Sovraštvo na sovraštvo... referendum?

Naj najprej pometem pred svojim pragom. Priznam, velikokrat uporabljam besedo 'sovražim'. Je težka beseda. Uporabim jo, ko želim težo tega, da mi gre nekaj na živce, še povečati. Resnično, resnično, resnično mi gre nekaj na živce. Razpizdi me. Tepe se z mojo eksistenco. Sovražim na primer naduvane natakarje. Sovražim besedo nosečka. Sovražim prevzemanje ameriških praznikov. Sovražim to, da na študentski bon ne dobiš več sladice. Sovražim, ko na radiu rečejo, da je komad, ki se vrti že tri mesece, nov. Sovražim, da je nekaj tako, ker je pač vedno bilo. Sovražim to, da Slovenci ne znamo uporabljati slovenščine in se ne zavedamo kako pomembno je, da se ohranja materni jezik. Sovražim slovensko ignoranco. Sovražim, ko ljudje pišejo po knjigah, ki niso njihova last. Sovražim, ko mi crkne ena od slušalk. In za konec, sovražim (slovensko) obešanje na zgodovino in pretekle dogodke. To so stvari, ki jih sovražim. Zdaj, ko je pometeno, se lahko osredotočim na sovraštvo, o katerem bom pisala. Sovraštvo, ki presega vse našteto. Sovraštvo, ki ni pogojeno z določenim trenutkom.

Za primer bom opisala svoje sovraštvo do naduvanih natakarjev. Ne maram, če se natakarji do mene obnašajo, kot, da sem jim pokvarila dan, ker sem se usedla za mizo v lokalu, kjer so zaposleni. Ne maram tega, da me ne poslušajo, ne upoštevajo mojih želja in ne postrežejo v času, ki se mi zdi primeren. Ne maram, da so arogantni in ne maram, da se o meni s svojimi sodelavci pogovarjajo nekaj metrov stran od mene. Vseeno mi je, kam grejo natakarji po svoji službi. Vseeno mi je, kje so ti natakarji bili pred začetkom njihove izmene. Vseeno mi je, s kom se poročijo. Vseeno mi je, s koliko osebami seksajo, s kakšnimi osebami seksajo in ali sploh seksajo. Vseeno mi je, v kakšen avto se vsedejo. Vseeno mi je, koliko otrok imajo, koliko posvojenih otrok imajo in ali jih sploh imajo. Vseeno mi je, iz kje prihajajo. Vseeno mi je, ali imajo slovenski potni in krstni list. Vseeno mi je, ali je slovenščina njihov materni jezik. Vseeno mi je, kakšne veroizpovedi so. Moti pa me, če svojega poklica ne opravljajo primerno.

Razočarana sem. Resnično sem razočarana nad dejanji, ki jih izvajajo moji sodržavljani in sem jim priča v zadnjem letu. Ne znam opisati, kako hudo mi je, ko berem, poslušam in vidim sovraštvo, ki ga v sebi gojijo ljudje okoli mene. Dovolj imam tega, da držim jezik za zobmi samo za to, da v javnosti ne izzovem prepira. Dovolj imam tega, da si ne upam zagovarjati lastnega mnenja pred družinskim članom, ki goji sovraštvo do soljudi. Dovolj imam ksenofobije. Ker ksenofobija, ki sem ji priča v zadnjem letu presega vse meje sovraštva, ki sem ga vajena.

V moji družini se do mojega vstopa na fakulteto nikoli ni govorilo o tem, kaj je prava družina. Imela sem mamo in očeta in nikoli mi ni bilo rečeno, da je to tisto, kar je nujno za moj obstoj. Bila sem zadovoljna s tem, kakšno družino imam in o drugačni se ni govorilo. Pa ne zato, ker se ne bi smelo, ampak za to, ker pogovor ni nanesel na to temo. Moja starša sta se pri mojih štirinajstih letih ločila. Ločitev staršev sem sprejela slabše, kot sem mislila v tistem trenutku, ampak danes je vse v redu. Razumem, da se je to zgodilo in zakaj se je to zgodilo. Poznam družine, v katerih se starši niso ločili. Poznam družine, v katerih so se starši ločili. Poznam družine z enim staršem, zaradi smrti drugega starša in poznam družine brez bioloških staršev. Poznam družine z enim staršem zaradi samovoljne odsotnosti drugega starša. In poznam tudi otroke teh družin. Razen tega, da smo hodili na različne šole, se gibali v različnih okoljih in imeli različne zvezke za matematiko in fiziko, med nami ni razlik. So dobri ljudje in so slabi ljudje, a to, glede na moje izkušnje, ni bilo in nikoli ne bo pogojeno s tem, iz kako sestavljene družine posamezniki prihajajo. Imela sem srečo, da  sem se družila z otroci, ki so bili različnih veroizpovedi in s tistimi, ki niso nikoli stopili v cerkev. Imela sem srečo, da sem se družila s tistimi, ki so imeli nove učbenike in s tistimi, ki so imeli učbenike iz učbeniškega sklada. Imela sem srečo, da sem raznolikost spoznala že zgodaj, ampak se z njo nikoli nisem pretirano ukvarjala. Če si bil prijazen do mene, sem bila prijazna do tebe. Poudariti želim, da moja družina in mnenje mojih staršev, nikoli ni imelo prevladujočega vpliva na moje mnenje. Resnici na ljubo, mnenja svojih staršev o teh temah, takrat sploh nisem poznala. Svoje mnenje sem si ustvarila sama. Moja družina ni imela nikoli ničesar proti verskih praznikom, na primer, pa jih jaz osebno nikoli nisem marala. Ena od mojih sorodnic ne more preboleti komunizma, Tita in SDja in voli Janšo, pa to nikoli ni vplivalo na moje mnenje do teh obdobij in teh ljudi (razen na moje mnenje do nje – to je druga zgodba).

Povedati želim, da sicer mnenje tvoje družine seveda lahko vpliva na tvoje prvo zaznavanje, ne sme pa družina dovoliti, da to mnenje zapiše v kamen. Družina mora biti varen kraj, kjer mnenje oblikuješ sam. To, kar vpliva na tvoje mnenje mora biti posledica tvojih zaznav, znanja in izkušenj. In pri meni je na srečo vedno bilo tako. Če ne maram katolika, to izhaja iz njegovega karakterja in ne iz njegove vere. Če me moti terorizem in se ga bojim, to ne pomeni, da me moti islam.  Če mojo prateto motijo homoseksualci, to ne pomeni, da morajo motiti mene. Družina in tradicija je nekaj, na kar lahko vplivamo. Samo za to, ker je tako vedno bilo, ni treba, da vedno je.

Ali si res želimo, da se ženske nehamo izobraževati in ostanemo za štedilnikom? Ali si želimo, da otroke, ki so rojeni izven zakonske zveze, stigmatiziramo in izključujemo iz družbe? Ali si želimo, da črnci sedijo v zadnjem delu avtobusov? Si spet želimo državljanskih vojn na podlagi verske opredelitve? Si želimo polivanja vročega olja, kmečkih uporov in kanalizacije na ulici? A razumete kaj želim povedati? Zakaj rinemo nazaj, ko pa imamo odlično možnost, da gremo naprej?

Sovraštvo izvira iz ignorance (ignoránca -e ž (ȃ) ekspr. nevednost, omejenost), kar pomeni, po domače, da tega v tistem trenutku nismo razumeli oziroma nismo poznali. Zdaj razumemo. Po zaslugi biologije razumemo, da po vseh teče rdeča kri. Po zaslugi ogromno raziskav iz različnih področij vemo, da je odraščanje v različnih okoliščinah odvisno od ljubezni in vzgoje, ki jo prejmemo in ne od spola staršev. Vemo, da smo vsi ljudje, ne glede na naš izvor, sposobni doseči vse. Zakaj je potem tako težko razumeti, da ljudje bežijo iz vojnih območij in si želijo samo miru? Zakaj je tako težko razumeti, da se hočeta dve osebi poročiti in da  njuna spolna usmerjenost ne sme vplivati na njuno možnost poroke? Zakaj je tako težko razumeti, da imata dva očeta enako možnost, da otroka vzgojita enako dobro ali enako močno zajebeta (!!!), kot oče in mati. Zakaj je tako težko razumeti, da je čas, da prenehamo sovražiti in začnemo spremejati? Zakaj si jemljemo pravico, da odločamo o življenjih ljudi, ki na naša lastna življenja sploh nimajo vpliva?

Slabo mi je. Slabo mi je zato, ker moram dvigniti svojo rit, da grem na volišče in odločati o tem, da se bo lahko človek, ki ga ta trenutek sploh ne poznam, poročil z osebo, ki jo ljubi. Jaz, ki trenutno sploh ne vem, kaj točno ljubezen pomeni, moram odločati o življenju neznanca, ki pripada manjšini. Moje mnenje, ki je izoblikovano na podlagi dobrih štiriindvajsetih let izkušenj vpliva na ljubezensko življenje druge osebe. Prav tako na to vpliva mnenje ljudi, ki so pred nekaj minutami zapustili lokalno cerkev s svežimi vtisi mnenja osebe, ki ve še manj o ljubezni, kot jaz sama. Ne želim si živeti v državi, kjer ustavno sodišče omogoča, da večina odloča o osebnih odločitvah manjšine. Odločamo o osnovnih človekovih pravicah in ne o privilegijih. Odločamo o nečem, kar bi moralo biti samoumevno. Ne morem (in trenutno ne smem) vplivati na to, kako se danes odločite in kako ste se odločili (ker bo verjetno tale zapis ugledal luč sveta po rezultatih), želim pa si naslednje..

