božič z malo začetnico

Med prazniki sovražim sebe, ljudi okoli mene, luči, nasmehe, družinska druženja in.. Ja, praznike. Ne prenesem jih. Zdijo se mi totalno nepotrebni, pokvarjeni, zlagani in prisiljeni. Ne maram pretvarjanja, da je vse v redu. Da lahko praznični duh vse popravi, da se lahko za enkrat na leto vse negativnosti pometejo pod preprogo. Ne maram pometanja. Ko se naslednji dan zbudiš je vse tako, kot je bilo prej. To, da lepe besede ne pomagajo, vem že celo življenje. Če boš mislil na lepe stvari bo teh lepih stvari enkrat zmanjkalo. Ko boš ugasnil vse luči in glasove bo še vedno tema in tišina. Ne vem, zakaj se ljudje tako trudijo, da prebujajo božični duh v drugih. Nekateri ga pač ne čutimo. V moji družini božič ni bil nikoli nič posebnega. Pač še en dan v letu. Ponavadi smo ga preživeli na smučišču. Zadnjih pet let sem prisiljena praznovati ta prazen dan v družbi polovice moje družine. Ponavadi je to eden najhujših dni v letu zame. Hitro postanem slabe volje, zdi se mi, da je vse umetno narejeno. Vsi obiski, vsi nasmehi, vse prazne želje. Ponoči se v postelje ljudi prikradejo škratje in jim na usta všijejo nasmehe. In potem poskušajo to prenesti name. Ne gre, bruha se mi ob misli na to, da je družbeno sprejemljivo, da moraš svojim tetam, stricem, bratrancem v petnajstem kolenu, sosedom na vasi in celemu mestu z nasmehom na obrazu zaželeti lepe praznike. Pa dovolj imam tega, da ljudje pravijo, da sem negativna. To ni negativnost, to je pač neodobravanje praznika, ki je izključno verski in nima nič za opraviti z družino in ljubeznijo. Vera in država? Zakaj so vse trgovine za božič zaprte? Zakaj moram kot ateistka trpeti nekaj v kar ne verjamem? Povem vam kaj imam rada. Rada imam dedka Mraza. Rada imam novo leto. To je edini praznik poleg mojega rojstnega dneva, ki ga toleriram. Pomeni nekaj novega, nov začetek. Ne praznujem rojstnega dneva nekega predsednika trinajste države na levo, ne vem, zakaj bi potem praznovala rojstni dan nekoga, ki je v očeh vernikov bog i batina. Dobesedno. Sprejmite to, kakor jaz sprejemam moj facebook wall poln lepih želja in ogabno kičastih slikic z neumnimi napisi, mesto polno svetlečega sranja, uničen užitek v življenju po tem, ko moram gledati ljudi kako zapravljajo svoje zadnje cente za neuporabna darila za sorodnike, s katerimi se vidijo samo na porokah, pogrebih in ob praznikih. Božič me pripravi na to, da bi začela brcati in rezati vratove. Slabo mi je že zato, ker sem besedo božič postavila na začetek stavka z veliko začetnico. Ponavadi sprejemam drugačnost. Ampak konča se takrat, ko so z drugačnostjo omejene moje osebne pravice do dostojnega življenja. Božič (spet na začetku stavka) praznujte za zaprtimi vrati in pustite tiste, ki ga ne praznujemo, da živimo svoje življenje naprej. Vsako leto me ima, da bi ljudi začela prijavljati na ustavno sodišče zaradi tega, ker se počutim ogroženo. Hvala bogu (just a figure of speech), da je konec. Komaj čakam februar, da bo to sranje popolnoma za nami.

Kaj je to ljubezen?

Na tale osamljen in bolehen petkov večer sedim sama v svoji sobi, na postelji. In vedno taki trenutki v mojem življenju na plan privabijo mnogo vprašanj. Začela sem se spraševati, kaj bi to sploh bilo. Ta ljubezen. Pa ne na kakšen biološki način. Na moj način. Recimo, da sem enkrat ljubila. No, da obrnem drugače. Enkrat SEM ljubila. Bilo je lepo, dokler je trajalo. In to je bilo kar nekaj časa. In lahko rečem, da počasi popušča. Ni še popustilo, vendar je veliko bolje, kot je bilo. Ne vem, kdaj bom spet, ampak upam, da enkrat bom. To, da nekoga ljubiš je po mojem mnenju povezano s tem, da ta oseba ljubi nazaj. Ljubezen ni nujno povezana z glagolom ljubiti, čeprav na prvi pogled izgleda tako. Ljubiti pomeni biti zaljubljen, biti navezan in biti povezan. To je za moje pojme ljubiti. Ljubezen pa je nekaj, kar lahko doživiš brez dodatnih čustev, kot sta navezanost in povezanost. Zaljubljena sem bila že večkrat, ljubila pa sem samo enkrat. Sledite? No, saj še sama ne vem, če. Zadnje čase čutim veliko stvari. Začne se s sovraštvom, prezirom, nadaljuje se v sprejemanje, spoštovanje, prijateljstvo. In tudi 'nekaj'. Ja, čutim 'nekaj'. Ni ljubezen, nekaj pa je. In ne, vseh teh čustev ne čutim o isti stvari, o isti osebi. To so pač čustva, ki se trenutno prepletajo v mojem življenju. Vsake toliko pride sreča. In veselje. In ta čustva počasi odrivajo tisto moje ljubljenje od prej. Ampak sem človek, ki rad ve, kje stoji. Kje je. Kaj se dogaja. In to, da trenutno ne vem, kaj čutim me razžira. Dela me živčno in vzema mi voljo. Kdor me pozna ve, da analiziram. V vsako zadnjo pikico. Moj najnovejši hobi je empirično raziskovanje pojavov. Verjetno to ni najboljši način, ampak me vsaj za nekaj časa pomiri. Ker najhuje je pa to, da ne veš kaj pričakovati. In kaj jaz pričakujem? Glede ljubezni je tako. Pogoj je spoštovanje. Sprejemanje. Podpora. Razmišljanje o enakih stvareh na podoben način. Enakovrednost. Pa potem še romantika in ljubezen. Tista močna. To pač pride počasi. Včasih ne nastane problem v ljubezni. Ja, lahko je biti zaljubljen. Ampak to, kar je najhujše je, da veš, da iz tega nič ne more biti. Ne sme biti. Ne gre se toliko za to, če to oseba čuti nazaj, ampak za to, da pač veš, da zadeva ni izvedljiva. Ker se ne poklapa nič od tega, kar sem navedla prej. Ja, saj je lepo, ko je. Pa čeprav ni nič posebnega. In potem se razvije nekaj, za kar še vedno ne veš točno kaj pomeni, ampak točno veš kam pelje. Ampak nikakor ne pelje v kaj več. Ker imaš vrednote in čustva in vse je totalno obratno od tega, kar bi moralo bit. Nisem stara petnajst let. Ne morem in ne smem se spuščati v stvari, za katere vem, da ne bodo trajale. Želim nekaj pravega. In če že iz začetka vem, da ne bo nikoli resno raje poskušam zatreti v kali. To je trenuten projekt. Ampak težko je, če še naprej delaš to, kar si delal do sedaj. In vem, da pač delam napako. Ampak še vedno rinem vanjo z vsem, kar imam. Ker sem pač ženska. In ker sem preveč čustvena. In ker sem mlada, se mi zdi. In ker hočem vedeti kaj bi bilo, če bi bilo. Če bi bilo drugače. Če bi bila jaz drugačna. Če bi odrasla, prerasla. Bilo bi odlično, če bi bila ena od tistih, ki jim je vseeno. Pa nisem. Daje me radovednost. Je res, kar mi govorijo vsi okoli mene in si samo zapiram oči pred vsem? Ali pa je res, da jaz najbolje poznam situacijo in bi morala zaupati samo sebi? Grem naprej smrkat robce in na čaj.

