Dobro jutro

Ne vem kaj je s temi božičnimi dnevi in pisanjem, ampak danes je že skrajni čas, da se lotim tegale bloga. Najprej opozarjam, da sem zelo nestabilna oseba, zato je seveda možno, da se blogi med seboj izključujejo, možno pa je tudi, da samo kdo bloga ne razume. Tako da, če se bo komurkoli zdelo, da se ta blog ne sklada s kakšnim prejšnjim, naj se pač sprijazni (ane?:) ). V opozorilo še pred branjem: če se ti zdi, da je ta vpis namenjen tebi, potem verjetno ni. Predvsem si ne preveč vzet k srcu, mene samo tile prazniki malo podžgejo. Pa itak opozarjam že zdaj, da tale vpis ne bo všeč vsem. Verjetno večini ne. Ampak je pa resničen in verjetno se bo marsikdo čez nekaj let tepel po glavi in se ga spomnil. O tem sem sicer na nek način že pisala, pa vendar mislim, da bi lahko še enkrat, mogoče z drugačnim pristopom. Opažam, da je ena hujših napak, ki jo imajo ljudje v glavi to, da mislijo, da nekoga potrebujejo. In zdi se mi, da to tudi ustvarja nezadovoljstvo v človekovem življenju. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da to v življenje ne prinese ničesar dobrega in pozitivnega, ampak samo željo po nečem (za kar še sam ne veš točno, kaj je) ali pa strah pred nečim. Bom razložila, seveda. Edina oseba, ki jo v življenju potrebuješ si ti. Seveda tega ne mislim dobesedno, seveda potrebuješ prodajalca v trgovini, frizerja, delavca na občini, voznika avtobusa (glupost primerov na vrhuncu), ampak 'psihično' ne potrebuješ nikogar drugega. In če si sedaj odgovoril na to, da nekoga potrebuješ, potem mi je žal zate. Gre se zato, da se ti morda v nekem trenutku zdi, da je lahko lažje, če imaš nekoga. Mogoče se ti zdi, da si brez tega človeka izgubljen. In to, dragi moji, se mi zdi žalostno. Saj ne vem ali naj se jokam ali smejem ali tolčem po glavi z nečim, ampak c'mon ali res mislite, da bo ta 'drugi' ob vas celo življenje? Tok, tok, dobro jutro. To, da te osrečujejo drugi, da si brez njih neizpopolnjen, da nisi ti, bla bla… Osebno, kot ženski, se mi zdi to grozno. Generacije žensk pred nami so se na primer borile za to, da bomo ženske vsaj enakovredne moškim, sedaj se pa opiramo na njih na vse možne načine. Zaradi mene peri njegove obleke in mu kuhaj kosilo vsak dan do konca svojega življenja, če se ti zdi, da te bo to izpopolnilo, ampak ko boš en lep sončen dan ugotovila, da je, medtem, ko si ti živela 'vajino' življenje, on živel 'svoje življenje', ne pričakuj rame. Moški in ženske smo narejeni tako, da smo dovolj močni, da lahko živimo sami zase. In ne mislite si, da ne izključujem možnosti za dobro zvezo, seveda je možno, da se imata dva zelo rada, ampak prosim vas, ne glede na spol, ne pozabite tega, da ste vi najprej oseba sami po sebi in živite zase. Ne pozabite, da ste se čez življenje borili zase in za to, da boste imeli lepo življenje in ne pustite, da vam nekdo vzame nekaj, kar ste VI. In ne on. In ne vidva. Ženske nismo rebro in nismo katerakoli druga kost, ampak smo ljudje s sposobnostmi. In moški niso gospodarji in kralji in nadzorniki, ampak so ljudje s sposobnostmi. Ali ni to dovolj logično? Sicer sem se sama imela možnost že zelo zgodaj naučiti, da praktično nič v življenju ni večno, ampak mogoče bi ta predmet morali dodati v kurikulum v vse osnovne šole, da se pač čim hitreje naučimo tega, da življenje pač ni polno bleščic in ljubezni in objemčkov in poljubčkov, ampak da je sranje in je samo na nas, da si ga naredimo čimbolj sprejemljivega. Ampak vse te zveze in ta ljubezen, ki smo je polni nekaj dni v letu je samo tisti sprej, ki ga pošpricamo po tem, ko zasmrdi, smrad pa ostane spodaj. Naučiti se moramo pa odstranjevati to sranje. In del tega sranja je tudi upanje, da bo nekaj večno in postlano z rožicami. No, pač ni. In zdi se mi, da bi morala jaz tole sama sebi prebrati že nekaj let nazaj. Bolj natančno, tam okrog deset. In s tem ne mislim zdaj napada na moške. Moški nimajo pri tem načeloma ničesar. Ženske se načeloma bojijo, da ne morejo dobiti ničesar boljšega. Newsflash. Lahko, vedno je lahko še boljše. In čas je, da se vsi, vključno z moškimi, začnemo zavedati tega, da je vedno lahko boljše. In da se ne sprijaznimi s prvo/prvim, ki leze in gre in po nekem naključju prileze mimo nas. Ker pač spreminjati človeka je nekako tako kot riniti z glavo skozi zid. Mogoče boš enkrat prišel skozi ta zid, ampak dvomim, da bo vsa kri vredna tega, pa verjetno boš na koncu še vedno crknil zaradi možganskih krvavitev. Splača se počakati, pa čeprav bo mogoče vmes že tako hudo, da boš mislil, da boš umrl in boš, kakor sem že povedala, dobil občutek »da nekoga potrebuješ«. Ne, v bistvu ga ne. Kaj pa zares potrebuješ? Pamet, deklica, pamet. In čokolado. Pa kavo. In preživiš, ker če ne bi, potem zdajle tale blog ne bi nastal. Ampak, ko pa ne moreš biti del nečesa, ker nimaš para, to… To je pa plain ugly in upam, da se zavedate, da osebno tega nikoli ne bom pozabila. Tale zadnji stavek je veliko bolj oseben in veliko bolj nastrojen kot cel blog, pa čeprav morda ne izgleda tako.

