Slovenka brez krstnega lista

Priznati moram, da sem upala, da se te teme ne bom lotila. Nekako sem potihem sedela za stolom in buljila v moj facebook in upala, da ne bo prišlo do trenutka, ko mi bo prekipelo. Pa ne zato, ker se mi ne zdi, da si zaslužijo ta zapis, temveč zato, ker se mi zdi, da bom ljudem naredila krivico, ker tega ne bom znala napisati tako dobro, kot bi lahko. Pa mi je prekipelo. Včeraj.

Večina ljudi občutek za soljudi dobi skozi vzgojo, nekateri pa kasneje v življenju, iz izkušenj. Jaz sem ga najbolj pridobila na faksu, pa čeprav se mi zdi, da sem ga vedno imela. Srečna sem lahko, da sem se imela možnost izobraževati na fakulteti, kjer je res poudarjeno to, da na svetu nismo samo mi, ampak so okoli nas vsak dan ljudje, katerih zgodb ne poznam in ne razumem, vendar jih zato še ne smem obravnavati drugače. Nihče od nas nima pravice, da se do ostalih obnaša tako, kot se v zadnjem času 'ljudje' obnašajo do beguncev. Nihče nima večje pravice biti na svetu, kot ostali in nihče nima večje pravice, biti državljan tega sveta, kot ostali. Meje tukaj nimajo nobene veze.

Predstavljaj si, da ti nekega dne pred hišo pade bomba. V eksploziji izgubiš hišo, brata, sestro, mamo in očeta. Predstavljaj si, da ti v dom vdrejo vojaki in ti pobijejo celo družino. Predstavljaj si, da si sam, lačen in reven. Predstavljaj si, da si se celo življenje izobraževal in v trenutku ostaneš brez možnosti zaposlitve, mirnega življenja in brez družine. Vse to in še več so vsakdanje zgodbe beguncev, ki se trenutno brez strehe nad glavo, brez avtomobilov, brez hrane, brez obleke, podajajo čez Evropo v upanju po boljšem življenju. Družine, polne majhnih otrok, se prebijajo čez bodeče žice, oceane, zidove, kot živali, ki jim manjkajo samo še kletke, samo zato, da bi oni in njihovi otroci lahko enkrat živeli v državi, kjer lahko hodijo v šole, kjer lahko grejo v trgovino, kjer se jim ni treba vsak dan bati eksplozij in kjer jim ni treba vsako minuto misliti na to, kje so njihovi najbližji in ali so sploh še živi.

Ti ljudje niso krivi za svoje vojne. Niso krivi za pobijanje in niso krivi, da ne morejo živeti tako, kot bi želeli. Če bi imeli moč, ne bi bežali. Če bi lahko, bi ostali. Če bi lahko, bi se borili. Pa se ne morejo. Nimajo enakih možnosti. Doma NE MOREJO biti, čeprav si verjetno to večina od njih resnično želi. Ker so tam odraščali, ker so se tam zaljubili, ker so tam hodili v šolo. Ker so poznali ljudi. Zdaj pa grejo nekam, kjer se jih ljudje branijo z vsemi štirimi. Kjer bodo morali začeti popolnoma na novo. Brez pomoči sosedov. Brez pomoči družine. Ker je verjetno nimajo več. Če bi lahko izbirali, si ne bi izbrali bega. 

Iz njihovih življenj sestavljamo film. Delamo se, da so daleč, pa vendar so samo nekaj sto kilometrov stran. Delamo se, da so samo del novic, ki jih preberemo ob jutranji kavi. (Kdaj so oni nazadnje pili kavo, na balkonu in brali časopis?) To so ljudje. Med njimi so povprečni državljani, s povprečnimi izobrazbami, s povprečnimi preteklostmi, s povprečnimi željami. Med njimi so študenti, med njimi so otroci, med njimi so mladoporočenci, med njimi so upokojenci. Med njimi so kmetje, so obrtniki, so visoko izobraženi. Tisti, ki so lahko v korist nam in ostalim po svetu. Tisti, ki jih tudi Slovenci potrebujemo. Zdravniki, odvetniki, znanstveniki. Inteligentni posamezniki, ki niso in nikoli ne bodo grožnja (razen slovenskim kmetavzarjem brez občutka za življenje izven njihove rodne grude) za prebivalce Evropske Unije, ampak bodo prej priložnost za to, da mogoče razvijemo gospodarstvo, spoznamo nove kulture in končno dobimo sposobne zaposlene na srčni kirurgiji za otroke. Recimo. (Direkt iz glave, brez nekega hudega razmišljanja.) Kaj vse bi potem lahko ONI naredili za nas. Če jim samo damo priložnost, da si vsaj poskusijo ustvariti življenje, kot si ga zaslužijo, kot prebivalci sveta. Bojimo se teroristov. Mogoče je vmes tudi kakšen terorist. Mogoče je vmes nekdo, ki bo kdaj koga ubil. Ampak lahko mi verjamete, ko vam povem, da so v Sloveniji teroristi, ki so hujši od vseh tistih, ki bodo kadarkoli prišli v našo državo. Že zdaj vam lahko naštejem  kakšnih deset teroristov, ki so za našo državo hujša grožnja, kot so in bodo kadarkoli begunci in imajo krstni list in slovensko državljanstvo.