Misija: Dec

Nisem našla stavka, s katerim bi tole sploh začela. Potem mi je pa A. rekla, da naj začnem tako. Pa bom. Trenutno bi bil za to, kar se dogaja najboljši verjetno tok zavesti. Ampak ne, ne bom pisala toka zavesti, ker so ponavadi nerazumljivi za širšo javnost. Vseeno po tem, ko boste to prebrali do konca še enkrat preberite ta stavek in verjetno boste ugotovili, da je vse bilo skrajno nerazumljivo. Kakorkoli. Besede skrajno težko letijo na papir, misli pa iz ust veliko hitreje in s popolno lahkoto. Verjetno vsi poznamo občutek, ko ne vemo točno, kar se dogaja v naši glavi. Zadnje čase se mi dogaja, da v nekem trenutku vse vem, da vse razumem in imam vse pod kontrolo. Tako naslednjo sekundo si premislim in ugotovim, da nimam pojma kaj se dogaja. Potem spet naslednji moment se sprašujem, če sploh hočem vedeti in razumeti. Ne. Verjetno ne. Pa vseeno pišem tole. V zadnjem letu se je v mojem življenju spremenilo mnogo stvari. (Če ste brali kakšen prejšnji zapis lahko mimogrede ugotovite, da to, o čemer lajnam trenutno, že poznate. O takih stvareh lajnam celo svoje življenje.) Torej, bili smo pri prejšnjem letu. (Še trenutnim mislim težko sledim, če ste slučajno opazili.) Zgodile so se mi stvari, za katere sem upala, da se nikoli ne bodo. Stvari, za katere sem vedno želela, da se bodo. In stvari, ki se še odvijajo. In te stvari, ki se še odvijajo se non-stop prepletajo s temi, ki so se mi zgodile. Vse je povezano. (In ja, še vedno nisem prišla tja, kamor sem načeloma mislila priti.) Težko spim. Zadnje mesece še posebej. Ne morem se skoncentrirati na spanje, ne morem zapreti dotoka misli. In za vse to so krive določene osebe v mojem življenju. (Ja, fantje, boste rekli. Ja, točno tako.) Ampak to niso v celoti samo fantje. Ali moški, ali deci. Deci je fajn beseda. Te preklete prasice od človeštva, nerazumljiva primitivna bitja. Uh, pa je šlo ven. Če se imate za moške, potem bodite moški. Če želite biti celi fizičnjaki in učeni in nevem kakšen penis še, potem naredite kaj za to. Če želite, da se ohrani tradicionalna vloga moškega v družbi in družini, potem bodite Deci z veliko začetnico. Bodite pogumni, povejte to, kar si mislite, razkrite vaša čustva in si dovolite, da ste kdaj prizadeti, da ste kdaj osamljeni, da ste kdaj odkriti in da ste kdaj vredni prekletega zaupanja. Bodite đentlmeni, bodite romantični. (Ja, kaj je z Deci in romantiko? Verjetno še vedno mislijo, da je zemlja ploščata.) Postavite se za dekleta, stojte tik za njimi, varujte jih in spoštujte. PREKLETO! Spoštujte. In potem, ko boste vi, to za kar ste narejeni biti dejansko tudi bili... No, potem bomo tudi ženske, Babe z veliko začetnico. In potem bo vse klapalo. Dokler pa ne bo klapalo bo pa vse skupaj en velik penis. (Temu jaz rečem trud. Uporaba pravilne slovenske besede. No ja, čeprav ni 'baš' slovenska.) Predvsem pa. Dragi moji Deci. A bi bilo možno, da bi enkrat za prekleto spremembo odrasli. Ups, mislim, da si zasluži drugi font. ODRASLI. Obnašanje letom primerno in te scene. Konec ojdipovskega kompleksa, jebeš Freuda. Dovolj. Resno. In potem se še kdo upa vprašati, zakaj ženske pri dvajsetih letih nimamo boga kaj delat z dvajsetletniki. Naj imajo petnajstletnice. Zakaj? Zato, ker so nezreli. NeDeci. Če ste mislili, da je kaj drugače z ljudmi, ki so deset let starejši od mene se konkretno motite. Včasih se počutim, kot da sem še vedno v srednji šoli. Nekateri pa bi morda celo morali iti nazaj v srednjo šolo. Nazaj tja, kjer so te učili, kaj delaš z zadevo, ki ti visi med nogami in kaj delaš s tisto, ki je postavljena na vratu. Ali je to osnovna šola? Nisem prepričana. In pa ta seks. Ja, priznam. Seks je kar kul zadeva. (Če se je kakšna ob omembi te besede še posebej zdrznila naj gre v samostan.) Ampak tudi čokolada je kul zadeva, pa ne vidiš, da bi se z njo nažirala 24/7. Ali pač? Ja, meja. In potem, ko ugotoviš, da vsem tistim, ki bi zdaj morali po stezicah po mestu porivati vozičke z otroci in se ob tem lahkotno smejati in se potem vrniti ženi v objem domov, po glavi še vedno hodi samo ena stvar. Ja, uganili ste. Točno seks. Pa ne z veliko začetnico, ker si je ne zasluži. Ne rabim seksa. Seks je fizična stvar, jaz rabim psiho. (Po mojem mnenju bo veliko ljudi, ki bo to prebralo mislilo, da rabim bolj kot psiho kakšen obisk psihiatrične.) Rabim varnost. Rabim veselje in nasmeh ob tem, ko se zbudiš v postelji, v kateri leži še nekdo zraven tebe. Rabim to, za kar sem še nekaj mesecev nazaj trdila, da nikoli več ne bom rabila. Zarečenega kruha se največ poje, pravijo. In, oh, kako prav imajo. In seveda, potem pride zraven še Seks. (Tokrat z veliko začetnico.) Ampak šele takrat. In ne kar nek dan na kavču, ker ti je dolgčas. In ne kar nek dan na nekem kraju, kjer te nihče ne more opaziti. In ne kar z nekom. In dovolj imam tega, da me nekateri ljudje še vedno vidijo kot otroka, kot nezrelo osebo. Če sem stara šele dvajset let še ne pomeni, da sem neumna. To nima nobene zveze s prekletimi leti. Ja, svet vidim drugače kot starejši. Pa to še ne pomeni, da ga vidim napačno. (Se še spomnite tistega vpisa o knjižnjih platnicah?)

