih tequilah pa do tega, kaj je pisalo na boksarcah neznanca iz Bakhusa, ki je bil lep samo s sončnimi očali, ki si jih cel večer porivala nazaj na njegov nos. Saj ni bilo vedno tako hudo, precejkrat pa je bilo. Vse od balkona v Šentvidu, pa metanja jajc v šolo, pa teka pred policijo (teh nekajkrat sem verjetno edinokrat tekla v času moje srednje šole), alkohola na šolskih hodnikih med odmori, ukora zaradi posedovanja in kajenja trave na šolski ekskurziji, spanja v nočnih lokalih, pregovarjanja z lastnikom lokala ob treh zjutraj pred njegovim lokalom, teka na Metelkovo in nazaj v park Zvezda, po osebno izkaznico prijateljice, da bi pač lahko prišla v lokal, za kamor sem premlada, poletja, kjer sem doma preživela točno tri dni od treh mesecev, bruhanja vina v umivalnik v službi, bruhanja po koktejlih najprej v en wc, potem v drugega in nazadnje še v umivalnik (bruhanja je bilo kar nekaj), plazenja po vseh štirih zaradi trenutne shizofrenije, stalnih prepirov z varnostniki, prepirov z natakarji, prepirov same s sabo in flašo vodke, neumnosti z neznanci (ta del more bit bolj cenzuriran, za voljo mojega ugleda, kolikor ga pač še imam), eksperimentiranja na Umeku, ugotavljanja, da je dečko zraven tebe v bistvu dosti premlad (v nekaterih primerih prestar), bega pred neznanci (ob večih priložnostih), ukradenih prometnih znakov, tlakovcev, krtače in čevljev, kreganja z učitelji,...

Ampak popolnoma vse, res vse, bi bilo čisto brezpredmetno, če dogodkov ne bi mogla deliti z najboljšimi osebami, ki si jih sploh lahko želiš v svoji bližini. Kdor ima prave prijatelje, ima pomojem vse. Pa čeprav nima denarja za več kot deci deci, pa čeprav ne ve, kako bo prišel domov, pa čeprav ne ve, če se bo zbudil sredi Prešerca ali sredi Parlamenta. Družina je super, ampak prijatelji so tisti, ki te bodo pobrali, ko boš padel v lastno bruhanje (lahko sicer poskušaš poklicati mamo, a sem precej prepričana, da ne bo prišla).

In vse to sem rabila, da sem danes tukaj, kjer sem. Izkušnje so tisto, kar te pripelje na pravo pot - če znaš z njimi ravnati. In če imaš okrog sebe ljudi, ki ti pomagajo in s teboj delijo te izkušnje. Če so dobre ali pa slabe, slabše, najslabše. Vse najhujše bo minilo. Pomembno pa je tudi vedeti, kdaj odnehaš. In mislim, da sem jaz počasi odnehala. 
(Ne, to zagotovo ne pomeni, da se ga ta trenutek napiješ do nezavesti in čakaš, da se zbudiš prerojen, moder in uspešen. To pomeni, da če se ga kdaj napiješ in pozabiš na jutri, še ne bo konec sveta.) 

V tretjem letniku srednje šole, na šolski ekskurziji, mi je profesorica za geografijo rekla, da me vidi v vlogi človeka, ki na podlagi svojih izkušenj lahko usmerja mlade, da najdejo pravo pot. (Tudi ona je to rekla na podlagi izkušenj z mano - ravno po ukoru in enem skorajšnjem opominu zaradi ugovarjanja.) Še vedno sem ji hvaležna, da mi vsak dan znova v ušesih odzvanjajo njene besede. 

...

Vsem mojim prijateljem in vsem tistim, ki na kakršenkoli način našli pot v moje življenje, pa čeprav za kratek čas - rada vas imam. Mnogo bolj, kot si lahko predstavljate.

...