Želim si, da bi ljudje nehali sovražiti in začeli sprejemati. Želim si, da bi ljudje postali empatični. Želim si, da bi ljudje vsake toliko vsaj z mislimi obuli čevlje drugih. Želim si, da bi se ljudje izobraževali in na podlagi znanja sami oblikovali mnenja. In na koncu vsega, ker naj bi šlo za otroke, si želim, da bi svoje otroke lahko vzgajala v družbi in državi, kjer bi namesto sovraštva vladala ljubezen, ne glede na to, s katero osebo jih bom vzgajala (ali, če jih bom vzgajala sama). In zadovoljna bom, če bodo moji otroci sovražili samo ponedeljke in ljubljansko meglo.

Lezem ven iz luknje

Kraju, kjer sem trenutno, pravim luknja. In ne, to ni vas v bližnji okolici Ljubljane, ampak občutek, da nimaš časa za nič drugega, kot za tisto eno, pomembno, veliko stvar. In ta stvar je trenutno moja magistrska naloga. Ampak nič hudega. Po dolgem letu poskusov, upsov in downsov se vse bolj približuje čas, ko bo pekla konec. Ja, rekla sem pekla. Vročega, živčnega, stresnega. In kaj bom počela, ko bo tega pekla konec?

Dokončala bom roman. Zares. Napisala sem pet strani, želim pa jih še vsaj nekaj sto. Marsikdo, ki me pozna ve, da sem začela že vsaj petnajstkrat. Tokrat pa bi rada res napisala nekaj, kar bi nekdo nekoč bral.

Šla bom na meritve za tekače na dif.

Pomila bom okna. Tako, da me ne bo sram, ko bom dobila obiske.

Dokazala bom windowsom, da so pravi. In da jih nisem potegnila iz neta. In da naj mi že enkrat nehajo težit, da moram kupiti prave.

Tepih bom nesla v čistilnico.

Presadila bom rože. Vse. Orhideje in šeflero.

Spet bom šla pogledat na ona-on in se spet začela ubadati z nadležnimi tipi, za katere večinoma nimam živcev in časa. Kmalu bom imela oboje. Mogoče si bom za spremembo celo upala iti na kakšno pijačo.

Pospravila bom pisarno in odstranila vse tisto, česar ne potrebujem.

Spet se bom začela učiti francoščino. Prek rosette stone. Ker bi res končno rada znala francosko. Dobro, ne samo nekaj na pol.

In napisala bom pismo dedku mrazu. Ker sem odrasla, zrela in samostojna oseba.

Dragi delodajalec!

Pred dvema letoma sem diplomirala iz zaposlitvenega položaja mladih diplomantov, v kratkem pa bom magistrirala iz vlog in konfliktov v partnerskem odnosu. Ironično nimam ne partnerskega odnosa ne zaposlitve. Ker bi bilo iskanje partnerske zveze na tak način rahlo neprimerno, se na vas obračam z željo po delovnem mestu.

Za mano je nekaj dolgih mesecev iskanja redne zaposlitve in nekaj let iskanja študentskih. Dovolj imam prilagajanja svojega motivacijskega pisma glede na to, kaj me mora ta trenutek zanimati. Imam eno motivacijsko pismo za pripravništva, eno motivacijsko pismo za administracijo, eno »splošno« motivacijsko pismo, eno motivacijsko pismo v angleščini in milijon motivacijskih pisem za različna študentska delovna mesta, vse od gostinstva pa do dela z avtomobili. Svoj CV in svoje kompetence stalno prilagajam tako, da bodo tiste, povezane z zaposlitvijo, ki jo ponujate vi, na prvem mestu. Resnično, glede na vaše zahteve sem že tisočkrat prilagodila »svoje želje«. V resnici trenutno pač ne morem biti prepričana, da je eno od teh področij tisto, v katerem želim delati vse življenje, vam pa moram dati občutek, da je. Ker od 24-letne osebe vsi pričakujejo, da ve točno, kaj v življenju želi. Žal ne. Vem pa, česa nočem.

Ne želim delati po dvanajst ur na dan, če moje nadure ne bodo plačane. Ne želim si, da si ne bom upala iti na bolniško zato, ker se bojim, da vam to ne bo ustrezalo. Ne želim, da si ne bom upala postavljati vprašanj, ker se vam bom zdela nadležna. Ne želim šefa, ki ne zna biti vodja in zna biti samo šef. Nočem delati v podjetju, ki ne spoštuje delavskih pravic.

Lahko bi se šla tole igro tako, kot poteka ponavadi. Lahko bi v prilogi dodala življenjepis in v njem naštela vseh petnajst zanimivih kompetenc, ki jih morda res imam, ampak ne jaz ne vi ne vemo točno, kaj pomenijo. Vseeno je, ali imam opravljen tečaj šivanja in ali imam izkušnje iz administracije. Tako kot vam, je vseeno meni. Vseeno vam je tudi, da sem v času študija opravila okoli štiristo ur neplačane prakse, ker to za vas niso izkušnje. Vi potrebujete mlad, izobražen in privlačen kader s trinajstimi leti izkušenj. Popolnoma razumljivo.

Ne glede na to, kakšne izkušnje imam in katerih nimam, sem pripravljena pridobivati nove. Glede na mojo izobrazbo bi lahko bilo povsem razumljivo, da znam sešteti 1+1, in tudi če ta trenutek ne znam seštevati v excellu, bom to na vašo željo znala jutri. To mi je, poleg odlične splošne izobrazbe, dalo sedemnajst let sedenja v šolskih klopeh, čeprav se nekomu zdijo ta dolga leta popolnoma nepotrebna. Ne razumem pa sicer, kako se vam lahko zdi logično vprašati, če znam govoriti po telefonu in se sporazumevati prek e-maila. Ali pa, če znam uporabljati word. Če ste kadarkoli hodili v kakšno šolo, bi moralo biti povsem logično, da to znam. Ni se mi treba zagovarjati za znanje povprečnega petnajstletnika.

Tekoče govorim angleško, dobro hrvaško in srbsko in potencialno se lahko naučim bolje kot osnovno govoriti še nemško in francosko. Znam delati z računalnikom, v vseh bolj znanih programih. Imam dobre ideje. Znam voditi manjše skupine ljudi. Resnično se dobro znajdem na spletu, čeprav vam to reče vsak mlad posameznik. Ja, našla bom vse podatke, ki so na voljo na internetu. Če obstajajo, jih lahko najdem. Obvladam desetprstno slepo tipkanje. Sem komunikativna in se lahko s komerkoli zmenim karkoli. Poznam zakonodajo in v njej lahko najdem potrebne podatke, če to od mene zahteva delovno mesto. Znajdem se v prometu, zelo dobro poznam Ljubljano in znam voziti na daljše relacije in v večjih mestih. Že šest let imam izpit za avto. Zelo rada se učim. Motivacijo za delo mi dajejo cilji, ki si jih v življenju redno postavljam.

Po izobrazbi sem diplomirana socialna delavka, v roku dveh mesecev bom magistra socialnega dela. Delala sem na blagajni, na informacijah, v manjšem podjetju, v založbi, za šankom, v šoli, na CSD, v mladinskem domu in v nekaj večjih podjetjih. Glede dela sem multipraktik. Lahko vam skuham kavo, lahko sestavim pogodbo, lahko delam s strankami, komuniciram po telefonu ali po e-mailu. Lahko organiziram dogodke, lahko pridobivam sponzorstva, lahko ponujam učno pomoč, lahko prodajam, lahko svetujem, lahko delam v kadrovski službi, lahko delam kot poslovna sekretarka, lahko urejam papirologijo. In še mnogo več, pa se trenutno tega ne spomnim, kar pa ne pomeni, da tega ne znam. Znam delati s strankami v trgovini ali kjerkoli drugje, z otroki, z družinami, z dobavitelji in z zaposlenimi. Čeprav nimam nobene izkušnje v »redni« zaposlitvi, sem zadnjih 8 let delala prek študentskega servisa vse in še malo več.

Po drugi strani pa preveč govorim in imam preveč močna mnenja o vsem. Ne znam delati z velikimi skupinami ljudmi. Zelo si želim, da bi bila dober timski delavec, pa hočem vse prevečkrat prevzeti naloge vseh samo zato, da bo narejeno tako, kot se meni zdi, da mora biti. Ob neznancih se počutim neprijetno in nekaj časa traja, da se sprostim. Mnogokrat sem preglasna in imam močna načela, ki jih ne skrivam. Stres name vpliva tako, da vse delam zadnji trenutek.

V prostem času se ukvarjam s športom. Pišem blog in enkrat mi bo verjetno končno uspelo napisati tudi kakšno knjigo. Zelo rada ličim. Večino prostega časa preživim s knjigo, ob filmu ali nadaljevanki. Obožujem kavo. Ne kadim in moje občasno pitje alkohola ne bo nikakor vplivalo na mojo službo, pa čeprav želite slišati, da nikoli ne pijem česa močnejšega od mošta.

Zna biti, da bom po tem, ko srečam princa na belem konju, želela otroka in vam tega na razgovoru zagotovo ne bom povedala (vi pa me tako ali tako ne smete vprašati), ker imate raje tiste, ki vas ne bodo obremenjevale s svojo porodniško. Sem iz Ljubljane in se ne bojim uporabljati javnega prevoza, čeprav imam raje kilometrino in brezplačno parkirno mesto.