Pozabíti in pozábiti -im dov. (ȋ á) 1. ne imeti aktivno v zavesti

Neki najtežjega je verjetno za vedno človeka izbrisat iz tvojega življenja. In po tem, ko se pripravljaš in si po slabe pol leta psihično pripravljen, da ga ni več.. No, potem pride facebook in ti zajebe totalno celotno situacijo s tem, ker ti kaže stvari, ki ti jih nikakor ne bi smel. Če sem jaz osebe odstranila iz spiska prijateljev sem verjetno to naredila s točno določenim razlogom. Ne zato, ker mi je bilo dolgčas, ampak zato, ker pogleda na to osebo ne prenesem. Ne morem ga videti brez da me strese in padem v jok. Ne bi mogla zavohati njegovega parfuma, slišati njegovega glasu.. Kaj šele videti njegovo sliko. Hvala, facebook. Resnično hvala za to čast. Podobno kot zadnjič, ko sem prebrala statuse za ta dan za prejšnja leta. Ne, ne želim jih vedeti. Ne želim vedeti, kaj sem takrat počela, ne želim vedeti s kom sem počela in ne želim vedeti zakaj sem to počela. Facebook me jebe v glavo. Vem, da ne morem zahtevati privatnosti. Vseeno mi je, kdo vidi mene, kdo vidi kaj počnem, kam hodim, s kom hodim. Lahko pa bi se ustavilo pri tem, da lahko vidim kogar želim videti.
Izbrisati nekoga iz svojega življenja, je, kot sem omenila že prej, zelo težko. Obstajajo spomini. Dobri in slabi. Obstajajo slike, pisma, sms-i. Pa škatla z vsem, kar sva si kadarkoli delila. Pa zobna ščetka na dnu smetišča, ki čaka na reciklažo. Restavracije, v katere sva redno zahajala. Kraji, ki sva jih obiskovala. Jezera, ob katerih sva sedela in gledala v nebo. Klopce, na katerih sva se smejala, poljubljala in objemala. Parkirišča na katerih sva šla na cigaret. Pa kavči in sobe, v katerih sva se kregala. Ostajajo občutki, ki sem jih dobila, ko sem nekoga res ljubila in občutki jeze in nemoči, ko sem ga resnično sovražila. Vse skupaj počasi polzi iz mojega spomina, a mi vseeno ne pusti, da se premaknem naprej. Zdi se, kot da je vsak dan težje. Kot da se je vse skupaj zgodilo včeraj.
In potem opazujem zametke njegovega novega življenja, slišim ljudi, ki govorijo o tem. Ne morem se prepustiti svoji poti, ker še vedno mislim na njegovo. O čem razmišlja? Je jezen name? Ljubi njo tako kot je ljubil mene? Me je sploh ljubil? Vprašanja, na katera ne želim vedeti odgovora, čeprav si jih vsak dan postavljam v glavi.
Trudim se, da bi si zaposlila misli. Včasih uspe. Mislim na ljudi, katerih poti se sedaj križajo z mojimi. Nasmejim se, ko zapiska telefon. Pomaga vsak pogovor, vsaka kava, vsak klic, vsako sporočilo in vsak klik.
In potem se spet spomnim. Hvala, facebook.

Filozofija je težka stvar

Ce sem se kadarkoli karkoli naucila v zivljenju bi rekla, da ne smes nikoli soditi knjige po platnicah. Platnica je lahko mehka, pa vsebuje trde in debele liste. Lahko je trda kot kamen, pa so za njenimi zidovi strani mehke in nebogljene. Vcasih je porisana in polna zivljenja, njena vsebina pa je prazna in dolgocasna. Zanimivo pa je tudi dejstvo, da spoznavam vse vec 'knjig', ki so navzven povsem povprecne, za njimi pa se skrivajo zakladi polni zlata. Na zalost je vse vec knjig, ki so prazne. Stojijo na policah poleg slik in spominkov, s katerih obcasno pobrisemo prah. Knjig pa se ne dotaknemo. Samo sedijo in cakajo, da se bo nekega dne prikradel nekdo, ki ga bo pot usode zanesla proti tocno tej, izgubljeni knjigi. Mogoce nikogar ne bo. Nikoli. Mogoce pa knjiga ne rabi nikogar, ki bi se je kadarkoli dotaknil. Samo caka. Morda caka, da bo konec. Konec cesa? Konec zgodbe, ki se nikoli ni niti zacela? In kaj sploh polni knjige? So to poti zivljenja namisljenih junakov, ki se prebijajo iz dneva v dan. Vsak dan z istim tempom, vsak dan z istim ciljem, istim namenom. Mora imeti knjiga zalosten zacetek, da je sploh zanimiva? Ali pa mora imeti morda vesel konec? Mogoce polnijo knjige fantazije, ki so nastale pod navideznim peresom oseb, ki stvari ne znajo ali ne morejo doziveti. Lazi, prevare, spletke in grozljive resnice delajo knjigo na zunaj zanimivo. Pa je res vse to potrebno za to, da je platnica zanimiva in vredna prvega obracanja lista? Knjige so stvari. Material. Ki pristane v nasih rokah, ko nam je dolgcas. Ali ko jih moramo vzeti v roke. Vcasih se zgodi, da knjigo dobimo, ceprav je sploh ne zelimo. Pa jo vseeno preberemo in ugotovimo, da se v njej skriva na kupe stvari, ki se jih sploh ne zavedamo. Polna je izkusenj, znanj in pripovedi, ki nas pripravijo do tega, da knjigo preberemo do konca. Do zadnje strani. Vcasih pride konec prehitro. Vcasih se knjiga vlece pa nikakor ne vemo, kako bi prisli do konca. Pa se trudimo, da bi jo cimprej zaprli. Zgodi se tudi, da knjigo zapremo ze na sredini. Lahko tudi ze po prvih nekaj straneh. Najhuje je, ko knjigo koncamo, pa noc in dan cakamo na nadaljevanje. Nadaljevane lahko pride. Lahko pa tudi ne. Knjige nam opisejo situacijo, ki se nam morda zdi nerazumljiva, narekujejo zgodbo, ki smo jo vedno zeleli slisati in razresijo dvome, ki nas pestijo na poti do tega, da postanemo to, kar smo si vedno zeleli. Knjige celijo in razdirajo. Pomagajo v trenutkih, ko se pocutimo najbolj ranljivo in nas postavijo na realna tla, ko zaplavamo previsoko v oblake. To, da so knjige dobre ali slabe je dejstvo. Ni pa objektivne resnice o tem, katera je dobra ali slaba. Lahko je tudi zanimiva, grozljiva, povrsinska, tuja, neznana, iskrena, lazniva, dolga in zapletena. Nikoli pa se vsem ljudem knjige ne zdijo enake. Nobena knjiga pa ni ista kot kaksna druga. Morda je zamenjana ena sama beseda, ena sama vejica je lahko postavljena drugje. Pa mogoce niti ni tako napacna, kot se na prvi pogled zdi. Mislim, da v življenju rabim kakšno novo knjigo.

P.S.: Šumnikov ni, ker je bil tekst napisan na mobitelu.

Ovo mi je škola

Zadnje čase nisem čisto pri sebi. Iščem trenutke in misli, ki bi me odvrnile od tistih, ki jih ne želim preigravati v svoji glavi. Oziram se na svoje življenje in iščem stvari, ki sem jih naredila narobe, pozabljam pa na tiste, ki so me naredili močnejšo. Iščem in potrebujem bližino. Kogarkoli. Ljudi okoli sebe spravljam ob živce s slabo voljo, ki vzkipi v meni ob vsakdanjih stvareh. Jokam zaradi malenkosti in potem se spet ne morem spomniti razloga, zakaj sem pravzaprav začela. Ne najdem več stvari, ki me spravljajo v smeh, včasih jih niti ne iščem več, ampak se enostavno zadovoljim s tistimi, ki me ne spravljajo v slabo voljo. Počutim se odrinjeno iz življenj ljudi, ki so bili vedno na dosegu roke. Mogoče sem sama kriva za to. Mogoče te ljudi potiskam stran od sebe, nezavedno. Počutim se, kot da z nobenim več ne najdem skupnega jezika. Da me nihče ne razume in da se nikomur ne ljubi ukvarjati več z mojim življenjem. Zakaj pa bi se? Vsi imajo svojega. Kot da v življenjih ljudi ni več prostora zame. Postajam tisti klic ob dolgčasu, ki popestri čakanje na avtobus ali hojo domov. Žalostna sem, ker vem, da bodo kar naenkrat vsi odšli. Ne bo več tega, kar imam sedaj. Oziroma kar sem nekoč imela. Vsi odraščajo, jaz pa ostajam točno tam, kjer sem bila. Nimam več vere v sebe, da lahko nekaj dosežem. Vsak dan imam manj moči za to, da bi postavila svoje življenje spet tja, kjer je bilo. Moje življenje mi je bilo še pred kratkim všeč. Zdelo se mi je, da imam vse vajeti v rokah. Živim za tiste trenutke, ko se uležem v posteljo in sanjarim o nemogočih stvareh. Včasih se zgodi, da sanjarim o stvareh, ki niso več moje ali celo, ki nikoli niso bile. Nisem vedela, da še zdavnaj nisem šla čez to. Čez to, kar mi sedaj krade spanec. Vidim, da nikoli nisem prebolela in trudim se, da bi. Pa ni tako enostavno, kot sem vedno mislila da je. In kot je bilo na začetku. Ampak moje življenje se premika in zdi se mi, da ne morem več slediti po njegovi poti. Ustavljam se na neumnih dogodkih mojega življenja, ki nikoli niso bili pomembni. Sovražim vprašanje zakaj sem taka. In kaj se je zgodilo. Nič, vse se samo dogaja. Nihče me ne more razumeti, ker se niti sama ne. Misli letijo okoli moje glave. Mogoče potrebujem konec teh dni. Konec tega, da samo razmišljam. Pogrešam življenje. Kmalu se bo začelo. In spet bo moja glava prepolna za vse neumne, težke in neprimerne misli, ki mi polnijo glavo. In mogoče bom spet začela gledati tja, kamor bi mogla ves ta čas. Ne vem, če sem že bila kdaj tako ranljiva kakor sem sedaj. Vsaka beseda, vsak napačen pogled, vsak trenutek, ko nisem zaposlena, vse me boli kot me ni še nikoli bolelo nič drugega. Dnevi se zdijo vse daljši. Sicer ne vem, kaj iščem, vem pa da to, kar sem našla ni to, kar sem hotela najti.