Dobila sem obvestilo, da so jutri Majske igre. In da si več kot dvajset mojih prijateljev želi udeležiti tega dogodka. Danes je ogromno mojih fejsbuk prijateljev objavilo slike iz spring brejka. Kmalu bo Škisova. Jaz pa ne vem, če še spadam tja. Ne na Majske igre, ne na Škisovo in ne na Spring break. Ta del življenja je za mano in zdi se mi, da sem pripravljena na kaj drugega. Daleč od sofisticiranosti in daleč od kave in bonboniere ob vsakem obisku prijateljev - ampak še vedno prav toliko daleč od allnighterjev in bruhanja v umivalnik v Skeletu.

četrtek, 28. april 2016

Ženska sem

Če bo tole zvenelo šovinistično je že tako prav. Danes se počutim šovinistično. In če to reče ženska, potem je res hudo. Danes mi je hudo. In kot pesniki, tudi jaz težko pišem, če sem popolnoma srečna. In za en kratek trenutek sem imela občutek, da sem. Ampak sem se, tako kot že mnogokrat prej, ampak nazadnje lani enkrat, spet ujela v past.

Ženska sem. Tista tipična baba, ki mora dobiti samo eno prekleto rožo, pa je tvoja. Če me primeš za roko, se stopim. Žal mi je, da se hitro navežem in žal mi je, da vedno znova držim ta zid, držim in držim, pa mi že skoraj uspe... Potem pa pridem nekdo z eno ogromno kuglo in BUM. Zidu ni več. Občutek imam, da sploh nikoli ni obstajal. Ker, zakaj bi se pa branila, če itak vem, da sem glede ljubezni softič.

Kljub občasnim pomislekom, se imam za odgovorno osebo. Skrbim za to, da je v mojem avtu vedno dovolj bencina. Skrbim za to, da moj maček nikoli ni lačen več kot eno uro (ravno toliko, da skočim do trgovine). Vsake toliko zalijem moje rože. Da nimam praznega hladilnika, sem precej pripravljena delati vse, kar mi pride pod roke, čeprav nima niti najmanjše veze z mojimi željami in življenjskimi aspiracijami. Če že ne skrbim za to, da je moja trava vedno pokošena, pa skrbim za to, da spomnim koga, da jo naj pokosi. Že dve leti in pol živim sama. Imam se za zrelo in samostojno osebo. Ampak ko pa pride do ljubezni, sem pa en velik otrok.

Na tleh sem, še preden se ti začneš sklanjati. Sem tam, kjer ti nikoli ne boš. Sprejmem te takšnega, kot si, medtem, ko se ti še vedno ukvarjaš z mojimi napakami. Prilagajam se ti, čeprav vem, da nimaš ti nobene volje, da bi se prilagajal meni. Povem ti točno tako, kot čutim, ti pa se trudiš najti prave besede. In trpim jaz, medtem, ko je tebi vseeno. Vse me boli, medtem, ko se ti odločaš, koliko ti pomenim in koliko sem vredna. Spet sem jaz tista, ki nasrka. Ker sem pač ženska in ne znam nadzorovati svojih čustev. Histerična, neučakana, zatreskana. Z burnimi reakcijami.

Poslušam komplimente na svoj račun, ki naj bi me potolažili, ampak me spravljajo v smeh. Ker sem močna, ker mi uspe vse, kar si zastavim. Ker je lahko srečen tisti, ki me dobi. Ja, morda bi lahko bil. Pa očitno nisem vredna te sreče. Močna sem, ampak včasih enostavno želim, da se nekdo bori namesto mene in zame, ne, da sem na bojni liniji sama. In uspe mi vse, le moških ne znam obdržati ob sebi. Ker sem močna. Vse dokler sem sama. Ko sem v dvojini, ne znam biti. Izginem za prvim vogalom. Ker mi uspe vse, kar si zastavim, samo delitev postelje ne. Ker je lahko srečen tisti, ki me dobi, ane?

