Kaj je to ljubezen?

Na tale osamljen in bolehen petkov večer sedim sama v svoji sobi, na postelji. In vedno taki trenutki v mojem življenju na plan privabijo mnogo vprašanj. Začela sem se spraševati, kaj bi to sploh bilo. Ta ljubezen. Pa ne na kakšen biološki način. Na moj način. Recimo, da sem enkrat ljubila. No, da obrnem drugače. Enkrat SEM ljubila. Bilo je lepo, dokler je trajalo. In to je bilo kar nekaj časa. In lahko rečem, da počasi popušča. Ni še popustilo, vendar je veliko bolje, kot je bilo. Ne vem, kdaj bom spet, ampak upam, da enkrat bom. To, da nekoga ljubiš je po mojem mnenju povezano s tem, da ta oseba ljubi nazaj. Ljubezen ni nujno povezana z glagolom ljubiti, čeprav na prvi pogled izgleda tako. Ljubiti pomeni biti zaljubljen, biti navezan in biti povezan. To je za moje pojme ljubiti. Ljubezen pa je nekaj, kar lahko doživiš brez dodatnih čustev, kot sta navezanost in povezanost. Zaljubljena sem bila že večkrat, ljubila pa sem samo enkrat. Sledite? No, saj še sama ne vem, če. Zadnje čase čutim veliko stvari. Začne se s sovraštvom, prezirom, nadaljuje se v sprejemanje, spoštovanje, prijateljstvo. In tudi 'nekaj'. Ja, čutim 'nekaj'. Ni ljubezen, nekaj pa je. In ne, vseh teh čustev ne čutim o isti stvari, o isti osebi. To so pač čustva, ki se trenutno prepletajo v mojem življenju. Vsake toliko pride sreča. In veselje. In ta čustva počasi odrivajo tisto moje ljubljenje od prej. Ampak sem človek, ki rad ve, kje stoji. Kje je. Kaj se dogaja. In to, da trenutno ne vem, kaj čutim me razžira. Dela me živčno in vzema mi voljo. Kdor me pozna ve, da analiziram. V vsako zadnjo pikico. Moj najnovejši hobi je empirično raziskovanje pojavov. Verjetno to ni najboljši način, ampak me vsaj za nekaj časa pomiri. Ker najhuje je pa to, da ne veš kaj pričakovati. In kaj jaz pričakujem? Glede ljubezni je tako. Pogoj je spoštovanje. Sprejemanje. Podpora. Razmišljanje o enakih stvareh na podoben način. Enakovrednost. Pa potem še romantika in ljubezen. Tista močna. To pač pride počasi. Včasih ne nastane problem v ljubezni. Ja, lahko je biti zaljubljen. Ampak to, kar je najhujše je, da veš, da iz tega nič ne more biti. Ne sme biti. Ne gre se toliko za to, če to oseba čuti nazaj, ampak za to, da pač veš, da zadeva ni izvedljiva. Ker se ne poklapa nič od tega, kar sem navedla prej. Ja, saj je lepo, ko je. Pa čeprav ni nič posebnega. In potem se razvije nekaj, za kar še vedno ne veš točno kaj pomeni, ampak točno veš kam pelje. Ampak nikakor ne pelje v kaj več. Ker imaš vrednote in čustva in vse je totalno obratno od tega, kar bi moralo bit. Nisem stara petnajst let. Ne morem in ne smem se spuščati v stvari, za katere vem, da ne bodo trajale. Želim nekaj pravega. In če že iz začetka vem, da ne bo nikoli resno raje poskušam zatreti v kali. To je trenuten projekt. Ampak težko je, če še naprej delaš to, kar si delal do sedaj. In vem, da pač delam napako. Ampak še vedno rinem vanjo z vsem, kar imam. Ker sem pač ženska. In ker sem preveč čustvena. In ker sem mlada, se mi zdi. In ker hočem vedeti kaj bi bilo, če bi bilo. Če bi bilo drugače. Če bi bila jaz drugačna. Če bi odrasla, prerasla. Bilo bi odlično, če bi bila ena od tistih, ki jim je vseeno. Pa nisem. Daje me radovednost. Je res, kar mi govorijo vsi okoli mene in si samo zapiram oči pred vsem? Ali pa je res, da jaz najbolje poznam situacijo in bi morala zaupati samo sebi? Grem naprej smrkat robce in na čaj.