Begunci ne bodo pokradli vaših služb. Srečo bodo imeli, če bodo v naslednjem letu sploh dobili dovoljenje za delo ali kaj več kot sobo za deset ljudi. Srečo bodo imeli, če bodo kdaj prišli do državljanstva, srečo bodo imeli, da bodo kdaj prišli do stanovanja. Večina jih tako ali tako ne bo ostala pri nas. Kdo smo mi, da imam pravico, da jim to srečo kratimo? Kdo si ti, slovencelj, da boš soljudem odvzel pravico do dostojnega življenja? Če se bojiš za svojo rit, potem imaš razlog, da se bojiš. Očitno nečesa ne delaš tako, kot bi moral. Begunci pa ti ne bodo vzeli službe, otrok in žene. S svojim nazadnjaškim razmišljanjem pa morda boš vse to izgubil.

Ljudje, ki so na teh poteh so ljudje, ki so pobrali vse, kar so kadarkoli imeli, da bodo prišli do sem. Plačali so na tisoče evrov, da so imeli možnost.. Se utopiti? Se zadušiti? Mogoče bili postreljeni? (Gospod Erlah?) Samo sanjali so o tem, da bo enkrat mir. Mnogi naši sodržavljani so nekaj let nazaj bili na istem mestu. Mnogi od njih so si v Sloveniji ustvarili domove, družine in korenine. Mnogi od njih pa so zdaj tudi Slovenci, ki tistim, ki prihajajo za njimi, ne dovolijo enakih možnosti.

Poznam ogromno Slovencev, ki bi zdajle, brez daljšega razmišljanja, pospravili svoje stvari in za vedno odšli ali pa so že odšli. V Avstrijo, Švico, Nemčijo. Samo zaradi ene višje plače, samo zaradi boljših bivalnih pogojev. SAMO zaradi tega, da bodo njihovi otroci imeli možnost boljše izobrazbe, od trenutne. Ki ji nič ne manjka, lahko pa bi seveda bila boljša. In zakaj imaš ti pravico, da greš kamorkoli, v želji bo boljšem življenju? Zakaj si ti drugačen od tistih, ki so zdaj na poti v Evropo? Želiš si, da se tvoji otroci mirno igrajo v blokovskem naselju v središču Züricha s svojimi vrstniki, medtem, ko ti s svojimi Švicarskimi prijatelji ob strani piješ čaj in se pogovarjaš o vaših načrtih za penzijo. Oni pa si želijo le, da se bodo njihovi otroci in starši tudi jutri zbudili. Ne bodi ti tisti, ki jim odvzemaš te sanje.

Nimam krstnega lista. Ne želim si ga. Od Slovenije ga ne pričakujem in ne rabim. Ker nismo krščanska država. Smo samo država, v kateri (trenutno) prevladuje krščanstvo. V Sloveniji je cerkev ločena od države. Ne glede na to, za katero vero in katero cerkev gre. Krstni list nima veze s tem, kako razmišljam in kako dober človek sem. Zame ne. Dobrega človeka naredi odprta glava. Odprta za nove ljudi, nove ideje in nove izkušnje.

