Deset razlogov

Premišljevala sem o plusih in minusih tega, da si v partnerski zvezi. In ker je minusov pač preveč sem se odločila, da se osredotočim na pluse. Tukaj je torej deset razlogov zakaj je dobro biti v zvezi. S punco/fantom/službo/psom/mačkom. Lahko bi se posplošilo na karkoli, praktično. Če začnemo s tistim običajnim..

1.       Vsakič, ko prideš domov obstaja možnost, da te nekdo čaka s kosilom ali večerjo. Sicer ni zagotovljeno, pa vendar, obstaja možnost. In seveda je misel na to odlična, čeprav se hitro zna obrniti in si ti tisti, ki kuha.

2.       Če se ti slučajno zgodi, da pozabiš denarnico in se želiš izogniti čudnim pogledom blagajničarke in nervoznim strankam za tabo je tvoj partner ob tebi, da ti ponudi roko. No, denar. Denarnico. Karkoli pač. Enako velja za pijačo v lokalu, ker pač pomivanje posode v lokalih ni na običajnem seznamu želja.

3.       Čeprav so osamljene nedelje lahko zelo zabavne je nedeljski izlet veliko bolj zabaven v dvoje. Sploh pa sam v živalskem vrtu, obkrožen z družinami, izgledaš rahlo nevarno.

4.       Namesto, da vsak dan pomivaš posodo, lahko vsake toliko posodo pomije partner. Saj veste, jaz kuham, ti pomivaš? Res pa je, da če si sam ni treba pomivati dvojne posode.

5.       Ko gre partner v službo se lahko prevrneš na njegovo stran, ki je tudi prijetno topla. Če si sam v postelji je premikanje navsezgodaj zjutraj bolj podobno valjanju po snegu.

6.       Na cesti ti partner lahko pride prav, da te opozarja na vsako rdečo, rumeno in zeleno luč, na vse pešče in kolesarje, ki jih sam seveda ne moreš videti, na varnostno razdaljo, na omejitev, žmigavce.. Vse stvari, ki se jih vozniki nikoli nismo zares naučili početi v avtošoli.

7.       Če slučajno kdaj pozabiš na to, da preveč govoriš, da smrčiš med spanjem, da ne pomivaš posode za sabo, da si trmast, da puščaš nogavice po celi hiši, da se ne prilagajaš, da ti niso všeč spremembe ali imaš še kakšno podobno napako, imaš partnerja, da te vsak dan znova in znova spominja na njih.

8.       Vem, da se vsem velikokrat dogaja, da imamo dan pred plačo na računu še vedno preveč denarja. V takih primerih je dobro imeti partnerja, da vse to zapravi, če ti pač nimaš dobre ideje. Ker nekdo pač mora pospravljati za tabo, pa čeprav denar.

9.       Da si lahko obetaš darilo in zapravljaš za darilo še na en nepomemben datum v letu, poleg vseh nepomembnih sranj, ki jih že tako ali tako moramo praznovati. Seveda poleg obletnice ne pozabi še na valentinovo in na gregorjevo. Ker gregorjevo je kul. In če slučajno pozabiš na darilo in si moškega spola lahko najdeš kakšno drugo posteljo, v kateri boš spal tisto noč.

10.   Še ena vozniška – da ti lahko nekdo ravno sredi tvojega najljubšega komada zamenja radijsko postajo. Ker ne mara take glasbe. Ali ker mu/ji je všeč tišina. Ali ker bi se pogovarjal/a. 

Ljudje so strupeni

Opazila sem, da ljudje od mene stalno pričakujejo, da bom prijazna, odprta, da bom pomagala vsem, da bom sprejela vse kar si ljudje izmislijo in predvsem, da ne bom mala obsojevalska kuzla. Vse lepo in prav, ampak sanja svinja kukuruz. Sem bila točno taka, vendar je od tega minilo že kar lepo število let. Vmes se je namreč zgodilo življenje. Prva stvar, ki sem jo opazila je, da ljudje prijazne osebke nenormalno izkoriščajo in od njih pričakujejo, da bodo na voljo kadarkoli se jim sprdne. Druga stvar je, da so ljudje postali slabi in zlobni. Verjamem v to, da so ljudje deep down slabi. Vsi ljudje. Čeprav nam je zadnjič profesorica rekla, da s takim mišljenjem nimamo kaj delati na študiju socialnega dela. Ups, prepozno, diplomo že imam. In morda tega nisem vedela pet let nazaj, ampak sedaj vem. Odprta sem pa do te meje, ko prepričanje/mišljenje ne ovira soljudi. Če si na primer homofob, jaz ne bom tiho sprejela tvojega prepričanja. Enako velja za ostale strupene fobije proti človeštvu. Pač samo kot primer. Ljudje smo postali en drugemu nevarnost in vsak dan se bojujemo eden proti drugemu. In v tako človeštvo jaz ne zaupam. Ena od stvari, ki v mojih očeh pokvarijo ljudi je tudi tekmovalnost. Vsak bo naredil samo tisto, kar bo njemu v korist in niti pikice več. In naredili bomo vse, da bomo boljši in bolj uspešni od ostalih. Da bomo prvi. Povsod v življenju moramo biti prvi. Ljudje so me pač razočarali po dolgem in počez. Razlika med odprto, prijazno Ajdo brez predsodkov in Ajdo danes, brez sladkorja, je to, da je stara Ajda verjela v ljudi in v njihovo dobroto. Nisem neprijazna, če me ne razpizdiš tudi sovražna nisem, sem odprta za neškodljive poglede na svet in pomagam, če vem, da lahko človeku zaupam, da me ne bo izkoristil. Ampak sladka ne glede na vse, ustrežljiva vedno in povsod in nasmejana ne glede na situacijo pa nisem več. In tudi verjetno nikoli več ne bom.

Pol minute branja [tretjič]: Jokica

Tisti, ki me poznajo vedo, da sem največja jokica na tem planetu. Jokam za vsako malo bedarijo. In če mi rečeš, da naj neham jokat bo to prineslo ravno obratni učinek. Jokam lahko skoraj na ukaz in jokam povprečno trikrat na teden. Ob filmih še relativno malo. Pač pa jokam zaradi stvari, ki ne grejo tako, kot bi mogle, zaradi ljudi, ki me spravijo v slabo voljo ali ob živce (kar se redno dogaja) in zaradi šoka ob stvareh, ki me dejansko ne bi smele tako prizadeti, pa me. In izpadem stara deset let. Predvsem pa sem tudi nostalgična jokica. Kar pomeni, da se ob spominu na kakršen koli incident, ki se je lahko zgodil tudi en mesec nazaj, lahko brez problema zjokam. Znova in znova. Ampak taka pač sem in očitno se tako spoprijemam s stresom. Ali pa se tako stres spoprijema z mano. In bila sem ekstremno presenečena, ko mi je šef zadnjič rekel, da ni vedel, da me lahko kdorkoli spravi v jok.

Ne da ljubim, da sovražim sem na svetu?

Zdi se mi, da je dan in z njim čas kot narejen za malce negativne energije. Ne se bat, ne bom pretiravala. Odločila sem se, da z vami delim stvari, ki jih sovražim. In ne glede na to, koliko se trudim, da sem na svetu, da ljubim, in ne da sovražim (edina knjiga, ki sem jo prebrala v prvem letniku za domače branje je bila Antigona), vsi določene stvari sovražimo. In opazila sem, da človeka lažje spoznaš preko stvari, ki jih sovraži, kot preko stvari, ki jih ima rad. Ker stvari, ki jih ne prenesemo ljudem nakazujejo naše osebne meje. Točke, do koder gremo. Enkrat sem že pisala o stvareh, ki jih imam rada in stvareh, ki jih ne maram, vendar je tokrat tole veliko bolj podrobno in bolj sovražno nastrojeno. In če se vam morda zdi, da me še ne poznate, je ta zapis kot narejen za vas. Vem, da se bom tri sekunde in pol po objavi tega zapisa spomnila še petnajsttisoč drugih stvari, ampak zaenkrat bo tole dovolj. Pa začnimo, brez nekega posebnega zaporedja. Sovražim krščanske praznike. Vse od božiča, preko velike noči in  marijinega vnebovzetja, dodajam pa še pust, čeprav bi se lahko debatiralo o njegovem krščanskem izvoru. Ne cenim jih niti toliko, da bi se veselila dela prostih dni. Ker pač nisem kristjan in v Sloveniji je cerkev ločena od države. In zanalašč jih pišem z malo in jih vedno bom. Na tej točki lahko omenim še tradicijo. Sovražim jo in sem redko tradicionalna. Če mi človek reče, da ženska spada v kuhinjo in začne omenjati ženska in moška opravila, lahko kar spoka. Nadaljujmo z majonezo. To je ena od stvari, ki jih ljudje vedno najprej izvejo od mene. Sovražim njen vonj, njen okus in njeno vmešavanje v vse proklete sendviče na petrolih. Ne razumem kdo se je odločil, da ima majoneza v sendvičih prednost pred kečapom. Dovolj o majonezi. Predlagane objave na facebooku naj umrejo nekje z njo. Nevem kateri debil se je odločil, da želim gledati stvari, ki jih imajo radi moji prijatelji. In počasi imam dovolj otroških igrač in pocestniških oblek spletnih butikov. Resno. Sovražim tudi kič. In ne govorim o zlatu in srebru, ne govorim o bleščicah in vseh ostalih stvareh, ki jih ljudje običajno povezujejo s kičem. Govorim o tistem ogabnem cenenem kiču, v stilu pojoče ribe nad kaminom in vaz iz kitajskih trgovin. In o vsem sranju za en euro iz kika, ki jih ljudje kupijo, postavijo na polico in na njih nabirajo prah. Ko smo že pri ljudeh, lahko nekaj povem še o škrtih ljudeh. Razumem, tudi jaz sem kdaj brez denarja. In ko smo ljudje brez denarja je totalno običajno, da gledamo za vsakim centom, želimo, da dobimo nazaj točno vsoto denarja, in podobno. Ko pa govorim o škrtih ljudeh mislim na tiste, ki želijo povračilo za vsako kavo iz avtomata, ne peljejo ljudi domov zato, ker niso na poti in ker je bencin drag, itd. Okej, razumem, če se stvari ponavljajo in usluge ne vračajo. Ampak resnično škrti ljudje pa imajo po mojem mnenju posebno mesto v peklu. In tja z njimi lahko grejo vsi tisti ljudje, ki se za ostale nikoli ne potrudijo, če nimajo nečesa od tega. Ljudje, ki ne delajo uslug na splošno. Usluge so jedro človeške solidarnosti in pomoči. Verjamem, da so trenutki, ko si jih ljudje ne zaslužijo, ampak življenje deluje po principu daj-dam. Pa sem že pri ljudeh, bom nadaljevala s tistimi, ki ne razumejo besede NE kot dovolj dober odgovor. Vsaka uporaba besede NE, ne potrebuje obrazložitve zakaj ne. Ne. Pač ne. Ker sem se tako odločila in resnično mi je vseeno, če želiš vedeti, zakaj sem se tako odločila. Še vedno sem pri ljudeh, če ste slučajno opazili. Sovražim ljudi (običajno na okencih, na blagajni, itd.), ki se, v trenutku, ko bi se morali ukvarjati z mano, ne ukvarjajo z mano. Recimo študentka, ki se je, medtem, ko sem urejala bone, po telefonu pogovarjala s sošolko glede obveznosti za ta in ta predmet na faksu in mi medtem nemo podajala vloge. Ne, plačana si zato, da se ukvarjaš z mano in odgovarjaš na moja vprašanja. Tukaj sem! Halo?! Lahko se počasi premaknemo še med logistične težave ljudi. Na primer umikanje ljudi na ulici na desno, ker pač je to eno od nenapisanih pravil življenja, ki bi ga morda kdaj pa kdaj morali napisati. Pri umikanju lahko omenim še starše, ki ne nadzorujejo svojih otrok, potem pa se pizdijo, ko jih skoraj pohodim, ker pač otroci zatavajo in ne znajo gledat gor. Valda ne znajo, otroci so. Zato pa imajo starše, ki jih nadzorujejo pri hoji, ane? Pa še kolesarji, ki ne glede na to, kako dolgo že veljajo pravila, še vedno ne vejo, da pločnik ni za kolo, razen če je na njem ena rdeča stezica z belim znakom kolesa. Reče se ji kolesarska steza. Dejansko je nekaj logike v kolesarskem izpitu, morda bi ga samo morali malce bolj uveljaviti. Ena od stvari, ki jih resnično sovražim v prometu je pa še izsiljevanje. Izsiljevanje v prometu sovražim približno tako, kot sovražim izsiljevanje v drugih aspektih življenja. Na ceste to ne spada, kakor tudi ne spada drugam. Izsiljevanje je a big no no in my book. K premikanju pa spada še ena od stvari, ki me imajo, da bi začela kričat in razbijat glave okoli sebe. Ko stojim v vrsti in ljudje za mano ne vedo, kaj pomeni osebni prostor. Živjo, sem Ajda in moj osebni prostor obsega VSAJ pol metra. In ne glede na to kako rada imam, da ljudje občudujejo mojo zadnjico, ni treba, da jo šlata pol Ljubljane. Sapo stran z mojega vratu. Hvala. Končala bom z nečim malce bolj globokim, za kar bi lahko rekla, da sovražim še bolj od vsega naštetega. To je to, da mi nekdo vzame možnost odločanja. Da mu je popolnoma vseeno za to, da sem odrasla oseba, ki zna sprejemati odločitve. In vrtne palčke. Sovražim ta ogabna bitja bolj kot vse na svetu.