Misija: Dec

Nisem našla stavka, s katerim bi tole sploh začela. Potem mi je pa A. rekla, da naj začnem tako. Pa bom. Trenutno bi bil za to, kar se dogaja najboljši verjetno tok zavesti. Ampak ne, ne bom pisala toka zavesti, ker so ponavadi nerazumljivi za širšo javnost. Vseeno po tem, ko boste to prebrali do konca še enkrat preberite ta stavek in verjetno boste ugotovili, da je vse bilo skrajno nerazumljivo. Kakorkoli. Besede skrajno težko letijo na papir, misli pa iz ust veliko hitreje in s popolno lahkoto. Verjetno vsi poznamo občutek, ko ne vemo točno, kar se dogaja v naši glavi. Zadnje čase se mi dogaja, da v nekem trenutku vse vem, da vse razumem in imam vse pod kontrolo. Tako naslednjo sekundo si premislim in ugotovim, da nimam pojma kaj se dogaja. Potem spet naslednji moment se sprašujem, če sploh hočem vedeti in razumeti. Ne. Verjetno ne. Pa vseeno pišem tole. V zadnjem letu se je v mojem življenju spremenilo mnogo stvari. (Če ste brali kakšen prejšnji zapis lahko mimogrede ugotovite, da to, o čemer lajnam trenutno, že poznate. O takih stvareh lajnam celo svoje življenje.) Torej, bili smo pri prejšnjem letu. (Še trenutnim mislim težko sledim, če ste slučajno opazili.) Zgodile so se mi stvari, za katere sem upala, da se nikoli ne bodo. Stvari, za katere sem vedno želela, da se bodo. In stvari, ki se še odvijajo. In te stvari, ki se še odvijajo se non-stop prepletajo s temi, ki so se mi zgodile. Vse je povezano. (In ja, še vedno nisem prišla tja, kamor sem načeloma mislila priti.) Težko spim. Zadnje mesece še posebej. Ne morem se skoncentrirati na spanje, ne morem zapreti dotoka misli. In za vse to so krive določene osebe v mojem življenju. (Ja, fantje, boste rekli. Ja, točno tako.) Ampak to niso v celoti samo fantje. Ali moški, ali deci. Deci je fajn beseda. Te preklete prasice od človeštva, nerazumljiva primitivna bitja. Uh, pa je šlo ven. Če se imate za moške, potem bodite moški. Če želite biti celi fizičnjaki in učeni in nevem kakšen penis še, potem naredite kaj za to. Če želite, da se ohrani tradicionalna vloga moškega v družbi in družini, potem bodite Deci z veliko začetnico. Bodite pogumni, povejte to, kar si mislite, razkrite vaša čustva in si dovolite, da ste kdaj prizadeti, da ste kdaj osamljeni, da ste kdaj odkriti in da ste kdaj vredni prekletega zaupanja. Bodite đentlmeni, bodite romantični. (Ja, kaj je z Deci in romantiko? Verjetno še vedno mislijo, da je zemlja ploščata.) Postavite se za dekleta, stojte tik za njimi, varujte jih in spoštujte. PREKLETO! Spoštujte. In potem, ko boste vi, to za kar ste narejeni biti dejansko tudi bili... No, potem bomo tudi ženske, Babe z veliko začetnico. In potem bo vse klapalo. Dokler pa ne bo klapalo bo pa vse skupaj en velik penis. (Temu jaz rečem trud. Uporaba pravilne slovenske besede. No ja, čeprav ni 'baš' slovenska.) Predvsem pa. Dragi moji Deci. A bi bilo možno, da bi enkrat za prekleto spremembo odrasli. Ups, mislim, da si zasluži drugi font. ODRASLI. Obnašanje letom primerno in te scene. Konec ojdipovskega kompleksa, jebeš Freuda. Dovolj. Resno. In potem se še kdo upa vprašati, zakaj ženske pri dvajsetih letih nimamo boga kaj delat z dvajsetletniki. Naj imajo petnajstletnice. Zakaj? Zato, ker so nezreli. NeDeci. Če ste mislili, da je kaj drugače z ljudmi, ki so deset let starejši od mene se konkretno motite. Včasih se počutim, kot da sem še vedno v srednji šoli. Nekateri pa bi morda celo morali iti nazaj v srednjo šolo. Nazaj tja, kjer so te učili, kaj delaš z zadevo, ki ti visi med nogami in kaj delaš s tisto, ki je postavljena na vratu. Ali je to osnovna šola? Nisem prepričana. In pa ta seks. Ja, priznam. Seks je kar kul zadeva. (Če se je kakšna ob omembi te besede še posebej zdrznila naj gre v samostan.) Ampak tudi čokolada je kul zadeva, pa ne vidiš, da bi se z njo nažirala 24/7. Ali pač? Ja, meja. In potem, ko ugotoviš, da vsem tistim, ki bi zdaj morali po stezicah po mestu porivati vozičke z otroci in se ob tem lahkotno smejati in se potem vrniti ženi v objem domov, po glavi še vedno hodi samo ena stvar. Ja, uganili ste. Točno seks. Pa ne z veliko začetnico, ker si je ne zasluži. Ne rabim seksa. Seks je fizična stvar, jaz rabim psiho. (Po mojem mnenju bo veliko ljudi, ki bo to prebralo mislilo, da rabim bolj kot psiho kakšen obisk psihiatrične.) Rabim varnost. Rabim veselje in nasmeh ob tem, ko se zbudiš v postelji, v kateri leži še nekdo zraven tebe. Rabim to, za kar sem še nekaj mesecev nazaj trdila, da nikoli več ne bom rabila. Zarečenega kruha se največ poje, pravijo. In, oh, kako prav imajo. In seveda, potem pride zraven še Seks. (Tokrat z veliko začetnico.) Ampak šele takrat. In ne kar nek dan na kavču, ker ti je dolgčas. In ne kar nek dan na nekem kraju, kjer te nihče ne more opaziti. In ne kar z nekom. In dovolj imam tega, da me nekateri ljudje še vedno vidijo kot otroka, kot nezrelo osebo. Če sem stara šele dvajset let še ne pomeni, da sem neumna. To nima nobene zveze s prekletimi leti. Ja, svet vidim drugače kot starejši. Pa to še ne pomeni, da ga vidim napačno. (Se še spomnite tistega vpisa o knjižnjih platnicah?)