Črn klobuk

Obstaja en možic, Edward de Bono mu je ime. Njegova ideja o klobukih je zanimiva. Gre za miselni proces, ki pomaga pri iskanju idej in je nekakšen brainstorming, blabla. Torej, zguglaj tole ali pa samo beri naprej. Po domače: obstaja šest miselnih klobukov in zadeva je dokaj uporabna, če sodeluje 6 ljudi in vsak nosi enega izmed teh klobukov. Mislim seveda metaforično, lahko pa bi, dejansko, nosili šest barvnih klobukov, kar bi zadevo naredilo se nekajkrat bolj zabavno. V glavnem. Zelen klobuk je klobuk ustvarjalnosti. Navleče vse možne ideje, pa naj bodo težke, lahke, običajne, nenavadne, možne in neverjetne.. Bel klobuk podaja dejstva, preverljive informacije. Rdeč klobuk na na vse gleda preko čustvenih dejstev in instinkta, rumeni išče pozitivo v vsem, moder predvsem nenormalno veliko razmišlja... In potem črn. Črn vse ideje prebavi počasi, previdno in išče ovire, pomanjkljivosti. Živjo, sem Ajda in sem črn klobuk. In ja, tale uvod sem naredila samo zaradi tega, da vam razložim, da sem črn klobuk. Recimo temu, da sem se skozi življenje (v mojem primeru relativno kratka doba), navlekla tega, da so ljudje v osnovi slabi. In da nekako ni potrebe po tem, da skozi življenje hodim z dvignjeno glavo, ker te bo za vogalom slej ko prej čakal nekdo, ki ti bo s kladivom odbil glavo z vratu. Načeloma je sicer res, da je bolje, da sem se navlekla tega kot na primer heroina, ampak to vseeno ne pomeni, da ni to nekakšna odvisnost, ki ti ne uničuje življenja. Ljudje nikoli niso bili zares dobri, vsak se samo trudi, da bi dober izpadel. V jedru pa smo vsi slabi. Gledamo samo na lastno rit celo življenje pa se trudimo, da drugi ljudje ne bi opazili, da smo v bistvu slabi. Ni važno koliko in kako močno se trudim, da bi na življenje gledala s pozitive, ne gre. Tako sarkazem, kot cinizem sta postala moja kolega, mogoče celo spolna partnerja, in brez njiju ne grem nikamor. To vključuje predavanja, kave, kino predstave in nenazadnje, tudi moje misli. In črn klobuk kar ne izgine. Svetobolje je dobra beseda. In verjetno tudi ena redkih, ki sem jih odnesla od predavanj slovenščine iz srednje šole. Svet je umazan in nepravičen, to smo že vsi izkusili. Zdi se mi, da ljudje najlažje izkažejo svojo inteligenco ravno preko kritičnega razmišljanja. In moj 'šus' počasi postaja to, da se ljudje ne strinjajo z mano in si mislijo, kako sploh lahko tako razmišljam in da to ni vljudno. Me pač rajca to, da se ljudje v osnovi ne strinjajo z mano. Imam dovolj tega, da bi morala vse sprejeti in se z vsem strinjati samo zato, ker je to v nekem družbenem okvirju normalnosti in ker tako pač mora biti. In ker tako predavajo v cerkvi. Ljudje smo pač po naravi ovce, ki radi sledimo neki višji sili, ki je v vsakem primeru avtoriteta. Pa naj bo to bog, profesor, šef ali starš. Samo zato, ker imajo za sabo leta izkušenj, ki ne temeljijo na ničemer resno oprijemljivem, ampak samo na njihovem lastnem uspehu/neuspehu, še ne pomeni, da tako mora biti. Ja, tako naj bo za njih in ne zame. Spoštujem avtoriteto do neke meje, ki pa je pri meni nizka. Ali ozka. Da povzamem, avtoritete praktično ne spoštujem in je niti ne razumem. Jemljem jo kot inteligenčno nasilje, ki pa je zame hujše kot katerokoli fizično. Ustvarja podrejenost in verjemite mi, nisem na svetu za to, da bom podrejena. In znanje se mi zdi ena od pomembnejših vrednot, če ne celo najpomembnejša. Z znanjem in kritičnim razmišljanjem pa po mojem mnenju prideš najdlje. Ampak to, da sem negativna še ne pomeni, da sem zlobna oseba. In zdi se mi, da ljudje okoli mene to prehitro izenačijo prav s tem. In to ne pomeni, da sem popolnoma obupala. Pač iščem tisto pozitivo, čeprav ne dovolj vztrajno. Preden zatavam nekam daleč in preveč globoko se poslavljam, čeprav bi lahko o neumnostih, ki mi grejo po glavi govorila še dolgo.