Skoraj tok zavesti

Včasih težko sledim svojim mislim. Moji možgani mislijo na toliko stvari hkrati, da ne vem več kje sem ostala, kar se lepo vidi v tem kaj pride iz mojih ust. Trenutno sem v življenju evforična. Imam preveč energije in občutek, da se mi življenje izteka iz prstnih konic. In potem se malo ustavim in zadiham in pomislim, da imam pred sabo še ogromno let in da se mi nikamor ne mudi, vendar sem po nekaj minutah spet na drugem koncu sveta in pri mislih, da želim potovati. In potem me skrbi, ker službe ne bom imela več dolgo časa in da nimam denarja za vse svoje želje v življenju in potem se ustavim. In zadiham in se mi zdi, da volja vedno premaga finančne težave in težave s časom. Želim potovati in videti svet v popolnoma drugi luči. Ne želim biti več turistka, želim živeti na drugem koncu sveta. Začela bi popolnoma na novo. Pa spet ne bi. Slovenijo obožujem in tu imam življenje. In potem bi bila socialna delavka, pa veterinarka, pa vizažistka, pa ekonomistka, računovodkinja in povrh vsega še sama. Rada bi bila sama. Komaj čakam, da bom živela v moji novi hiši, da bom imela redno službo in da bom lahko potovala. Samo cca 25 dni na leto. Ne predstavljam si dopusta. Rada imam poletje. Joj, te misli. Če bi se kdo ustavil v moji glavi za pol ure bi verjetno znorel, ali pa bi sploh že po nekaj minutah pobegnil. Želim si poletne večere ob soju sveč, v dobri družbi na mojem balkonu. Želim si sladkobo življenja. Včasih me popade misel na crkljanje v postelji, ki se ji spretno izognem in začnem misliti na kaj drugega. Zadnje čase imam nov hobi, ki se mu reče prenehanje misliti na drugo polovico. Na tisto polovico, ki te zjutraj zbudi s poljubi. Ta hobi je potuhnjen. Težek. In včasih nemogoč. Zdi se mi zanimivo, da sem toliko časa sanjala o popolnem deljenju življenja z neko drugo, spoštljivo polovico, zdaj pa se teh misli otepam, ker se bojim tega, kar se vedno zgodi. Konec. Ne želim začeti, ker se bojim končati. In ker se vedno opečem. In trpim. Nikoli ni bilo prijetno, vedno sem se ranila ob neostrem nožu. Zadnje čase imam rada ostre nože, ki pa te poškodujejo še huje kot neostri. Ravno zato ker so nevarni in nepredvidljivi in popolnoma neprimerni. Pa avanturistični. Sem že rekla nevarni? Ja, nevarni. In to me povleče. Zadnje čase se igram. In moji možgani mi pravijo, da naj izživim iz sebe vse, kar sem zadnji nekaj let zadrževala v sebi. Medtem ko mi srce ali nekaj podobnega v mojem telesu govori, da delam neumnost in da se moram ustaviti preden se spet urežem. Rane, ki ti jih lahko zadane takšen nož so nepovratne. Niso površinske. In potem si rečem, da sem mlada in da naj ne mislim na neumnosti. In potem ugotovim, da nikoli nisem bila nikogaršnja želja in da si ljudje z mojo pomočjo teptajo in odlašajo življenje. In da nisem nič drugega kot vmesna točka v življenjih ljudi in da tako ali tako ne bom nikoli nikogaršnja poslednja točka. Ne točka, cilj. In včasih boli, ko pogledam v ogledalo in se zavem, da nikoli ne bom nič več kot to, kar sem sedaj. V ogledalu. Mislim, da rabim v življenju nove sanje, ki jim moram slediti. Ne načrtov. Načrti se podirajo in potem si spet tam, kjer si bil. Sanje znam sanjati, nevem pa, če jih znam živeti.

Martinja vas na eni strani

Sploh se ne zajbavam. Da bi onadva tm delala al kaj. Kada te nema važn, da sm js še zmer a u stvari znam da pogledam kako drhtim kada gledam te tjaša dejva še eno tekilo ne pa dej no uredu. Ja čaki, a u stvari znam da voliš me mene nč ni prjel zakaj dej naštimi tekilo tok vam bom jebala matr prečiščevalna dieta makaroni tortilja poredneži puding pa zvezdan ofuj kozlat me prou zanima kok jo je še notr, no to je treba spraznt mirela dej. No dej no joj no ne. Bojim se, da bom res kozlala no, a te je kej prjel ne to ne k ne vem kaj se dogaja v men ne preveč bova raj dve dost dost js bom mogla pol it nujno lulat a si se še kej spomnla ajda a je notr padla i hajde dođi pa me uveri kje pa je cimet pr men bi mogu bit sej komarke pikajo ne, komarka me je pičla pol pa crknejo kr naj prasice ooo ful se mi je usul enkrat k bomo trezne šest krekerjev v eni minuti. K maš tok suha usta pa žlička cimeta pa kaj je še kej zaduši mogoče tega ne bi tega ne bi delale pa kaj je še čaki kaj je še trebaš mi trebaš mi ne sunce zemlji kao ti meni pa hajde sej mirela bo tut no. Drugo, drugo, ja sej sm pol zdj je že konc komada počak, da kako lahko ajda zavrne tekilo to mi ni jasno. Si? Ta je dobr komad, luda ženo. Okej ta komad je pa res dobr sej novi njeni komadi. Sve si znači slagao. Što voljela sam kriva sam in ful piha in kr naenkrat senčnik k so res dva krat dva metra poleti tm tri metre u zrak in prot nam in zdj pa vse kako smo sedele. Mirela je pokrila kavo in gledala u un dežnik prej je ful pihal in ne že spet in samo roko gor. In pol so jo ujel če neb ujel to bi jo prebodl ma stoposto krepi kera scena ta moja kava da mi neb kej not padl. Po pošti pošleš o od mirele pošto dejmo ostalo pride naslednji mesec brez inspiracije mirela pije mi se pije nije više tvoja stvar što odlaziš. I jedan plače za oboje tanja savič mi je ful lušna nevem kva mi je na njej čist preprosta orto cvili komadou ni mela zar i ti isti. Tako mlada tako mlada zar ne zvuči ko balada.