Ne vem, če je kdaj že kaj bolelo tako, kot to. In res ni čudno, da se bojim, da se bo nekaj končalo že preden se sploh začne.
Znova in znova in znova.

torek, 12. januar 2016

Spet jaz in spet moje zaobljube

Dolgo sem razmišljala, če jih sploh imam. Ali če jih potrebujem. Ampak se mi zdi, da jih letos resnično spet potrebujem. Ker nisem v pravem 'head spacu', ker se ne počutim dobro. In če se ne počutimi dobro potrebujem oprijem na nekaj, kar me pomirja in to so letos moje novoletne zaobljube. Niso napisane po točkah, ker niso točke in ker so deli mojega življenja, ki so zlepljeni eden v drugega ampak se navezujejo ena na drugo. Letos jih imam kar nekaj. Če začnem s tistimi, ki so bolj abstraktne, bo prva, ki jo imam letos ta, da se neham sekirati glede denarja. Leto 2015 je bilo finančna luknja zame in zaenkrat tudi v letu 2016 ne vidim kakšne hude rešitve. Ampak največji problem je, da dajem financam prevelik vpliv na moje počutje. In s tem moram res nehati. Letos se moram sprostiti in zaupati v to, da ima življenje zame verjetno načrtovane kakšne lepše finančne čase, ki pa še ne sodijo v moje življenje in moram na njih počakati. Verjetno. V ta del spada tudi zaobljuba, da bom bolj odkrita do sebe. Da bom bolj poslušala svoje srce ob odločitvah in da se bom bolj zanašala na lastno intuicijo. Nehati moram delati stvari zato, ker se mi zdi, da jih moram in jih začeti delati zato, ker jih želim početi. Prenehati moram s pretvarjanjem, da mi je všeč družba določenih ljudi, če mi dejansko ni in iz svojega življenja izrezati tiste stvari, ki me, po eni strani ne veselijo in mi, po drugi strani, ne prinašajo nič dobrega v življenje. Očistiti se moram ljudi in stvari, ki me ne osrečujejo. Prav tako si obljubljam, da si bom večkrat kupila darilo sama zase. Kakršno koli. Veliko ali majhno. Nekaj, kar me bo osrečilo in nekaj, kar si bom res želela. Na poti k dobremu počutju si želim tudi, da bi več in boljše spala. Poleg tega bi si želela tudi manj časa za vsemi možnimi ekrani, želim pa si prebrati tudi več knjig. Knjige imam zelo rada in od nekdaj sem rada brala, ampak si enostavno ne vzamem dovolj časa. Preberem eno in potem spet nekaj tednov nič, potem pa si spet najdem čas za eno in... Berem premalo. Trenutno imam na nočni omarici dve knjigi, ena je prebrana do polovice, ena pa na pol prvega poglavja. Moram se naučiti kdaj pa kdaj izklopiti računalnik in vklopiti knjigo. Ekrane v svojem življenju moram omejiti, definitivno. Je pa res, da moja naslednja zaobljuba sodi za ekran – redni blogi. Želim si, da bi čim bolj redno pisala na obeh mojih blogih in moram reči, da mi že od leta 2015 to kar uspeva. Vedno večkrat najdem motivacijo, da z bralci delim kakšen zapis in to me osrečuje. Pisanje me vedno je, delitev tega, kar pišem pa se mi sploh zdi nekaj posebnega. V letu 2016 si želim tudi najti službo ali pa pripravništvo, ki bi me vsaj malo osrečilo. Ne pričakujem čudeža, pričakujem pa vsaj redni mesečni dohodek, ki ga krvavo potrebujem. Pustila se bom presenetiti, ker je trenutno v zraku kar nekaj zadev, ki se počasi odvijajo, ampak mislim, da bi znala imeti v roku dveh mesecev vsaj malo razjasnjeno nebo in prihodnost. Držimo pesti, da v pravo smer. Lani mi ni uspelo, letos pa čutim, da bo. Poleg tega, pa se moram obregniti še v športni del mojega življenja. Z redno rekreacijo nimam težav, zato to ne bo moja zaobljuba. Bo pa moja zaobljuba (ali vsaj poskus) letos, da grem na Šmarno goro vsaj štiridesetkrat (kar je skoraj enkrat več kot lani, ko sem šla 24x) in da več tečem. Predvsem si želim več kilometrov. Koliko pa sem jih naredila, pa lahko preverite v kratkem na mojem drugem blogu, kjer bom spet, kot lani, zapisala svoje leto 2015 v športnih številkah. Želim si tudi več hribov, želim si prilezti nad 2000m (kar se zaenkrat še ni zgodilo) in želim si Triglav. Letos se bova resnično srečala! Zaključujem s številkami. Ker se ne želim ukvarjati s kilogrami (in ker tudi vas ne želim obremenjevati z njimi), si letos želim izgubiti vsaj 5% maščobe in pridobiti vsaj 3% mišične mase (za primerjavo – od avgusta do zdajle sem izgubila 5.6% maščobe in pridobila 2.7% mišične mase). Predvsem pa si želim, da bi bilo leto 2016 bolj pozitivno od lanskega, ker se mi zdi, da mi to res manjka. 