Točka brez vrnitve

Živim v prepričanju, da v življenju vsakega pride točka, na kateri elastika izgubi svojo glavno lastnost – elastičnost. Torej, lahko se nateguje celo življenje, enkrat pa pač reče, da ne gre več tja, kjer je bila. (Vse to vam je babam verjetno blizu, če pogledate na stegna, trebuh, itd.) Gre torej za trenutek, ko se situacije ne da več popraviti. Ko se življenja ne da več popraviti. Ko si z nečim zaznamovan cel svoj preostanek življenja. In ta točka pride pri vsakem ob drugem trenutku, variira pač glede na življenje vsakega posameznika. Lahko pride z izgubo nedolžnosti, s prvo nosečnostjo, z rojstvom prvega otroka, s poroko,.. Gre za resne stvari. In pri meni je prišla ta točka z mojim prvim tattoojem. Imam nekaj na sebi, česar se ne da odstraniti (recimo) in me od 20.10.2012 spremlja prav na vsakem koraku mojega življenja. In ker sem ravnokar izbrala pisavo za drugega in ker že vem za tretjega, četrtega in petega (da ne govorim o dopolnitvi prvega), sem se odločila, da z vami delim moj pogled na to. Začela bi s tem, da vem, da ima prav vsak od nas svoj pogled na tatuje (na tej točki bi tudi povedala, da bom pisala tatu in ne tattoo). In da ne glede na to, kaj si misli kdor koli izmed vas, tega svojega prepričanja ne bom prilagajala in olepševala. Tatuje imam namreč zelo rada. Predvsem imam rada izgled zelo potetovirane kože brez neke resne povezave. In ja, morda sem čudna. Tatu je zame obeležje določenega trenutka v tvojem življenju. Zato mi je vseeno, če je to trenutek žalosti, trenutek neumnosti ali trenutek sreče. Zaradi mene imej tetovirano polno me tvoje prve ljubezni ali prvega hišnega ljubljenčka, čeprav tega verjetno v tem življenju na meni ne boste opazili (pri hišnem ljubljenčku je možno, da ti bodo kar naenkrat shekali polovico družabnih omrežij in email). Prav tako pa nisem oseba, ki bi pazila, da se tatuji ne bi videli, ker ne mislim imeti službe, kjer so tatuji prepovedani/ni dovoljeno, da se vidijo. Ker nisem za taka pravila in tako omejevanje osebnosti. Vem, da zna ta del privabiti veliko neprimernih komentarjev, ampak jaz res nisem oseba, ki bi resno jemala nekoga, ki mi kaj takega prepove. In tudi, časi se resno spreminjajo. In tudi: boli me kurac. Včasih sem imela prepričanje, da mora imeti tatu res globoko vrednost in pomen, čeprav v mojem primeru večinoma so, skozi leta pa to prepričanje vse bolj izginja. Ker so tatuji po mojem mnenju umetnost in spomin. Lahko pa samo lepa slikica, ki jo želiš gledati vsak dan tvojega prekletega življenja. Moj prvi tatu, na primer, je opomin, da v življenju stvari niso črne ali bele, pravilne ali napačne in da ga ni treba vedno jemati tako resno, kot ga pogosto jemljem. (Rekla sem, da je opomin in ne, da se ga držim sto procentno, dragi moji!) Moj drugi tatu, na primer, bo prav tako opomnik, zame seveda, da je včasih problem zunaj in ne znotraj, v tebi. Da je v redu, če se včasih počutiš, kot da te svet duši in počasi ubija. Ker je to pač del življenja in del tebe in del sprememb. In da so ljudje okoli tebe pomemben del tebe. In da so tvoja dejanja pogojena z dejanji drugih in obratno. Vem, zakomplicirala sem totalno, ampak pomembno je pač, da razumem jaz. Čez par let bom pogledala svoje tatuje in si mislila eno od naslednjih stvari. To, da sem bila nekoč ekstremno pametna in premišljena oseba. To, da sem bila nekoč ekstremno zabita in nedorasla in razvajena smrklja, ki hoče tatu. Ali pa to, da sem pač enkrat mislila, da je tatu to, kar v tistem trenutku potrebujem. In to sta moja dva centa, pristavite piskrček v kolikor želite.

Pariz, day 6: Zadnjic

Moj zadnji cel dan v Parizu in zadnji vpis tega prekrasnega tedna. Ceprav me stopala bolijo za popizdit, ceprav komaj se zivim od utrujenosti in ceprav pogresam Ljubljano, je tale teden v Parizu ena najlepsih stvari, ki sem jih kadarkoli dozivela. Danes so bili sicer na vrsti muzeji in pogresala sem slikanje znamenitosti. Sem pa videla ze prakticno vse, kar sem zelela videti, zato je pasalo, da sem si malce oddahnila... Laz. Popolna laz. Tale dan je bil verjetno najbolj naporen, ceprav sem imela na mojem to do listu samo tri muzeje. Lahko bi me kdo opozoril  da bom v musee d'orsay prezivela tri ure. Moje noge me ne marajo vec in hocejo, da grem spat, jaz pa si ne dovolim, ker je to moja zadnja noc v Parizu. Poleg vseh lepih stvari pa sem danes dozivela tudi malce bolj grenko izkusnjo, ker mi je zacel slediti rahlo sumljiv moski. Ne vem, ce mi je ze kdaj srce bilo bolj kot v tistem trenutku. In ob vsem tem se mi je v glavi ponavljala misel: kaj pa rines v Pariz sama, ce ni treba. No, ziva sem, decko se je obrnil takoj ko sem zavila v vrsto za muzej in se nikoli nisem bila bolj vesela upokojenih angleskih turistov. Sicer pa, ce same sebe nisem imela ze za dovolj neprisebno, sem se danes zalotila kako se sama s sabo pogovarjam v francoscini. Danasnji vpis morda sicer ni bil pretirano zanimiv, je pa vse, kar zmorem v tem trenutku. Vec pa na kaksni kavi. Ali dveh.

Pariz, day 5: Se vedno neporocena

Clovek bi mislil, da imam Pariza ze dovolj. Guess what? Ne. Zelo zelo mi je vsec, skoraj vsak dan bolj. In moja francoscina je iz dneva v dan boljsa. Moja denarnica pa tanjsa (lahko na tem mestu povem, da bom zacela s peticijo, da zaprejo Sephoro na elizejskih poljanah, ker to ne pelje nikamor vec, ce pa ne to, pa lahko vsaj odpustijo vse lepe fantice, ki me tako prijetno namazejo, da potem pac moram kupiti. Karkoli pac.) In ce smo ze pri stvareh, ki me psihicno in fizicno mucijo, moram povedat, da jem tako nezdravo, da se vedno ne vem kako so Francozi na splosno tako suhi. Ce ne bi hodila toliko kot hodim bi se lahko prekotalila v Slovenijo, ker me na letalo definitivno ne bi vec spustili. Edini priblizek zelenjavi, ki ga prejmem vase je bila solata v danasnjem sendvicu z dimljenim lososom, edino sadje pa v bananinem sladoledu. Ne, res mi sploh nic manjka. Danasnji vrhunec je bil definitivno trenutek v izletu na Sacre coeur, ko je en mali angleski fanticek vprasal svojo mami kako so spravili orgle tja gor na balkon. Za trenutek sem se nasmehnila, potem pa sem se resno zacela sprasevati o tem logisticnem projektu. Toliko o tem, da otroci sprasujejo neumnosti. Prezivela pa sem tudi svojo prvi daljso francosko vrsto, ko sem uro in pol cakala na vstop v katakombe. Sele na vhodu sem se zavedla, kaj delam in to seveda sama, potem pa sem mirno ignorirala napis, da obiska ne priporocajo osebam z zivcnimi tezavami. Well, vse skupaj je bilo okej dokler se nisem znasla med tisocimi cloveskimi kostmi, v temi, in ugotovila, da dalec pred mano in za mano ni nikogar. Pa se nekaj deset metrov pod zemljo. (Mimogrede-priporocam zelo!). Prihajam pa tudi v fazo, ko mi grejo na zivce drugi turisti, ker sem v nekaksni metamorfozi iz turistke v Parizanko. Za primer: prvi dan sem se cudila Francozom, ki tecejo na metro, ki pride prakticno vsake tri minute, drugi dan sem se cudila Francozom, ki tecejo na metro, ki pride prakticno vsake tri minute, tretji dan tecem na metro, ki pride prakticno vsake tri minute.

Pariz, day 4: Z zuljem in brez cimre

Prisel je cas mojega potovanja, v katerem sem se zacela pocasi zavedati, da bo enkrat tega tudi konec. In vse bolj se mi zdi, da bi s stalnim pritokom denarja kar ostala tu. Ker Pariz je lahek. Ker pac ni vsakdanjih obveznosti (ce hoce kdo izziv se naj poskusa vpisati na magisterij iz Pariza. Fun. Not.). Danes sem med drugim ostala brez torbice in skoraj brez cevljev. Cevlji morajo nujno zdrzati do Ljubljane, za torbico pa sem tako ali tako imela namen, da jo zamenjam. Pariz je odlicen izgovor za zamenjavo torbice. In sem jo, stara pa pociva v smeteh. Je ze videla svoj del sveta, cas je za novo. Upam, da kdo ne pricakuje macaronov, ker nimam placa v kovcku, ce pa bi ga imela bi se totalno spestali. Ce kaj pomaga lahko povem, da sem danes jedla tako dobre, da mi definitivno ni bilo zal dobrih sestih eurov za tri. Drugace pa sem danes videla ogromno stvari, dejansko sem si naredila dober plan za se zadnja dva dni in mislim, da mi bo v Parizu uspelo videti prav vse. Res priporocam polnih 7 dni v Parizu. Zagotavljam, da ne bo zmanjkalo stvari, ki jih morate videti. Se pa seveda vcasih mora zgoditi, da prehodim pol mesta preden izvem, da so katakombe odprte samo do stirih. Ali pa trinajst krogov preden najdem most s kljucavnicami. In se seveda sele na njem spomnim, da bi lahko pripela kljucavnico, ki jo imam s sabo in je prevelika za kovcek. Danes sem se naucila se nekaj o zivljenju: deluje po principu izgubis-dobis. Dobila sem zulj in izgubila cimro. Zdaj sem sicer dobila tri nove (cimre, ne zuljev).