Lahko vam zagotovim, da bom na delo prihajala pravočasno. Lahko vam zagotovim, da se bom trudila po svojih najboljših močeh, da bom natančna, da se bom držala rokov in da bom spoštovala vsa vaša navodila. Lahko vam obljubim, da bom podpirala in bom zvesta podjetju, dokler bo podjetje zvesto meni. Lahko vam zagotovim, da moje pavze ne bodo daljše od pol ure, če mi vi lahko zagotovite, da imam na voljo zakonsko določene pol ure v polnem delavniku za malico.

Če me boste po neki čudni sreči povabili na razgovor, bom na razgovoru živčna. Ko mi boste ponudili roko, boste opazili, da so moje roke premočene. Zna se zgoditi, da bom potrebovala nekaj sekund, preden bom znala odgovoriti na vprašanje o tem, kdo sem in s čim se ukvarjam. In vse to kljub temu da sem v prošnji napisala, da sem komunikativna, odprta in imam mnenje o vsem. Zato, ker samo vi stojite med brezposelnostjo in tem, da lahko letos spet zavarujem svoj avto, in ne zato, ker bi bile stvari, ki sem jih navedla v svojem življenjepisu, neresnične.

Če ste vse to prebrali in se vam zdim oseba, ki jo vidite na enem od delovnih mest, ki jih vaše podjetje ponuja, me lahko kontaktirate. Prav tako lahko tole delite s svojimi kolegi, sosedi, mamami, očeti in drugimi ljudmi, ki so vam všeč. Na facebooku, prek maila, prek telefona ali prek oglasne deske v lokalnem kulturnem domu. Ker kljub vsemu šarmu in humorju v tem zapisu dejansko iščem službo. Dosegljiva sem na facebooku kot Ajda Klinc, lahko pa me dobite tudi na e-mailu ajda.klinc@gmail.com. Če bi imela malo več jajc, bi objavila še svojo telefonsko številko, a žal jajca niso na seznamu mojih kompetenc.

Hvala za vaš čas in lep pozdrav,

Ajda Klinc

Mountains don't care

Že dva meseca nisem napisala ničesar. Na mojem drugem blogu sem zadnjič objavila aprila. Predzadnjič pa januarja. Ampak vem, kaj se dogaja. Jesen je. In jeseni ne maram. Nič nimam proti listom in proti jesenskemu soncu in proti podnebnim spremembam. Sovražim pa vse, kar ni povezano z naravo. Ker jesen so spremembe. In sprememb ne maram.

Vem, o čem bi pisala, ampak ne vem, kako začeti. Moja magistrska napreduje tako počasi, da bi najraje vse zažgala in vrgla v smeti. Službe nimam. Ne študentske in ne redne. Motivacije nimam. Vse, kar me trenutno veseli je šport. In ne, šport mi očitno ne bo prinesel visoke plače in naziva mag. Socialnega dela (un). Včeraj mi je dejansko uspelo pospraviti stanovanje, kar je tudi svojevrsten uspeh. Vsak dan si rečem, da bom nekaj naredila jutri. In potem pride jutri in si spet rečem isto.

A veste, česa pa imam res dovolj? Da se prijavim na delovno mesto prek študenta in se znajdem v mali pisarni še z dvajsetimi drugimi mučeniki, nekje med 18 in 22 let. Ker imam občutek, da ne spadam tja. Ne spadam med 20 ljudi, ki so ravnokar končali srednjo šolo in iščejo svojo prvo študentsko zaposlitev, ne spadam med ljudi brez izkušenj, ne spadam med ljudi, ki imajo pred seboj še nekaj let, preden jim bo treba resno razmisliti o tem, da morajo diplomirati. Ampak po drugi strani pa so tukaj 'resne' zaposlitve, za katere potrebuješ 'resne' delovne izkušnje in imajo 'resno' plačo. In tudi tja ne spadam.

Sem popolnoma brez energije. Če bi bilo po moje, bi cele dneve spala. Zjutraj bi spala, dopoldan bi spala, popoldan bi spala, zvečer bi spala. Samo ponoči ne bi. Ker pač, ponoči pa glava ne pusti. Le zakaj bi spali ponoči, če lahko.. zjutraj? Kadarkoli.

Živcira me čas. Strah me je prihodnosti. Ne vem kje sem in ne vem, kaj delam. Vem, česa nočem, ampak ne vem pa kaj točno hočem. Želim. Kera hiša. Kakšna hiša. (Ajdi se je uradno zmešalo.)

Predstavljajte si lutko na vrvicah. Precej prepričana sem, da zanjo obstaja izraz, ki se ga trenutno ne spomnim in po pravici povedano, se mi ne ljubi odpirati googla in ugotavljati kako se ji reče. (Marioneta?) Počutim se kot ta lutka. Nekje v zraku visim, nekdo se igra z mojimi vrvicami. Ne dotikam se tal. Vmes. Nekje vmes lebdim in čakam energijo. Čakam motivacijo. Inspiracijo. Precej prepričana pa sem, da moji bralci čakajo kakšen logičen zapis, ker tole ne pelje nikamor več.

»There is a sign just outside of Rocky Mountain National Park that reads in big, bold letters: MOUNTAINS DON'T CARE. It is a sign about preparedness, and it goes on to educate mountain-goers about lightning, avalanches, and proper equipment. I was about twenty-five years old when I first saw this sign. It was scary, but I remember liking it immediately. It meant something to me that the sign was telling it like it is. It was reminding me that, when I went into the wilderness, I had to know what I was getting into and I had to be ready. If I got caught on a peak in a late-afternoon lightning storm, it wasn't going to matter whether I meant to get off the mountain sooner or even whether I was a really nice person. Adulthood is sort of like that.« (Meg Jay: The defining decade) 

Slovenka brez krstnega lista

Priznati moram, da sem upala, da se te teme ne bom lotila. Nekako sem potihem sedela za stolom in buljila v moj facebook in upala, da ne bo prišlo do trenutka, ko mi bo prekipelo. Pa ne zato, ker se mi ne zdi, da si zaslužijo ta zapis, temveč zato, ker se mi zdi, da bom ljudem naredila krivico, ker tega ne bom znala napisati tako dobro, kot bi lahko. Pa mi je prekipelo. Včeraj.

Večina ljudi občutek za soljudi dobi skozi vzgojo, nekateri pa kasneje v življenju, iz izkušenj. Jaz sem ga najbolj pridobila na faksu, pa čeprav se mi zdi, da sem ga vedno imela. Srečna sem lahko, da sem se imela možnost izobraževati na fakulteti, kjer je res poudarjeno to, da na svetu nismo samo mi, ampak so okoli nas vsak dan ljudje, katerih zgodb ne poznam in ne razumem, vendar jih zato še ne smem obravnavati drugače. Nihče od nas nima pravice, da se do ostalih obnaša tako, kot se v zadnjem času 'ljudje' obnašajo do beguncev. Nihče nima večje pravice biti na svetu, kot ostali in nihče nima večje pravice, biti državljan tega sveta, kot ostali. Meje tukaj nimajo nobene veze.

Predstavljaj si, da ti nekega dne pred hišo pade bomba. V eksploziji izgubiš hišo, brata, sestro, mamo in očeta. Predstavljaj si, da ti v dom vdrejo vojaki in ti pobijejo celo družino. Predstavljaj si, da si sam, lačen in reven. Predstavljaj si, da si se celo življenje izobraževal in v trenutku ostaneš brez možnosti zaposlitve, mirnega življenja in brez družine. Vse to in še več so vsakdanje zgodbe beguncev, ki se trenutno brez strehe nad glavo, brez avtomobilov, brez hrane, brez obleke, podajajo čez Evropo v upanju po boljšem življenju. Družine, polne majhnih otrok, se prebijajo čez bodeče žice, oceane, zidove, kot živali, ki jim manjkajo samo še kletke, samo zato, da bi oni in njihovi otroci lahko enkrat živeli v državi, kjer lahko hodijo v šole, kjer lahko grejo v trgovino, kjer se jim ni treba vsak dan bati eksplozij in kjer jim ni treba vsako minuto misliti na to, kje so njihovi najbližji in ali so sploh še živi.

Ti ljudje niso krivi za svoje vojne. Niso krivi za pobijanje in niso krivi, da ne morejo živeti tako, kot bi želeli. Če bi imeli moč, ne bi bežali. Če bi lahko, bi ostali. Če bi lahko, bi se borili. Pa se ne morejo. Nimajo enakih možnosti. Doma NE MOREJO biti, čeprav si verjetno to večina od njih resnično želi. Ker so tam odraščali, ker so se tam zaljubili, ker so tam hodili v šolo. Ker so poznali ljudi. Zdaj pa grejo nekam, kjer se jih ljudje branijo z vsemi štirimi. Kjer bodo morali začeti popolnoma na novo. Brez pomoči sosedov. Brez pomoči družine. Ker je verjetno nimajo več. Če bi lahko izbirali, si ne bi izbrali bega. 