Hvala vsem, ki ste me držali pokonci v letu 2015 in hvala, da ste del mojega življenja tudi vi, ki berete moje bloge.

A.

nedelja, 20. december 2015

Sovraštvo na sovraštvo... referendum?

Naj najprej pometem pred svojim pragom. Priznam, velikokrat uporabljam besedo 'sovražim'. Je težka beseda. Uporabim jo, ko želim težo tega, da mi gre nekaj na živce, še povečati. Resnično, resnično, resnično mi gre nekaj na živce. Razpizdi me. Tepe se z mojo eksistenco. Sovražim na primer naduvane natakarje. Sovražim besedo nosečka. Sovražim prevzemanje ameriških praznikov. Sovražim to, da na študentski bon ne dobiš več sladice. Sovražim, ko na radiu rečejo, da je komad, ki se vrti že tri mesece, nov. Sovražim, da je nekaj tako, ker je pač vedno bilo. Sovražim to, da Slovenci ne znamo uporabljati slovenščine in se ne zavedamo kako pomembno je, da se ohranja materni jezik. Sovražim slovensko ignoranco. Sovražim, ko ljudje pišejo po knjigah, ki niso njihova last. Sovražim, ko mi crkne ena od slušalk. In za konec, sovražim (slovensko) obešanje na zgodovino in pretekle dogodke. To so stvari, ki jih sovražim. Zdaj, ko je pometeno, se lahko osredotočim na sovraštvo, o katerem bom pisala. Sovraštvo, ki presega vse našteto. Sovraštvo, ki ni pogojeno z določenim trenutkom.

Za primer bom opisala svoje sovraštvo do naduvanih natakarjev. Ne maram, če se natakarji do mene obnašajo, kot, da sem jim pokvarila dan, ker sem se usedla za mizo v lokalu, kjer so zaposleni. Ne maram tega, da me ne poslušajo, ne upoštevajo mojih želja in ne postrežejo v času, ki se mi zdi primeren. Ne maram, da so arogantni in ne maram, da se o meni s svojimi sodelavci pogovarjajo nekaj metrov stran od mene. Vseeno mi je, kam grejo natakarji po svoji službi. Vseeno mi je, kje so ti natakarji bili pred začetkom njihove izmene. Vseeno mi je, s kom se poročijo. Vseeno mi je, s koliko osebami seksajo, s kakšnimi osebami seksajo in ali sploh seksajo. Vseeno mi je, v kakšen avto se vsedejo. Vseeno mi je, koliko otrok imajo, koliko posvojenih otrok imajo in ali jih sploh imajo. Vseeno mi je, iz kje prihajajo. Vseeno mi je, ali imajo slovenski potni in krstni list. Vseeno mi je, ali je slovenščina njihov materni jezik. Vseeno mi je, kakšne veroizpovedi so. Moti pa me, če svojega poklica ne opravljajo primerno.