Sto naključnih dejstev o meni

Kavo pijem s pol litra vode. Ne prenesem dežnikov. Sem slaba poslušalka. Ljubosumna sem vsaj enkrat na dan. Rada imam pozornost. Sovražim menjavanje velikih in majhnih črk v besedi. Obožujem spanje dolgo v dan. Moj make-up je vreden več kot moj avto. Cel dan lahko presedim za računalnikom. Tiho obožujem zgodovino. Glasno obožujem pomlad. Živim v nadaljevankah. Večkrat na dan sanjam, včasih tudi povezano ves dan. Ko sem obsedena sem obsedena. Hitro se navežem na ljudi. Počasi prebolevam. Voljo spreminjam z vremenom. Obožujem družbo. Moj najljubši kraj na svetu je Dunaj, sledita mu London in Hastings. Če bi želela v življenju delati točno to, za kar mislim, da sem na svetu bi pomagala ljudem, ob tem pa (ločeno) služila mastne denarce. Moja najljubša žival je zebra. Na smrt se bojim os, čebel, ptičev in vsega kar leti. Največja žalitev, ki jo lahko slišim od nekoga je to, da sem neumna. Nimam problemov z drogami, one imajo probleme z mano. Včasih sovražim spoznavati nove ljudi, ker se krog mojih prijateljev širi prehitro in ne morem dohajati, čeprav bi želela. Enkrat v življenju bi rada izkusila šoping po ulicah Pariza z dvajsetimi vrečkami v rokah. Stvari me hitro minejo. Če bi si lahko zaželela eno samo stvar na svetu bi bilo, da bi imela dobro postavo. Sem karieristka. V življenju želim biti popolna. Sovražim neuspehe. Veliko razmišljam. Če bi si lahko izbrala eno čarovniško moč bi bila za en dan nevidna. Hitro sem užaljena. Veliko stvari jemljem preveč resno, preveč stvari pa popolnoma neresno. Moj popoln dan bi bil skakanje iz ene kavice na drugo s prijatelji. Redko sem nostalgična. Obsedena sem z Marilyn Monroe. Rada zapravljam. Ne maram TT ( ne mislim Audija). Ko sem pijana se prelevim v čefurja (zelo priporočljivo je, da se umakneš ali si z mano čefur). Pijem kavo brez sladkorja. Ne maram martinija. Rada imam svetle lake za nohte. Berem ženske romane. Obožujem poezijo. Ne maram svojih nohtov. Sem diplomirana osobranilka. Sovražim vojne. Rada se smejim. Ne prenesem nasilja. Rada se crkljam. Ne maram majoneze. Rada imam ogromne šalce. Rada imam star domač ledeni čaj. V Tjašinem imeniku sem Ajdovleka. Obožujem glasbo iz 90-ih, ker me sprosti. Moj trebuh ima rad suho salamo. Rada poimenujem reke. Rada se sprehajam okoli na pol naga. Rada sem v družbi inteligentnih ljudi. Everyday I'm shuffling. Enkrat sem si sama sešila krilo. Ne morem nositi čevljev z visoko peto. Ne maram, da ljudje pozabijo na moj rojstni dan. Moji nohti na nogah rastejo hitreje kot na rokah. Še vedno znam koreografijo od jazza, na katerega sem hodila pri enajstih letih. Lahko sem zadeta od Cedevite. Rada igram enko in tarok. Redko poslušam komade do konca. Obožujem pussy rock. Če me razumeš, me razumeš, če me ne me nikoli ne boš. Ko bom velika bom kurba. Težko me je zadovoljiti. Napalijo me lepi gležnji in lepa meča. Rajcajo me volkswagni. Nikoli več ne bom ljubila. Ne maram melon. Moja najljubša skupina je Plavi Orkestar. Govorim francosko, ali se vsaj trudim. Verjetno bom šla na umetno oploditev, ker so tipi zajebani debili. Ne maram, da mi ljudje poskušajo spremeniti pogled na življenje. Ne maram, če se ljudje vtikajo v moje prehranjevalne navade. Obožujem evropska mestna jedra. Rada hodim v muzeje in galerije in se na sploh kulturno udejstvujem. Nikamor ne grem brez svoje kreme. Moja najljubša številka je enajst. Najbolj žal v življenju mi je, da sem nehala trenirati odbojko. Obožujem tunin namaz iz Mercatorja na Resljevi. Ne znam peti. Pobiram štoparje. Bruham ob vonju jagodne vodke. Rada vozim avto. Če bi lahko poseksala enega zvezdnika bi bil to Robbie Williams. Pozabljam, da v Velike Lašče ne vozi vlak in da nimajo izvoza iz avtoceste. Imam približno sto različnih vrst smeha. Vsakič preden grem spat rečem: »Js bi ful seksala.« Rada delam načrte. Redno si popravljam modrc. In verjamem v to, da nič ni večno.

Ljubezenske zgodbe so bulšit.

Totalno. Punca in fant, ki sta narejena drug za drugega, ja, blablabla, tega pač ni. Ne, nisem jezna, samo razpizdi me dejstvo, da ljudje še vedno verjamejo v te bedarije. Nisem jezna, razpizdena pa sem. Filmi, bolj natančno romantične komedije, so narejene, da razdirajo zveze in zakone. Narejene so, da te zaskeli v trebuhu ob pogledu na popoln par, ti dajejo utvare, da tako pač mora biti in te spravljajo v slabo voljo. Vedno sem rada gledala romantične komedije in mislim, da sem ravno našla razlog za moje zafrustrirane misli. Že neštetokrat sem bila zaljubljena, ljubila sem enkrat. S celim srcem. Naredila sem vse, da bi uspelo, pa ni. Zakaj bi se sploh trudil za neko zvezo, če si edini, ki se trudiš. V realnem življenju ni teka za dekletom in izpovedovanja ljubezni na ulici. Ni simpatičnih smsov, ki cel dan dežujejo in te opominjajo na dejstvo, da nekje obstaja nekdo, ki misli nate in te pogreša pet minut po tem, ko si se z njim videl. Okej, možno je, seveda. Vendar samo prve tri dni zveze. Ljubezen je pa sploh eno neumno čustvo, ki se igra z našimi mislimi in uničuje naš vsakdan, ki bi bil lahko sproščen in umirjen. Namesto tega, da bi se vanjo spustila se je otepam. Otepam se mislim na lepšo prihodnost, obupavam nad tem, da bom kadarkoli našla človeka, ki bi mu sploh pustila blizu. Ne, ne obupavam, mislim, da sem obupala. In včasih je otepanje tega še težje kot ljubiti. Ne gledam moških na način, s katerim sem jih gledala včasih. Gledam jih na način, ki bi jih pripravil do tega, da bi z mene strgali oblačila. Pozabila sem na romantično opazovanje in umirjeno flirtanje. Ne ljubi se mi zapravljati časa z ljudmi, ki iščejo ljubezen, objeme in te 'neskončne' poljube, ki se praktično končajo po prvih parih dnevih zveze. Odraščala sem usmerjena v to, da bom našla nekoga, s katerim bom delila prvo stanovanje, prve kredite, prve korake najinih otrok in nedeljska kosila. Zakaj sem stara 20 let in se mi zdi, da je to že leta in leta za menoj? Zakoni propadejo, zveze postanejo dolgočasne in stiki se pretrgajo. Najhuje pa se mi zdi, da ljudje z mislijo na popoln zakon in hišo z vrtom in bazenom, ustvarijo družino, ki se jim niti ne zdi vredna truda. In najebejo otroci. Najebe okolica. Najebe človek, ki mora vse to preživeti. In najebe človek, ki mora to poslušati, po nekakšnem paktu, ki ga je brezskrbno sprejel pri sedmih letih v peskovniku pri vrtcu. Uspeli zakoni so preteklost. Ženske in moški niso kompatibilni. Pika, konec. Ne, nisem še končala.
Ljudje se spreminjajo, ampak šele zdaj mi je jasno, da za to ni kriva narava, tisto kar se naučimo ali knjige o osebnostnem razvoju. Krivi so drugi ljudje, ki ti v glavo tupijo neumnosti. Krive so situacije, ki naj bi nas otrdile, a nas samo prisilijo k prezgodnjem razpadu. Krivi so trenutki, ki ti stresejo tla pod nogami in ti dajo misliti, da si nekaj vreden.
Uničena sem in nikoli več ne bom taka, kot sem bila. Pokvarjena sem in mislim, da ni servisa, ki bi me lahko popravil.