Nekaj ljudi me je vprašalo, kaj lahko naredijo, kot posamezniki. Strah jih je, da ne delajo dovolj ali pa enostavno ne vejo, kje je njihova vloga. Že samo, če sediš doma in ne narediš nič več, kot to, da ne širiš sovražnega govora, je dovolj. Že samo, če na socialnih omrežjih ne spodbujaš sovraštva, je dovolj. Če se vam zdi, da lahko naredite več, obstaja veliko platform, kjer lahko naredite več. (Če ne veste preko katere, mi lahko pišete, pa vam bom pomagala. Nisem članica nobene od njih, lahko pa jih najdem.) Lahko darujete svoj čas, svoj denar in svoje stvari za to, da bo mogoče lahko kakšen otrok več preživel toplo noč. Ni pa vam treba. Nihče vas ne sili, nihče ne pričakuje, da boste odstopili vaše hiše in vaša sredstva drugim. Verjamem, da marsikdo ne more, ker tudi Slovenci nimamo vsega, kar bi si mogoče želeli. Naša naloga je, da ne stojimo na mejah in ljudem ne preprečujemo vstopa v državo. Naša naloga je, da v svojih glavah sprejmemo ljudi, ki potrebujejo pomoč. Naloga naše države, kot članice EU in kot članice planeta Zemlje (z veliko), naloga naše vlade in pristojnih organov, pa je, da jim zagotovijo prostore za življenje in sredstva za preživetje. To ni naloga humanitarnih organizacij in to ni naloga posameznikov. Tako kot je naloga države, da poskrbi za svoje državljane (kar pa lahko vidimo, da v praksi ne deluje ravno tako, kot bi moralo delovati), je naloga države, da poskrbi za begunce. Upamo lahko, da bodo naredili vsaj toliko, kot je to nujno (zaradi zakonodaje), a držimo pesti, da bodo naredili vse, kar bo v njihovi moči.

Včeraj sem prišla do trenutka, ko sem želela začeti iz facebooka brisati nekatere od mojih prijateljev. Ker si taki ljudje ne zaslužijo mojih komentarjev, mojih všečkov in mojih misli. Ne rabim prijateljev, ki so sovražni do soljudi in ne rabim takšnih, ki nimajo v sebi niti kančka empatije. Zaenkrat ste taki morda še med mojimi prijatelji, ampak upam, da se ne boste v prihodnosti čudili, če ne boste več. Vaše mnenje izhaja iz ignorance in z njo ne želim biti asociirana. 

(Pa še v pripis tistim, ki se jim je ob branju tegale zapisa porajala ideja po grožnjah. (Mnogi tistih, ki so se javno izrazili kot podporniki sprejema beguncev jih namreč prejemajo.) Groženj se ne bojim, ker itak vem, da me bo pokopalo moje mnenje in moja jezikavost. Grožnje izhajajo iz nestabilnosti lastnega položaja, kar načeloma nima nič z mojim mnenjem. Pametne ženske, ki znamo izraziti svoje mnenje in nismo tiho pa smo po mnenju moških na položajih itak največja grožnja.) 