Pariz, day 3: Gospod Croque

Danes sem ugotovila, da je tablica (racunalniska) eden od resnih must-haves za potovanja. Polovica hostla jo ima, samo se nekaj Nemk vztraja z racunalniki. Pa koncno sem pogruntala kaj bo moj naslednji roadtrip. Pa to, da moram naslednjic letet s se eno prtljago, ker je v Parizu prevec stvari, ki jih resno potrebujem, moj kovcek pa ima prevec kil. Je bil razsvetljenski dan. Med drugim sem ugotovila tudi, da komaj cakam, da zacnem jutri Pariz spet raziskovati sama, ker res pogresam samoto. Predvsem mir. In svobodo, ki je pohajkovanje v dvoje iznici. Sem pa dobila veliko uporabnih slik! Hotela sem komentirati se francosko kavo in hrano. Francozi vedo kaj je dobra kava, ne glede na to, kje, kdaj in za koliko eurov jo pijes. Ker kava je pac kava. In do sedaj mi se ni bilo zal zanjo zapraviti od dveh do treh eurov. Se ena zmota o Parizu: kava ni draga, meni pa se mesto zaenkrat ne zdi prav nic drazje od Londona. In se o hrani.. ne glede na to, ali gre za palacinko iz stanta, croque monsiuer iz pekarne ali cebuljo juho iz restavracije, Francozi znajo vse narediti bozansko. Res, nisem se jedla slabo. To je edina drzava, kjer mi ni treba sprasevati kaksne so sestavine hrane, ker povsod vse pise, hrana je predvsem enostavna in logicna, majoneze se nisem opazila in vedno je izbire dovolj za vse. In pariski gimnazijci so najbolje obleceni gimnazijci ever. Resno. Ce bi se se enkrat rodila bi bila francoska gimnazijka. Danes sva z Mari sicer spoznali prijeten par iz Amerike, ena cimra je sla, ena je prisla nazaj in preko nje sem spoznala se Amelo iz Ohia. In prva stvar, ki sem jo vprasala je bila: and you are originally from? Bosnia. Nice. Ugotovila pa sem tudi, zakaj nimam srece v ljubezni. Na Kostariki namrec pravijo, da prvic kihnes za zdravje, drugic za denar in tretji  za ljubezen. In jaz pac nikoli ne kihnem trikrat.

Pariz, day 2: Vse v Parizu je strasno parizansko

(Beseda parizansko je namerna, ne gre za napacno obliko besede parisko!) Nov dan, nove dogodivscine! Z Mari sva se odlocile, da greva danes po Parizu skupaj in ceprav sem se kmalu spomnila, zakaj sem prisla sama, je bilo fajn. Vsaj nekaj slik imam, na katerih sem dejanski jaz. Mariel je iz Kostarike in ne zamerim ji, da ne ve kje je Slovenija, ker tudi jaz ne bi nasla Kostarike na zemljevidu. In sva sle. In ugotovile, da je v Parizu vse zelo parizansko. Rekla je, da jaz zgledam parizansko. In da tako zgleda par, ki se je poljubljal na klopci, oblecem v matching bordeaux hlace. Srecale sva ogromno parizanskih psov. Moja ura iz bolsjaka je strasno parizanska in skoraj sem kupila Chanel brosko za 60 eurou. Sem se pac morala zadrzati, ampak tudi ta broska bi bil lahko grozno parizanska. Bolsjak je bil res zelo parizanski. Pa prehodili sva pol Pariza. Ne vem ce sem ze kdaj v zivljenju hodila toliko kot hodim tukaj. Pojedla sem svoj prvi macaron, prvo cebuljo juho in koncno docakala Moulin rouge. Z vsako uro ugotavljam, da je tukaj prevec vsega. Prevec lepih stvari za moje boge noge. Danes sem bila bolj stvarna z zapravljanjem, ker vceraj sem zapravila obcutno prevec. Pa spila sem prvi kozarec vina, ceprav ni bil mouscat doux. Upam, da ga jutri docakam. Jutri greva z Mari skupaj na eifflov stolp, v sredo pa komaj cakam, da grem sama pogledat se zadnji del znamenitosti. Pa videla sem Mono Liso. Hardkor, vam pravim. Tale Pariz prijetno preseneca. Ceprav francozi se vedno ignorirajo kosarko. In zelo dvomim, da bom spoznala svojega bodocega moza, ker so fantje tukaj rahlo nezanimivi.

Pariz, day 1: shizofrene Francozinje

Wanderlust je kickal in in pristala sem v Parizu. Brez svoje lezbicne ljubimke, samo Olga mi dela druzbo. Do Pariza sem bila vedno malce nevtralna, predvsem ker se mi je zdelo mesto, kot na primer New York, pretirano zromanticirano. Pac sem tiste vrste clovek, ki ne verjame dokler ne vidi. Zdaj vidim. In razumem. Po dobrih dveh urah spanja me sicer se komaj drzi pokonci, levi glezenj pocasi popusca in malce pred cetrto sem uspela politi svojo jutranjo kavo. Ze cel dan sicer ugotavljam, da sem sestradana, ampak me zelja po tem mestu odvraca od lakote. Kaksno uro nazaj sem stopila z metroja, dvignila pogled in zagledala eifflov stolp. Najprej sem takoj pogledala v tla. Ocitno sem mislila, da to pac ni res. In mogoce se vam zdi, da pretiravam, ampak.. Ne morem verjeti, da sem se sredi noci usedla v kombi, v Italiji sla na letalo in se malo po moji tipicni prebujalni uri znasla sredi Pariza. S kovckom, torbico in cmokom v grlu. Ta trenutek sedim na travi pred eifflom, pisem tole in gledam nekaj, kar naj bi bilo svetovno prvenstvo v lokostrelstvu. Francozov ocitno ne gane kosarka, oni gledajo lokostrelce. Popolnoma razumljivo. In sedaj sprememba lokacije. Zanimivo, kako je v Parizu park res na vsakem usranem vogalu, ni pa ga ko imas v roki vrecko hrane in kavo. Nepolito. No, po dolgem dnevu sem se predala vecerji in se enkrat dobila potrdilo, da so Francozi samo malce bolj vljudni Italijani. Niso vljudni. Niti pretirano prijazni. Pa se prodajo ti ogromno vecerjo za 13 eurou, po drugi strani pa bi radi 2 eura za wc. Ne hvala, raje se grem poscat na sredino Elizejskih poljan. Pa rahlo so vsiljivi. Danes me je ze oriblizno petnajst ljudi nekaj vprasalo/mi poskusilo nekaj prodat in podobno, cesar pac nisem razumela. Ampak ne glede na to kako naglas recem NON mi sledijo se cca pol kilometra. Spoznala sem tudi, da moje znanje francoscine ucinkuje priblizno dvajset sekund. Potem preklopim na nek esperanto s kanckom anglescine. Glavno, da razumejo. Cafe au lait? Yes. Orange juice? Oui. Pa prehodila sem pol Pariza, sem prepricana. Zdaj cakam, da bo tema, da grem na slavolok. Medtem ko se pocasi temni bom pa se naprej sedela v tem parku in se pocutila kot v filmu. Bojim se, da se bom zacela pogovarjati sama s sabo. Poseben car ima to, da krades wifi gledaliscu in jes crossaint. In kasneje: sem sla na slavolok in sem zaljubljena. V slavolok. In ugotovila sem, da so parizanke rahlo shizofrenicne glede oblacenja. Cez dan so obicne, ne izstopajo prevec, ponoci pa izgledajo kot da bi hotele podreti pol Evrope. In sigurno je se kaj kar bi morala povedati, razen tega, da mojo denarnico ze sedaj boli.

(Instagram za pokusino slikic: monroetastic.)

Vedno naprej, nikoli nazaj

Ne verjamem v boga in v nadnaravno. Recimo. Verjamem pa v neko nevidno nit, ki nas počasi vleče skozi življenje in verjamem v to, da je naša pot že do začetka začrtana. Čeprav je težko razložiti, glede na to,da kar koli se trudiš spreminjati je morda to točno, kar ti je bilo namenjeno, po eni strani pa je lahko to pomeni, da skreneš s tvoje začrtane poti. Ne vem, če ste razumeli, lahko se pomaknemo naprej, v glavnem. In ko mi v življenju ne gre, si rečem, da ti življenje nikoli ne bo vrglo nečesa, česar ne moreš prebroditi. Ni treba takoj in ni treba vedno odlično in brez napak, vendar je treba vedno vztrajno in vse ob svojem času. Še posebej vse ob svojem času! Vsi imamo svoj tempo življenja in zato se ne smemo ozirati na ljudi okoli nas, ki imajo svoj čas. Tako kot ima vsak svoj prstni odtis imamo tudi vsak svoj čas. Če ne gre hitro in takoj bo šlo počasi in morda lažje. Zadihaj. Vdih in izdih. In pojdi naprej. In vedno naprej, nikoli nazaj. In vedno navzgor, nikoli navzdol. Želim poudariti vztrajnost. In pri sebi sem ugotovila, da sem vztrajna samo pri stvareh, ki me res sto procentno veselijo ali osrečujejo, če pa ne drugega pa imajo vsak nek večji cilj, ki je viden in je v bližnji prihodnosti. Večje težave mi predstavljajo stvari, ki imajo dolgoročne cilje. Pomembno je pa tudi, da se ne primerjaš z drugimi ljudmi, ker ima vsak od nas svojo zgodbo in svojo življenjsko pot, s tem pa tudi svoj tempo. Pa obkrožiti se moraš z ljudmi, ki te bodo dvigovali in ne potiskali v tla. Ali pod zemljo. Resno je čas, da se neham ukvarjati z ostalimi ljudmi in se fokusiram samo na sebe. Čeprav mogoče že petnajst let govorim, je pa zdaj že res čas. In da se neham primerjati in spraševati kaj bi bilo, če bi bilo. Ker res nima smisla. Sem pred življenjsko prelomnico. Oziroma dvema. Stvari so se končno začele premikati in če tudi sem ob vsem tem sama bom pač sama šla skozi stvari, ki jih drugi premostijo s partnerji. In nikamor se mi ne sme muditi, ker nima res nobenega smisla, da ustvarjam probleme, kjer jih sploh ni. Ker ljudje za življenje ne potrebujemo drugih ljudi. Potrebujemo sebe. In če smo s seboj zadovoljni je to lahko resnično dovolj. Tako. In čas je, da naredim nekaj resnično potrebnih sprememb. Manjših, a zelo zelo pomembnih. 

Mala obsojevalska kuzla

Sem se odločila, da napišem vpis samo zato, ker ga že dolgo nisem. In ker pač ni treba, da je vsak vpis posebej tematiziran. Sem mislila napisati samo nekaj o tem kje sem trenutno in kaj se dogaja z mano, ker se dogaja res ogromno.

Danes sem med drugim ugotovila, da nisem ena tistih ljudi, ki padejo in vstanejo. Sem ena tistih, ki padejo in se potem še pol leta plazijo po tleh. Govorim seveda o življenjskih preizkušnjah. In zdi se mi, da se vse več ljudi pretvarja, da so super pavrful in superčloveki (ja, rekla sm superčloveki). Dejansko kakor koli obrneš, nisem superčlovek in nimam superpavrja, da vstanem. Načeloma tudi zjutraj težko vstanem, mogoče je to povezano s tem, da sem bolj ležeča in sedeča oseba. Ampak skušam postati ena tistih ljudi, ki trdijo da so. Več o tem v enem od delov v nadaljevanju.

In ugotovila sem tudi, da imam nenormalen baby fever. Pač res, dejansko sem tako noter v ideji, da bi imela otroka, da je vse, kar vidim okoli sebe povezano s tem. In ja, je smešno, glede na to, da sem samska in glede na to, da tega občutka nisem imela še nikoli. Rada imam otroke in vedno sem vedela, da jih želim imeti, ampak zadnje čase jih RES RES želim. In potem sem razmišljala, da sem si vedno mislila, da bom končala šolo in mela otroke. In v istem hipu sem pomislila, da bom ta mesec diplomirala in da ja dejansko ta čas končanja šole tukaj. Zakaj torej še vedno nisem noseča? Zato, ker si dekletce pri desetih letih, ko je razmišljalo o tem, da bo imelo po diplomi otroke, nikakor ni predstavljalo, da bom samska. A se vam tudi dogaja, da ste kar naenkrat seznanjeni z dejstvom, da pač stvari niso takšne, kot ste mislili, da bodo? Pač da ko si majhen ali v puberteti se ti zdi logično, da boš našel svojega partnerja pred koncem faksa. Ampak ne, dejansko verjetno zdajle niste dojeli kako grozno se mi zdi to dejstvo. LOGIČNO je, da ima vsak pač nekoga. Ampak ne, to kar naenkrat ni več logično. Ker če vprašaš poročene pare od štirideset do petdeset kje so se spoznali njihov odgovor ne bo: v službi pri tridesetih ali pa morda na čajanki pri sosedi za njen dvainsedemdeseti rojstni dan. Prej bo odgovor v srednji šoli ali pa na faksu. No. Ne. Torej, čisti šok realnosti se temu reče.