Zabranjeno pušenje

Sprehod do avtobusne postaje. Čakanje na avtobus. Prestop iz enega na drug avtobus. Prihod na faks. Kava. Pavza. Pavza. Pavza. Odhod nazaj na avtobus. Prestop iz enega na drug avtobus. Sprehod do doma. Čakanje na fitnes. Sedenje po fitnesu. Sprehod po okolici. Mogoče še kakšna kava. In tako naprej. Vsak dan. Govorim seveda o kajenju. Danes mineva točno en teden odkar sem ugasnila zadnji cigaret. No, v bistvu je osem dni, čeprav je bil dan d prejšnjo sredo. In mogoče postaja lažje, ampak se hitro poslabša. Na vsaki kavi me prime, vedno ko čakam na avtobus, vsako jutro. Po vsakem obroku.. Zdi se mi, da samo še spim in sedim v svoji sobi. Včasih ležim v svoji sobi. In jem. Ogromno. Občutek imam, da sem v enem tednu dobila nazaj vseh dvesto kil, ki sem jih uspela izgubit v enem letu. Vse, samo, da ne hodim preveč v družbo. Žal mi je za vse zavrnitve za kavo, ampak resnično kofetkanje izgubi ves čar. Sedim lahko tudi kje drugje. Kava je še vedno kava, ampak zdi se mi, da jo lahko pijem tudi doma. Načeloma je prvi dan lahko, potem postane težko. Ker prvi dan si še 'totalno notr' in prepričan, da je to popolnoma lahko. Priznam, da sem po naravi jokica. Resnično. Ampak taka jokica, kot sem bila pa zadnji teden pa ne vem, če sem že kdaj bila. In kdor me je videl ne vem, če bo kdaj lahko izbrisal to sliko iz svoje glave, ker pač ni bilo lepo. In upam, da bomo počasi vsi, vključno z mano, to pozabili. Ampak resno, to je prekleto težko in mislim, da kdorkoli reče, da je popolnoma lahko ne ve točno, kaj se dejansko dogaja in zadeve morda še ni dojel. Ne vem, res ne vem. Moje celo življenje, od gimnazije naprej je bilo prepleteno s kajenjem. Vse sem načrtovala kot kadilec, vsakodnevne obveznosti sem prilagajala temu in družila sem se pretežno s kadilci. In zdaj? Še vedno sem med kadilci, z izjemo mene. In občutek je grozen. In za vse tiste, ki jih zanima, zakaj to počnem. To počnem zato, ker je moje telo vse manj zdravo. Lahko ste veseli vsi tisti, ki se vam ni treba ubadati z boleznimi, ki jih vse to samo še poslabša. In tudi če jih ne, ti vsi zdravniki vtepejo v glavo, da tako pač je. Vse, kar je narobe z zdravjem, je samo zato, ker si kadilec. Če ti izpadajo lasje, je to zato, ker kadiš. Če dobiš po koži vijolično zelene izpuščaje je to zato, ker kadiš. In če ti iz glave rastejo rogovi? »Bo treba prenehati kaditi.« Ja, seveda. Noben obisk pri zdravniku ni več samo obisk in vsakega obiska znova se bojim in se nanj pripravljam, ker vedno dočakam te besede, čeprav dejansko ni s tem nikakršne povezave. In sem med ljudmi, ki smo pri zdravnikih povprečno enkrat na mesec. In ne, dokler ne doživiš ne veš. Kajenje med zdravniki je tako osovraženo, kot serijski morilci v naši družbi. Pa tudi vsak prehlad traja 10 dni dalj. Pa denar. Ne bom rekla, da sem po naravi bogata, ampak sto eurov na mesec si že nekaj časa ne morem več privoščiti. In če si jih lahko ti, super. Daj. Jaz fizično ne morem. In na splošno, če še niste opazili, smo kadilci pač zasovraženi. Uničujemo zrak, uničujemo ozon, uničujemo življenja ubogih, groznih pasivnih kadilcev, ki se pač ne morejo umakniti in jezni smo na vse na svetu. Moram reči, da me je tole pisanje kar ujeznilo. In najhujše pri tem je to, da sem jaz sedaj nekadilec, ki je lahko jezen na kadilce. No, I choose not to be. In za vse tiste, ki mislite, da mi ne bo uspelo. Mogoče mi pa ne bo, pa kaj potem? Mogoče mi bo in potem bo super. Ampak že to, da poskušam je nekaj. In mislim, da sem si v glavo vbila mentaliteto za to, da bom uspela. Prosim vas samo, da me ne spominjate na to, da se trudim za brezveze in da sem neumna, ker poskušam nemogoče in da tega niste pričakovali od mene in da vidite kako hudo mi je. Ni vam treba gledati.

Mind the gap

Love hate realtionship is a complicated relationship in which there are always two sides. The first side is the common attraction and love for one another. The second is the "hate" which is actually an attraction so strong that our human heart can sustain, it is based mostly in fear. Exactly. London. (Na tej točki opozarjam, da je zapis ekstremno nerazumljiv in je le skupek raznih misli, ki so me obletavale prejšnji teden.) Torej, London. Je ljubezen…, dolgoletna. In čeprav glede bi glede na moje izkušnje ljudje mislili, da bo ljubezen izginila…. Še vedno ni. In mislim, da nikoli ne bo. Je pa res, da je ljubezen do Anglije vse močnejša. Z vsakim izdihom, z vsakim vdihom. Z vsako sekundo, z vsako minuto, z vsako uro, vsakim dnem, vsakim tednom, mesecem in letom. In mogoče zato tudi izginja ljubezen do Londona, povečuje pa se tista do vsega okoli. London je božansko mesto. Ampak obrobje.. Nekaj najlepšega, kar lahko vidijo človeške oči. Ampak tale vpis je namenjen Londonu. Londončanom. Oziroma ne, tujcem, ki živijo v Londonu. V Londonu ni Londončanov. S tem ne mislim samo belih prebivalcev, ampak prebivalcev vseh ras, ki so rojeni v Londonu, da ne bo pomote. No, Angležev bi raje rekla. Angležev v Londonu ni. In tisti, ki Londončani so, kolikor jih pač je, delajo na obrobju. Tujci delajo v centru. Če misliš, da boš na informacijah dobil informacije se motiš. Angleži so v finančnem »distriktu«. In tam tečejo. Mogoče kdaj pa kdaj sicer kaj pojejo, ampak nisem čisto prepričana. Tečejo vsak dan. Tečejo ob vseh časih. Tečejo stari, tečejo mladi, tečejo težki, tečejo lahki. Največ jih teče med malico. Ko Slovenčki sedimo v restavracijah in jemo malico, med MALICO, oni tečejo. Med poslovnimi stavbami, v podhodih, po mostovih. V dežju, v soncu (no, ta vremenska razmera je redka) in v vetru. Veljajo za vljudne ljudi. S strankami so prijazni, lepo te pozdravijo, zelo radi se zahvaljujejo, te sprašujejo iz kje si.. In mislila sem, da se njihova prijaznost nikoli ne konča. A se. Vsak večer ob kozarčku piva. Pf, izpuhti. Spremenijo se v razuzdane, nesramne in predrzne ljudi. Ampak tudi to jim oprostim. Recimo. Je pa res, da se jih je takrat bolje izogibati, pri tem pa paziti, da v glavo ne prileti steklenica piva. Prazna seveda, pivo je božja pijača. Poleg teka in pitja počnejo še marsikaj. Berejo (punce večinoma 50 shades of grey), poslušajo glasbo (večinoma ipod) in tipkajo na telefone. Seveda na iphone. Imajo ogromno trgovin. A še vedno se dekletom uspe obleči tako, da niso niti za povohat, kaj šele za dvakrat pogledat. Očitno fantov ne oblačijo dekleta, ampak si pomagajo sami. Ker tipčki.. So za dol past. Kava je draga in večinoma prebavljiva, ampak sem Starbucks že pozabila. No, razen salmon beagla s cream cheesom. Ampak Costa coffe, to pa je kava. In še malce cenejša. Ampak zunaj je samo nekaj miz. Ponekod jih sploh ni. Londončani ne sedijo pred lokali, ampak se skrivajo v notranjosti. Taprav Sloven'c ne bi zdržal v angleškem pubu. Alkohol prenehajo točiti ob enajstih, najkasneje ob polnoči. Ponavadi se po tem družijo pred bari in spet smo pri nesramnosti, predrznosti in razbijanju kozarcev. Pizza ni pizza. Iščite znak stone-baked in mogoče boste imeli srečo, da ne bo debela pol metra in da ne bodo imeli samo štirih ali petih vrst. Ampak Londončani hočejo pomagati, če le znajo. Večinoma ne znajo, ampak recimo, da misel šteje. Ne gledajo grdo, navajeni so vsega čudnega, drugačnega, različnega. Imajo službe, čeprav z njimi mogoče niso zadovoljni. Vozijo po levi strani ulice in to me živcira. Ker se mi pač zdi, da tisti napisi na cesti: look right, look left, pač ne učinkujejo. Semaforji so čudni. Včasih jih za pešče pač ni. Košev za smeti nimajo. Včasih jih najdeš in ko jih, jih izkoristi in izprazni torbico. Zato je mesto umazano. Turistov je ogromno, ampak če si eden od njih te to ne sme motiti. Mene Italijani še vedno. Ampak London je res lep. Dokler ne zajebeš poti do pravega Abbey Roada in se odpelješ na napačen konec in napačno cesto. In če nimaš marele. In če nimaš tople jakne. In če te ne bolijo noge. In če se ne zbujaš trikrat na noč v hostlu. Potem je zelo zelo fajn. Ampak Cambridge… Uh, to je pa že druga zgodba :)