Iz njihovih življenj sestavljamo film. Delamo se, da so daleč, pa vendar so samo nekaj sto kilometrov stran. Delamo se, da so samo del novic, ki jih preberemo ob jutranji kavi. (Kdaj so oni nazadnje pili kavo, na balkonu in brali časopis?) To so ljudje. Med njimi so povprečni državljani, s povprečnimi izobrazbami, s povprečnimi preteklostmi, s povprečnimi željami. Med njimi so študenti, med njimi so otroci, med njimi so mladoporočenci, med njimi so upokojenci. Med njimi so kmetje, so obrtniki, so visoko izobraženi. Tisti, ki so lahko v korist nam in ostalim po svetu. Tisti, ki jih tudi Slovenci potrebujemo. Zdravniki, odvetniki, znanstveniki. Inteligentni posamezniki, ki niso in nikoli ne bodo grožnja (razen slovenskim kmetavzarjem brez občutka za življenje izven njihove rodne grude) za prebivalce Evropske Unije, ampak bodo prej priložnost za to, da mogoče razvijemo gospodarstvo, spoznamo nove kulture in končno dobimo sposobne zaposlene na srčni kirurgiji za otroke. Recimo. (Direkt iz glave, brez nekega hudega razmišljanja.) Kaj vse bi potem lahko ONI naredili za nas. Če jim samo damo priložnost, da si vsaj poskusijo ustvariti življenje, kot si ga zaslužijo, kot prebivalci sveta. Bojimo se teroristov. Mogoče je vmes tudi kakšen terorist. Mogoče je vmes nekdo, ki bo kdaj koga ubil. Ampak lahko mi verjamete, ko vam povem, da so v Sloveniji teroristi, ki so hujši od vseh tistih, ki bodo kadarkoli prišli v našo državo. Že zdaj vam lahko naštejem  kakšnih deset teroristov, ki so za našo državo hujša grožnja, kot so in bodo kadarkoli begunci in imajo krstni list in slovensko državljanstvo.

Begunci ne bodo pokradli vaših služb. Srečo bodo imeli, če bodo v naslednjem letu sploh dobili dovoljenje za delo ali kaj več kot sobo za deset ljudi. Srečo bodo imeli, če bodo kdaj prišli do državljanstva, srečo bodo imeli, da bodo kdaj prišli do stanovanja. Večina jih tako ali tako ne bo ostala pri nas. Kdo smo mi, da imam pravico, da jim to srečo kratimo? Kdo si ti, slovencelj, da boš soljudem odvzel pravico do dostojnega življenja? Če se bojiš za svojo rit, potem imaš razlog, da se bojiš. Očitno nečesa ne delaš tako, kot bi moral. Begunci pa ti ne bodo vzeli službe, otrok in žene. S svojim nazadnjaškim razmišljanjem pa morda boš vse to izgubil.

Ljudje, ki so na teh poteh so ljudje, ki so pobrali vse, kar so kadarkoli imeli, da bodo prišli do sem. Plačali so na tisoče evrov, da so imeli možnost.. Se utopiti? Se zadušiti? Mogoče bili postreljeni? (Gospod Erlah?) Samo sanjali so o tem, da bo enkrat mir. Mnogi naši sodržavljani so nekaj let nazaj bili na istem mestu. Mnogi od njih so si v Sloveniji ustvarili domove, družine in korenine. Mnogi od njih pa so zdaj tudi Slovenci, ki tistim, ki prihajajo za njimi, ne dovolijo enakih možnosti.

Poznam ogromno Slovencev, ki bi zdajle, brez daljšega razmišljanja, pospravili svoje stvari in za vedno odšli ali pa so že odšli. V Avstrijo, Švico, Nemčijo. Samo zaradi ene višje plače, samo zaradi boljših bivalnih pogojev. SAMO zaradi tega, da bodo njihovi otroci imeli možnost boljše izobrazbe, od trenutne. Ki ji nič ne manjka, lahko pa bi seveda bila boljša. In zakaj imaš ti pravico, da greš kamorkoli, v želji bo boljšem življenju? Zakaj si ti drugačen od tistih, ki so zdaj na poti v Evropo? Želiš si, da se tvoji otroci mirno igrajo v blokovskem naselju v središču Züricha s svojimi vrstniki, medtem, ko ti s svojimi Švicarskimi prijatelji ob strani piješ čaj in se pogovarjaš o vaših načrtih za penzijo. Oni pa si želijo le, da se bodo njihovi otroci in starši tudi jutri zbudili. Ne bodi ti tisti, ki jim odvzemaš te sanje.

Nimam krstnega lista. Ne želim si ga. Od Slovenije ga ne pričakujem in ne rabim. Ker nismo krščanska država. Smo samo država, v kateri (trenutno) prevladuje krščanstvo. V Sloveniji je cerkev ločena od države. Ne glede na to, za katero vero in katero cerkev gre. Krstni list nima veze s tem, kako razmišljam in kako dober človek sem. Zame ne. Dobrega človeka naredi odprta glava. Odprta za nove ljudi, nove ideje in nove izkušnje.

Nekaj ljudi me je vprašalo, kaj lahko naredijo, kot posamezniki. Strah jih je, da ne delajo dovolj ali pa enostavno ne vejo, kje je njihova vloga. Že samo, če sediš doma in ne narediš nič več, kot to, da ne širiš sovražnega govora, je dovolj. Že samo, če na socialnih omrežjih ne spodbujaš sovraštva, je dovolj. Če se vam zdi, da lahko naredite več, obstaja veliko platform, kjer lahko naredite več. (Če ne veste preko katere, mi lahko pišete, pa vam bom pomagala. Nisem članica nobene od njih, lahko pa jih najdem.) Lahko darujete svoj čas, svoj denar in svoje stvari za to, da bo mogoče lahko kakšen otrok več preživel toplo noč. Ni pa vam treba. Nihče vas ne sili, nihče ne pričakuje, da boste odstopili vaše hiše in vaša sredstva drugim. Verjamem, da marsikdo ne more, ker tudi Slovenci nimamo vsega, kar bi si mogoče želeli. Naša naloga je, da ne stojimo na mejah in ljudem ne preprečujemo vstopa v državo. Naša naloga je, da v svojih glavah sprejmemo ljudi, ki potrebujejo pomoč. Naloga naše države, kot članice EU in kot članice planeta Zemlje (z veliko), naloga naše vlade in pristojnih organov, pa je, da jim zagotovijo prostore za življenje in sredstva za preživetje. To ni naloga humanitarnih organizacij in to ni naloga posameznikov. Tako kot je naloga države, da poskrbi za svoje državljane (kar pa lahko vidimo, da v praksi ne deluje ravno tako, kot bi moralo delovati), je naloga države, da poskrbi za begunce. Upamo lahko, da bodo naredili vsaj toliko, kot je to nujno (zaradi zakonodaje), a držimo pesti, da bodo naredili vse, kar bo v njihovi moči.

Včeraj sem prišla do trenutka, ko sem želela začeti iz facebooka brisati nekatere od mojih prijateljev. Ker si taki ljudje ne zaslužijo mojih komentarjev, mojih všečkov in mojih misli. Ne rabim prijateljev, ki so sovražni do soljudi in ne rabim takšnih, ki nimajo v sebi niti kančka empatije. Zaenkrat ste taki morda še med mojimi prijatelji, ampak upam, da se ne boste v prihodnosti čudili, če ne boste več. Vaše mnenje izhaja iz ignorance in z njo ne želim biti asociirana. 

(Pa še v pripis tistim, ki se jim je ob branju tegale zapisa porajala ideja po grožnjah. (Mnogi tistih, ki so se javno izrazili kot podporniki sprejema beguncev jih namreč prejemajo.) Groženj se ne bojim, ker itak vem, da me bo pokopalo moje mnenje in moja jezikavost. Grožnje izhajajo iz nestabilnosti lastnega položaja, kar načeloma nima nič z mojim mnenjem. Pametne ženske, ki znamo izraziti svoje mnenje in nismo tiho pa smo po mnenju moških na položajih itak največja grožnja.) 