Še vedno čakam dopust. Smo devetega avgusta in kopala sem se enkrat. Medtem, ko to pišem se več kot polovica moje družine in prijateljskega kroga verjetno kopa v soparnem morju. Jaz pa sem v soparni Ljubljani in delam kot zamorc. Čeprav imam izredno rada poletno Ljubljano je pa spet nimam tako zelo rada. Čeprav zelo rada delam pa spet ne delam tako rada. In kakorkoli bi rada rekla, da rada pišem diplomo je ne pišem rada. Niti julija in avgusta. Diploma mora umret. (Ne vem, če ste ugotovili, se zadnje dva meseca mojega življenja vrti okoli moje diplome. Ampak iz principa tega ne mislim preveč omenjati v tem blogu, ker že tako preveč težim s tem.)

Trudim se biti pozitivna in iščem pozitivne misli in sporočila povsod. In resno cenim, če jih objavljate na fbju, ker mi dejansko pomagate čez dni, ki se mi zdijo brez smisla. Kdorkoli že ste, prosim, objavljajte pozitivna sporočila. Resno. Trudim se predvsem na dveh področjih svojega karakterja. Eno je judgementalism (no, tako se ne reče, ampak je vseeno kako se) in drugo je pač splošen pozitiv vabrejšn iz življenja. Ker jaz sem resnično a judgemental little bitch in hvala, ker mi tega ni nihče povedal v obraz in moram vse pogruntati sama. Resnično. (Ne, dejansko mi ne govorit takih stvari, bom že sama pogruntala.) Pa ne, da nisem vedela, samo ni se mi zdelo, da to ovira moje življenje. Pa ga res je. Zdaj sem malo bolj sproščena in malo manj depresivna. Ne vem sicer, če se drugi del tega stavka in mojih občutij sklada s tem, ampak možno, da se. Sicer pa ja, julij ni bil moj mesec. Če se spomnite kako grozno je bilo februarja in marca… No, tako je bilo sedaj. Pač imam svoje mesece očitno. Sedaj upam, da je to za mano in da lahko spet začnem živeti. Če ne drugega bom izredno vesela, ko bo konec avgusta.

In to je to. To se mi dogaja. 

'Prijatelja'

Sem že petnajstkrat napisala uvod v blog, pa sem ga že petnajstkrat pobrisala. Sem tudi že uporabila besedo elaborirati, pa sem tudi to besedo pobrisala s celim uvodom vred. In zdaj ugotavljam, da mogoče niti ni bil tako slab, ampak zdaj je že kar je. Danes sem se odločila, da bom pisala o zadevi,  o kateri veliko res ne vidim napisanega. Folk piše o brejkapih pa o varanju pa o vseh super slabih ljubezenskih stvareh, redko pa piše o tem. Lahko bi se skupaj usedlo nekaj ljudi, pa bi pogruntali ime, kajti jaz ga še nimam. Mogoče ga bom mela na koncu bloga. Gre za to, ko dva človeka imata neko zgodovino, pa točno vesta, da zadeve nikoli ne bodo šle in se pač nehata trudit na neki točki za karkoli in ostaneta 'prijatelja'. Ampak s tem, ko se pač vzpostavi neko 'prijateljstvo' (v narekovajih zaradi čisto logičnega razloga) čustva ne grejo kar tako stran. In ne glede kolikokrat si hočeš povedat, da čustev ni in da sta vidva pa reees samo prijatelja.. Uglavnem, ne gre. Ampak lahko so okoliščine take, da pač človeka videvaš vsak dan in da ne moreš pozabiti na preteklost in ga pač izbrisat. In potem ga gledaš, si želiš, da pride bližje, se ga dotikaš kadarkoli se pač da, ga pogrešaš, ko ga ni in se nasmeješ ob vsakem smsu in ob vsakem klicu. Hodiš z njim okoli, se z njim smejiš.. Ampak vidva sta samo 'prijatelja'. In ja, so dnevi in tedni, ko lahko nekako odmisliš vse skupaj, potem ga pa spet vidiš in si spet na tisti točki, kjer si bil prej. In ljudje te cel čas poslušajo in imajo pouhn kurac teh tvojih dogajanj, ker pač ne razumejo zakaj stvari pač ne grejo in nikoli ne bodo šle. Ker pač valda se srce lahko naveže na človeka in ga imaš rad v svoji bližini, ampak v življenju nikoli ne gre samo za srce. Valda želiš biti enkrat v prihodnosti z nekom resen in sem na tej točki, ko pač razmišljam o tem in če dva takoj vesta, da pač zadeve ne grejo in da sta totalno drugačna in da imata totalno druge poglede na svet je to to in nima smisla komplicirat. In ne vem točno zakaj tega ljudje ne razumejo, če že jaz razumem. Se ne gre za to, da nočem razumet. Če bi lahko izbirala bi izbrala nekaj enostavnega. Res bi.  

Pripravljena na nove izzive! Recimo.

Nina me je vprašala, če ga pogrešam. Pa sem rekla, da recimo, da ja. Ampak ne toliko njega kot pogrešam idejo naju. Saj verjetno vsi, ki ste bili v dolgih, resnih zvezah veste kaj mislim. Ugotovila sem, da pogrešam predvsem gledanje filmov v dvoje, ker to nama je res šlo. Vedno sva gledala dobre filme. In pogrešam jutranje sms-e, ki sem jih prebrala nekaj ur kasneje, ker sem pač pozni vstajalec (čudna beseda, ki verjetno to sploh ni). Ampak definitivno pa ne pogrešam nenehnega prepiranja o enih in istih zadevah. In definitivno ne pogrešam tega, ko je šel, pa sploh nisem vedela, kdaj in če pride še kdaj nazaj. In verjetno se ponavljam, saj se, ker pač si bo sedaj večina ljudi, ki bere moj blog mislila, da naj že enkrat neham govoriti o njem, ker je pač to bilo in prošlo. Te dni je približno dve leti. Ampak to je samo dober primer, da razložim, kako naša preteklost pač ostane. Ostane globoko v nas in vedno bo v meni, nekje deep down. Ne, ne ljubim ga več in tudi rada ga nimam več, ampak ker sem nekoč ga, bo pač ostal in nanj ne bom nikoli pozabila. In ja, verjetno ga bom še miljonkrat omenila v mojih blogih, ker so blogi pač odraz mojega karakterja, mojih osebnih značilnosti al vatevr, in on me je eden od dejavnikov, ki so me naredili takšno, kot sem danes. In zadnjih nekaj let je pri meni potekalo po fazah. Začelo se je s fazo 'moježivljenjejegrozno', nadaljevalo s fazo 'sovražimmoškevsimorajoumreti', ta je bila kar dolga, prešlo v fazo 'samskasemnajboljsrečna' in se končalo, kjer sem sedaj. To je faza tega, da sem končno spoznala kdo sem, kaj v življenju želim in koga želim in ne želim okrog sebe. Recimo, da bi lahko to fazo poimenovali 'pripravljenananoveizzive'. (Faze so poimenovane tako nerazločno zato, ker imam eno čudno navado združevanja stavkov v ogromne besede.) In v tem trenutku sem prepričana, da ne rabim začasnosti, ampak stalnost. Zadnjič smo se babe ob kozarcu vina pogovarjale o tem, da vse čakamo na nekaj, kar nas bo vrglo iz stola. Nekaj, kar te zbudi iz najbolj trdnega spanca. Nekaj, kar te prisili, da se vprašaš ali je torek ali sreda. Morda pa je nedelja. Potem pa je ena, precej pametna (ane), izjavila nekaj, kar mi je totalno razštelalo možgane. Da pač nehajmo pričakovat čarovnije, ampak pustimo, da se čarovnija razvije. In ja, totalno TRU. In če smo ravno pri temi, ki temu blogu ni tuja, sem tako prekleto jezna na tipe, ki ne znajo povedat kaj bi radi. In po moje tudi ne vedo točno, kaj bi radi. Ampak ni tok težko rečt, ej ti si men kul, dej pejva na kofe. Al pa ej ti si men kul, sm se spomnu nate pa se odloču napisat en sms, glih tok, da vem kako se maš pa kaj počneš. Al pa ej ti si men kul in zato sem se odloču, da bi se ti mal nasmeju danes. 

Ko sem bila majhna, sem..

Ker ima Tamara kul ideje sem se odločila, da ji pač eno ukradem. Ker je tako lepo ponudila, da odgovorimo vprašanje.

Torej, kaj sem počela, ko sem bila majhna?

Z dedatom sem gledala Tom&Jerryja. Na koncu kavča. Jaz sem navijala za Jerryja, deda pa za Toma, ker se mu je zdelo, da za Toma nihče ne navija in potrebuje malo podpore.

Z mojo najboljšo prijateljico Lano sva, ko je deževalo, peli »Ko bo padal dež, boš osamljena, jutra najina bodo pozabljena, pozabljenaaaaaaaaa…«. In ko je deževalo nisva odprli dežnika, ko pa ni, sva ga. Totalno logično.

Enkrat sem šla na taborniški sestanek na sosednjo osnovno šolo in na poti sem (pazi to, spet z Lano!) srečala našega psa Pepeta. Ker ni želel iti domov sva ga z njeno dolgo kapo s cofom privezali pred osnovno šolo. Po uri pa pol sva ga našli zunaj popolnoma premraženega, kapa pa je popolnoma zaledenela. Ja, bilo je kakšnih minus pet. Sklepam, da me je takrat totalno zasovražil. (Čisto nič mu ne zamerim, res ne. )

Na pamet sem znala čisto vse komade Foxy teens, imela vse njihove CDje in celo videokaseto. Ker pač, videokasete so bile totalno kul. (Družbo tej video kaseti je delala tudi Popstars kaseta s koncerta in Sebastianova kaseta. Sebastian je pač ful seksi v tri de.)

Bila sem zaljubljena v približno sedem ljudi naenkrat. Praktično vsi so bili sošolci mojega brata, ker so bili pač kul. In starejši, vuuuu! Z atijem sva takrat stavila za petsto mark. Jaz sem trdila, da se bom enkrat poročila z enim od njegovih sošolcev. Stava pa seveda še ni končana, možnosti so načeloma še odprte!

Sem hotela konja in bazen. O bazenu še vedno sanjam, konji vseh oblik so me pa že minili.

Sem nenormalno hotela živeti v študentskem domu v Mestnem logu. Ker se mi je zdelo logično, da vsi študenti živijo v študentskem domu. In tudi jaz sem vedela, da bom enkrat študentka. Mami sem obljubila, da se odselim takoj, ko bom stara 18 let. Štiri leta kasneje…

Nisem marala hoditi v hribe. In ker smo večkrat hodili v hribe so me lahko prepričali, da grem gor samo, če je bila obljubljena jota ali miške. Jota je sicer vedno premagala vse. In še vedno rabim res dober razlog, da se spravim kamorkoli v hrib.

Na morju sem vsako poletje preživela vsaj dva meseca. Ponavadi smo se odpravili dan ali dva po koncu šole, z bratom pa sva se domov vrnila dan ali dva pred začetkom šole. Ponavadi nekaj odtenkov temnejša.

Enkrat me je pred obiskom frizerja (in s tem res mislim, dobesedno PRED, recimo pet minut) imelo, da bi pač imela kratke lase. Bilo je res vroče in iz salona sem odšla z nekaj centimetri dolgimi lasmi. Takrat sem ugotovila, da mi kratki lasje ne pašejo najbolj, ampak poletje je bilo pa še vedno veliko bolj sprejemljivo. Nikoli več nisem imela kratkih las, predvsem zaradi gospe, ki me zamenjala za fanta, kar sem ji resnično zamerila.