Va te faire foutre

Random fact o meni. Rada imam navodila. Navodilom je lahko slediti, večinoma jih razumem in z njimi je po mojem mnenju življenje lažje. Večinoma se jih držim, kot tudi pravil in zdijo se mi varna. Seveda ne v vseh situacijah. Razumem domišljijo in ustvarjalnost. Imam se za ustvarjalno osebo. A ne, ko gre za resne stvari, kjer ni prostora za to. In smo spet pri navodilih. Sem ena od tistih, ki v situacijah, kjer ni treba, ne tvega. Ne želim jemati posledic za to, ker se nisem držala navodil. In s tem ne mislim neke tradicionalnosti, sploh ne. Tradicionalna nisem. In ne držim se navodil, ki nimajo smisla. Po mojem mnenju. Nisem ena od tistih, ki zapeljejo na avtobusno postajo, pred katero stoji znak za prepovedano ustavljanje ali ki prečkajo dvojno ali celo enojno polno črto. Nikoli nisem marala plonkanja, to sem naredila dvakrat v življenju, a priznam, da sem si takrat konkretno rešila rit. Nočem živeti z občutkom, da sem nekaj dosegla po nepravi poti. Po ilegalni, prepovedani poti. In nikakor ne trdim, da nikoli ne kršim zakona, a ko to počnem, se tristokrat prepričam, da je varno in da za to ne bom nosila posledic. Pijana sem za volan sedla samo enkrat. In še takrat je bilo na rock otočcu, ko sem na parkirišču avto premaknila pol metra naprej, da sem lahko fantom, ki so obstali s praznim akumulatorjem, pomagala, da ga napolnijo. Načeloma ne maram priti nekam po vezah, čeprav se mi je to nekako zgodilo v zadnjem mesecu. Prav iz tam pa izhaja tale blog vpis. Navodila hočem. In to točna. In nosila bom posledice, če bom nekaj, kar mi je bilo naročeno, zajebala na celi črti. Ne bom pa požrla tega, da sem kriva za nekaj, kar mi ni bilo podrobno razloženo. Vse skupaj, sem ugotovila po dolgem premisleku, izhaja iz mojega strahu pred tem, da mi spodleti. Sovražim ta občutek in v teh dneh se še predobro soočam z njim. Začeti moram na začetku.. Mogoče sem o tem že kdaj pisala, a verjemite mi, večine stvari o katerih sem, se ne spomnim. V osnovni šoli sem bila.. Recimo temu povprečna. Bila sem uspešna, vendar se nikoli nisem kaj preveč trudila. Osnovna šola se mi je zdela prekleto lahka in čudim se, da se zdajšnje generacije tako trudijo. V gimnaziji je bila zgodba nekoliko drugačna. Bila sem malce pod povprečjem. A sem jo zgurala. V gimnaziji sem v učenje vlagala točno toliko truda, kolikor je bilo potrebnega za pozitivno. Zdaj vem, da bi jo lahko naredila z odličnim uspehom, če bi hotela, a je nisem. Hotela, namreč. Na faksu se je vse spremenilo. Začelo se je s tem, da sem se počutila grozno, ker sem šla študirat izredno. Kdor ni doživel tega, da moraš plačati za študij, ker preprosto nisi dovolj dober, ne more razumeti. Celo leto sem se trudila ko budala, da bi mi uspelo pridi na redno. In mi je uspelo. Junija sem končala. In tako tudi drugo leto. Letos, ne po moji krivdi, julija. A mi uspeva. In potem se je podrlo. Pa ne pri faksu, ampak pri stvari, ki jo imam tako rada, da sem zdajle, ko to pišem, padla v jok. (Ja no, jokam. Veliko. Preveč. Veliko preveč. T., na poroki ne bom ostala mirna, upam, da se zavedaš ) Francoščina. Nekaj, kar sem včasih sovražila. In jo zdaj ljubim. (Pretiravam.) Uživam v njej. Zdi se mi prekleto eksotična in prekleto super, da jo znam. Ampak izkazalo se je, da vse le ne more po planih. Tretji september je, jaz pa bi mogla v dveh tednih nadoknaditi tri mesece snovi, ker sem zamudila en semester. Prepričana sem bila, da mi bo uspelo, a mi ni. In to je to. Propad. Kako mi je lahko spodletelo to, v kar sem vedno verjela, da mi ne bo in ne sme. Ampak mi je. In počasi se soočam s tem, da se ne bom več učila s skupino, kjer sem se počutila domače in z osebo, ki ti francoščino priljubi, kot da bi živela s tabo že celo življenje. (Francoščina, ne ta dotična oseba.) Spodletelo mi je, na mojem teritoriju, na mojih osebnih pravilih in navodilih. (Ja, prav ste prebrali. Kršim svoja pravila.) Srečna sem, da imam zraven sebe nekoga, ki me postavi na realna tla, ko je to treba in me pohvali, ko si to zaslužim. Ki je ob meni, kadar jo najbolj potrebujem in ki mi reče: »Ajda, ponosna sem nate.« In da naj se ne sekiram zaradi tega in da sem na faksu odlična in da ni potrebno, da sem taka na vseh področjih. Hvala mami. Ampak še vedno sem slabe volje in to se mi zdi, je razumljivo. Ne maram, da mi stvari spodletijo in želim, da se vse izteče kot je treba. In hočem biti najboljše, kar sem lahko. Nočem se čez nekaj let ali desetletij spraševati, zakaj mi to ni uspelo in se sekirati, ker bi lahko bilo drugače. Jebe naj se prekleta perfekcionistka v meni.