Sanja svinja kariero

Nočem službe, v katero bom vsak dan šla z odporom. Nočem službe, v kateri delam dopoldan, popoldan, vmes, med vikendi, med prazniki in občasno ponoči. Nočem službe, kjer šefi ne opazijo tvojega truda in ga ne nagradijo, kjer je nagrada tisto, kar te spravi na nivo legalno določene minimalne plače in kjer se je treba tepst za stimulacijo. Nisem narejena za tekmovanja. Nisem narejena za delovne vikende in nisem narejena za šefe. Nasploh. Ne maram šefov. (Več o tem kasneje.) Take službe sem že imela. Zdaj sanjam o karieri. O nečem, kjer lahko rastem, kjer se lahko vsak dan naučim nekaj novega, kjer lahko s svojo intelektualno lastnino pripomorem k razvoju. Želim, da grem v službo zato, ker, po eni strani, moram za preživetje, po drugi pa želim, ker je delo stalen razvoj moje osebnosti. Želim, da v petek pridem domov in si rečem »uh, pa je mimo«, ampak, da se še vedno ne bojim ponedeljka in novih delovnih nalog, ki me čakajo. Hočem kakšen dan delati deset ur, dvanajst ur ali celo noč, ampak samo zato, ker sem se jaz odločila, da je tako najboljše za moj delovni proces. Ker sem sama ugotovila, da drugače ne bo šlo. Ne zato, ker se je ena bogata, izobražena rit s tremi meseci delovnih izkušenj več od mene odločila, da moram delati deset ur, dvanajst ur ali celo noč. Resnično imam težave s šefi. Na splošno z avtoriteto, bi lahko rekla. Če si moj šef samo zato, ker si ob pravem trenutku na pravem mestu pravi osebi lizal njeno koruptirano rit, potem od mene ne boš dobil spoštovanja. Samo zato, ker sediš na enem novem usnjenem Spinalis stolu z ekstra mehko podlogo in imaš noge na mizi iz masivnega lesa, na kateri počiva nov laptop, se hladiš na klimi, medtem ko jaz umiram na +32, še nisi moj šef. Morda se bom pred tabo obnašala, kot da te razumem in sledim tvojim navodilom, ampak brez tega, da mi tvoja dejanja dokažejo, da si na svojem delovnem mestu z razlogom, od mene ne boš dobil spoštovanja od trenutka, ko bom zapustila svoje delovno mesto. Presenetljivo, kako malo šefov sem srečala v svoji (relativno) dolgi zaposlitveni karieri in kako veliko »šefov« je bilo na poti. Bila sem tam. Bila sem tam, ko je bilo treba delati od sedmih zjutraj do enih zjutraj in potem priti nazaj spet ob sedmih. Bila sem tam, ko je bilo treba pijanemu omizju povedati, da zapiraš. Bila sem zraven, ko sem morala v nekaj minutah speci deset cheeseburgerjev. Tudi tam sem bila, ko se je stranka drla name, da me bo pretepla. Vse razumem, vse vem, vse sem že doživela. Ker po devetih letih dela na nižjih delovnih mestih v trgovini, v pisarni, v lokalu in še marsikje, sem videla že vse. In ne želim videti ničesar več. In če bom imela slučajno kdaj spet nesrečo, da bom morala nazaj, bom kot živina delala, samo, da mi ne bo treba tam delati niti minute več, kot je nujno za moj obstoj. Nisem sedela v šolskih klopeh 17 let zato, da bom šla nazaj tja. Ne zajebavam se s faksom in sedenjem za knjigami in stotinami ur prakse zato, da bom lahko šla tja, kjer sem sedela kot študentka. Po vsej verjetnosti čez en mesec ostanem brez študentskega statusa. Brez subvencioniranega prevoza, prehrane, preživnine, obljub o boljši prihodnosti in kasko zavarovanja za vse neumnosti, ki jih naredim. In zato si obljubljam, da se bom vsako minuto vsake dne trudila, da ne bom prišla nazaj v to, iz česar sem prišla. Sanjam o tem, da bom sama svoja šefica. Sanjam o tem, da bom enkrat lahko jaz tista, ki si nakaže denar za plačo in sanjam o tem, da bi lahko enkrat delala to, kar najraje delam, pod svojimi pogoji, s svojimi nemogočimi urami. Da lahko samo sebe krivim, da nekaj ni uspelo in da sem lahko samo nase jezna, ko mi ne uspe narediti dovolj za položnice. Dokler pa sanjam o tem, bom pa sanjala o eni dobri službi z eno povprečno plačo, ki sem si jo zaslužila zaradi svojega trdega dela in o šefu, od katerega se lahko kaj naučim, odnesem vsak dan neka nova znanja in vem, da se lahko nanj obrnem, če imam težave poslovnega značaja. Lahko mi tisoč ljudi vsak dan v ušesa nabija ene in iste zgodbe o tem, kako itak lahko samo sanjam, da naj bom zadovoljna z minimalcem, da v tej mali nesposobni državi kaj takega sploh ni mogoče, da sem sedela na svoji riti in se izobraževala popolnoma brezveze, da taki šefi ne obstajajo, da nikoli ne bom imela povprečne plače, da je pokojnina samo še iluzija in da naj se že enkrat sprijaznim z resničnostjo, ampak mi je vseeno. Vseeno mi je za vas, vseeno mi je za vaša prepričanja, vseeno mi je za vaše izkušnje. Ker gre zame. Če bi vedno, ko mi je nekdo rekel, da ni mogoče, odnehala, bi danes za grabo spala in hrastovo lubje žrla (klik!). In če bom čez eno leto na zavodu, brez službe, na socialni pomoči in brez denarja za bencin, pač bom. Ampak še vedno ne bom nehala sanjati. 

Človek ni otok

Ni mi vseeno in nikoli mi ni bilo. Nikoli mi ni bilo vseeno za to, kaj se dogaja pri sosedih. Ni mi vseeno, če vidim nekoga, ki tepe svojega otroka. Ni mi vseeno, če vidim nekoga, ki tepe svojega partnerja. Ni mi vseeno, če vidim, da je pes pred hišo privezan na verigo in se nihče nikoli ne ukvarja z njim. Ni mi vseeno, če nekdo zbije mačko, ježa ali podgano. Ni mi vseeno, ker se topi led in izginjajo ledeniki. Ni mi vseeno za to, kdo zmaga na volitvah. Ni mi vseeno za to, da imajo nekateri vse, nekateri pa ničesar. Ni mi vseeno za to, da so ljudje na ulicah, brez vsega, zaradi birokracije, zaradi napačnih odločitev ali zaradi sovraštva. Ni mi vseeno kako vzgajaš tvojega otroka, čeprav je tvoj. Ni mi vseeno za to, da ne dela semafor. Ni mi vseeno, če vidim radar ali kontrolo vinjet. Ni mi vseeno, če ponoči hodim po mestu in vidim, da nekoga pretepajo. Ni mi vseeno, če pride do škandala v arbitraži in ni mi vseeno, če nedolžni ljudje umirajo vsak dan v vojnah. Ni mi vseeno za streljanja po šolah. Ni mi vseeno za jedrsko orožje in ni mi vseeno kdo bo naslednji ameriški predsednik. Ni mi vseeno, če umira naš materni jezik in ni mi vseeno za naš šolski sistem. Ni mi vseeno za zaposlene, ki nimajo plačanih nadur in ni mi vseeno, če zaposleni delajo za minimalca, medtem, ko se nadrejeni vozijo v dragih avtomobilih in hodijo na drage dopuste. Ni mi vseeno, če parkiraš na parkirišču za invalide.

In tudi tebi ne bi smelo biti.

Sem tisti sosed, ki kliče policijo, če vidi, da nekaj ni v redu. Sem tista oseba, ki kliče, če vidi prometno nesrečo in udeleženec pobegne. Sem tista, ki kliče tudi, če vidi pretep, pa čeprav šele nekaj ulic naprej. Sem tista, ki kliče službo za odvoz mrtvih živali, če žival leži povožena na cesti. Meni resnično ni vseeno za to, kar se dogaja okoli mene. Nikoli mi ni bilo in nikoli mi ne bo. Tudi če kdaj slučajno v pogovoru rečem, da mi je popolnoma vseeno, mi ni in je bila bolj posledica moje jeze ali nestrinjanja. Niti mi ni popolnoma vseeno za to, kakšne veroizpovedi si ali pa kakšno je tvoje politično prepričanje. Policije in rešilcev sicer ne bom klicala, čisto vseeno pa mi nikoli ne bo. Ni mi na primer vseeno za to, da verjameš v to, da spada ženska v kuhinjo in moški v službo, ni mi vseeno, da ne želiš cepiti svojega otroka in ni mi vseeno, da voliš skrajno desnico. Ker to vpliva na družbo. 

Ker tvoje mnenje, razen če živiš v hiši brez vrat in brez oken, vpliva na družbo okoli tebe, katere član sem. In dokler bom član te družbe me bo motilo in me bo skrbelo in se bom zanimala za tvoje življenje. Zato mi ni všeč, da je tebi vseeno. Ni mi všeč, da se te ne tiče. Ni mi všeč, da ni vredno tvojega časa. To pač ni tvoja stvar? To, da za štirimi stenami zlorabljaš SVOJO družino ni samo tvoja stvar. To, da v prostem času pobijaš ljudi po cesti, ker je TVOJ alkoholizem TVOJA stvar, je moja stvar, ker so ljudje del družbe v kateri živim. In ne glede na to, kako se trudiš, dokler boš živel, boš del te družbe. Ljudje smo družabna in družbena bitja. In ne bi nam smelo biti vseeno. 

Moji neuporabni talenti

Nimam posebnih talentov. Ne znam servisirati avtomobilov, ne znam izdelovati origamija in ne znam petnajst tujih jezikov. Recimo, da sem približno sprejemljiva v ličenju in mogoče bi se lahko reklo, da govorim tekoče angleško. Tu pa se moji uporabni talenti končajo. Kako pa je z mojimi nepomembnimi, popolnoma nepotrebnimi in neuporabnimi talenti?

Začnimo s tem, da si res dobro zapomnim besedila pesmi. Zna se zgoditi, da znam na pamet besedila vseh 'ta glavnih' komadov, ki se ravnokar vrtijo na Radiu 1, Centru in na Anteni. Na pamet znam vsa besedila skupine Foxy Teens, Bepop in precej prepričana sem, da še vedno poznam vsa besedila ostalih skupin, ki to že dolgo niso, na primer BBT ali Game Over. Ja, resnično srečo imaš, da me poznaš in skrajno uporabna sem na žurkah po parih kozarcih alkohola.

Poznam slogane vseh možnih znamk avtomobilov, če pa jih ne poznam pa jih hitro spoznam. Vse od danes, jutri, toyota, do kreativne tehnologije in avta. (Das avta.) Pa še mnogo več. Moje znanje te resnično zna presenetiti, ampak po pravici povedano verjetno ne bom nikoli vedla, kam pelje to moje poznavanje in kaj točno naj naredim z njim. (Talent bi bil recimo, da sem izredno dobra v tem, da si slogane izmislim. No, tega talenta nimam.)

Če ostanemo na cesti se lahko pogovorimo tudi o mojem interesu za švicarske registrske tablice. Precej dobra sem (po intenzivnem učenju, seveda) pri prepoznavanju švicarskih registrskih tablic. Verjetno te zanima, kaj naj s tem talentom, ane? Nič. Seveda nič. Glavno, da vem, kaj pomenijo BS, BL, SG, ZG in TI. (Ne, tega ti zagotovo NI treba vedeti.)

Talent, za katerega sem prepričana, da mi bo kdaj prišel prav, pa je intenzivno gledanje nadaljevank. Sposobna sem v enem popoldnevu pogledati celo sezono nadaljevanke. Nadaljevanke jemljem resno. Približno tako, kot starši jemljejo zdravje svojih otrok. (Ne pretiravam.) Če ima nadaljevanka pet sezon mi lahko daš kakšne tri dni. Zna se zgoditi, da pozabim jesti in spati, ampak to nadaljevanko bom DEFINITIVNO pogledala do konca.