Kaj ste pa vi počeli, ko ste bili majhni? :)

287

Recimo, da je normalno, da enkrat v življenju začutiš potrebo po tem, da bi živel sam. In zadnje pol leta je bila ta potreba zame res vse večja, rasla je iz dneva v dan. In ob iskanju možnosti 'pobega' se je odprla stvar, za katero sem mislila, da ne bo dosegljiva še naslednjih pet let. In ja, stvar se dejansko začne premikati in kar naenkrat izbiraš umivalnik. Ta umivalnik, kolikor nesmiselno in čudno se sliši, zame predstavlja eno ogromno spremembo. En dan sem 22 letna študentka, praktično jutri (čez nekaj mesecev) bom diplomirana socialna delavka in takoj zatem bom nekje drugje kot doma. Ne daleč, pa vendar drugje. In tam bom, očitno, sama. In to me en dan resnično straši in naslednji dan resnično veseli. In ja, včasih sem neizmerno žalostna, ker dejansko nimam človeka, ki bi z mano želel deliti življenjski prostor. Nimam tiste druge polovice, ki bi me dopolnjevala in z mano delila stroške in jutranjo kavo. In dejansko nimam niti nobene druge osebe, ki bi pač ustrezala nekim osnovnim pogojem življenja z mano. In tukaj ne gre za finese, gre pač za čisto osnovne človeške zahteve. In čeprav bo pač mogoče sprva nenormalno težko sem se odločila, da je čas, da grem. Da popokam kufre in mačka in grem. In da mogoče pol leta živim od riža in doma pridelane zelenjave, ampak da pač grem. Ker itak v življenju pride moment, ko ti v glavo nekaj pihne in ugotoviš, da tam kjer si ni v redu. Da pač rabiš spremembo kraja, spremembo ljudi in spremembo življenja. In čeprav o tem eno leto sploh še nisem razmišljala razmišljam sedaj. In da mogoče nekaj časa ne bom imela niti za bencin do Ljubljane, ampak, ko bom imela, bo vredno. Vredno bo tega, da se zjutraj zbudim s pogledom na prelepe hribe, da se zbudim v tišini in brez navad, ki se me držijo zadnjih nekaj let. Popolnoma novo, popolnoma sveže in popolnoma to, kar rabim. Ampak kar naenkrat s tem pride milijon nekih vprašanj in odločitev, na katere nisi pripravljen, ker ne pričakuješ, da bodo prišle čez noč. In neverjetno strah me je, da mi ne bo uspelo, ampak sem pripravljena sprejeti tveganja, ki pridejo s takšnimi velikimi odločitvami. In strah me je, da se bom počutila osamljeno in strah me je, da bo temno in samotno. Ampak če bi pustila, da me je strah do konca življenja lahko za vedno ostanem tam, kjer sem. Torej grem. In grem sama. In čeprav bo težko, sem prepričana, da bo vredno. In grem, če me ljudje pri tem podpirajo ali pa mislijo, da mi ne bo uspelo.  

Lajkam / splohnelajkam

Tamara je bila tako prijazna, da mi je dala možnost, da tudi sama objavim pet stvari, ki jih imam rada in pet stvari, ki jih ne maram. In ker tega zares nikoli še nisem počela (ne-zares pa te stvari objavljam redno) sem bila seveda izredno hvaležna, za to priložnost :).

Pravila so naslednja. Pet stvari (ne konkretnih oseb in živali), ki jih imaš rad, in pet, ki jih ne maraš. Vsaka stvar naj bo besedna zveza s kratkim opisom. In na koncu bi mogla določit še dva blogerja, pa ju žal nisem.

In ne, sploh ni bilo lahko. Bilo je daleč od tega. Razmišljala sem kar nekaj dni. Glede na to, da imamo ljudje verjetno radi veliko stvari in ne maramo še več takih stvari, je dokaj logično, da se bo seznam spreminjal glede na dan in počutje. In še, če vas slučajno zanima, sem veliko lažje našla stvari, ki jih ne maram. Lahko bi dodala še kategorijo: absolutno ne maram in ne prenesem in še 'bruham, če vidim'. Ampak ker jih ni, je tu ta spodnji spisek.

(Ajda, razumemo, da rada pišeš. Zdaj pa nehaj nakladat.) 

Ajda ne mara…

Servisev za elektroniko. Nobenih. Za mobitel, za računalnik, za fotoaparate, za printerje, za televizorje, za strojčke za kavo in podobno. To pa zato, ker sem tam že redna stranka. In ker sem vse bolj brez živcev in brez denarja, ampak na srečo bolj brez živcev. Z elektroniko nimam sreče in crkuje mi vse, kar pač lahko crkne. In dovolj imam tega, da se večkrat vračam in tega, da rečejo en teden, potem pa je to dva. In zato, ker ne dobim nadomestnega računalnika, ki ga za delo na faksu redno rabim. In zato, ker ne povrnejo potnih stroškov. In zato, ker so prepričani, da je vedno potrebna samo posodobitev softvera. Če bi mi lahko crknil bi mi crknil še list papirja in HB svinčnik.

Velikih množic, ki se ne znajo brzdat. In ki v glavi nimajo posledic za svoja dejanja. In morda bo zvenelo ironično, glede na eno od mojih stvari, ki jih imam rada, ampak dejansko je med množicami velika razlika. Načeloma imam težave na masovkah, kjer se vrsti več koncertov, ki med sabo nimajo neke jake povezave. In tam, kjer so prisotni mlajši ljudje. Ker se pač mlajši manj zavedajo posledic tega, da rineš sem in tja, skakanja na vse strani, sedenja na tleh med koncerti. Ker pač mlajši nimajo slabih izkušenj z gužvami, eni jih pa imamo. Najmanj težav je na koncertih ene skupine, kamor pač dejansko pridejo ljudje, ki so prišli zaradi muske in ne zaradi alkohola in pičkic. (O, ja, napisala sem pičkice.)

Nakladanja o življenju. Laži, če je lažje za razumet. Ne maram, ko ljudje govorijo o svojem življenju in si polovico stvari očitno izmislijo, pa še vedno mislijo, da jim bom totalno verjela. Mene s tem ne očarate, ampak me popolnoma odbijete. So stvari, ki so realne in so tiste nerealne. In so stvari, ki se zgodijo in take, ki se pač ne dogajajo. Nehajte že enkrat olepšavat svoje življenje in se trudit, da bi izgledalo bolj zanimivo. Če pač ni pač ni. Sem ugotovila, da se tega več ali manj poslužujejo tipi v obupnem poskusu pecanja ženske. It. Does. Not. Work.

Tuc tuc muske. In še bolj od tega ne maram, da s tem ritmom ljudje uničujejo popolnoma normalne komade. Remiksi so stvar, ki bi v primeru, da bi obstajal 'bruham, če vidim' seznam, pristali tam. Rada imam, da ima glasba besedilo, ker bolj kot z glasbo samo, se vedno povezala z besedili glasbe. Aja, in pod tuc tuc musko spada techno, schranz, dub step in vse podobno. Pri housu sem bolj tako tako. Nisem najbolj prepričana.

Zdravnikov in njihovega črnobelega razmišljanja. In postopkov, ki pridejo z njimi. Kot človek z več kroničnimi boleznimi, ki je pri specialistih vsaj trikrat na leto, sem iz zdravnikov že praktično diplomirala. Poleg tega, da se je v največ primerih nemogoče sploh naročiti, ker jih pač ne dobiš, vsi zdravniki stvari vidijo črno belo. Če kadiš, boš umrl zaradi kajenja. Če te boli levi palec je to zaradi kajenja. Če imaš visok pritisk je to zato, ker si debel. Če si debel ni šans, da se ukvarjaš s športom. Če težko dihaš je to zato, ker si debel. Če si debel si nesrečen. Če si pod stresom si moraš najti fanta. (Dejansko sem to že slišala. Dermatolog.) Če imaš depresijo, bipolarno motnjo, shizofrenijo, anksioznost ali kakšno podobno težavo, spadaš v psihiatrično in rabiš zdravila. Veliko zdravil. Logično. Ker tako pač je.

In še stvari, ki jih ima Ajda rada…

(Slovenska) jezera. Zelo rada plavam in ko je vroče se pač moraš nekam vržt. In ker imam rahle osebne težave z morjem, ker je slano, je moja preferenca vedno jezero. Bohinjsko, če je le mogoče. Ker pridem ven, pa mi ni treba takoj pod tuš, ker sovražim občutek slane vode na mojem telesu. Pa še neverjetno srečo imamo Slovenci, ker jih imamo in ker so, vsaj zaenkrat, še primerna za kopanje.

Koncerti v množicah, ki se znajo obnašati. Tisti, ki jih komaj čakam in imam karte že nekaj mesecev vnaprej. Predvsem zaradi občutka, ki ga dobim, ko poslušam glasbo, ki sem jo prej nekaj let samo na youtubu. In občutka, ki ti ga koncert da ob vsakem naslednjem poslušanju glasbe. Koncerti spremenijo glasbo za vedno. V dobrem in slabem smislu. In če si v pravi družbi so res fantastični.

Pocukrana romantika. Čeprav ponavadi ne izgleda, sem dejansko ena tistih, ki bi se crkljala in držala za rokice in jedla večerjo ob svečkah in ob nedeljskih večerih gledala pocukrane romantične filme, sem točno taka. Zdi se mi, da je romantika ena takih stvari, ki jih življenje potrebuje, ker je vse preveč resno. Ampak pač romantiko se zganja z ljudmi, ki jih imamo radi in ni neka potrošna dobrina, ki bi se delila na tržnici.

Vožnja avtomobila. Kateregakoli in kadarkoli. Za kratek čas in na dolge razdalje. Rada vozim, v glavnem. In sem že razmišljala o karieri taksistke. Če je možnost, se bom javila, da vozim jaz in v primeru, da ne vozim, se bom na sovoznikovem sedežu vedno počutila malce nesigurno, če pa bom zadaj mi bo pa sploh grozno in povrh vsega še slabo.

Dobri filmi. To so filmi, ki jih pogledaš enkrat in ti jih ni treba nikoli več. Ker do konca življenja veš, da si jih gledal in veš, kaj si od njih odnesel. Ne tisti, ki jih pogledaš v petek zvečer, ko zunaj dežuje in se zjutraj ne spomniš več naslova. Tisti, ki jih pogledaš in takoj po tem, ko se končajo, greš na net in zguglaš režiserja in zguglaš vse igralce in zguglaš vse, kar se pač zguglati da o tem filmu. In potem potegneš dol še vse ostale filme tega režiserja in vseh igralcev, ki so se ti vtisnili v spomin. In potem najdeš še seznam filmov, ki naj ti bi bili všeč, če ti je bil všeč ta film. In potem govoriš vsem o njem in vsem rečeš, da ga morajo pogledat. In se potem še nekaj dni sprašuješ, what the fuck was that?

In to je to. In potem pridem do dela, kjer bi mogla dvema rečt, da naredita isto. In pridem do tega, da pač tega ne bom naredila, ker se mi ne zdi smiselno. Ker pač resnično berem premalo blogov, in se lahko vedno res samo ponavljam. Pa itak ne vem, če bodo ljudje želeli to delat. 

Jutro bo dišalo po krvi

Želim,
da me butneš ob steno,
držiš, da se ne morem premikati,
brcneš,
odbijaš od tal,
da se zadevam v strop,
zakotališ po hribu navzdol,
grizeš,
tepeš,
se izživljaš,
s kolenom zabijaš v trebuh,
boksaš direktno v srce.
Ne-
hočem.

In če po vsem tem še vedno diham...
Si bil prenežen.
Ampak, ko sem tvoja,
sem pa res tvoja.
Polomljena.
Navznoter in navzven.
A samo tvoja.

In ne pozabi pobrisati krvi.