Šentiš

Diham in diham, pa ne morem zadihat. In po tem, ko si pol ure v sobi ponavljam, da je treba dihat, si prižgem muziko in dejansko končno zadiham. Ja, spet mi je hudo. Pa ne zaradi kogarkoli drugega, ampak zaradi sebe. Bi lahko kdaj dejansko bila sama? (Hvala ljubica, za ta nasvet.:* ) Da mi ni treba nekam, da mi ni treba na kavico, ker pol ure si bom pa že vzela. In trenutno moram napisati tale blogec, ker bo pač edino tako šlo skoz. Moram prebavit vse, kar se mi trenutno dogaja. (Sama sebi se na tem mestu opravičujem, da tolikokrat uporabim besedo moram, ker mi včasih pač ni treba.) Včasih je treba pač verjeti vase in mislim, da je zdaj ta trenutek, ko bom začela. Uspelo mi bo, vse kar sem si zadala. Uspelo mi bo preživeti v službi, ki me psihično izčrpa bolj, kakor deset ur fitnesa. V enem mesecu si bom našla čas za francoščino, čeprav, ko pridem iz službe nimam časa, da bi se sploh spravila za knjige. Pobarvala bom steno. Šla bom po vozniško in potni list. Pospravila bom sobo, skupaj z oblekami, predali in globokimi deli omare. Šla bom do Erika in mu rekla vse najboljše. Kupila bom darilo za T. in U. za poroko. Šla bom h frizerju. Šla bom k okulistu in po očala. Kupila bom karte za London in šla z L. Najine prve počitnice, samo midve. Šla bom k zdravnici in ji dala dva izvida in zahtevala nov paket zdravil. Kupila si bom mobitel. In ja, vse to.. Vse to bi seveda rada naredila, ampak trenutno ne zgleda realno. Res ne. Ker, ko pridem domov je dneva konec. Ura je 21.39 in danes sem uspela priti iz službe, spiti kavo in.. In nič. Ker je to pač to. Hvala kurcu. Zakaj že? Zato, da bom lahko kupila mobitel in šla v London. Točno zato. (Zdaj se prepričujem, da je vredno.) Želela sem si počitnice. Pa evo, imam jih. Zadnjič sem tri dni pustila obleke v sušilcu. Majic nimam več, ampak se mi zdi, da kakšne tri dni bo še šlo brez pranja. Hočem dihat, pa je res težko. Res cenim ljudi, ki študirajo ob delu. In otrocih. (Otrokih?) Ta blog vpis bom porabila še za to, da se opravičim, če si v moji bližini, pa grdo ravnam s tabo. Ker zadnje čase sem res hudobna in nesramna in ne znam se več lepo obnašati. Če to bereš in se ti zdi znano je namenjeno tebi. Pa verjetno nisi edina/edini. Uh, spet je šel vpis v kurac. Nikoli mi ne uspe napisati ničesar logičnega, ampak zdaj sem že obupala. Rekla sem, da bom nehala govoriti besedo kurba, pa sem iz vpisa ugotovila, da sem se očitno že nalezla nove. Fuj to! In ja, zdravnik mi je rekel, da naj se izogibam stresnih situacij. Dobro mi gre, kajne?