In za konec še - vem, česa nočem, nikoli pa ne vem, kaj hočem. Vem, da nočem delati kot prodajalka – ali vem kaj želim delati? Še vedno ne čisto točno. Vem, da danes ne želim jesti kitajske hrane – kaj pa želiš jesti? Ne vem. Vem, da se danes nočem iti kopat na Bled – kam pa želiš iti? Ne vem! Vem, da nočem trinajstih otrok. Koliko pa jih želim? Pojma nimam. Avto? Vem, da nočem, da je Nissan Cube.  Resnično uporabno. 

Hvala za vijolice

Padla sem. Padla na obljube, padla na lepe besede in padla na nasmeh. Na objeme in na poljube in na sladke želje. Na trda tla. Auč. Že dolgo nisem.

Nisem hladna in ne znam biti. Zavedam se, da sem lomljiva in zavedam se, da glede svojega srca ne znam sprejemati pametnih odločitev. Prehitro se navežem in posledično trpim. In prav mi je. (Že tako mora biti.)

Žal mi je, da sem s tabo rada preživljala čas. Žal mi je, da sem rada ležala ob tebi. Žal mi je, da sem se smejala tvojim neumnim vicem in sanjah o najinih otrocih. Žal mi je, da sem pustila, da me pelješ na večerje in me gledaš v oči. Žal mi je, da sem pridno čakala, da bom spet na tvojem seznamu in da si boš spet vzel čas zame. Žal mi je, da sem vedno bila na drugem mestu.

Že dolgo se nisem počutila tako varno in ljubljeno. Že dolgo se nisem želela zbuditi na točno istem mestu, kjer sem zvečer zaspala. Pod tvojo roko. Žal mi je, da sem verjela, da boš enkrat lahko samo moj. Tvojih odločitev pa žal ne morem sprejemati namesto tebe. 

Z veseljem delim kokice in kokakolo. Tudi avto in kolo ti lahko posodim. Moških pa žal ne maram deliti.

Nimam več energije za neumnosti. Nimam energije za zajebancije in nimam energije za zapravljanje časa. Še za to, da zjutraj vstanem je nimam, kaj šele za tvoje prazne besede. Dovolj je. Ne ljubi se mi več. Moja energija ne gre več v roke moškega, ki si je ne zasluži. Se opravičujem, fanta. Ker moški ne delajo tega.

Na dopust grem. Pa ne na Hrvaško. V svojo glavo. Na mir. 

Tista o hiši in žarnici

Če začnem tale zapis s tem, da ti povem, da nič ni več sveto, se ti bo verjetno zdelo, da sem 1. Konkretno zadeta, 2. Relativno pijana ali pa 3. Našla novo življenje v krščanskem celibatu. Ampak ne, resnično ni nič več sveto. Odraščala sem v družbi, kjer so starši ostajali skupaj, kjer je vsaka družina imela vsaj en delujoč računalnik in vsak starš svojo službo. Res pa je, da sem odraščala tudi v družbi, kjer se lahko poročita samo moški in ženska, kjer je popolnoma normalno, da ženska opravlja vsa gospodinjska opravila in kjer je logično, da ne izražaš svojega mnenja, če se to ne sklada z večino. Beseda normalno je pač popolnoma.. normalna? Ampak če se vrnemo k staršem in se oddaljimo od mojih frustracij, ki jih je vsak dan več in jih nikakor ne morem preboleti…

Včasih (o ja, ta grozna beseda) je bilo pač normalno, da moški in ženske ostajajo skupaj. Zdaj ni več. Vsaka zgodba ima dve plati. Ženske in moški so včasih ostajali poročeni zaradi ekonomskih razlogov. Moški je prinašal denar, ženska pa je doma za štedilnikom čakala, kdaj bo ta njen bog stopil čez vrata, da mu lahko postreže svinjski zrezek in pražen krompir. In če se je ženska počutila izkoriščeno, poteptano in ne cenjeno, se je pač tako počutila. In če se je moški počutil, da sodelavka seksa bolje, kot njegova draga žena, se je pač tako počutil (in poseksal sodelavko). Ostala sta poročena. Mirna Bosna. (Ja šit, kje sem zdej to pobrala.) Za oba je bilo lažje, da sta poročena. Za njune otroke, za njune razširjene družine. Kje pa bo njuna vas prebolela razhod zakona, ki že dolgo ni več, kar je bil in ostaja samo še na papirju? Sosedje še zdaleč niso pripravljeni na kaj takega! Zločin!

Pa poglejmo še malo drugo plat teorije. Žarnice in hiše. Saj poznate tisto – Zakaj so včasih zakoni delovali? Zato, ker, če crkne ena žarnica, ne zamenjaš hiše. Zamenjaš žarnico. Ampak ljudje smo navajeni, da menjamo hiše. Pa ne samo to. Najemamo, skvotamo, podedujemo (okej, to mogoče v tem kontekstu ne deluje), živimo pri kolegih in si delimo stanovanja z neznanci. Ljudje smo navajeni sprememb. Ljudje smo navajeni, da menjamo študij, ker nam ne odgovarja več. Avto se malce postara, pa se nam ne ljubi več, pa si kupimo novega. Če se nam strgajo čevlji malokrat pomislimo na to, da bi jih nesli k čevljarju. Ja, zakaj pa bi res nesel čevelj, vreden 20 € k čevljarju, če te v trgovini čaka podoben čevelj za točno teh istih 20€, čevljar pa bi ti zaračunal 30? Menjamo partnerje, ker pač tako paše. Ker nam ta trenutek oseba ne odgovarja dovolj. Ker smo navajeni motivacijskih citatov, ki nam slepijo oči, na katerih piše, da nisi drevo. (Ker Ajda napiše blog o tem, da ni drevo.) Ker, če te kaj moti, to zamenjaj. Če te oseba moti, jo zamenjaj. Poenostavi življenje! Postajamo družba, ki poenostavlja. Poenostavljamo komunikacijo, poenostavljamo učenje, poenostavljamo odnose.

Jaz pa ne želim poenostavljenega odnosa. Ne želim, da sem oseba, s katero si se ti odločil, da je tvojega življenja konec. Ne želim, da se predaš v odnos z mano. Želim si nekoga, ki mi bo vedno stal ob strani. Želim si nekoga, s katerim se bom kregala o tem, kako drag je bil moj slušni aparat. Želim se s tabo kregati o tem, kam greva na dopust, ko se nama ne bo več ljubilo na dopust! Ne želim, da si eden od mnogih v mojem življenju. Ne želim najinih otrok vzgajati z drugo osebo. Ne želim začasnosti. Želim stalnost. V ljubezni potrebujem stalnost. Ampak stalnost je z vsakim letom bolj luksuz kot nekaj običajnega. Zveze propadajo po tekočem traku. Varanje ni več tabu. Tako pač je. Moški varajo. Ženske varajo. Varamo. Največkrat sami sebe. Nikoli nisem verjela v to, da si lahko z enim človekom do konca življenja. Zakaj ne? Kater debil mi je v glavo vtepel, da to ni mogoče? In ne, niso nadaljevanke o varanju krive za to, da varamo. Niso ljudje okrog nas krivi, da varamo. Tudi tvoj otrok ni kriv, da žena že tri leta noče seksat s tabo. Ti si kriv. Mi sami smo krivi in prevzemimo že enkrat popolno odgovornost za svoje napake in svoje sranje. Ali je res edini način, da ohranimo stalnost ta, da prebolimo varanje in gremo naprej, ne da bi se karkoli spremenilo?

Zdi se mi, da so v ljubezni danes samo še tri možnosti. Ali me po nekaj letih sreče in ljubezni brutalno prevaraš, ali me samo brutalno prizadeneš ali pa me, tako, po slovensko, brutalno ubiješ. (Ker če me pa ne moreš imeti ti, me pa nihče ne bo imel?)