Sem študentka

Stara sem 20 let in grem jeseni v tretji letnik mojega študija, ki traja pet let. Delam od 15 leta naprej. Imam ogromno izkušenj v gostinstvu, nekaj v administraciji, z delom na blagajni in na informacijah. Recimo temu zadnjemu administracija in delo s strankami v enem. Nisem neumna, nisem slabo izobražena in predvsem se hitro učim. Ker sem študentka ne zahtevam malice, ne zahtevam povračila potnih stroškov, ne zahtevam odškodnin, zavarovanja, povabila na službene žurke (čeprav si ga zaslužim), itd. Imam višjo izobrazbo kot polovica zaposlenih, imam prilagodljiv delovni čas, ne zahtevam prostega dneva na poln delovni teden od ponedeljka do nedelje. Zahtevam pa, da me spoštuješ. Če nekaj naredim dobro želim, da me pohvališ, če nekaj naredim slabo želim, da mi to poveš, brez, da se počutim kot nekaj najbolj nevrednega na tem planetu. Če si zaslužim spodbudno besedo bi bilo zelo lepo od tebe, da mi jo nameniš. Lahko se zavedaš, da ti včasih rešujem rit in lahko se zavedaš, da sem dobra pridobitev za tvoje podjetje. Sem človek. Imam čustva. Delam napake. Potrebujem denar. Ti potrebuješ mene. Če imam slab dan ne bo nič pomagalo, če se name zdereš in ga še poslabšaš. Če mi groziš ne pomaga nič. Imam človeške potrebe. Vsake toliko želim iti na wc, vsake toliko se mi zdi normalno, da postanem žejna in lačna. Včasih mi zapaše čik. Ves drugi čas pa delam enakovredno ali v nekaterih primerih celo boljše od ljudi, ki so tam zaposleni, nikoli, ampak res nikoli pa slabše ali pod povprečjem.
Zdaj lahko zadiham. Jezna sem kot pes. Res, v meni se že nekaj dni nabira jeza. Sprašujem se, kakšne ali če sploh, sposobnosti so pogoj za to, da nekoga kličeš šef, vodja, poslovodja ali kaj podobnega. Sem pač študentka, študentke so zamenljive. V redu, pa najdi nekoga, ki se bo podrejal vsem tvojim željam, ti lezel v rit in se sprijaznil s tem, da v enem letu ne dobiš niti ene pohvale. Čeprav sem najcenejša možna delovna sila se do mene obnašaš, kot da tam nisem zaželjena.
So dnevi, ko v službo pridem polna elana in pripravljena za delo, so pa dnevi kot so sedaj, ko v službo grem slabe volje in iz nje pridem še hujše volje. Sem pač študentka, kurac od ovce.
P.S.: 'Oseba', ki jo omenjam v tem sestavku ni določena, nadomešča pa večino šefov, ki jih moramo študentje prenašati v vsakodnevnem iskanju kruha. Da o strankah sploh ne govorim, bom enkrat drugič pisala o tem.

Trenutek inspiracije: Kako bi izgledalo moje poslovilno pismo

Dragi moji.
Očitno sem se odločila, da imam poln moški spolni organ tega zlaganega neoliberalističnega in pokvarjenega sveta in me ni več med vami. Če me še iščete me ne iščite v kakšni reki pod klifom, ne iščite pištole, ker to pač boli, ne iščite krvi, ker je ne prenesem, ne iščite britvic, ker so po mojem mnenju nekaj najbolj groznega na tem planetu. Tablet tudi nisem popila, ker so ogabnega okusa in ker sem jih tako ali tako v življenju pojedla več ko 70-letna babica z multiplo sklerozo in artritisom. Če me iščete me najdete za KMŠjem s poslednjo fuzlo v roki, ker sem se napila do smrti. Ali na kakšni travi. Ali kje za kakšnim blokom ali hišo. Mogoče pred Skeletom, to se zdi dokaj primerno. No, zdaj, ko ste me našli pa lahko nadaljujem.
Moji mami bi rekla, da jo imam izredno rada, vendar da naj se že enkrat preseli k svojemu možu, ker je pač čas. In da naj neha šparati, ker ji to ne paše in ker jo frustrira. In da naj se vzame v roke in enkrat za spremembo teče sedem dni v tednu in ne enkrat na pol leta. In da naj neha delati nadure, ker jo spravljajo ob živce in s tem celo družino. Očetu bi rada sporočila to, da bom vedno njegova mala punčka, ampak da je bila njegova odločitev, da se preseli na drugi konec Slovenije. In da nikoli nisem marala družinskih piknikov, pogrebov, rojstnih dni in vsega ostalega sranja, ker ne prenesem naše neumne hinavske družine. Mojemu bratu bi rada sporočila, da ga imam zelo rada, ampak da nisem nikoli pozabila kako mi je v osnovni šoli na morju zbil zob in da mu za ta dogodek še vedno zamerim in da ne bom nikoli pozabila. In da se mu opravičujem za trojanski krof. Verjetno se ne bo spomnil, jaz pa se. Vsem trem se opravičujem za povzročanje sivih las. Hvala, da ste me prenašali.
Dedatu bi se rada opravičila, da mu že celo življenje zaradi mene odpadajo lasje in se mu zahvalila za to, da je z mano gledal Tom&Jerryja in da mi bo za vedno ostal v lepem spominu. Babici pa bi rada sporočila, da mi je žal, da ni že zgodaj odnehala s tem, da me poskuša spremeniti v nekaj popolnega, ker za to pač nimam genov in da naj se neha obremenjevati z zgodovino in mojimi ocenami. In da jo spoštujem, vendar ima vse neke meje.
Lani sporočam, da je bila vedno moja najboljša prijateljica, da mi je šla večino mojega življenja na večina njenih prijateljev konkretno na živce in da sem srečna, da nisva šle skupaj na srednjo šolo. Tebi tudi podarjam svoj nakit in svoj računalnik. Pa mojo bodočo hišo. Ker si želim, da si z Urošem ustvariš prijetno družinico. In ne glede na tvojo preteklost se mi zdi neumno, da ga kličeš Urki. Ker je pač neumno, ima tudi ime. In on mi je všeč. Drži se ga. Rada te imam, največ.
Tamari sporočam, da se naj tudi ona drži svojega. Mislim, da bo dobro skrbel zate in za vajine otroke. Sporočam ti, da čeprav mi greš lahko konkretno na živce si pač Tamara in očitno brez tebe nikoli nisem mogla. Ne vem, kako da se nisva spoznali že prej. Usoda je hotela, da sem te dobila v svoje kremplje. Rada te imam. In zato ti poklanjam svoje kolo in svojo kolekcijo make-upa, ki jo lahko prodaš, ko boš spala pod mostom in si v njeni vrednosti kupiš vilo v gorah. Ali kočo ali nekaj podobnega. Sicer bi preferirala, če je ne bi prodala. Zdaj pa lahko nehaš brati moje misli.
Vsem drugim pomembnim ljudem bi sporočila nekaj besed. Jana, zelo dobra prijateljica si in imaš dober vpliv name. Verjetno veliko pove tudi to, da sem s tabo ostala prijateljica še naprej od osnovne šole. Takih je malo. Aneji bi rada sporočila to, da jo moj lezbični alterego globoko ljubi, jaz pa sem jo pogrešala vsako minuto, ko je ni bilo v Ljubljani. Podarjam ti svoj avto, če sploh še znaš voziti. Žal mi je, da sem te spoznala šele lani. Izredno žal. Asji in Kaji bi rada sporočila, da sta mi pokazali to, kar v življenju pomeni ogromno. To, da se sprostiš in da ti je pač vseeno. In zato ju spoštujem, vključno z njunimi neumnimi momenti in pripombami. Drugih ljudi je preveč, da bi jih omenjala. Bom šla bolj na splošno.
Vsem babam, ki ste me kadarkoli gledale postrani bi rada sporočila, da upam, da zafurate svoje življenje na polno, da postanete odvisne od vseh mogočih substanc in da se poročite z debelimi alkoholiki. Zdi se mi hvale vredno, da sem navkljub vaši prisotnosti ostala z nogami trdno na tleh in iz sebe dejansko nekaj naredila. Lahko se pojeste zaradi mene, najbolje za vse pa bi bilo, da že enkrat nehate s svojim obstojem na zemlji onesnaževati naš lepi planet.
In še za konec vsem tipom, ki ste me izkoristili, vsem tipom, ki me niste pogledali in vsem tipom, ki ste mi lagali in povzročali živčne zlome, sporočam, da ste bili zamenljivi. Očitno vsi. In da upam, da si najdete še kakšno bolj debelo od mene, ki vam bo celo življenje kradla torte. In rigala v obraz. In delala grde otroke. In da dobite sifilis in gonorejo in da vsaj trije od vas fašete HIV.
Za vse, ki se boste ukvarjali z mojim pogrebom pa naslednje. Upam, da zanj zapravite čim več denarja, da vas še za konec mojega življenja lepo oberem do kosti. Na pogrebu ne želim starih kmetavzarskih tet, ki mi nikoli niso mogle dati komplimenta, ne želim nobenih stricev od katerih za rojstni dan nisem dobila niti tolarja. Želim ljudi, ki so me imeli radi. In želim, da nihče ni oblečen v črno. In želim, da nihče ni oblečen kot čefur in namazan kot klovn. Želim, da ste lepi. Želim, da se ne jokate in ne zganjate cirkusa, ker vas je tudi brez mene dovolj. In želim, da me pokopljete v moji amsterdam majici, ki me bo za vedno spominjala na moj ukor zaradi posedovanja marihuane na šolski ekskurziji. Želim, da se me čimbolj spominjate po mojih napakah, ki so vas, upam, kaj naučile. Želim pesem Don't cry od Gunsov in prosim nobenega ansambla, ker se bom zbudila in začela bruhati. In želim, da se potem Lana odpelje v Ameriko in raztrosti moj pepel (Ja, pepel, a ste mislili, da želim gniti?) na pokopališču Westwood Village Memorial Park, po grobu Marilyn Monroe, v Los Angelesu.
Če bi lahko, bi pisala svoje poslednje besede še nekaj dni, ampak mi tako grozno paše ena lizika, da nimam več časa.
P.S.: To ni noben namig, svoje življenje imam preveč rada. In vse okoli sebe tudi. Če je prehudo za vas pa upam, da niste brali vsega.