Sanja svinja kariero

Nočem službe, v katero bom vsak dan šla z odporom. Nočem službe, v kateri delam dopoldan, popoldan, vmes, med vikendi, med prazniki in občasno ponoči. Nočem službe, kjer šefi ne opazijo tvojega truda in ga ne nagradijo, kjer je nagrada tisto, kar te spravi na nivo legalno določene minimalne plače in kjer se je treba tepst za stimulacijo. Nisem narejena za tekmovanja. Nisem narejena za delovne vikende in nisem narejena za šefe. Nasploh. Ne maram šefov. (Več o tem kasneje.) Take službe sem že imela. Zdaj sanjam o karieri. O nečem, kjer lahko rastem, kjer se lahko vsak dan naučim nekaj novega, kjer lahko s svojo intelektualno lastnino pripomorem k razvoju. Želim, da grem v službo zato, ker, po eni strani, moram za preživetje, po drugi pa želim, ker je delo stalen razvoj moje osebnosti. Želim, da v petek pridem domov in si rečem »uh, pa je mimo«, ampak, da se še vedno ne bojim ponedeljka in novih delovnih nalog, ki me čakajo. Hočem kakšen dan delati deset ur, dvanajst ur ali celo noč, ampak samo zato, ker sem se jaz odločila, da je tako najboljše za moj delovni proces. Ker sem sama ugotovila, da drugače ne bo šlo. Ne zato, ker se je ena bogata, izobražena rit s tremi meseci delovnih izkušenj več od mene odločila, da moram delati deset ur, dvanajst ur ali celo noč. Resnično imam težave s šefi. Na splošno z avtoriteto, bi lahko rekla. Če si moj šef samo zato, ker si ob pravem trenutku na pravem mestu pravi osebi lizal njeno koruptirano rit, potem od mene ne boš dobil spoštovanja. Samo zato, ker sediš na enem novem usnjenem Spinalis stolu z ekstra mehko podlogo in imaš noge na mizi iz masivnega lesa, na kateri počiva nov laptop, se hladiš na klimi, medtem ko jaz umiram na +32, še nisi moj šef. Morda se bom pred tabo obnašala, kot da te razumem in sledim tvojim navodilom, ampak brez tega, da mi tvoja dejanja dokažejo, da si na svojem delovnem mestu z razlogom, od mene ne boš dobil spoštovanja od trenutka, ko bom zapustila svoje delovno mesto. Presenetljivo, kako malo šefov sem srečala v svoji (relativno) dolgi zaposlitveni karieri in kako veliko »šefov« je bilo na poti. Bila sem tam. Bila sem tam, ko je bilo treba delati od sedmih zjutraj do enih zjutraj in potem priti nazaj spet ob sedmih. Bila sem tam, ko je bilo treba pijanemu omizju povedati, da zapiraš. Bila sem zraven, ko sem morala v nekaj minutah speci deset cheeseburgerjev. Tudi tam sem bila, ko se je stranka drla name, da me bo pretepla. Vse razumem, vse vem, vse sem že doživela. Ker po devetih letih dela na nižjih delovnih mestih v trgovini, v pisarni, v lokalu in še marsikje, sem videla že vse. In ne želim videti ničesar več. In če bom imela slučajno kdaj spet nesrečo, da bom morala nazaj, bom kot živina delala, samo, da mi ne bo treba tam delati niti minute več, kot je nujno za moj obstoj. Nisem sedela v šolskih klopeh 17 let zato, da bom šla nazaj tja. Ne zajebavam se s faksom in sedenjem za knjigami in stotinami ur prakse zato, da bom lahko šla tja, kjer sem sedela kot študentka. Po vsej verjetnosti čez en mesec ostanem brez študentskega statusa. Brez subvencioniranega prevoza, prehrane, preživnine, obljub o boljši prihodnosti in kasko zavarovanja za vse neumnosti, ki jih naredim. In zato si obljubljam, da se bom vsako minuto vsake dne trudila, da ne bom prišla nazaj v to, iz česar sem prišla. Sanjam o tem, da bom sama svoja šefica. Sanjam o tem, da bom enkrat lahko jaz tista, ki si nakaže denar za plačo in sanjam o tem, da bi lahko enkrat delala to, kar najraje delam, pod svojimi pogoji, s svojimi nemogočimi urami. Da lahko samo sebe krivim, da nekaj ni uspelo in da sem lahko samo nase jezna, ko mi ne uspe narediti dovolj za položnice. Dokler pa sanjam o tem, bom pa sanjala o eni dobri službi z eno povprečno plačo, ki sem si jo zaslužila zaradi svojega trdega dela in o šefu, od katerega se lahko kaj naučim, odnesem vsak dan neka nova znanja in vem, da se lahko nanj obrnem, če imam težave poslovnega značaja. Lahko mi tisoč ljudi vsak dan v ušesa nabija ene in iste zgodbe o tem, kako itak lahko samo sanjam, da naj bom zadovoljna z minimalcem, da v tej mali nesposobni državi kaj takega sploh ni mogoče, da sem sedela na svoji riti in se izobraževala popolnoma brezveze, da taki šefi ne obstajajo, da nikoli ne bom imela povprečne plače, da je pokojnina samo še iluzija in da naj se že enkrat sprijaznim z resničnostjo, ampak mi je vseeno. Vseeno mi je za vas, vseeno mi je za vaša prepričanja, vseeno mi je za vaše izkušnje. Ker gre zame. Če bi vedno, ko mi je nekdo rekel, da ni mogoče, odnehala, bi danes za grabo spala in hrastovo lubje žrla (klik!). In če bom čez eno leto na zavodu, brez službe, na socialni pomoči in brez denarja za bencin, pač bom. Ampak še vedno ne bom nehala sanjati.