Sanjam

Danes sem se zbudila s stiskom svoje roke v tvojem objemu. Zamežikala sem v prijetno nedeljsko jutro in opazila kako sonce nežno pronica skozi žaluzije najine spalnice. Tiho sem zamrmrala in ko si razumel kot željo po tem, da še malo ostanem v postelji. Vstal si in se odpravil v kuhinjo. Na poti si se glasno spotaknil ob knjige na tleh in me zmotil, zato sem se nemirno premaknila a spet kmalu zaprla oči. Malo kasneje me je prebudil vonj zajtrka in sveže kave, zato sem, sicer težko, tudi jaz vstala. Počasi sem se premaknila do kopalnice, potem pa se ti pridružila v kuhinji. Preden sva pojedla zajtrk sva se malo sprla zaradi tega, ker sem knjige spet vrgla na tla, namesto, da bi jih pospravila na polico, a sva se kmalu spet pobotala, kot to počneva prav vsako jutro, oba rahlo neprespana. Zaradi vremena sva se odločila, da greva na izlet, zato sva se še v dopoldanskih urah odpravila na pot. Na prvi črpalki sva se ustavila in spet si omenil, kako drag je bencin. Če bi te vedno, ko to rečeš, opozorila, bi morda vedel, da si to v enem tednu omenil že petnajstkrat. A vseeno raje strmim v tvojo simpatično vdolbinico na levi strani čela, ki se, ko si razburjen, rahlo poglobi. Iz trgovine si prišel z roko za hrbtom in me presenetil z mojimi najljubšimi bonboni. Točno ves kako na moja usta narisati nasmeh. Preostanek vožnje moja roka počiva na tvojem stegnu. Vedno, ko se počutim, da bi lahko peljal malce lepše te stisnem, da ne bi zakričala in te nadrla. Po dobri uri prispeva na cilj in se zapeljeva na prvo parkirišče. Takoj se razburim, ker morava plačati parkirnino in ti mi rečeš, da naj se neham pritoževati zaradi malenkosti. Malo manjka, da ti omenim, kako zgrožen si vsakič nad cenami bencina, a sem tiho. Primes me za roko, me stisneš k sebi, poljubiš in malce obstojiva na mestu. V takih trenutkih se mi zdi, da te imam se bolj rada, kot sem mislila, da te imam. Odpraviva se naprej proti jezeru in zavijeva v prvo kavarno. Ti greš na stranišče, jaz pa zase naročim belo in zate kavo z mlekom, ker vem, da se ti zdi bela kava preveč mlečna in se prehitro shladi. Kavo pijeva kar malo predolgo, zato te spomnim, da sva prišla na izlet in ne na kavo. Odpraviva se na sprehod in hodiva kar nekaj časa, dokler si ne zaželiva malo usesti na obalo polno malih kamenčkov. Ker sva v avtu pozabila deko se usedeva kar na tvoj pulover. Objameš me in mi nežno pihaš v uho, kar me žgečka. Pogovarjava se o tvoji službi, o mojem študiju, o otroških imenih, o rojstnem dnevu tvoje mame, o brezposelnosti in o tekočih zadevah. Čeprav je kakšna tema dolgočasna imam zelo rada ko govoriš o svoji službi, ker jo imaš ti tako rad. Za kakšne pol ure zapreva oči in zbudiva se, ker te zebe in ker sem jaz lačna. Vstaneva in greva do ene izmed restavracij, ki se tebi zdi primerna glede cen in ki meni diši. Vem namreč, da danes plačaš ti, ker sem jaz nazadnje. Naročim polnjene kalamare s pomfrijem in ti pico. Na koncu ti pomagam s pico, ti pa meni samo s pomfrijem, ker ne maraš morske hrane. Po kosilu popijeva še eno kavo. Ker se počutiva slabo, ker sva pojedla preveč, greva spet ob jezeru, tokrat malce v hrib in se po pol ure tavanja sem in tja vrneva na obalo. Rečem, da bom pomočila noge v vodo, tebi pa se zdi, da me bo preveč zeblo. Povem ti, da je že maj in da ne more biti tako hudo. Ko je v vodi prvo stopalo vem, da si imel prav. Tega ti ne povem. Iz torbe vzameš križanke in kuli in padeš v njih tako, da sploh ne opaziš, da je voda že skoraj pri tebi, ker je prišla plima. Potem me vprašaš kaj je trava druge košnje, pet črk in jaz rečem, da nekaj na o in da sem spet pozabila. Premakneš se bližje k meni, tako, da sem naslonjena na tvoj trebuh in skupaj rešujeva. Čez nekaj časa vstaneva in se odpraviva proti avtu. Vesela sva, da nisva dobila kazni, ker sva plačala samo dve uri, ostala pa več kot štiri. Na poti domov zaspim in se zbudim malo pred Ljubljano. Rečeš, da me imaš rad in jaz te primem za roko. Opozoriš me, da svojo desno roko potrebuješ za menjalnik. Domov prispeva ravno za nek slab film na televiziji in odločiva se, da ga bova pogledala. Spomniš se, da moraš pred ponedeljkom se nekaj narediti za službo, zato si pred televizijo prineseš papirje, jaz pa gledam film. Zvečer dobiva povabilo na vino v mesto in odločiva se, da greva. Oblečeš srajco in povem ti, da te obožujem v tej srajci. Verjetno si že pozabil, da je to darilo od mene za tvoj zadnji rojstni dan. Objamem te okoli pasu in roke potisnem pod srajco navzgor po tvojem hrbtu. Primeš jih in mi rečeš, da se nama mudi. Odločam se, če je dovolj toplo samo za jopo in ti me že živčno čakaš pri vratih. V mestu predolgo klepetamo in nedeljski večer se skoraj prevesi v ponedeljkovo jutro, ko se spomniš, da moraš jutri zgodaj v službo. Na poti domov mi daš roko čez ramo in doma zaspano padeva v posteljo. V postelji sva nekaj časa objeta, potem pa greva vsak na svojo stran in zaspiva.

Zjutraj se zbudim. Obrnem se po postelji in ta je prazna. Tvoja stran ni poležana. Tvoje strani sploh ni. Dvignem žaluzije in zunaj je prav tako sivo kot v moji glavi. Brez izraza se oblečem, pojem zajtrk in grem na avtobus. Ko pridem do faksa že pozabim na svoje sanje in se zavem, da te ni. In da te pravzaprav nikoli ni bilo.  

Tudi mene meče!

Po dolgem času je sonček spet točno tam, kjer mora biti in kjer bi po mojem mnenju moral biti celo leto. In spet se je povečala možnost, da staknemo kožnega raka. In zjutraj nas spet budijo ptički.. Pa čebele in muhe in pajki. Pač ja, v vsem lepem je nekaj slabega, samo resnično zafrustriran moraš biti, da to najdeš! In ugotovila sem, da povezava pomladi z ljubeznijo ni nekaj fiktivnega, ampak je dejansko totalno resnična. Ampak če želiš najti povezavo, jo tako ali tako vedno najdeš. Pozimi je fajn, da se imaš s kom stisniti, poleti je fajn, da ne potuješ sam po svetu (na primer v nadvse romantičnem Parizu), spomladi je fajn, da imaš kaj za početi ob sončnih nedeljskih popoldnevih in jeseni je fajn, ker… Je pač fajn. Ima kdo kakšno idejo? In mene je začelo resno metat! In priznajte, da nisem edina, ker pač opažam, da nas vse meče! Ampak saj v tem ni nič slabega. Dokler ne pride do točke, ko ob pogledu na zaljubljen par v joku padeš na kolena in se v nebo začneš dreti: Zakaj? No, ampak saj do točke pri meni še ni prišlo. Še. Če pride pa priporočam posvetovanje s strokovnjakom. In pomlad je resno vedno začetek nečesa novega in osebno tudi moj najljubši letni čas. Čas za novo in zdi se mi, da res v življenju rabim nekaj novega. V zadnjem času se je namreč vrnilo nekaj, za kar sem mislila, da je že zdavnaj odšlo. Gre za več stvari, ki so povezane ena z drugo. In tako kot s pomladjo, ko pridejo dobre in slabe stvari, so prišle te dobre in slabe stvari tudi s tem. Ampak življenje preveč hitro postane samo ponavljanje ene in iste navade, enih in istih ljudi in dni. Vsake toliko so dobre spremembe, čeprav se jih sama bojim. Potrebujemo jih, da življenje ne postane dolgočasno in prežvečeno. Sicer sem v zadnjem času enkrat že pisala o spomladanskem čiščenju, ampak mogoče bi bilo fajn, da bi se tega lotevali celo leto, pa ne samo v smislu pospravljanja stanovanja. Hočem nekaj novega, ker pač ne želim čez nekaj let še vedno objokovati ene in iste zadeve in se smiliti sama sebi zato, ker ne pustim stvari za sabo in jih vlečem še nekaj let. Danes je zadnji dan mojega najljubšega meseca, ki hkrati sovpada z dnem, ki ostaja v moji glavi in je eden tistih dni, ki bi jih najraje brcnila in pustila, da izkrvavijo na cesti. To je verjetno prvi tak dan izmed tistih dni. Verjetno bo dan za vedno ostal nekje v ozadju, ampak z vsakim novim spominom v glavi bodo starejši spomini počasi izpuhteli, izkrvaveli ali umrli na kakšen drug, še bolj tragičen način. (Navijam za kakšno razčetverjenje.) Kar se je zgodilo štiri leta nazaj bi po vsej logiki moralo ostati štiri leta nazaj in ne vem zakaj se mi zdi, da sem edina, ki ima take težave (čeprav vem, da nisem). Obviously. Ampak glede na to, da zadnje čase ugotavljam, da je karme veliko več, kot sem včasih mislila, se mi zdi, da je karma kriva za to, da trpim. Ker če povzročiš trpljenje moraš trpeti, ane? Zob za zob, spomin za spomin. Ampak jebat ga, jst grem rajši na morje! 

Pol minute branja [drugič]: Jezna na UNI

Številke oblek so XS, S, M, L, XL. V obe strani se seveda nadaljujejo Xi, čeprav je v trgovinah možno vse do XXXXXS, večina trgovin pa še XXLa nima. Ampak ne, to ni vpis za pizdenje nad zalogami trgovin. Gre se za številko UNI. Se opravičujem. Gre se za uni. Uni ni številka in zdi se mi, da ljudje pozabljajo na to dejstvo. Uni je lahko šal. Mogoče rokavice. Potencialno tudi kapa (čeprav mi nobena ni prav). Uni definitivno niso hlače, majica in čevlji. In če je vsem tako logično, da čevlji ne morajo biti uni, zakaj potem ni logično, da obleke niso UNI. Uni pomeni univerzalno, kar pomeni, da bi naj bilo prav vsem ljudem. No, pa ni. Po mojem mnenju je edini uni, ki bi moral obstajati tisti, ki označuje univerzalno za oba spola. In potem še odgovor na vprašanje, če bi bil UNI prav številki L? Ne, zna biti problem okoli ramen. RESNO? RESNO? Kdo je tako debilen, da prodaja številko, ki naj bi pomenila univerzalno, pa v istem stavku pove še, da ti ta majica ne bo prav, če imaš številko L? Bruh na človeštvo, resno. 

Confoederatio Helvetica!

Prejšnji teden sem obiskala Švico, natančneje Basel z okolico. In zdi se mi, da je bil to eden večjih šokov, ki sem jih do sedaj med potovanji doživela (mogoče pomaga dejstvo, da sem bila do sedaj samo v Evropi). Odločila sem se, da bom izkušnjo delila z vami. Ker ta blog mrzlično potrebuje nekaj pozitivnega in nekaj novega. (Nisem prepričana o pravilni rabi besede mrzlično.) Švica me je naučila..

Da je pica za 20 evrov prav takšna kot tista za 8. Dobra, a prav takšna. Da je Ricola še vedno švicarska. Kdo jo je naredil? Švicarji. Kdo točno? Lauferji. Da tisti, ki živijo v Laufnu ne laufajo. Mogoče laufajo ponoči, podnevi niso. Da je Francija na dosegu roke, noge in oči. Da je Nemčija za šoping, Švica pa za službo. Da je Bern glavno mesto, Zürich pa največje mesto. Da na jugu ni velikih mest, ker med vsemi temi Alpami sploh ni prostora. Da ima Basel fuzbal klub, ki se je mimogrede včeraj uvrstil v polfinale evropske lige. In da so barve tega kluba enake kot barve Barcelone (to velja tudi za kratico-FCB). Da je Švicarjem prav vseeno kaj prineseš v državo in kaj iz nje odneseš. Prav tako jim je vseeno kako ti je ime in iz kje prihajaš. Da so polkna za to, da hiša izgleda še lepše. In da so lahko rdeča, modra, zelena, rumena ali kodrlajsasta.  Da so tramvaji kul, pa vseeno nevarni in zmedejo nič hudega sluteče turiste, ki nanje niso navajeni. Da si pri tem procentu brezposelnosti (3,4) lahko brezposeln samo, če se ti ne ljubi delati. Pa vseeno si lahko pri minimalni plači 2200 evrov še vedno pod pragom revščine, ker je takih 4,8 procenta ljudi. Da ne smeš imeti žurke v četrtek zvečer, ker ti smeti ne bodo odpeljali do ponedeljka in jih boš moral hraniti v stanovanju. Da imaš lahko avtomobil znamke Volkswagen in BMW, potencialno je lahko tudi Volvo. In da naj bo ta avto črn, srebrn ali bel. Da imajo radi svoj sir. (In da imam tudi jaz rada nekatere od njihovih sirov.) Da če ni svetovne vojne še ne pomeni, da se imajo vsi radi in so polni ljubezni. In da če vse izgleda rožnato, še ne pomeni, da je. In za konec še to, da je sosedova prasica vedno lepša. (Vem, da tak pregovor dejansko ne obstaja.) 