Danes spet jokam zaradi tebe

Pa nisem jokala že dolgo časa. Minilo je že več kot eno leto, jaz pa še vedno razmišljam o tem, kako bi ti povedala to, kar sem ti želela. Najlažje povem, kaj si mislim z napisanimi besedami. O tem ne maram govoriti naglas. Malo prejle sem hotela ponoviti v glavi to, kar bi ti rada povedala, pa se je zgodilo to, kar sem napisala v prvi povedi. Upam, da me ne sovražiš. Mislim, da me, čeprav res upam, da me ne. A veš, ko večina komadov opisuje to, kako te je nekdo zajebal? To sem bila jaz. Ja, bila sem tista, ki te je poteptala, prekinila stike in se delala, da te ne pozna več. Zato se včasih počutim krivo, ko na fejsbuku objavim kakšen tak komad. In zato se počutim krivo, ko poslušam kakšen tak komad. Ponavadi si jezen na osebo in hočeš to na ta način povedati celemu svetu. V tem primeru sem bila pa to jaz. Ampak, še vedno sem jezna nate. Jezna na to, da me nisi podpiral. Jezna na to, da me nisi znal potolažiti. Da nisi izražal čustev. Skoraj nikoli. In ob tem sem se počutila, kot da ti ne pomenim nič. Na koncu si mi rekel, da sem sebična, ker ti ne dam niti pet minut. Potem bi lahko rekla, da si bil sebičen, ker si mi tako redko znal pokazati, kaj ti pomenim. Si me ljubil? A veš, da ne vem. Ker mi namreč tega nikoli nisi povedal. Teh pet minut, ki si jih tako želel, ti nisem podarila zato, ker bi se zlomila. Ker bi naredila to, kar sem naredila enkrat, ko sem se sredi ulice usedla na tla in padla v jok. Ti pa si rekel, da sem otročja in da naj neham delati sceno. Nisi me razumel in zdelo se mi je, da te posiljujem s svojim karakterjem. Še vedno imam škatlo najinih stvari. Tistih lepih smsov, ki sem jih prepisala. Pa to, kar si mi enkrat napisal in poslal po pošti. Takrat sem se zavedla, kako zelo te ljubim. Vem pa, da to ni dovolj, da zveza obstaja. Mora biti neko podobno razumevanje sveta in razmišljanje v isto smer. Pa tisto srebrno ogrlico, za katero mi je še vedno žal. Žal mi je, da si zapravil denar zanjo, ker se je potem vse tako hitro končalo. Mogoče jo bom še kdaj nosila, ampak zaenkrat počiva v škatli. Prelepljeni s salotejpom, tako da je sploh ne morem odpreti. Mislim, da ni tvoja krivda. Odraščal si pač v družini, ki je totalno drugačna od moje. In to vzgojo nosiš v sebi. In ravno to bi bilo sebično od mene; da te poskušam spremeniti. Ne pravim, da nisem naredila ničesar narobe. V dveh letih sem naredila toliko neumnosti, da jih ne morem niti našteti. Sem cmerava, preveč romantična, otročja, posesivna... In sem dosti pripomogla k temu, da nisva uspela. Nikoli nama ni bilo usojeno. Imela sva pač svoj čas. Bilo je dobro in slabo. Ampak mislim, da sam veš, da je bilo večinoma slabo. Ko sva šla narazen sem se najbolj bala, da boš nesrečen. Na začetku sploh nisem mislila name. Mislila sem na tisti sms, ki sem ti ga poslala. Na sončen poleten dan, ko si ga prejel. Na tvoj obraz, ko si ga prebral. In na to, kako si se počutil. Potem si našel punco, ki ti je očitno ustrezala. Moram ti povedati, da sem takrat jokala najbolj. Nisem si mogla predstavljati, kako lahko greš kar naprej. Jaz še nisem šla. Poskušam, a ne morem nikamor. Recimo, da sem te zdaj prebolela. Ampak pozabila te ne bom nikoli. Bil si moj prvi. Ne, SI moj prvi. In to boš vedno ostal. Prvi, ki sem mu podarila tri najpomembnejše besede.Vem, da sem izpadla nesramna, ko sem pretrgala najino zvezo. Potegnila sem jo kot flajštr. Ampak mislim, da je bilo za oba to najbolj zdravo. Za oba je bilo najboljše, da sem to prekinila. In verjetno se točno zdaj nekomu, ki to bere zdi, da sem neumna. Da to pišem na internet. Preberejo lahko vsi. Če ti bo to kdaj prišlo pred oči boš spet mislil, da sem nesramna, ker o tem pišem na internetu. Nisem tako mislila. Hotela sem ti povedati to, kar bi ti mogoče mogla že dalj časa nazaj, ampak sem šele sedaj dobila moč, da sem to naredila. Kakor sem že omenila, se zna zgoditi, da ti bo nekdo podaril link do tega zapisa. Ne vem, če to ravno hočem, ampak res bi bilo pa dobro, da to prebereš. Če pa ne, pa je bolje zame, da sem to stresla ven. Na svoj način, kot to najbolj znam. Hvala za dve leti.

Delček mene

Ne maram odpirati starih ran, pa se dejansko večkrat zgodi, da jih. Ne maram govoriti o stvareh, ki so del mene le toliko, kot ljudje, ki jih ne morem videti. Pač je tako, da sem sestavljena iz veliko drobnih delov različnih snovi in elementov, po drugi strani pa iz delčkov karakterja oziroma katerih koli drugih delčkov moje osebnosti. Včasih se pokažejo, nekateri pa so vedno prisotni.. Nekatere pa po naravi ljudje poskušamo zakriti in jih potisniti nekam nižje, na dno duše. Večino časa poskušam slabe delčke mene zakriti pred ljudmi, ki so mi blizu in pred tistimi, ki so nepomemben del mojega življenja. Tisti, ki jih morajo poznati jih poznajo. Tisti, ki jim tega ni treba vedeti jih verjetno ne bodo poznali. Včasih se zgodi, da jih privlečem na plano. Težko gredo z jezika, ker zvenijo kot izgovor. Moj bivši je večkrat rekel, da se s temi delčki moje osebnosti samo izogibam temu, kar se dejansko dogaja. Da pretiravam. In da si izmišljujem vse skupaj, ker je pač praktično in ker upraviči stvari, ki jih delam narobe. In zato tudi včasih pač rečem, da sem slabo spala ali pa da sem v redu, da je samo vreme. Ker to, da človeku poveš, kaj v resnici je, ni enostavno. Zdi se, ampak ni. To niso glavoboli in niso zlomi, zvini in izpahi. To se dogaja vsem. Nekatere stvari pa, po domače povedano, najebemo le srečnezi. Srečnezi, ki se moremo s tem ubadati do konca življenja. In to je del mene, ki ga ne maram. Sovražim ga. Zdi se mi nepravično, da ga imam jaz. In to nisem jaz. Jaz sem popolnoma druga oseba. Ampak včasih se zdi, da te pač preplavi in te spremeni v nekaj, kar nisi. Lepo je, da imaš koga, ki mu lahko te stvari zaupaš, le težko ga je najti. Lahko poveš komu, ki mu resnično zaupaš, ampak včasih je to tako kot da bi o svoji zasvojenosti z drogo govoril z nekom, ki se nikoli v življenju ni poskusil droge. In potem se lahko zgodi, da ugotoviš, da se še nekdo, ki ti je blizu sooča z nečim, kar je po eni strani popolnoma druga zadeva, po drugi strani pa nekaj zelo podobnega. Nekaj, o čemer se lahko pogovarjata in se razumeta. In se podpirata, kadar rabita pomoč drugega. Pa čeprav zadevo jemljeta popolnoma drugače. Pa čeprav se zadeve lotevata na drug način. Na način, ki nekomu ustreza, drugemu pa ne. In za zaključek se nekaj.. Mogoče te kdaj ne bom razumela, mogoče se ti bo kdaj zdelo, da je moje mnenje odveč. Ampak moraš vedeti, da ti bom pomagala po svojih najboljših močeh, s svojimi dobrimi in slabimi izkušnjami. Kadarkoli bos potrebovala mojo podporo jo boš dobila. Rada te imam in žal mi je, da se soočas s tem.

