Kdo sem?

Že dolgo nisem pisala. In trenutno se počutim, kot da bi mogoče lahko. Razlog za to je bila trenutna situacija v mojem življenju. Poskusila jo bom razložiti, zelo na kratko. In upam, da med tem ne bom padla v jok. Najbolje bi moje stanje opisala kot 'izgubljeno'. In to se bo sedaj slišalo zlajnano. To sem že enkrat doživela. Stara sem bila 15 let. Od tega je 6 let. In od decembra enkrat dalje se je spet začelo dogajati, le da vse skupaj na potenco. Kot da se v svojem življenju počutim klavstrofobično. Ne uživam več v stvareh, ki so me včasih veselile. Nič več me ne osreči. Niti to, kar mi je včasih na obraz prilepilo ogromen nasmešek. Večino časa sem slabe volje in črnogleda. Razmišljam, če sem se pravilno odločila glede mojega faksa. Bojim se obveznosti, ki me še čakajo na faksu in v okviru prakse. Ne uživam v učenju, vsega se samo izogibam. Najraje delam nič. Če sem predolgo v družbi ljudi želim pobegniti. Ljudje me dolgočasijo s svojimi problemi. Ne želim jih več poslušati. Najraje sem sama. Vse bolj se me dotika to, da v naši družini nič ni več kot je včasih bilo. Imamo težave, kot jih ima trenutno sicer večina Slovencev, vendar to ni enako. To so MOJE težave. Njihove me ne bolijo kot moje, čeprav vseeno me. Vsako jutro, ko vstanem, pomislim na to, kaj težkega se mi bo tisti dan zgodilo. Čakam, da bo minilo. Da se bom zbudila in pomislila: dan je lep. Ampak to se ne bo zgodilo, ker pač ni. Zdi se mi, da sem ljudem nepotrebna, da nihče ni zadovoljen z mojo bližino. Da grem vsem na kurac. Ja, napisala sem kurac. Ampak saj je logično, če grem še sama sebi. Razjezim se še hitreje kot ponavadi. Zadnjič sem si med razbijanjem stvari od jeze poškodovala roko. Mislim, da bo kmalu bolje, čeprav me še vedno boli. Edini način, da to jezo stresem ven je skozi nasilje nad lastnimi stvarmi. Najraje bi vse v moji sobi presekala, razbila in polomila. Ampak očitno to ni mogoče, ne da poškodujem sebe. Izgubila sem svojo samopodobo. Verjetno se skriva nekje v lanskem letu. Ker leto 2012 definitivno ni to, kar sem pričakovala, da bo. Razmišljam o tem, kako lepo bi bilo, če bi se lahko po teh napornih dneh samo stisnila k nekomu, ki me bo razumel in bo tiho. Da me bo samo objel. Nihče pa te ne more imeti rad, če sebe sovražiš. Nisem zadovoljna sama s sabo, vsak dan znova in znova se samo kritiziram. In potem grem to povedat celi galaksiji. Ampak pomaga mi. Samo da si stresem iz naročja. Upam, da bo kmalu bolje. Ampak verjetno ne bo. My darling, you look wonderful tonight.