Koliko časa traja večnost?

Zadnje čase se poglabljam v moje odnose z drugimi in ugotavljam, če so nujno, prisiljeni, manj ali bolj zlagani, pristni, pomembni, zamenljivi. In vsak dan znova zamenjam mnenja glede odnosov, ki me obkrožajo. Ampak, če smo realni, se vsak dan, mesec, leto, del nas spremeni. Košček mene vsak dan odpade, se spremeni ali pa se prilepi name. In ne glede na to, kako močno si želimo, da bi za vedno ostali isti, se spreminjamo. In z nami se spreminja naša okolica, ljudje in odnosi do nje, do njih. In tega ne pišem zato, ker se mi zdi, da še nihče ni prišel do tega zaključka. Pišem zato, ker se mi zdi, da bo to na papirju (ekranu) dobilo smisel, pridobilo pomen. In morda se bom jaz s tem končno soočila in ponotranjila in razumela. In če se spreminjamo mi se spreminja tudi naš pogled na to, kaj je pomembno. In spreminjajo se naše vrednote, naše potrebe. Ne samo, da imamo občutek, da v življenju potrebujemo nekaj novega, dobimo občutek tudi, da mora kaj stran in da tega ne potrebujemo več. In da je mogoče čas, da ugotovimo, da to ni nič takega in da nehamo gojiti zamere do tega, da tako čutimo in da se ne spuščamo v to, zakaj je tako, ampak bolj v to, da tako pač je. In morda je tudi čas, da ne dvomimo in ne poskušamo spremeniti tega, da to doživljajo tudi ljudje okrog nas. Ne glede na to, da so nekoč bili del našega življenja in morda v prihodnosti ne bodo več. Včasih to, da nekdo izstopi iz našega življenja ni slaba stvar. Morda je samo neznano in zastrašujoče, ne pa (samo) slabo. Se mi zdi, da bi se večina strinjala s tem, da je lepo, ko nekdo vstopi v naše življenje. Zakaj je potem tako grozno, če nekdo gre? Samo končala se je doba, ko si od njega prejemal tisto, kar si tisti trenutek potreboval. Ni pa vedno nujno tako, da ljudje popolnoma izginejo. Nemalokrat se samo zgodi, da se samo oddaljijo. In tudi to ni nič slabega. In sprašujem se zakaj bi bilo? Zakaj smo prepričano, da je to nekaj slabega. Nismo stari deset let, ko smo vsi še slepo verjel v večnost odnosov in ljudi. In tudi nismo stari enajst ali dvanajst let, da bi eden drugega grdo gledali, če pač pride do tega. Ne mislim se nekaj mesecev pred diplomo ukvarjati s tem, kaj si nekdo misli o mojem trenutnem dojemanju sveta, ker se pač slučajno razlikuje od njegovega. Ljubezen in prijateljstvo sta redko večna. Ampak to ne pomeni, da je to slabo, ampak pač to, da se ljudje spreminjamo in v določenih obdobjih življenja potrebujemo druge osebe. Počasi dojemam, da so nalepke, kot na primer: dober, boljši, najboljši, nepomembne prav tako, kot nalepke naš, njihov, slab, svetel, temen, lep, grd. Pomembna je nalepka moj. In ne moj za eno leto, za en dan, za eno obdobje, ampak pač moj. Včasih, samo kdaj ali nikoli več. Pa vseeno moj. In vsakega človeka, ki si ga spustil v svoje življenje, si ga zato, ker si v njem videl nekaj, za kar si vedel, da ti bo v življenju pomagalo ali prineslo nekaj dobrega. Ljudje konec koncev niso samo ljudje (ali pa sploh niso ljudje sami po sebi), ampak so (tudi) preteklost, izkušnje in znanje. In preden me kdo začne napadati, da sem zlobna in sebična naj še enkrat prebere blog. In ne, ta zapis ni usmerjen na točno določeno osebo, ampak je samo posledica skoraj dvaindvajsetih let pridobivanja izkušenj in trenutnega navdiha. (People change, memories don't.)

Pol minute branja [prvič]: Poljubljanje in moški brez jajc

Ker se o enih stvareh ne da razglabljati na celi strani ali s tisočimi znaki, sem se odločila, da v blog vpeljem kratke zapise, ki me pač prešinejo. Tale je prvi.

Če nekaj časa ne plavaš, smučaš ali voziš kolesa pravijo, da tega nikoli ne pozabiš. Da v momentu veš, kaj moraš narediti. Je možno, da pozabiš poljubljanje? Dejansko se mi zdi, da sem ga pozabila, kakor žalostno/tragično/negativno se to sliši. Ima me, da bi se pogreznila trinajst metrov pod zemljo. In vsak dan med čisto običajnimi opravili gre meni po glavi poljubljanje. In potem se sprašujem, če je to zaskrbljujoče in nevem, čemu se sploh sprašujem takšne bedarije, ker je v mojem življenju vse več stvari, ki so zaskrbljujoče. Ampak zaskrbljujoče je še marsikaj drugega na tem planetu. Na primer moški. Resno obupavam nad moškim karakterjem. Ker sem pač ženska imam očitno predispozicijo, da si želim, da moški, ki želijo iti z mano na zmenek želijo z mano na zmenek zaradi mene. (Zdi se mi, da to ni neka strašno zakomplicirana in grozna zahteva, ali pač?) In ne zato, ker pač želijo na zmenek. Ali imajo pač dve odveč karti za kino. Ali imajo preveč bencina. Ali pa jim je dolgčas. Če si dec, me boš povabil na zmenek zaradi mene in ne zaradi tega, ker si se spet spomnil, da obstajam. In ni šans, da poskušaš še kdaj. 

Smer: psihiatrija

Nihče ti ne pove tega, da se boš kar naenkrat znašel v četrtem letniku in boš moral vedeti kaj te sploh zanima, kaj bo tema tvoje diplomske naloge, kdo bo mentor in zakaj prav ta, bi rad diplomiral takoj ali bi morda raje vzel absolventa oziroma dodatno leto in s tem tvegal plačljiv magisterij, bi šel takoj po diplomi opravljat pripravništvo, morda takoj dobil službo, bi šel morda na magisterij kam drugam.. Tega ti ne pove nihče. Nihče ti ne pove, da na to ne boš pripravljen, potem pa kaj naenkrat vsi pričakujejo, da boš kar vedel. In mogoče boš celo zadel to, česar ne boš čez nekaj let obžaloval. In to delamo že celo prekleto življenje. Isto sranje se zgodi v četrtem letniku srednje šole, ko moraš eno jutro izbrati faks in s 17 (18) leti začrtat prihodnost. In takrat so vsi najbolj pametni, da ti pa že sam najbolj veš. Guess what? Ne veš. Zdi se mi, da še klošarji v centru bolj vedo kje bodo zvečer spali in jedli kot pa jaz vem, kaj naj naredim sama s sabo. Žal ni nikjer gumba stop. Roki so določeni, po možnosti so manj kot mesec stran,odloči se že enkrat, ti izredno inteligentno in izobraženo bitje. Ti, ki si gimnazijski maturant in se ne moreš niti odločiti kakšen lak bi dala na nohte. Odloči se in zajebi diplomo in vzemi absolventa in si najdi službo in naslednje leto ob istem času spet razmišljaj o prokleti diplomi in temi in mentorju in šoli, kamor se boš fiktivno vpisala zato, da boš lahko v naslednjem letu končno spisala to kurčevo diplomo, brez, da bi trpela tvoja na novo ustvarjena gostinska kariera. Po možnosti vmes spoznaj debila z oslom, trikrat spontano splavi, zanosi, vzemi porodniški dopust (Sprijaznimo se, brez službe je to samo sedenje doma z otrokom in željo, da moški domov prinese dovolj denarja za vse tri. Če imaš srečo in na tej točki še imaš deca.) in pri petintridesetih spet poskušaj z diplomo. In po tej prekleti diplomi plačaj nekaj tisoč evrov za magisterij samo zato, da ti bodo ta prekleti list čez deset let vzeli, ker ga tako ali tako nisi napisal ti. Lahko pa se do 2.4. odločiš kaj za vraga boš pisala, po možnosti si vmes trikrat premisliš, zamenjaš mentorja, kar naenkrat dobiš znanje in vse potrebne informacije za pisanje diplome, vključno s kvalitativno analizo, oddaš junija z vsemi opravljenimi izpiti in diplomiraš. Naslednje leto se lahko vpišeš podiplomski študij, na eno od smeri, ki ti jih ponudi faks, pa niti približno ni tista, za katero si se odločil dve leti nazaj na fakulteti in si mislil, da boš z njo lahko končal študij. Po tem lahko greš še enkrat čez vso to sranje o tem, ali bi magistriral ali bi si vzel dodatno leto. In na primer, da tam do triintridesetega končno magistriraš, potem do petinštiridesetega v tej ekonomiji najdeš službo.. Vmes pa pozabiš na to, da si v bistvu samski in nimaš otrok, ker za to enostavno nimaš časa. Kdo bi te pa še imel rad po treh epizodah psihičnega zloma in štirih operacijah na želodcu zaradi stresa? Ugotoviš, da tvoje življenje pač nima smisla in si končno pošlješ kroglo v glavo. Sicer kar nekaj let prepozno. Sliši se prijetno, kajne? A zdaj dobim sobo na psihiatrični? 

Šest resnic o meni

Res nisem pričakovala, ampak hvala Tamari za tole presenečenje. Gre se v bistvu za to, da svojim bralcem ponudiš 6 naključnih dejstev o sebi! Ne glede na to, da obstaja cel zapis o stotih naključnih dejstvih o meni, se bom seveda tega lotila s strašno vnemo in bom poskušala narediti tole kar se da zanimivo in bolj skrivnostno-globoko-novo za vse! In za razliko od mojih običajnih zapisov bo tole malce bolj pozitivno naravnano.

Ena.

Verjetno se veliko ljudi okoli mene ne zaveda, da obožujem avtomobile. In poznam avtomobile. No, ne bomo šli v detajle, ker nimam pojma kako bi ga popravila, koliko olja gre in kam gre, pa tudi zakaj gre sploh olje v avto,.. Govorim o tem, da poznam znamke avtomobila, poznam modele avtomobilov, vem malo več od tega, da imamo doma en črn pa en srebrnkast avto, če se skromno izrazim. In krivec za to (pa še za mnogo več) je moj bivši fant, ki me je vpeljal v Discovery channel (jup, tudi o motorjih se bi lahko pogovarjala), potem pa sem se sama še nekako vpeljala v Top Gear, ki je definitivno postal ena mojih najljubših oddaj. Imam pa seveda tudi dolg miselni seznam za avtomobile, ki gre nekako takole: realne želje, nerealne želje in sanje. Sanje so Range Rover Evoque. Enkrat!

Dva.

Evropa je moja ljubezen. Nikoli nisem razmišljala o Aziji in Ameriki, še posebej slednji, ker me straši, Afriki in podobnih neodkritih kotičkih. Evropa je trenutno moja edina destinacija. Ne pravim, da ne bo prišel čas tudi za ostale dele sveta, ampak nič me ne more prepričati bolj kot staro mestno jedro enega velikih Evropskih mest, po možnosti z veliko cerkvijo (stolnica Sv. Štefana na Dunaju na primer), petnajstimi muzeji (muzeji so vrsta heroina, v to sem prepričana) in kavarnicami, ki te kar kličejo, da se usedeš in plačaš pet evrov za slabo kavo. Če bi lahko bi en dan živela na Dunaju, drugi v Pragi, tretji v Londonu, četrti v Salzburgu, peti v Cambridgu in šesti v Hastingsu. Sedmi dan bi se verjetno vrnila v Ljubljano, od kjer moja ljubezen verjetno izvira.