Enaindvajset

Moj rojstni dan je moj najljubši dan v letu. Zadnja ura izteka mojega rojstnega dne pa je verjetno moja najbolj depresivna ura v letu. Konča se in ne pride več do naslednjega leta. To leto sem bila po dveh letih spet samska za svoj rojstni dan. Čuden občutek, ko podzavestno pričakuješ nekaj od ljubljene osebe, te pa pač ni. Res, težko razložiti. And there is no birthday sex. Pa ne vem, zakaj imam tako rada moj rojstni dan. Poseben dan je. Že 21 let sem na svetu in zdi se mi, da polovica ljudi okoli mene še vedno ne more dojeti, da sem tako mlada. In pa še to, da bo kmalu minilo eno leto, odkar sem samska. In to, da vse manj boli, ampak še vedno prekleto boli. In ja, še to, da se mi zdi, kot da sem stara 50 let, ker nimam pojma kje se tipe sploh spozna. Pa to dejtanje. To je najbolj neumna zadeva ever. Ne vem, če je to sploh komu v užitek. Prvi zmenek. Lahko si srečen, če sploh dobiš to možnost, ampak že tako je to po mojem mnenju živčni kolaps. Vsaj v mojem primeru. Moje telo ni narejeno za tako stresne situacije. Naprej že gre. Ampak prvič? Grozno. Oseba ti je lahko strašno všeč in potem izveš eno slabo stvar in potem drugo in tretjo in po kakšne pol leta ugotoviš, da je to totalno napačna oseba zate. In potem se vprašaš: Zakaj sem se sploh trudila? In čisto vsakič je tako. Ena možnost je, da spoznavaš osebo dokler nimaš občutka, da ga popolnoma poznaš. In to lahko traja leta in leta. Vmes postaneta prijatelja, potem je pa itak vedno tako, da nanese na moment, ko eden reče, da bi to uničilo prijateljstvo, da ti je kot brat/sestra, blablabla. Bruh in take stvari. Pač, ljubezen je bulšit in o tem sem sicer enkrat že pisala, ampak se mi je zdelo, da morem danes spet. Pa ne vem, zakaj sem danes, na svoj rojstni dan postala tako čustveno navezana na misel na ljubezen. Je bil ta stavek logičen? Ne, sploh ne. Že cel dan mislim na kaj toplega, na kaj, kar je blizu in kar je ob meni na poseben način. Na način, kot ti noben prijatelj ne more biti blizu in ob tebi. Lepo je imeti prijatelje in lepo se je delati, da si sam sebi zadosten, ampak po nekem času potrebuješ neko polovico. Pravijo, da za vsakega obstaja nekje na svetu tista ta prava polovica. To si predstavljam kot neko psihološko ustrezanje. In kaj, če je ta polovica versko blazna, kaj če je 20 cm prenizka, kaj če živi v Katmanduju ali na vzhodni obali Južne Amerike? Kaj če ustreza vse, razen ene majhne podrobnosti? Na koncu ti ostane ena nula od nule. Ostaneš brez svoje 'ustrezne polovice'. Pa še vedno vztrajam pri tem, da bi pri spoznavanju uporabljali enostavno tablico za pojasnjevanje. Na eni strani bi bila napisana tvoja psihološka analiza, na drugi strani (ki bi bila verjetno v najboljšem primeru dolga tri strani) pa tvoji plusi in minusi. Pa nekje še tvoje želje in spisek stvari, ki jih ne preneseš. Če bi spoznal primernega partnerja, ki bi te vsaj vizualno privlačil bi mu dal kartico in ga prosil, da naj te pokliče, ko bo zadevo prebral in preštudiral. Easy as that. Ves neumen del spoznavanja slabih stvari bi bil preskočen in mogoče bi imela enkrat v življenju srečo spoznati nekoga, ki bi že v naprej vedel moje napake in bi me sprejemal tako, kot sem. Matr js pišem blesave bloge brez repa in glave.

Kdo sem?

Že dolgo nisem pisala. In trenutno se počutim, kot da bi mogoče lahko. Razlog za to je bila trenutna situacija v mojem življenju. Poskusila jo bom razložiti, zelo na kratko. In upam, da med tem ne bom padla v jok. Najbolje bi moje stanje opisala kot 'izgubljeno'. In to se bo sedaj slišalo zlajnano. To sem že enkrat doživela. Stara sem bila 15 let. Od tega je 6 let. In od decembra enkrat dalje se je spet začelo dogajati, le da vse skupaj na potenco. Kot da se v svojem življenju počutim klavstrofobično. Ne uživam več v stvareh, ki so me včasih veselile. Nič več me ne osreči. Niti to, kar mi je včasih na obraz prilepilo ogromen nasmešek. Večino časa sem slabe volje in črnogleda. Razmišljam, če sem se pravilno odločila glede mojega faksa. Bojim se obveznosti, ki me še čakajo na faksu in v okviru prakse. Ne uživam v učenju, vsega se samo izogibam. Najraje delam nič. Če sem predolgo v družbi ljudi želim pobegniti. Ljudje me dolgočasijo s svojimi problemi. Ne želim jih več poslušati. Najraje sem sama. Vse bolj se me dotika to, da v naši družini nič ni več kot je včasih bilo. Imamo težave, kot jih ima trenutno sicer večina Slovencev, vendar to ni enako. To so MOJE težave. Njihove me ne bolijo kot moje, čeprav vseeno me. Vsako jutro, ko vstanem, pomislim na to, kaj težkega se mi bo tisti dan zgodilo. Čakam, da bo minilo. Da se bom zbudila in pomislila: dan je lep. Ampak to se ne bo zgodilo, ker pač ni. Zdi se mi, da sem ljudem nepotrebna, da nihče ni zadovoljen z mojo bližino. Da grem vsem na kurac. Ja, napisala sem kurac. Ampak saj je logično, če grem še sama sebi. Razjezim se še hitreje kot ponavadi. Zadnjič sem si med razbijanjem stvari od jeze poškodovala roko. Mislim, da bo kmalu bolje, čeprav me še vedno boli. Edini način, da to jezo stresem ven je skozi nasilje nad lastnimi stvarmi. Najraje bi vse v moji sobi presekala, razbila in polomila. Ampak očitno to ni mogoče, ne da poškodujem sebe. Izgubila sem svojo samopodobo. Verjetno se skriva nekje v lanskem letu. Ker leto 2012 definitivno ni to, kar sem pričakovala, da bo. Razmišljam o tem, kako lepo bi bilo, če bi se lahko po teh napornih dneh samo stisnila k nekomu, ki me bo razumel in bo tiho. Da me bo samo objel. Nihče pa te ne more imeti rad, če sebe sovražiš. Nisem zadovoljna sama s sabo, vsak dan znova in znova se samo kritiziram. In potem grem to povedat celi galaksiji. Ampak pomaga mi. Samo da si stresem iz naročja. Upam, da bo kmalu bolje. Ampak verjetno ne bo. My darling, you look wonderful tonight.

