Sreča nad vrvico. Pod vrvico. Pred vrvico. Za vrvico?

Če sem se v zadnjem času naučila kaj pametnega je to zagotovo to, da sreča ni v majhnih stvareh, pozornostih, malenkostih. Ne. To je zadovoljstvo. Veselje. Ne pa sreča. Vsaj mene osebno ne more osrečiti majhen trenutek. Osreči me lahko situacija. Cela. Navznotraj in navzven. In okoli. Stanje. To me osreči. In ravno to je bil moj problem. Srečo sem iskala v vsakdanjih neumnostih, nikoli pa v tem, kar se dogaja. Kar se odvija. Kar pač je. In sreča po mojem ni odvisna od drugih ljudi. Sreča je odvisna od tebe in tvojega dojemanja smisla svojega življenja. In sedaj sem jo končno našla. Pozor! Ajda oznanja, da je srečna. In mater je lepo to prebrat, ane? Verjetno vas zna zanimati, kaj se je zgodilo, kaj se je spremenilo in kakšno je dejansko stanje. Najprej lahko omenim mojo stanovanjsko situacijo. Ne glede na to, kako težko je živeti na svojem, kako močno moram paziti na vsak prekleti evro, ki ga zapravim, kako moram paziti na to, da so vse položnice plačane ob pravem času in ne glede na to, da še vedno nimam ne dokončane kuhinje in ne omare za obleke je ta situacija briljantna. Ne vem, če bi lahko kakršnakoli psiho ali šok terapija pomagala pri tem, kar mi je prineslo lastno stanovanje. Prostor, kjer sem lahko sama, kjer je mir, kjer je vse tako, kot si želim. Kjer ni vsakodnevnih motenj drugih ljudi. Kar imam je moje. Všeč mi je načrtovanje, kje bom lahko zapravila naslednji evro in iz kje za vraga bo ta evro prišel in kam bo šla stvar, ki jo bom dobila. Prvič v življenju obožujem pospravljanje, saj vse to delam samo zase in za svoje dobro počutje in ne za potrditev nekoga drugega. To, da lahko kadarkoli spustim in dvignem rulete, grem pod tuš z odprtimi vrati, kuham karkoli si zaželim. Ja, rada sem sebična in rada delam stvari samo zase. In to je prva stvar, ki mi je omogočila, da sem srečna. Druga stvar je že nekaj časa del mojega življenja, pa je šele sedaj obrodila globlje sadove, je šport. Verjetno se vam zdi, da pretiravam in verjetno se komu kdaj zdi, da preveč govorim o tem, vendar je treba razumeti, da je šport verjetno tisto, kar mi je rešilo življenje. Ker če tega dela mojega življenja ne bi bilo, bi ta trenutek polna žalosti, s kakšnimi 50 kilami več sedela na kavču in vozila slabo voljo. In ja, tudi to se zgodi kdaj pa kdaj, ampak včasih je to pač bilo tako. Včasih je bilo to stanje, ki se ni spreminjalo, sedaj pa se slabi in dobri dnevi prepletajo in vse več dni je dobrih. In polagam vam na srce, da je šport najboljša stvar, ki si jo lahko podarite. In ni potrebno, da zapravljate denar zanj in nikoli, ampak res nikoli, se ne smeti primerjati z drugimi in vse morate delati po svojem tempu, ampak šport je res najboljša stvar v mojem življenju. In pika. In vseeno mi je koliko ljudem grem ta trenutek na živce s tem oznanjanjem moje ljubezni. Dejansko sem v najboljši formi svojega življenja. Počnem lahko stvari, za katere si nikoli v življenju nisem mislila, da jih bom kdaj lahko. Opažam spremembe na svojem telesu, četudi jih drugi ne. In to, dragi moji, je zmaga. Zadnja stvar, ki pa jo je vredno omeniti, pa je moj napredek pri tem, da vem, kaj želim početi v življenju. Huh, tale je bila težka. Verjetno ste, če ste kdaj pa kdaj uspeli prebrati kakšnega mojih prejšnjih zapisov, opazili vzorec, ki nakazuje na to, da dolgo časa nisem imela pojma kako se lotiti mojega življenja in kaj želim v njem doseči. Ampak sedaj vem. In všeč mi je, da uživam v tem, kar trenutno počnem na podiplomskem študiju. In da uživam v tem, da se učim novih stvari, ki mi bodo v življenju vedno prišle prav, pa čeprav to ni to, kar želim početi v življenju. Vem, kaj bi rada počela, če mi bo pot naklonila srečo v tem, za kar sem izobražena. In vem, kaj bi rada počela, če mi je ne. In vem, kaj bi rada v naslednjem letu naredila, da bom en korak bližje tem željam. In to, da veš, je odličen občutek. S tem pa se povezuje tudi moja zadnja ugotovitev. Moje življenje je polno. Polno do roba. In to, da sem zaposlena sama s sabo in dogajanjem v mojem življenju me osrečuje na poseben način. Sem ena tistih ljudi, ki težko sedijo doma in delajo nič več kot dva dni. Po dveh dneh se mi zmeša in komaj še diham. In čeprav spim veliko premalo in bi na tem še morala delati, vem, da sem bolj srečna, če komaj shajam. Sem pač oseba, ki tako deluje. In to mi ustreza, ker sem trenutno ravno tam, kjer želim biti, pa čeprav sem več ali manj utrujena, zaspana in izčrpana. To je pač del življenja.