Tri.

Sms-e jemljem resno. In tega se zavedajo ljudje v mojem življenju, ki so konstantno tarča mojega priljubljenega načina sporočanja zanimivih, pomembnih in manj zanimivih in nepomembnih podrobnosti mojega življenja. Tudi vrsto telefona sem priredila svojim potrebam (prisegam na BB tipkovnico). Ker me je moja navada že večkrat v prihodnosti drago stala, sem se končno odločila, da preklopim na paket, kjer bom imela neomejeno število smsov. Samo za informacijo: 8 dni po začetku novega plačilnega obdobja sem napisala že točno 312 sms sporočil, samo za vas pa sem izračunala še to, da sem v zadnjih štirih mesecih na mesec povprečno (ja, šla sem računat) napisala 1394,25 sms sporočilc.

Štiri.

Pišem sezname za vse stvari v svojem življenju. Sezname pišem, ko pakiram. Običajno imam enega za obleke, enega za toaletno torbico in enega za 'ostalo'. Seznam pišem, ko si česa želim. Trenutno obstaja eden, na katerem piše pedikura in frizer (storitveni seznam torej), pa eden za makeup wishlist (seveda!), enega za ostalo (na primer okvir za sliko) in enega za želje ob posebnih praznikih v mojem življenju. V planerju, ki je po mojem mnenju samo ena oblika mojih seznamov, si vsak dan delam seznam tega, kar moram tisti dan opraviti. Tudi za nekaj mesecev v naprej, ker me nič ne sme presenetiti. Zapišem si vsako kavo, vsak obisk fitnesa, vsak izpit, vsak dan učenja.. Obstaja tudi seznam mojih idej za zapise v blogu. Samo s seznami imam občutek, da imam svoje življenje pod nadzorom.

Pet.

Nikoli nisem bila ponosna na to, da v višino merim 177,5 cm. Moja višina mi nikoli ni bila všeč in mi nikoli ni preveč pomagala pri ničemer v življenju. Sovražim to, da sem s petami višja od večine moških in sovražim to, da s tem vedno izstopam. To je pač stvar, ki je ljudje ne morejo spregledati. Najbolj me skrbi, da se bom enkrat v življenju na polno zaljubila v nekoga, ki bo nižji od mene. Ker to, da so nižji od žensk, moškim ni všeč. Popolnoma zadovoljna bi bila nekje s 165 cm.

Šest.

Vedno sem na tekočem z vsem, kar se dogaja v Sloveniji in v Svetu. Vsak dan preverjam vse možne strani z najnovejšimi dogodki in vedno rada povem, kaj se trenutno dogaja v politiki, kakšni so športni rezultati, kakšno bo vreme in podobno. Ne, pač se mi ne zdi kul in ok in sprejemljivo, da nekoga čisto nič ne zanima, kaj se dogaja okoli nas. V današnjem svetu je zelo pomembno, da si na tekočem z dogajanjem, čeprav se tega eni še vedno izogibajo in si pred tem zatiskajo oči. Ignorantia iuris nocet. 

Takole! Težava nastane, ker ne poznam več ljudi, ki bi pisali takšne bloge (razen tistih, ki so to že storili), v katere bi takole pisanje pasalo, ampak, ker je tak dogovor sem se odločila, da želim, da tole naredi tudi moja Aneja in pa Eva (čeprav se zavedam, da obstaja možnost, da nobena od njiju ne bo, ker pač nimata take vrste blogov J) Mogoče je čas, da začnem brati še kakšnega?

Želim živeti vsaj še do sedemindvajsetega

Leta, ne februarja. Za potrebe tega, da bo današnji blog malce bolj pozitiven bom v tekst dodala besede skrite besede, ki bodo osrečile vaše srčke. Mogoče bodo na trenutke smiselne. Verjetno ne. Muca.

Zadnje čase opažam, da postajam vse bolj nadležna. Če opišem bolj podrobno bi lahko rekla, da sem negativna in zadrta in trmasta. Sonce. Oziroma BOLJ negativna in BOLJ zadrta in BOLJ trmasta. In ljudem grem vse bolj na živce in zdi se mi, da so se začeli zavedati, da sem pač na splošno nadležen in neprijeten človek in da marsikdaj moja bližina ovira ustvarjalni cikel človekovega življenja. Joj, kaj kompliciraš, Ajda. Mavrica. To, da sem ironična vsak dan znova in vsak dan bolj ne pomaga. In jaz vas popolnoma razumem in če želite pavzo od mene vas tudi razumem. Mogoče ne bom najbolj srečen človek, ampak vas popolnoma razumem. Eden od razlogov, da sem samska je namreč, da sem tečna. Ah ja. Zofa/kavč. Sem pa ena od ljudi, ki je izredno navezana na svoje prijatelje in čeprav včasih ne pokažem kako srečna sem, da vas imam, sem dejansko lahko najbolj srečna na svetu. Ker ste pač vsi zelo pomembni zame in mojo osebno srečo, čeprav je zadnje leto ni veliko. Mogoče leto pa pol. Ampak cenim in imam rada pa tudi mir. To zna bit moj dejanski najboljši moški prijatelj, ker jih načeloma nimam. Moških prijateljev. Razen izjem. In tudi njih cenim. Dežnik. Zadnje čase sem posvečena sama sebi. In mojemu prijatelju, miru. Uživam v tem, da slišim le zvok pralnega stroja v praznem stanovanju in avtomobilov, ki vozijo mimo in tipkanja na moj računalnik. Res, mir je nekaj prijetnega in toplega. Ni ravno težek za vzdrževanje, ne potrebuje rednih servisov, kot prijateljstva in vinjete. Lahko ob tem omenim še to, da cenim vinjete. Res jih imam rada. Da se vrnem nazaj na temo. Vem, da marsikdo težko razume to, da sem raje sama, ker so ljudje povečini zelo radi v družbi. Žal se je v zadnjih nekaj letih to zame popolnoma spremenilo. In vem, da je težko, ko mi prijatelji iz osnovne/srednje šole govorijo, da sem bila včasih rada v družbi, ampak včasih je že dolgo nazaj. Družbe me utesnjujejo, ne znam več komunicirati kot sem znala včasih, recimo. Hrček. Ne maram novih ljudi, ker z novimi ljudmi pridejo novi predsodki in nove obveznosti. V ljudeh pač načeloma ne vidim več pozitive, kot sem jo včasih. In vem, da je težko verjeti, ampak prisotnost preveč ljudi me konkretno duši. Ne počutim se dobro med ljudmi, počutim se kot na sodišču, ko vame strmi porota in me tiho ocenjuje. Postanem živčna in nevzdržna. Ne maram, ko govori več ljudi hkrati. In zdi se mi, da je čas, da se tudi ljudje okoli mene sprijaznijo s tem, da ni več tako, kot je bilo včasih. Ne maram prostorov, ki so napolnjeni z ljudmi, v povezavi z glasno glasbo, ker se jih bojim. Bojim se občutka, da zmanjka izhodov, da zmanjka zraka, da zmanjka mene. In začnem razmišljati kako bo tisti trenutek mojega življenja konec in ker se na smrt bojim smrti to samo še oteži situacijo. In potem se te dotika milijon rok in nimaš nadzora nad tem kdo je okoli tebe in kdo se te dotika in postane nevzdržno. Potem ti nekdo nekaj reče in ne veš kaj bi odgovorila, ker ne znaš več vzpostaviti normalnega stika z ljudmi. In zato me verjetno ne boste videli na nobenih od vstaj, ker je ljudi v Ljubljani pač preveč. Pridejo trenutki v življenju, ko se ti pač svet obrne na glavo in nima več smisla in očitno sem doživela enega takih trenutkov, kaj pa vem. In upam, da se mogoče kdaj vrnem nazaj v obliki nečesa, kar je ljudem bolj znano. To ne pomeni, da mi je družba odveč, pomeni samo, da moram biti zaradi osebnega zdravja malce bolj selektivna glede tega kdaj želim družbo in kdaj ne. In mogoče to pomeni, da kdaj 'ne bom imela časa'. Nevem, če sem komu s tem malce bolj objasnila situacijo, ampak vem in razumem, da ste jezni name. Jaz zagotovo ne bi hotela biti svoja prijateljica. Otorinolaringolog. Ugotovila sem, da v blogih povem vse preveč stvari. Ljubezen.

Letos nimam zaobljub

Prvič. Ker se mi zdi, da sem dovolj stara, da dojamem, da se jih nikoli ne držim. Mogoče bi lahko bila tudi dovolj stara, da se jih držim, ampak sem se odločila za prvo opcijo. Lahko bi sicer bila dovolj stara tudi za kakšno drugo situacijo, ampak mogoče še nisem. Ali pa nočem biti, kar je popolnoma odvisno od situacije. In prvič letos zame novo leto ni bilo nič čarobnega, kot se mi je vedno zdelo. Vsako leto sem bila začudena, kako se ljudem to ne zdi nič posebnega in nič novega, saj sem bila vedno po duši ena od tistih, ki je z novim letom verjela v nove začetke in nove priložnosti in nove ljudi.. Ne verjamem več, vendar je vseeno tudi mogoče, da na splošno ne verjamem več v to, ne samo v zvezi z novim letom. In prvi dan novega leta sem se zbudila s še slabšim počutjem kot tistim, s katerim sem šla spat. In odkar sem se tako zbudila prvi dan novega leta se ni še popolnoma nič spremenilo. Ni novih začetkov, ni novih priložnosti in še posebej ni novih ljudi. Mogoče je preveč starih, saj ne vem več. Predvsem sem sicer danes želela pisati zato, ker se mi zdi, da se ta trenutek ne počutim dobro. Počutim se malce jezno, mogoče zaradi nedavne situacije. Mogoče sem jezna nase, mogoče na koga drugega, mogoče pa je oboje. Sem precej prepričana, da je oboje. Tisti, ki me poznajo večinoma vedo, da nisem konfliktna. Predvsem zato, ker se bojim biti v konfliktu, ker se načeloma znam postaviti zase in ker se bojim, da bom umrla sama. Če posplošim, zdi se mi, da je prepiranje s prijatelji nekaj takšnega kot prepiranje s fantom. In vsaj zame je to nekaj najbolj bolečega in groznega, kar se mi lahko zgodi, ker imam občutek, da bom nekoga izgubila in izgube vedno bolijo. Zato se prepirov bojim in ne želim biti kriva, da nekaj propade. Zato tudi ne maram strtih src, ker ljudi boli. Ne maram bolečine pri ljudeh, ker potem običajno začne boleti tudi mene, kakor sebično se to pač sliši. Ampak sem ugotovila, da se res preveč ukvarjam s tem kako se počutijo drugi ljudje. A se res moram sekirat še s tem, da razmišljam, če se nekdo počuti užaljeno in če tudi nekdo drug misli na določen trenutek, določeno situacijo? Ja, očitno se moram. In zato danes še vedno mislim na določen dogodek, ki se je zgodil nenormalno veliko časa nazaj. Dobro, ne tako dolgo, ampak nekaj dni pa je že. Pa še na ene par drugih dogodkov. In ne morem spati ravno zaradi teh nekaj dogodkov, ki so se zgodili v zadnjih dveh tednih. In razmišljam če sem kriva jaz ali je kriv kdo drug in potem si rečem, da bom pač napisala blog, ker bo to pomagalo. Ker vedno pomaga. In resno imam dovolj, da sem vedno jaz tista, ki se opravičuje. Ker mene pač vedno peče vest, druge ljudi pa očitno nikoli. Ali res nikogar ne peče vest? Resno imam dovolj opravičevanja za stvari, za katere se načeloma ne bi smela počutiti krivo, pa se vseeno. Ne, res, ne pričakujte več opravičila kar tako. Dost mam. Enkrat me za spremembo boli kurac za vse ljudi.