Pol minute branja [četrtič]: Parkirnina

So državljani, ki kradejo. So državljani, ki varajo. So državljani, ki ne plačujejo davkov in tisti, ki parkirajo na prostorih za invalide brez kakršnegakoli razloga. Tisti, ki parkirajo direktno pred vhodi trgovin, kot da bi bile odprte samo za njih. So tisti, ki te ne spustijo v vrsti pred njih, čeprav imaš samo zobno pasto, oni pa celo mesečno fasungo. So tisti, ki plezajo preko ograj. In tisti, ki stojijo na mizah. Tisti, ki na avtobuse hodijo čez zadnje vhode misleč, da jih vozniki ne bodo opazili. In tisti, ki se na avtobusu usedejo na zunanji sedež. Tisti, ki se zaletijo vate in ne rečejo oprosti. In potem so tisti najhujši.. Tisti, ki ne plačujejo parkirnine. No, jaz nisem ena od tistih, čeprav sem bila včeraj prejemnik zelene kuverte z obvestilom, da je nisem. Pa tudi ena od tistih zgoraj nisem. Ampak nekako se vedno zgodi, da najebem. 

Votel in okrog ga nič ni

Zdi se mi čudno, da se nikoli nisem pisala o strahovih. Res je, da nimam neke resne evidence tega bloga, zgolj mapo nametanih sestavkov med mojimi dokumenti, ampak sem precej prepričana, da tega še ni bilo. Glede nekaterih stvari v življenju sem popolna reva. Strahovi so del nas. So velik del naše osebnosti in se spreminjajo skupaj z nami. Zaradi strahov, ki jih imamo se razlikujemo, saj je nastanek strahu velikokrat ravno naša lastna slaba izkušnja ali izkušnja nase okolice. Ljudje se po mojem mnenju nasprotno z našim popularnim prepričanjem večkrat bojimo stvari, ki jih dobro poznamo. Se celo bolj kot stvari, ki so nam popolnoma nepoznane. Ne pa vedno. Verjetno so strahovi pred situacijami, ki jih ne poznamo, se toliko bolj 'strašni', če je to primerna beseda. So pa manj realni. Veliko bolj primerni za osebno in družbeno obsojanje. Ker pač ljudje radi obsojamo. Nikoli v življenju tako sicer se nisem srečala morskega psa, ampak je ravno to grozno bitje krivo, da se res hudo bojim globoke vode. Ta strah na primer spada med moje iracionalne strahove, pa to se vedno ne pomeni, da je brezpredmeten. Enkrat v življenju sem namreč prejela sporočilo iz okolice, da so morski psi nevarni in da se jih je treba bati, nihče pa se ni kaj preveč trudil, da bi ta strah iz mene izkoreninil. Vključno z mano, seveda. Enako velja potem tudi za tiste realne, družbeno sprejemljive strahove. Razlika je samo ta, da te za take strahove okolica po navadi ne potrebuje osebne izpovedi o tem zakaj tak strah obstaja, ker se zdi večini razumljiv. Bojim se višine. A ta strah je, v primerjavi s strahom pred morskimi živalmi, ki jih v življenju se na en kilometer nisem srečala, popolnoma razumljiv. Ampak zakaj? Nikoli v življenju se nisem padla s stolpnice in pri tem skoraj umrla. Niti s strehe. Ne spomnim se niti, da bi padla več kot en meter. Ampak vseeno to, da se bojim višine, nikoli ne sproža čudnih odzivov javnosti. Boji se višine, pa kaj potem? Morda je to eden bolj popularnih strahov. Potem pa so strahovi, o katerih imajo ljudje vedno veliko besed. Čeprav so moji, tvoji, vaši. Strah je osebna stvar. Stvar, ki se tiče mene in ne polovice Slovenije. Zato težko razumem željo nekaterih, da se vtikajo v moje strahove. Tako se na primer bojim polnih prostorov. Ne samo majhnih, tudi velikih, ampak predvsem polnih. Na smrt se tudi bojim smrti. In staranja. In tega, da bom enkrat vsem odveč. In čeprav obožujem vožnjo avtomobila se vedno, ko se usedem avto resnično bojim tega, da bom umrla v prometni nesreči. Tema ima nad mano večjo moč kot nad ostalimi kače in pajki, s katerimi nimam groznih problemov. Bolj se bojim hoje po ulici brez luči kot srečanja s kačo ali pajkom. Bojim se ogljikovega monoksida. Tega, da bi nekdo vlomil v mojo hišo. Konca ljubezni, ker vem kako boli. In posledično tudi začetka. Bojim se, da me nikoli več ne bo imel nekdo rad na način, kot me je imel on. In bojim se neuspeha. Osebnega neuspeha. In nezvestobe. In če vse to preberemo se enkrat lahko jasno vidimo, da so strahovi pravzaprav opis nas samih. In so del nas. In nima smisla, da se jih izogibamo in se delamo, da jih ni tam. Vsak strah, ki ga oseba nosi s seboj nam razloži delček njene osebnosti. Je tudi res, da večina strahov ni večnih. Včasih so del situacij, značilnih za določen del življenja in minejo sami od sebe. Spet včasih in večinoma pa ne minejo sami od sebe. In veliko strahov lahko omejuje nase življenje in nam ne pusti, da bi se premaknili naprej in ne stagnirali na eni določeni točki. Mi pa se moramo v življenju nenehno premikati in ne stati še vedno na igrišču pred srednjo šolo.