Naj na tem mestu poudarim, da imam še vedno polno slabih dni. A dokler so dobri dnevi bolj pogosti se mi zdi, da zmagujem. Še vedno lahko pričakujete negativne zapise, padec volje ali padec motivacije. Ampak to so trenutki. Sreča pa je stanje. In všeč mi je, da bom v triindvajseto leto svojega življenja vstopila polna volje za nove izzive. In polna načrtov za prihodnost. Srečna. Hit me with your best shot, life.  

(Tale vpis me bo še tepel, ane?)

Črno-belo

Morda se zdi, da je tale blog rahlo utonil v pozabo, ampak gre dejansko za ravno obratno situacijo. Tale kotiček interneta je v moji glavi vsak dan. Prav vsak da se spomnim na temo, o kateri bi enostavno morala pisati, pa mi nikakor ne gre na papir. Zadnjič sem tako med predavanjem začela z neko xy temo in po tretjini popisane strani vzela list v roke, ga pomečkala in vrgla naravnost v smeti. Ideje ne grejo in ne grejo iz moje glave na papir. Ali v prazen wordov dokument. Tale zapis nastaja bolj kot ne po čistem naključju in kot skupek različnih nepovezanih misli. No, morda bi bilo bolje reči, da so se mi te misli se do nedavnega zdele nepovezane, ampak sem jih končno uspela povezati. Gre za človeško miselnost, da je življenje črno-belo. Če ste novi v sivini vas pozdravljam. Pozdravljeni v delu realnosti, kjer se vse vrti okrog petdesetih odtenkov sive. Pa ne tistih neprimernih, pri katerih sem dobila inspiracijo, ampak tistih vsakdanjih, ki nam sledijo ob vsem, s čimer se pač ukvarjamo. Vse v življenju se po mojem mnenju začne z znanjem in konča z ignoranco. Besedo, ki ima po nepotrebnem tako negativen prizvok, v bistvu gre pa samo za nepoznavanje oziroma neznanje. In znanje se ne začne z 1, 2, 3 ali z a, b, c ampak s temi odtenki sivine, ki sem jih omenila prej. Začne se s spoznanjem, da je življenje sestavljeno iz situacij, ki imajo različne vzroke in različne posledice. S spoznanjem, da smo ljudje različni, imamo različno zgodovino in različno prihodnost. Da nimamo vsi enakih zgodb in enakih izkušenj. Posledično tudi ne enakih možnosti. Po domače, če v Ljubljani sije sonce še ne pomeni, da v Mariboru ne more snežiti. Če je nekaj za nekoga dobro se ne pomeni, da je dobro za vse. Ljudje nismo izključno slabi in izključno dobri. In na to, da se tega zavedamo, najbolj vpliva znanje in vedenje o različnosti in o družbeni konstrukciji. Posamezniki v družbi smo vedno konstrukt naše okolice, ki na nas vpliva ne glede na naše zavedanje tega vpliva. V tem paketu zato kot posamezniki in skupnost dobivamo vrednote, navade im pričakovanja, med drugim pa tudi predsodke, percepcijo normalnosti in odklonskosti in o tem, kaj je nenormalno in nesprejemljivo. In to, dragi moji je tisto, kar je narobe v naši državi. Niso politiki, ni vlada, ni to, da nimamo sredstev za preživetje. Ne, vse se začne in konca z znanjem in ignoranco. In dokler bodo naše vrednote individualne in usmerjene v osebni dobiček, bomo točno tam, kjer smo. Noben upor, nobena vojna in nobena revolucija nam ne bo pomagala, da bomo šli na bolje. Evolucija mogoče revolucija pa nikakor. Ne anarhija, ne diktatura in ne oblast ljudstva ne bo prinesla večjih sprememb. Spremembe se morejo zgoditi v naših glavah. Učenje se ne dogaja v šolah. Učenje in znanje se dogaja v naši okolici. In z zaprtimi očmi tega znanja ne bomo dobili. Ponosna sem na to, da je vedno bila in vedno bo moja glavna vrednota znanje. In to, da se učim vsak dan in da vsakič znova v svoje možgane dobim nove informacije, ki jih uspešno povezujem z že znanimi informacijami. In če sem še zadnjič iskala razlog, da zjutraj vstanem, sem ga sedaj našla. To bi moral biti razlog, da vstajamo. Poskusite kdaj pa kdaj.