-holik

Večer je. Noč. Ura je dvajset do dvanajstih in ravnokar sem se odločila, da tole moram napisati. Nikoli se nisem imela za deloholika. Popravljam tole izjavo – nisem deloholik. Sem pa, recimo temu za potrebe tega zapisa – premikoholik. Non stop se moram premikat. Ker delo je pretežka beseda. Šport ni delo, pospravljanje ni vedno delo, pisanje zaenkrat še ni delo, opravki niso delo. Bodimo mehki z besedo delo. Ne zlorabljajmo je, prosim. Od tod nazaj na moje trenutne misli. (A razumete, kaj hočem povedat? Ne? Še?) Gre za to, da grejo moje misli naenkrat na petnajst različnih krajev in za vse to moram poskrbeti. Naenkrat. Moja glava pravi, da naenkrat. Zdajle. In, medtem, ko tole pišem, gledam vlog bejbe iz jutuba, govorim z mačkom, ki veselo prede za mojim stolom in obenem pazim, da ga ne povozim, zlagam najdaljše stavke na svetu, pregledujem ikeino stran za ideje za dnevno sobo, ki jih ta trenutek resnično potrebujem in si zapisujem cene artiklov, hkrati imam pa še odprto spletno stran zavoda za zaposlovanje in e-študentskega servisa, ker se ne morem odločiti točno kaj bi s svojo prihodnostjo. Zdaj pa, če si upate, še enkrat preberite zadnjo poved. Ne maram dolgih povedi, čeprav jih prevečkrat uporabljam. Ta poved je bila pretiravana z razlogom. Z njo sem hotela nekako ponazoriti moje trenutne misli in moje trenutno stanje duha. Ker sem nekaj-holik. Ker ne znam delati naenkrat ene stvari in tiste z neko primerno vnemo. In kakor tavajo misli, tava tudi moje telo. Želim delat in se ukvarjati s športom in skrbeti za mojo domačo žival (to sem napisala z veliko odpora, ker pač ni primerno, da napišem mojo ljubezen - recimo) in imeti pospravljeno stanovanje in se družiti s prijatelji in z družino in vsake toliko iti v trgovino in… In velikokrat se zgodi, da se vse nakopiči na večer. Ker sem večerni človek. Jutra me nikoli niso preveč veselila, dan začenjam pozno. Tam nekje od osmih do enih, največ dveh zjutraj, pa sem polna energije. (Trenutno razmišljam o tem, da moram biti čez 21 ur pripravljena odteči 10 km, a skušam pozabiti.) In potem se okoli polnoči odločim, da bi lahko pobrala perilo, pospravila posodo, nalakirala nohte, se končno odločila kakšen dnevni regal resnično hočem (in ali želim ob njem še knjižne police), spucala mačji wc, se odločila kaj kupiti prijateljici za darilo in posesala avto. Povem vam – če bi bile trgovine trenutno odprte, bi šla zdajle po sir in jajca. Ker vem, da potrebujem sir in jajca. Prav bi mi trenutno prišla še pošta, ker bi se znalo zgoditi, da bom v kratkem (urici ali dveh) skupaj spacala še kakšno prošnjo za službo. Redno ali študentsko – pitaj boga. (Ali naravo ali kakršnokoli nadnaravno moč pač.) Všeč mi je ta polica – kakšni pa naj bodo nosilci za to polico? Motivacija in energija na vrhuncu. Žal pa tako ne bo ob devetih zjutraj, ko bom morala svojo utrujeno rit dvigniti iz postelje. 

Žalostna sem,

ker moje bolezni ne jemlješ resno. Ker ni dovolj pomembna. Ker na zunaj ne boli. A bolečina, ki jo čutim v sebi je tisočkrat močnejša od vseh bolečin, ki sem jih kadarkoli čutila navzven.

Začne se v mojih stopalih in potuje navzgor kot tih zvočni signal, ki ga slišim samo jaz. Sirena je. Tista, za splošno nevarnost. Tista, ob kateri ne moreš spati, ker ne preneha. Nekje pri srcu se trudim, da ne bi nadaljevala navzgor, v moje možgane, ker tam najbolj boli. Nekaj ur se lahko prepričujem, da ne bo šla naprej. Lahko pa obupam po samo nekaj minutah. Pojdi, ker tako ali tako nimam druge možnosti. Spet bo bolelo in vseeno mi je.

V možganih se ta bolečina spremeni iz srbenja v neprespano noč. Iz razpokanih ustnic na še eno prejokano nedeljo. Iz polomljenega nohta na cel dan nesreče in sedenja doma z mislijo, kaj vse je šlo narobe in kaj vse še bo šlo.

Najhuje je, da boli tako, da ljudje ne razumejo. Ljudje smo empatični, ko otrok pade po grobem asfaltu in si popraska koleno. Ljudje čutimo, ko se nekdo z mezinčkom na nogi zaleti v konec postelje. Ljudje razumemo, ko nekdo stopi na žebelj. Ljudje smo narejeni, da čutimo bolečino drugega, če jo le vidimo ali jo tudi sami poznamo.

‎Ne vidiš, da je to, da si rekel, da ne znam in da ne zmorem, krivo, da se sekiram za vsako najmanjšo napako, ki jo naredim. Ne vidiš, da je to, da si povedal, da moram izgubiti nekaj kilogramov vplivalo na to, da ne maram več odbojkarskega igrišča, ker me spominja na to, kdo vse je boljši in vitkejši od mene. Ne vidiš, da zaradi tega, ker si rekel, da nisem dobra prijateljica, težko rečem ne in mirno kimam, dokler mi voda ne teče v grlo in komaj zdržim še en dan več. Ne vidiš, da preveč rada ustrežem ljudem. Ker želim, da me ljudje potrebujejo. Ne vidiš, da vse to počnem samo zato, da lahko ljudem dokažem, da lahko. Da nisem tisto debelo dekle iz srednje šole, ki ni moglo preteči cooperja ali več kot sekundo zdržati na vesi.

Ne razumeš, da je najhujša stvar, ki se mi lahko zgodi na poti kamorkoli, obvoz na cesti. Obvoz na cesti je za običajno osebo nekaj popolnoma sprejemljivega. Spremeniš začrtano pot in se odpraviš po drugi, vzporedni, daljši poti, ali pa delaš ovinke, dokler ne prideš na cilj. Minuto ali dve kasneje. Obvoz je zame največja nočna mora. Spremeni potek mojega dneva, doživim močen napad tesnobe in komaj se poberem. Cel dan razmišljam o tem, kako je to vplivalo na moje počutje. En preklet obvoz na cesti, hudiča. Popolnoma vsakdanja stvar, kot sončni zahod. Jokam več, kot je družbeno sprejemljivo. Vsaka najmanjša sprememba začrtane poti izzove napad joka. Cmera, praviš. Manjša sprememba v tvojem urniku je zame popolnoma obrnjena realnost. Ni več tako, kot sem si predstavljala. Spremembe so zame zelo težke. Ne maram jih. ‎Sovražim jih. Sovražim spremembe.

Pravijo, da sem vztrajna in motivirana. Ampak ne vedo, da je moja vztrajnost in motivacija posledica tega, da mi ne sme spodleteti. Ker moji možgani niso programirani na izgubo. Ne razumejo izgube. Ne moreš? Kako ne moreš. Seveda lahko. Poskusi. Boli? Briga me. Naj boli. A si res taka mevža? Daj no, poskusi še enkrat.

Moj gumb za izbiro volje ne deluje tako, kot bi moral. Ne moram si izbrati sreče ali veselja. Lahko izberem dobro voljo, ampak nimam moči, da bi z njo prebrodila vse, kar se mi zdi v dnevu negativno. Pravim, da sem realna, pa vseeno vem, da sem negativna. Verjamem v to, da je svet negativen in se nikakor ne morem navaditi na to, da ni. Ne glede na to, kolikokrat mi rečeš, da je svet lep. In ne glede na to, kolikokrat si to rečem sama.

Moja bolezen ni dovolj resna zate. Smešna se ti zdi. Samo dihaj, praviš. Umiri se. Premisli in začni znova. Vse je samo v tvoji glavi. Vsi se tako počutimo. Samo slab dan imaš. Preboli že enkrat. Kaj spet jokaš. Nehaj se smiliti sama sebi. Kdo te bo pa imel rad, če boš vedno slabe volje?

Žalostna sem,

ker nimam popraskanega kolena.

‎

Nisem drevo

Moje pisanje gre večkrat v smer, kamor bo šlo danes. Vem. Ampak po vseh zapisih, ki so šli v to smer sem ta trenutek morala ustvariti še tega. Če se vam zdi, da se v njem najdete, se boste morda našli še v tem, tem in tem. Recimo, da ne pretiravam. Naj začnem.

Ni treba, da se poročim pred tridesetim in ni treba, da imam otroke takoj, ko zaključim s šolanjem. Ni treba, da si s kom čudežno ustvarim življenje in ni treba, da hitim v trgovino ob prvem soncu v marcu in kupim petnajst tisoč rožic in dve zemlji. Nobenega zakona ni, ki bi mi narekoval, da moram najti službo, ki je povezana z mojim šolanjem in da ne smem imeti enoprostorca, če nimam družine. In ne vem kdo mi je v glavo vtepel, da se moram držati idealov v moji glavi. Verjetno ista baraba, ki je tistim dvanajstim (osemdeset tisočim) posameznikom v glavo vtepla, da sta samo oče in mama primeren par za vzgojo otroka. Trenutno sem zadovoljna z nekaj zadevami v svojem življenju. Zadovoljna sem s svojim bivanjem. Všeč mi je kje in kako bivam. Zadovoljna sem s svojim avtomobilom. Zadovoljna sem s svojim sopotnikom v življenju, ki je trenutno kralj moje postelje in prede in vse bolj pomladno pušča dlake po vseh sedemdesetih kvadratih. Zadovoljna sem s svojim športnim udejstvovanjem in zadovoljna sem s svojo družbo. Obkrožajo me ljudje, ki me imajo radi in jaz imam rada njim. Strašno, strašno nezadovoljna pa sem s svojo kariero in tem, kako napreduje. Nisem tam, kjer bi rada bila in zdi se mi, da niti nisem na poti, ki bi vodila do cilja, ki bi ga morala imeti. Ampak jaz nisem drevo. Če mi kaj ni všeč, se lahko premaknem. Če mi ni všeč moja bodoča, z diplomo podkrepljena kariera, si lahko izberem kakšno drugo. Če mi ni všeč moja večletna študentska zaposlitev, ne zaradi dela samega, ampak zato, ker v njej ni prihodnosti in možnosti napredovanja, se lahko premaknem. Lahko sem direktorica Luke Koper, stečajna upraviteljica naslednje firme, ki bo šla v stečaj, režiserka jutranje otroške oddaje ali pa zaposlena v pekarni na vogalu. Kurc gleda, če želim, sem lahko magični samorog s pisanimi krili, ki izpolnjuje želje. Imam polno idej in samo najti moram način in voljo in moč, da jih izpolnim in da spremenim pot mojega življenja. Da se prestavim iz asfalta na makadam in upam, da mi ne bo počila guma. 

Magični samorog, ljudje!