Manjkajo vejice!

Ko sem bila majhna sem hotela biti novinarka. Pa frizerka, pa kozmetičarka. Pa zdravnica. No, potem sem ugotovila, da ne prenesem krvi. Da sem preveč sramežljiva za novinarko. Da se mi ne ljubi cel dan stati na nogah in umivati glav. In da je poklic kozmetičarke preveč umazan zame. In potem je bilo tisto vprašanje, kam naprej. In sem rekla oblikovno. In so doma rekli, da to pa ne bo šlo. Da je gimnazija edina prava pot. Pa sem rekla Moste. Pa so se mi smejali. Pa so rekli Ledina. Pa sem rekla, ja. Ker, roko na srce, na nobeno drugo ne bi prišla. No, razen na Moste. Ampak to smo že razčistili, kajne? Pa sem rekla francoščina. Pa so rekli ne, nemščina. Pa sem rekla, ja, francoščina. Pa so se vdali. Pa so rekli, da mi bo žal. Seveda mi je bilo žal. In potem sem slišala dve najbolj pomembni besedi mojega življenja do sedaj. Socialno in delo. In če ti dve besedi postaviš skupaj... Pa sem rekla: kaj pa je to? In sem se spomnila nekega popoldneva, ko sem dve minuti preživela s socialno delavko na centru za socialno delo. Pa sem rekla prav. In povem vam, nisem si mislila, da bom kadarkoli tu, kjer sem sedaj. Nisem verjela, da sem zmožna tega. No, bodimo realni. Niti na polovici življenja nisem. Vse gre lahko še narobe. In se mi zdi, da kakorkoli se trudim, da ne bi šlo... Vse huje je, se mi zdi. Mogoče se mi že malce meša od vseh teh teorij v moji glavi, totalno krivim izpite za to, ampak zdi se mi, da to, da ti nekaj gre in to, da ti nekaj ne gre, prav tako kot zadovoljstvo in nezadovoljstvo, nista nasprotna pojma. Lahko ti nekaj gre in malo manj gre ali pa ne gre in malo manj ne gre. Ste še z mano? Ja, tole ni imelo nobenega smisla. Hotela sem povedati samo to, da se mi zdi, da mi malo manj gre. Pa to ne pomeni, da mi ne gre. Okej, dovolj. Recimo, da za celo mojo profesionalno pot krivim to, da ljudje (oni/tisti/pačnekdo) pričakujejo, da ljudje že pri svojih 17ih (okej, v primeru drugih 18ih) letih vedo, kaj bodo s svojim življenjem. Oh, lepo vas prosim. Pri sedemnajstih sem mislila, da je kul, če se ga napiješ, si z enim neumnim modelom, ki sploh ne ve kdo si ti (saj ne pravim, da ti veš kdo je on) in potem začneš znova. Vsak petek. Center. In potem, da ne govorim, da sem bila pri osemnajstih prepričana, da to, kar pa rabim, je pa definitivno nekdo, s katerim bom furala nekaj, čemur nekateri pravijo resna zveza. O, ne ne, definitivno ne. (To je bil pa sedaj glas mene pri skoraj enaindvajsetih). In potem sem pri devetnajstih mislila, da je mojega življenja konec, ker me nihče ne posluša in nihče ne ve, kako grozno (ja, poudarek) pametna sem. In sedaj.. Uh, pri dvajsetih je vse isto kot leto prej, še eno leto prej, še eno leto prej. Še vedno ne vem, kaj naj počnem v življenju in kaj bo iz mene. Trudim se, nisem rekla, da se ne vprašam vsak dan. Ampak pomaga pa ne. Ne spreminjam se. Še vedno sem neumna, naivna, prehitro se navežem. Po moje sem preveč ponosna, da bi poslušala druge.. Ampak če kaj vem, vem to, da sovražim, sovražim, sovražim to, da mi nekdo hoče povedati, kaj naj naredim, da postanem srečna. Ne, ne veš kako je, ne, zagotovo ne veš.. Hm, aja, a veš? NE. Ne veš. Tudi jaz ne vem zate. Jaz ponavadi vprašam. In ti, kaj pa je to, kar bi te naredilo srečnega? Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje srečna. Ali je sreča in zadovoljstvo isto? Ne. Po moje ne. Ali pač? Ne vem. Tako ali tako je vseeno, ker tudi ne vem, kdaj sem bila nazadnje zadovoljna. In čez nekaj mesecev bom stara enaindvajset. In še takrat ne bom vedela, kaj hočem, kam grem in kje bom čez dvajset let. Mogoče bom pa res z M. uživala na Karibih. Recimo, da bi bila zdajle najbolj zadovoljna, če bi mi ljudje pustili, da diham. Da sem tukaj, kjer pač sem 24 ur na dan, da ne delam ničesar, da ne mislim na nič. Da mi ljudje ne hodijo po mislih, da mi oprostijo, ko govorim neumnosti, da se zavedajo, da je najbolje, da pač ni ničesar. Ničesar med enim in drugim človekom. Dobro, zakomplicirala sem stvar. Ostanimo pri tem, da je bolje, da ni ničesar. Za enega in za drugega. In pojdimo naprej. Torej... Če nekako opredelim, da smo nekje pri koncu. Tale blog je bil bolj ali manj grozen. Ampak, če ste ga vsaj malo razumeli vam čestitam. Ker to, kar sem dala na papir trenutno je to, kar se dogaja v moji glavi. Če rečemo nekako klišejsko, se iščem. In prisežem, našla se bom. Če ne danes, pa jutri. (P.S.: Upam, da se bodo poleg mene našle tudi vse vejice, ki manjkajo. Vem namreč, da manjkajo.)