Pozabíti in pozábiti -im dov. (ȋ á) 1. ne imeti aktivno v zavesti

Neki najtežjega je verjetno za vedno človeka izbrisat iz tvojega življenja. In po tem, ko se pripravljaš in si po slabe pol leta psihično pripravljen, da ga ni več.. No, potem pride facebook in ti zajebe totalno celotno situacijo s tem, ker ti kaže stvari, ki ti jih nikakor ne bi smel. Če sem jaz osebe odstranila iz spiska prijateljev sem verjetno to naredila s točno določenim razlogom. Ne zato, ker mi je bilo dolgčas, ampak zato, ker pogleda na to osebo ne prenesem. Ne morem ga videti brez da me strese in padem v jok. Ne bi mogla zavohati njegovega parfuma, slišati njegovega glasu.. Kaj šele videti njegovo sliko. Hvala, facebook. Resnično hvala za to čast. Podobno kot zadnjič, ko sem prebrala statuse za ta dan za prejšnja leta. Ne, ne želim jih vedeti. Ne želim vedeti, kaj sem takrat počela, ne želim vedeti s kom sem počela in ne želim vedeti zakaj sem to počela. Facebook me jebe v glavo. Vem, da ne morem zahtevati privatnosti. Vseeno mi je, kdo vidi mene, kdo vidi kaj počnem, kam hodim, s kom hodim. Lahko pa bi se ustavilo pri tem, da lahko vidim kogar želim videti.
Izbrisati nekoga iz svojega življenja, je, kot sem omenila že prej, zelo težko. Obstajajo spomini. Dobri in slabi. Obstajajo slike, pisma, sms-i. Pa škatla z vsem, kar sva si kadarkoli delila. Pa zobna ščetka na dnu smetišča, ki čaka na reciklažo. Restavracije, v katere sva redno zahajala. Kraji, ki sva jih obiskovala. Jezera, ob katerih sva sedela in gledala v nebo. Klopce, na katerih sva se smejala, poljubljala in objemala. Parkirišča na katerih sva šla na cigaret. Pa kavči in sobe, v katerih sva se kregala. Ostajajo občutki, ki sem jih dobila, ko sem nekoga res ljubila in občutki jeze in nemoči, ko sem ga resnično sovražila. Vse skupaj počasi polzi iz mojega spomina, a mi vseeno ne pusti, da se premaknem naprej. Zdi se, kot da je vsak dan težje. Kot da se je vse skupaj zgodilo včeraj.
In potem opazujem zametke njegovega novega življenja, slišim ljudi, ki govorijo o tem. Ne morem se prepustiti svoji poti, ker še vedno mislim na njegovo. O čem razmišlja? Je jezen name? Ljubi njo tako kot je ljubil mene? Me je sploh ljubil? Vprašanja, na katera ne želim vedeti odgovora, čeprav si jih vsak dan postavljam v glavi.
Trudim se, da bi si zaposlila misli. Včasih uspe. Mislim na ljudi, katerih poti se sedaj križajo z mojimi. Nasmejim se, ko zapiska telefon. Pomaga vsak pogovor, vsaka kava, vsak klic, vsako sporočilo in vsak klik.
In potem se spet spomnim. Hvala, facebook.

Filozofija je težka stvar

Ce sem se kadarkoli karkoli naucila v zivljenju bi rekla, da ne smes nikoli soditi knjige po platnicah. Platnica je lahko mehka, pa vsebuje trde in debele liste. Lahko je trda kot kamen, pa so za njenimi zidovi strani mehke in nebogljene. Vcasih je porisana in polna zivljenja, njena vsebina pa je prazna in dolgocasna. Zanimivo pa je tudi dejstvo, da spoznavam vse vec 'knjig', ki so navzven povsem povprecne, za njimi pa se skrivajo zakladi polni zlata. Na zalost je vse vec knjig, ki so prazne. Stojijo na policah poleg slik in spominkov, s katerih obcasno pobrisemo prah. Knjig pa se ne dotaknemo. Samo sedijo in cakajo, da se bo nekega dne prikradel nekdo, ki ga bo pot usode zanesla proti tocno tej, izgubljeni knjigi. Mogoce nikogar ne bo. Nikoli. Mogoce pa knjiga ne rabi nikogar, ki bi se je kadarkoli dotaknil. Samo caka. Morda caka, da bo konec. Konec cesa? Konec zgodbe, ki se nikoli ni niti zacela? In kaj sploh polni knjige? So to poti zivljenja namisljenih junakov, ki se prebijajo iz dneva v dan. Vsak dan z istim tempom, vsak dan z istim ciljem, istim namenom. Mora imeti knjiga zalosten zacetek, da je sploh zanimiva? Ali pa mora imeti morda vesel konec? Mogoce polnijo knjige fantazije, ki so nastale pod navideznim peresom oseb, ki stvari ne znajo ali ne morejo doziveti. Lazi, prevare, spletke in grozljive resnice delajo knjigo na zunaj zanimivo. Pa je res vse to potrebno za to, da je platnica zanimiva in vredna prvega obracanja lista? Knjige so stvari. Material. Ki pristane v nasih rokah, ko nam je dolgcas. Ali ko jih moramo vzeti v roke. Vcasih se zgodi, da knjigo dobimo, ceprav je sploh ne zelimo. Pa jo vseeno preberemo in ugotovimo, da se v njej skriva na kupe stvari, ki se jih sploh ne zavedamo. Polna je izkusenj, znanj in pripovedi, ki nas pripravijo do tega, da knjigo preberemo do konca. Do zadnje strani. Vcasih pride konec prehitro. Vcasih se knjiga vlece pa nikakor ne vemo, kako bi prisli do konca. Pa se trudimo, da bi jo cimprej zaprli. Zgodi se tudi, da knjigo zapremo ze na sredini. Lahko tudi ze po prvih nekaj straneh. Najhuje je, ko knjigo koncamo, pa noc in dan cakamo na nadaljevanje. Nadaljevane lahko pride. Lahko pa tudi ne. Knjige nam opisejo situacijo, ki se nam morda zdi nerazumljiva, narekujejo zgodbo, ki smo jo vedno zeleli slisati in razresijo dvome, ki nas pestijo na poti do tega, da postanemo to, kar smo si vedno zeleli. Knjige celijo in razdirajo. Pomagajo v trenutkih, ko se pocutimo najbolj ranljivo in nas postavijo na realna tla, ko zaplavamo previsoko v oblake. To, da so knjige dobre ali slabe je dejstvo. Ni pa objektivne resnice o tem, katera je dobra ali slaba. Lahko je tudi zanimiva, grozljiva, povrsinska, tuja, neznana, iskrena, lazniva, dolga in zapletena. Nikoli pa se vsem ljudem knjige ne zdijo enake. Nobena knjiga pa ni ista kot kaksna druga. Morda je zamenjana ena sama beseda, ena sama vejica je lahko postavljena drugje. Pa mogoce niti ni tako napacna, kot se na prvi pogled zdi. Mislim, da v življenju rabim kakšno novo knjigo.

P.S.: Šumnikov ni, ker je bil tekst napisan na mobitelu.