Proste sobote

Mineva 61 dni. Osem sobot. Osem sobot, ki sem jih preživela sama. Ali s bližnjimi kolegicami ali z nekom drugim. Mogoče doma, kje drugje, na pijači, v naravi. Osem jih je. In vseh osem sem preživela. Ne bom rekla, da je bilo lahko, ampak recimo, da ni bilo tako težko, kot sem si predstavljala. In v meni je neznosna želja, da bi naslednji petsto preživela samska. Ne sama, ampak samska. Pogrešam nekaj popolnoma drugega. In danes, s pomočjo osebe, ki je v zadnjem času ena bolj pomembnih v mojem življenju sem ugotovila, kaj in zakaj pogrešam. (Mimogrede, hvala za to pojasnilo) Ničesar ne čutim, čeprav deli mene včasih v neprijetnih in trpečih situacijah mislijo tako. Ne znam čutiti v tej smeri in ne vem, če bom kadarkoli znala. Verjetno zato, ker se mi ne zdi, da je karkoli na svetu lahko večno. Nikoli več ne želim občutiti tega, kar sem. 61 dni nazaj. Zadnje čase je čutenje bolj fizično. Začutiti znam, občutiti ne.
Vrnimo se nazaj k 'danes'. Pozornost je stvar, ki jo imam rada. Pa če pride v obliki pozdrava, klica, sporočila, e-maila.. Odvisna sem od pozornosti. In to pogrešam. In če jo dobim se je težko znebim. Rada sem oseba, ki prejema pozornost. Danes sem se zlomila. Ne pred ljudmi, ampak sama pred sabo. Zdelo se mi je, da se preveč razmišljala, imela preveč časa za to. Ne, niso bila čustva. Pogrešala sem pozornost. Pozornost zadnjega časa mi sprošča adrenalin, kakor čudno se to sliši. Mogoče je ravno obratno, ampak to, kar se dogaja v svojem življenju rabim. Adrenalin. Napake. In ne-čutenje. Vztrajam. Vztrajam pri pozornosti, čeprav mogoče ni dobro zame, ni dobro za ljudi okoli mene, vztrajam pri napakah, adrenalinu in ne-čutenju. Točno to, kar želim in kar potrebujem. Sprosti me, drži me pokonci v slabih dneh, ob sobotah. Jutri je sobota.

Tisti stavek 'vedno bom tukaj zate, ne glede na to kje sem in kaj delam' in kdaj se konča

Najbolj zanimivo pri tem, ko z nekom končaš zvezo je stavek, omenjen v naslovu. Ko zbiraš pogum, da končaš nekaj kar je trajalo ogromno časa, ko se spominjaš lepih večerov in trenutkov polnih ljubezni in čepenja ob telefonu, ko si čakal, da je mobitel naznanil novo sporočilo. In v tem kratkem obdobju se po navadi zaupaš eni ali več osebam in vsi ali velika večina teh ljudi, ki so, če imaš srečo, tvoji prijatelji ali prijateljice začnejo dobesedno nakladati, da se lahko na njih obrneš kadarkoli. Da lahko pokličeš in bodo prileteli na nevidnih krilih skozi center Ljubljane proti tvoji hiši na robu Trnovega in spali ob tebi (v tem trenutku si seveda v takem šoku, da ti je povsem vseeno, na kateri strani postelje spiš, vseeno pa beri prejšnji zapis), da bodo s tabo preživljali sobote, ki si jih zadnje dve leti preživljal z osebo, ki je s tabo delila posteljo (vem, ponavljam se, ampak vseeno beri prejšnji zapis), da jih lahko pokličeš kadarkoli, tudi med seksom z ljubljeno osebo, tudi medtem, ko hranijo svoje domače živali ali si pudrajo nos. Da bodo s tabo sedeli na pomolu in gledali mavrico ali vzhajanje sonca ali kaj podobnega pač in da se jim lahko kadarkoli zjokaš in jim izliješ svojo ranjeno dušo.
In potem pride tisti veliki dan, ko se spomniš, da se imaš preveč rada, da bi imela sploh prostor v srcu (možganih ali kakšnem drugem notranjem organu) še za kakšno drugo osebo in rečeš Konec. Zanalašč z veliko začetnico. In potem jokaš. In jokaš. In jokaš. In čeprav se zdi že cela večnost je v bistvu minilo nekaj ur. In potem nič. Ne čutiš nič, ne vidiš nič in ne vohaš ničesar, razen dobrega kosila. In potem pozabiš na vse te zlagane besede tvojih prijateljev. In vsi mislijo, da si v redu, da si prebolel, da začenjaš novo življenje, da te ni več ne more spraviti iz tira. Minevajo dnevi, tedni in meseci in ti meni nič tebi nič hodiš po cesti in poslušaš pesem za katero se ti zdi, da je napisana zate in tvojega bivšega ljubimca/fanta/življenjskega partnerja/registriranega življenjskega partnerja/delilca postelje in padeš v neukrotljiv jok. In pred spanjem na polici zagledaš skupno sliko, ki si jo pozabil umakniti iz vidnega polja in padeš v jok. In se spominjaš dni in lepih trenutkov in kako osebo pogrešaš in kako si jo/jo ljubiš in ne moreš spati. In vidiš zaljubljen par na ulici in pogrešaš njegov dotik in njegov poljub in se ustaviš, zjočeš in prižgeš čik, da se pomiriš. In v vseh teh trenutkih kličeš vse možne prijatelje, ki se ne javijo, nimajo časa, ravno seksajo, si pudrajo nos ali hranijo domačo žival. Ali te bodo poklicali kasneje. Ali smo v tej 'pogodbi', ki smo jo 'podpisali' pred vsem tem določili čas trajanja? Če prva dva tedna nisem čutila nič hujšega in nisem pretirano jokala in se spominjala vsega lepega, to pomeni, da je konec. Pogodba ni več veljavna? Smo jo prekinili? Je potekla zaradi neplačevanja naročnine? Ne, čas ne zaceli vseh ran in moja rana še zdaleč ni zaceljena. Pa imam sploh še pravico uveljavljati ta dogovor? Te lahko pokličem in rečem: se spomniš, kaj si obljubila?
Nič. Kot da se nikoli ne bi nič zgodilo.
In potem hodiš po cesti in vidiš zaljubljen par in kar naenkrat se ti zdita ogabno osladna in se obrneš stran, da ne bi bruhal po njunih zaljubljenih srcih. Pfej.