Čakam avtobus

Ljudje nismo narejeni, da čez življenje potujemo sami. Iz praktičnih razlogov predvsem zaradi plačevanja položnic, skrbi za hišnega ljubljenčka in podobno. Iz ostalih razlogov pa predvsem zaradi družabnega razloga, ki leži na drugi ravni, kot prijateljstvo. Ne verjamem v zapolnitev praznine in občutek, da si za nekoga pomemben pred občutkom pomembnosti samega sebe, verjamem pa v to, da je ljubezen, ki ti jo lahko nudi druga oseba tisto, kar ti v življenju omogoča, da osebnostno rasteš, dosegaš svoje cilje in premaguješ ovire. Če boš po svetu iskal svojo edino dušo dvojčico boš verjetno razočaran, ker je ne boš našel. Ne boš našel samo ene. V svojem kratkem in sladkem življenju sem se naučila to, da moraš dejansko preskočiti veliko idiotov, da prideš do istega, ki je malo manj idiotski. Ampak, kaj pa bi bilo lahko narobe s tistimi idioti, ki jih na svoji poti srečaš prej? Vse prej kot grbavost, ogaben telesni vonj in odsotnost zob. Te stvari bi ženske morda še lahko preživele.

Zamudila sem vlak. Redko zamujam, ampak ta vlak sem zamudila. Vlak tistih pocukranih najstniških ljubezni, ki se nadaljujejo v večnost (oziroma do prvega ovinka, ko ugotoviš, da tvoj dragi ni več tisti nebogljeni srednješolski Marko,ki ti je komaj kdaj upal ponuditi kompliment, ampak Mare, ki si ga namesto njegove mame vzgojila v lažnivca s petimi babami ob strani, ker se počuti ujetega v vajin zakon in trinajst otrok) in bojim se, da sem premlada za drugi vlak, ki pride pri petintridesetih, ko se zaveš, da moraš nujno imeti otroke, ker bo pa kmalu reees prepozno in kot kura brez glave okrog sebe podiraš vse, kar ima penis ali pa z enim zaprtim očesom izgleda kot penis. Vmes ni voznega reda. Vmes so vsi tisti tipi med petindvajsetim in petintridesetim, ki se jih vsaka z malo pameti otepa na dvanajst kilometrov, ker je vse, kar se jim na tebi zdi uporabno, tvoja luknja. Pa ni važno, ali so že naredili otroka ali ne oziroma koliko žena so ze pustili za sabo. Samski so. Stari cca 30 let in boh ne daj, da jim samo omeniš besede zveza, odnos ali plenica. So že na drugi postaji, njihovo pozornost zahteva druga luknja. Tipi v krizi srednjih let so odločeni, da svojih napak ne bodo več ponavljali in po večletnih zvezah s tistimi čarovnicami, ki jih mimogrede, lahko popolnoma kriviš za neobstoj zveze s kakšnim takim teletom, ne marajo ničesar, kar je tako stabilno kot njihovo šesto pivo in resno kot finale lige prvakov. In potem? Potem družba meni in dekletom v mojih letih pravi, da si je pač treba najti fanta svojih let. Bruha se mi ob misli na to, da sem v zvezi z osebo, ki se pri svojih 24ih se išče, vozi mamin avto in končuje prvi letnik faksa, ker ga je pač malo 'zajebu, aveš', in želi iti na vsak kurčev petkov, sobotni in torkov žur, ki ga najde v vseh cirkusih in ostalih vodnih parkih v mestu.  

Seveda obstaja možnost, da navališ na starejše. Ločence, brez posebnih želja in upov. Z rednimi službami in mercedesi. Saj veš, tiste, za katere komaj čakaš, da jih pripelješ domov. Mami, oči, to je Rok. Mogoče se ga spomnita, bil je vajin sošolec v osnovni šoli. In potem čudni pogledi in zaskrbljenost in lekcije o tem, kaj vse ti lahko tak moški naredi in vik in krik o izkoriščanju in... Ko se mu kakšen večer ne ljubi greš lahko enostavno ven pit z njegovo odraslo hčerko ali sinom. Ni vredno. Enostavno ni vredno.

Gledamo sošolke in sošolce, kako se poročajo, delajo otroke, pišejo diplome (in po možnosti vse to naenkrat) in poslušamo starše in stare starše, ki najedajo o tem, kako bi morali pred študijem misliti na naše službe in se sprašujejo o naši seksualnosti. Seveda, sem lezbijka in zaradi svojega lenobnega karakterja in mojih svojih petih mačk še vedno nimam stalnega spolnega partnerja, o katerem se sprašuje moj ginekolog vedno, ko pridem po nov recept za kontracepcijo, ki jo jemljem izključno zaradi ene in edine resne in redne stvari v mojem življenju, ki namesto rož mojega izbranca ali spolnih užitkov pride enkrat na mesec. 

Ne gre za to, da ne maram zvez, da se jih otepam, da se jih bojim. Gre za popolnoma enostaven (khem) princip tega, da se po guljenju v šolskih klopeh in pred vstavljanjem proteze, poti moških in žensk tako razidejo, da je treba počasi razmišljati o tem, katere države samskim ženskam ponujajo možnost umetne oploditve. Ženske bi imele otroke, moški pa seks. 

V iskanju odnosov pa se zgrešimo. Ne delamo kompromisev, ker gre za naša življenja in naše odločitve. Ženske ne pustimo, da bi moški narekovali naše zveze, moški pa ne pustijo, da bi jim ženske govorile, kaj morajo spremeniti, kar je v bistvu popolnoma ista stvar, le da v spolnih jezikih zveni drugače. Nismo več naučene za to, da bomo likale srajce in pomivale posodo, navajene smo, da kdaj pa kdaj zaslužimo več, vozimo hitreje ali pa ne pričakamo družine doma s kosilom, ker delamo v treh izmenah. Postale smo karieristke z željami po družini. Želimo oboje. Moški pa niso več tisti, ki nosijo denar k hiši in so mestni intelektualci, ki v kravatah hodijo v službe. Kot so se družbeni vzorci, se morajo spremeniti tudi ljubezenski. In namesto, da čakamo na naslednji vlak se je treba kdaj pa kdaj usesti na avtobus. Lahko pa, da bo pot malce bolj neudobna, na njej pa bo več ovir. Upaš lahko samo, da na poti ne bodo ležali samo policaji, ampak tudi kakšen hud dečko, na katerem se lahko naučiš nove lekcije.

Kdo se boji črnega moža?

Če bi imel dan 27 ur bi mogoče končno pospravila svojo klet. Pomila okna. (Tudi od zunaj.) Posesala stopnišče. Oprala preprogo v kuhinji. Mogoče pa bi za nekaj ur podaljšala svoj spanec ali pa si privoščila dolgo penečo kopel. Lahko bi poiskala kakšen zanimiv recept in spekla nekaj novega. Samo, če bi imel dan nekaj ur več. In če bi imelo leto petsto dni bi mogoče že imela napisano magistrsko. Dovolj o tem. O tem sem že pisala. Za praznike sem letos postala strašansko živčna, ker sem se zavedla, da se prvič, odkar vem zase, bojim novega leta. Novo leto imam rada. Ponavadi bolj kot letos. Letos pa sem samo v strahu pred tem, kaj me čaka. Da bom imela premalo.. Časa? Pa morda še poguma. In volje. Sreče. In denarja. Bojim se, da prvič v življenju ostanem brez vsakršnega prihodka.

Pa sem si vendar tudi letos zadala nekaj zaobljub, ki jih bom poskusila izpolniti.

Po milijon letih šolanja je prišel čas, da si najdem službo. Pripravništev ni, zato v poštev pride manjši nabor služb, kot bi si jih želela, vendar je nekje vseeno treba začeti. V poštev sicer pride tudi kakšno pripravništvo iz zdravstvenega področja, če že ne bo socialnih. Status mi poteče konec oktobra. Se delamo, da je oktober še daleč? Pa smo spet tam.. Če bi imel dan 27 ur.

Največje breme tega leta, ki sedi na mojih ramenih je magistrska. Najraje bi jo zaprla v sobo brez oken. Nimam nobene želje, potrebe, volje in motivacije za to, da jo napišem, pa jo vseeno moram napisati. Drugo diplomo. Zakaj že? Zato. In ne glede na to, koliko je ura in kateri dan je na koledarju, jaz mislim na magistrsko. Tamara me razume. Marsikdo me razume. Upam, da razumeš tudi ti. 

Fajn bi bilo tudi, če bi se naučila malo manj pritoževati. Glede na moje prejšnje zapise in tegale, se tega še vedno ne znam držati. Ampak lahko probam. Mislim, da bo počasi šlo.

Poleg vseh teh, globokih in težko izvedljivih zaobljub pa bi lahko še pospravila predal s plastiko v kuhinji in skuhala domačo čebuljno juho.

Še vedno pa si lahko premislim o življenjski poti, najdem nekoga, da mi naredi otroka, vlečem državno porodniško, tistih 250€ in si status absolventa podaljšujem še nekaj let z izgovorom materinstva.

Ja, ali pa to.

…Na fitnesu sem najraje v zadnjem desnem kotu. Tam se počutim domače. Za mano je ogledalo, desno so okna. In nad mano, tam visoko, nad dvorano, so železne konstrukcije. In na teh konstrukcijah je pajek. Ogromen. Črn. Že kar nekaj tednov. En dan se bo pajku zazdelo, da ima dovolj tistega osamljenega kota, pod katerim se vedno nekaj dogaja, in se bo odločil, da pride nižje. In pade name. Kar čakam že ves čas. In tako, kot se bojim tega pajka in njegovega padca, se bojim novega leta. Kar naenkrat bo vse namreč padlo name…