Razočarana sem. Resnično sem razočarana nad dejanji, ki jih izvajajo moji sodržavljani in sem jim priča v zadnjem letu. Ne znam opisati, kako hudo mi je, ko berem, poslušam in vidim sovraštvo, ki ga v sebi gojijo ljudje okoli mene. Dovolj imam tega, da držim jezik za zobmi samo za to, da v javnosti ne izzovem prepira. Dovolj imam tega, da si ne upam zagovarjati lastnega mnenja pred družinskim članom, ki goji sovraštvo do soljudi. Dovolj imam ksenofobije. Ker ksenofobija, ki sem ji priča v zadnjem letu presega vse meje sovraštva, ki sem ga vajena.

V moji družini se do mojega vstopa na fakulteto nikoli ni govorilo o tem, kaj je prava družina. Imela sem mamo in očeta in nikoli mi ni bilo rečeno, da je to tisto, kar je nujno za moj obstoj. Bila sem zadovoljna s tem, kakšno družino imam in o drugačni se ni govorilo. Pa ne zato, ker se ne bi smelo, ampak za to, ker pogovor ni nanesel na to temo. Moja starša sta se pri mojih štirinajstih letih ločila. Ločitev staršev sem sprejela slabše, kot sem mislila v tistem trenutku, ampak danes je vse v redu. Razumem, da se je to zgodilo in zakaj se je to zgodilo. Poznam družine, v katerih se starši niso ločili. Poznam družine, v katerih so se starši ločili. Poznam družine z enim staršem, zaradi smrti drugega starša in poznam družine brez bioloških staršev. Poznam družine z enim staršem zaradi samovoljne odsotnosti drugega starša. In poznam tudi otroke teh družin. Razen tega, da smo hodili na različne šole, se gibali v različnih okoljih in imeli različne zvezke za matematiko in fiziko, med nami ni razlik. So dobri ljudje in so slabi ljudje, a to, glede na moje izkušnje, ni bilo in nikoli ne bo pogojeno s tem, iz kako sestavljene družine posamezniki prihajajo. Imela sem srečo, da  sem se družila z otroci, ki so bili različnih veroizpovedi in s tistimi, ki niso nikoli stopili v cerkev. Imela sem srečo, da sem se družila s tistimi, ki so imeli nove učbenike in s tistimi, ki so imeli učbenike iz učbeniškega sklada. Imela sem srečo, da sem raznolikost spoznala že zgodaj, ampak se z njo nikoli nisem pretirano ukvarjala. Če si bil prijazen do mene, sem bila prijazna do tebe. Poudariti želim, da moja družina in mnenje mojih staršev, nikoli ni imelo prevladujočega vpliva na moje mnenje. Resnici na ljubo, mnenja svojih staršev o teh temah, takrat sploh nisem poznala. Svoje mnenje sem si ustvarila sama. Moja družina ni imela nikoli ničesar proti verskih praznikom, na primer, pa jih jaz osebno nikoli nisem marala. Ena od mojih sorodnic ne more preboleti komunizma, Tita in SDja in voli Janšo, pa to nikoli ni vplivalo na moje mnenje do teh obdobij in teh ljudi (razen na moje mnenje do nje – to je druga zgodba).

Povedati želim, da sicer mnenje tvoje družine seveda lahko vpliva na tvoje prvo zaznavanje, ne sme pa družina dovoliti, da to mnenje zapiše v kamen. Družina mora biti varen kraj, kjer mnenje oblikuješ sam. To, kar vpliva na tvoje mnenje mora biti posledica tvojih zaznav, znanja in izkušenj. In pri meni je na srečo vedno bilo tako. Če ne maram katolika, to izhaja iz njegovega karakterja in ne iz njegove vere. Če me moti terorizem in se ga bojim, to ne pomeni, da me moti islam.  Če mojo prateto motijo homoseksualci, to ne pomeni, da morajo motiti mene. Družina in tradicija je nekaj, na kar lahko vplivamo. Samo za to, ker je tako vedno bilo, ni treba, da vedno je.