Moja notranja stran postelje

Vedno sem in vedno bom spala na notranji strani postelje. Ob zidu, ali kjerkoli pač. Na tisti strani, ki je s strani vrat težje dosegljiva. Je moj teritorij. Tudi če se zbudim na drugi strani postelje se bom premaknila nazaj na 'mojo stran' postelje. Ne maram, če z nekom spim na obratnih straneh, čeprav se včasih zgodi. Razlaga je povsem enostavna. Če bo v sobo vstopil morilec s sekiro ali pištolo bo najprej napadel človeka, ki je bližje vhodu, vratom, oddaljen od stene, itd. Logično, kajne? In tudi če sem sama se držim stene, čeprav je malo verjetno, da bo vstopil morilec in me ne bo ubil, ker nikogar ne bo na zunanji strani in si bo mislil: »Hm, če je pa tako, pa kar grem.«
V zadnjem času sem ugotovila, da sploh ne maram deliti postelje. Je edini prostor, kjer rabim SVOJ prostor, kakor neumno se to sliši. Obračam se, premetavam se in včasih brcam. Odeja je moja in tudi, če spim s kom drugim rabim svojo odejo. Rada imam pokrčena kolena. Rada menjavam vzglavnike. Rada se poleti naslonim na mrzlo steno. Najraje spim naga. In sama. Ne razumem spanja v dvoje. Sovražim vstajanje z nekom v isti postelji. Jutranji zadah je nekaj najbolj ogabnega, jutranje poljubljanje pa seveda mora biti, če nisi sam. In to dvoje ne gre skupaj. Zjutraj sem ekstremno lena in da bi sedaj vstajala in si umila zobe in se vrnila v posteljo kot da se nič ni zgodilo.. Ja, seveda. Sploh pa v tem primeru še vedno ostaja zadah druge osebe. Pa jutranji seks, o moj bog. Zjutraj nimam energije niti za odpiranje oči, da bom pa počela še kaj drugega je pa kar malo neverjetno. Najhuje je, ker pač ni velike verjetnosti, da se bosta obe osebi v postelji zbudili ob istem času. Če se najprej zbudim jaz je grozno. Ne morem spati naprej in čakati, da se bo druga oseba zbudila, potem pa pride na vrsto tisto osladno vstajanje, ob katerem se mi bruha. Če se najprej zbudi druga oseba pa je sploh grozno, ker je velika verjetnost, da te bo prebudil/a, kar pa, verjetno vam je jasno, sovražim. Nima smisla. Če spim sama se zbudim kadar se pač želim zbuditi, jutranji zadah me niti ne moti preveč, poleg tega pa imam še prostor za jutranje raztegovanje. Sploh pa zjutraj izgledam kot posušena spužva, kar je še toliko bolj odbijajoče. Mislim, da je spanje v dvoje lahko ogromen faktor pri propadu zvez.
Negativno sem nastrojena.

Raziskovanje samega sebe: delati na sebi oziroma delati vse kakor si prej

Prazne obljube. Počutim se svobodno. Počutim se, kot da bi lahko potovala po svetu, delala stvari, ki jih prej nikoli nisem mogla, hodila ven brezskrbno, brez, da bi pričakovala sms o tem kje sem in kaj delam in ne, da bi morala odrivati vsakega fanta, ki se mi približa na deset metrov. Ja, recimo temu svoboda. Saj ne morem potovati po svetu, nimam denarja in hodim na faks. Ne morem kar začeti delati stvari, ki jih prej nisem, ker imam življenje, ki teče po nekih določenih smernicah. In ne morem hoditi ven non-stop, ker pač nimam energije za neskončno žuranje. Pogrešala sem sebe, pogrešala sem svoje življenje, življenje brez skrbi o tem kaj počnem, s kom počnem in kje počnem. Če želim nasvet bom zanj vprašala in se bom odločila, če mu želim slediti. Če mi ne bo všeč ga bom spregledala, se zanj zahvalila in šla naprej. Če bom ob polnoči želela na sprehod bom šla. Če bom zjutraj želela na kavo s prijateljicami bom šla. Mogoče bom šla na kavo tudi štirikrat na dan. Mogoče bom kakšen dan samo spala. Pa sedela na balkonu in čakala na to, da je konec sveta ali nekaj. Ne znam slediti urnikom in nikoli nisem bila dobra v tem, da bi dolgo časa vztrajala pri enem in istem ritualu. In ja, ljubosumna sem. Ljubosumna sem na vse okoli človeka, ki naj bi bil samo moj. In ne prenesem se, ko sem ljubosumna. In posesivna sem. Želim 100% pozornost in jo tudi potrebujem. Neznosna sem. Težko mi je slediti. Zakompleksana sem in velik del življenja nesrečna. Zaradi popolnoma nelogičnih stvari. Kadar sem srečna sem nora. Delam stvari, ki so popolnoma izven konteksta, delam stvari, ki niso pametne in nikoli ne bodo, govorim bedarije. Sem srečna ali nesrečna, nečesa vmes pri meni ni. Ko sem srečna želim ob sebi srečne in vesele ljudi in obratno. Če si žalosten, ko sem jaz vesela nimam besed zate, ker te ne razumem. Če si srečen in poln življenja, ko sem jaz popolnoma na tleh te ne bom želela zraven sebe. Nadležna sem, konkretno nadležna. Če me zjutraj zbudiš bom jezna nate in te bom krivila za vse, kar se mi bo slabega zgodilo cel dan. Najhujša sem, ko imam preveč energije. Verjetno bom skakala okoli tebe, dokler ne boš odšel ali odšla ali se mi pač pridružila. Ne prenesem kritike. Glede mojega izgleda, mojega karakterja, mojih odločitev. Rada sem svobodna, vendar sem v sebi še vedno majhna deklica, ki se ti bo zjokala v objemu, ker jo bo malenkost vrgla iz tira. Grozna sem in nepredvidljiva. Tako, pa sem končno prišla do sklepa vsega tega pisanja, ki nima smisla. Ali pač. Ja, smisel ima. Nisem za zveze, ne morem biti v zvezi, ker nisem dovolj odrasla, zrela in ker ne obstaja človek, ki bi me lahko držal pri sebi ne da bi pobegnila. In ker ni človeka, ki bi me lahko prenašal v dobrem in slabem. Ne obstaja in nikoli ne bo. Najboljša sem samska. In delati moram na sebi.