Mu pač ni do tebe

Verjetno je čas, da si spet vzamem tisto uro in pol in si ogledam film s tem naslovom. Recimo da za tolažbo. Ali za razlago. Če mi moj lasten vpis ne bo dovolj, seveda. Vsi smo se že srečali s tem, se mi zdi. Vsaj morali bi se. Morda bi to moral biti eden od tistih obveznih testov v življenju. Namesto tiste matematike, ki smo jo zabili v prvem letniku. Tudi tega bi, najbolj verjetno, res konkretno zabila. Ampak zdi se mi, da smo babe narejene za to, da vsake toliko precenimo to, kako všeč smo nekomu. Ali če smo sploh mu. In spregledamo znake tega, da smo samo še ene v vrsti prijateljic. Ali pač samo še ene v vrsti facebook pogovorov. Ali v vrsti prejetih smsov. Ali kavic. Ampak me rinemo. In rinemo. In se tolažimo s prijateljicami in se pogovarjamo ure in ure o tem, kakšne znake daje. Enkrat so prijateljski, spet drugič se nam zdi, da bi znalo biti morda kaj več. In potem so dnevi, ko si pač rečemo, da ni nič in da si vse predstavljamo (in tako bi najverjetneje moralo ostati). Ampak ne. Spet pride dan, ko da znak. Znak, da je morda kaj več. Fantje nas očitno pač ne želijo razočarati in spraviti v slabo voljo in zato nas raje malce zajebavajo v glavo. To je to. Ampak je grdo. Ker dejansko bi manj bolelo, če bi naenkrat dobile šamar v srce in bi vse minilo v roku enega tedna, morda meseca. Ampak ne. Ti čakaš sms. In čakaš, da te bo kliknil na facebooku. In čakaš. In vsako njegovo dolgočasje in sporočilo si razlagaš na popolnoma drugačen način. Želi ti sporočiti, da mu je dolgčas. Morda čaka avtobus. Morda mu je dolgčas v službi. In ti misliš, da misli nate. To, da se je spomnil nate je drugače od tega, da misli nate. In potem ne pišeš tri dni, da bi videla, če ti bo pisal on. In želiš napisati nekaj kar bi mu mogoče dalo misliti, kako se počutiš. Napišeš in zbrišeš. Seveda ne pošlješ. Trikrat na uro primeš v roko telefon in si misliš, da lahko napišeš nekaj enostavnega. Živjo. Ne. Kako si. Ne. Kaj delaš. Sploh ne. Kakšno je vreme. Joj. Pač nehaaaaj. Nehaj zdaj, preden bo prepozno. Nehaj zdaj, preden se ti podre vse kar si kadarkoli imela v glavi. Stop. Dovolj. Odpri hladilnik. Spij šalico kave. Kozarec vina. Konec.

Ampak me še kar verjamemo. Da smo mu všeč. Da se bo nekega dne zbudil in nas povabil v kino in kar naenkrat bo vse za nazaj imelo smisel. In ne bo ves trud zaman. In morda bi tudi to minilo, ampak bi se lahko vsaj zgodilo. Do takrat pa trikrat ponovi v glavi: Mu pač ni do tebe.