Ali si res želimo, da se ženske nehamo izobraževati in ostanemo za štedilnikom? Ali si želimo, da otroke, ki so rojeni izven zakonske zveze, stigmatiziramo in izključujemo iz družbe? Ali si želimo, da črnci sedijo v zadnjem delu avtobusov? Si spet želimo državljanskih vojn na podlagi verske opredelitve? Si želimo polivanja vročega olja, kmečkih uporov in kanalizacije na ulici? A razumete kaj želim povedati? Zakaj rinemo nazaj, ko pa imamo odlično možnost, da gremo naprej?

Sovraštvo izvira iz ignorance (ignoránca -e ž (ȃ) ekspr. nevednost, omejenost), kar pomeni, po domače, da tega v tistem trenutku nismo razumeli oziroma nismo poznali. Zdaj razumemo. Po zaslugi biologije razumemo, da po vseh teče rdeča kri. Po zaslugi ogromno raziskav iz različnih področij vemo, da je odraščanje v različnih okoliščinah odvisno od ljubezni in vzgoje, ki jo prejmemo in ne od spola staršev. Vemo, da smo vsi ljudje, ne glede na naš izvor, sposobni doseči vse. Zakaj je potem tako težko razumeti, da ljudje bežijo iz vojnih območij in si želijo samo miru? Zakaj je tako težko razumeti, da se hočeta dve osebi poročiti in da  njuna spolna usmerjenost ne sme vplivati na njuno možnost poroke? Zakaj je tako težko razumeti, da imata dva očeta enako možnost, da otroka vzgojita enako dobro ali enako močno zajebeta (!!!), kot oče in mati. Zakaj je tako težko razumeti, da je čas, da prenehamo sovražiti in začnemo spremejati? Zakaj si jemljemo pravico, da odločamo o življenjih ljudi, ki na naša lastna življenja sploh nimajo vpliva?

Slabo mi je. Slabo mi je zato, ker moram dvigniti svojo rit, da grem na volišče in odločati o tem, da se bo lahko človek, ki ga ta trenutek sploh ne poznam, poročil z osebo, ki jo ljubi. Jaz, ki trenutno sploh ne vem, kaj točno ljubezen pomeni, moram odločati o življenju neznanca, ki pripada manjšini. Moje mnenje, ki je izoblikovano na podlagi dobrih štiriindvajsetih let izkušenj vpliva na ljubezensko življenje druge osebe. Prav tako na to vpliva mnenje ljudi, ki so pred nekaj minutami zapustili lokalno cerkev s svežimi vtisi mnenja osebe, ki ve še manj o ljubezni, kot jaz sama. Ne želim si živeti v državi, kjer ustavno sodišče omogoča, da večina odloča o osebnih odločitvah manjšine. Odločamo o osnovnih človekovih pravicah in ne o privilegijih. Odločamo o nečem, kar bi moralo biti samoumevno. Ne morem (in trenutno ne smem) vplivati na to, kako se danes odločite in kako ste se odločili (ker bo verjetno tale zapis ugledal luč sveta po rezultatih), želim pa si naslednje..

Želim si, da bi ljudje nehali sovražiti in začeli sprejemati. Želim si, da bi ljudje postali empatični. Želim si, da bi ljudje vsake toliko vsaj z mislimi obuli čevlje drugih. Želim si, da bi se ljudje izobraževali in na podlagi znanja sami oblikovali mnenja. In na koncu vsega, ker naj bi šlo za otroke, si želim, da bi svoje otroke lahko vzgajala v družbi in državi, kjer bi namesto sovraštva vladala ljubezen, ne glede na to, s katero osebo jih bom vzgajala (ali, če jih bom vzgajala sama). In zadovoljna bom, če bodo moji otroci sovražili samo ponedeljke in ljubljansko meglo.
 
Images by Freepik