Tudi mene meče!

Po dolgem času je sonček spet točno tam, kjer mora biti in kjer bi po mojem mnenju moral biti celo leto. In spet se je povečala možnost, da staknemo kožnega raka. In zjutraj nas spet budijo ptički.. Pa čebele in muhe in pajki. Pač ja, v vsem lepem je nekaj slabega, samo resnično zafrustriran moraš biti, da to najdeš! In ugotovila sem, da povezava pomladi z ljubeznijo ni nekaj fiktivnega, ampak je dejansko totalno resnična. Ampak če želiš najti povezavo, jo tako ali tako vedno najdeš. Pozimi je fajn, da se imaš s kom stisniti, poleti je fajn, da ne potuješ sam po svetu (na primer v nadvse romantičnem Parizu), spomladi je fajn, da imaš kaj za početi ob sončnih nedeljskih popoldnevih in jeseni je fajn, ker… Je pač fajn. Ima kdo kakšno idejo? In mene je začelo resno metat! In priznajte, da nisem edina, ker pač opažam, da nas vse meče! Ampak saj v tem ni nič slabega. Dokler ne pride do točke, ko ob pogledu na zaljubljen par v joku padeš na kolena in se v nebo začneš dreti: Zakaj? No, ampak saj do točke pri meni še ni prišlo. Še. Če pride pa priporočam posvetovanje s strokovnjakom. In pomlad je resno vedno začetek nečesa novega in osebno tudi moj najljubši letni čas. Čas za novo in zdi se mi, da res v življenju rabim nekaj novega. V zadnjem času se je namreč vrnilo nekaj, za kar sem mislila, da je že zdavnaj odšlo. Gre za več stvari, ki so povezane ena z drugo. In tako kot s pomladjo, ko pridejo dobre in slabe stvari, so prišle te dobre in slabe stvari tudi s tem. Ampak življenje preveč hitro postane samo ponavljanje ene in iste navade, enih in istih ljudi in dni. Vsake toliko so dobre spremembe, čeprav se jih sama bojim. Potrebujemo jih, da življenje ne postane dolgočasno in prežvečeno. Sicer sem v zadnjem času enkrat že pisala o spomladanskem čiščenju, ampak mogoče bi bilo fajn, da bi se tega lotevali celo leto, pa ne samo v smislu pospravljanja stanovanja. Hočem nekaj novega, ker pač ne želim čez nekaj let še vedno objokovati ene in iste zadeve in se smiliti sama sebi zato, ker ne pustim stvari za sabo in jih vlečem še nekaj let. Danes je zadnji dan mojega najljubšega meseca, ki hkrati sovpada z dnem, ki ostaja v moji glavi in je eden tistih dni, ki bi jih najraje brcnila in pustila, da izkrvavijo na cesti. To je verjetno prvi tak dan izmed tistih dni. Verjetno bo dan za vedno ostal nekje v ozadju, ampak z vsakim novim spominom v glavi bodo starejši spomini počasi izpuhteli, izkrvaveli ali umrli na kakšen drug, še bolj tragičen način. (Navijam za kakšno razčetverjenje.) Kar se je zgodilo štiri leta nazaj bi po vsej logiki moralo ostati štiri leta nazaj in ne vem zakaj se mi zdi, da sem edina, ki ima take težave (čeprav vem, da nisem). Obviously. Ampak glede na to, da zadnje čase ugotavljam, da je karme veliko več, kot sem včasih mislila, se mi zdi, da je karma kriva za to, da trpim. Ker če povzročiš trpljenje moraš trpeti, ane? Zob za zob, spomin za spomin. Ampak jebat ga, jst grem rajši na morje! 

Pol minute branja [drugič]: Jezna na UNI

Številke oblek so XS, S, M, L, XL. V obe strani se seveda nadaljujejo Xi, čeprav je v trgovinah možno vse do XXXXXS, večina trgovin pa še XXLa nima. Ampak ne, to ni vpis za pizdenje nad zalogami trgovin. Gre se za številko UNI. Se opravičujem. Gre se za uni. Uni ni številka in zdi se mi, da ljudje pozabljajo na to dejstvo. Uni je lahko šal. Mogoče rokavice. Potencialno tudi kapa (čeprav mi nobena ni prav). Uni definitivno niso hlače, majica in čevlji. In če je vsem tako logično, da čevlji ne morajo biti uni, zakaj potem ni logično, da obleke niso UNI. Uni pomeni univerzalno, kar pomeni, da bi naj bilo prav vsem ljudem. No, pa ni. Po mojem mnenju je edini uni, ki bi moral obstajati tisti, ki označuje univerzalno za oba spola. In potem še odgovor na vprašanje, če bi bil UNI prav številki L? Ne, zna biti problem okoli ramen. RESNO? RESNO? Kdo je tako debilen, da prodaja številko, ki naj bi pomenila univerzalno, pa v istem stavku pove še, da ti ta majica ne bo prav, če imaš številko L? Bruh na človeštvo, resno. 

Confoederatio Helvetica!

Prejšnji teden sem obiskala Švico, natančneje Basel z okolico. In zdi se mi, da je bil to eden večjih šokov, ki sem jih do sedaj med potovanji doživela (mogoče pomaga dejstvo, da sem bila do sedaj samo v Evropi). Odločila sem se, da bom izkušnjo delila z vami. Ker ta blog mrzlično potrebuje nekaj pozitivnega in nekaj novega. (Nisem prepričana o pravilni rabi besede mrzlično.) Švica me je naučila..

Da je pica za 20 evrov prav takšna kot tista za 8. Dobra, a prav takšna. Da je Ricola še vedno švicarska. Kdo jo je naredil? Švicarji. Kdo točno? Lauferji. Da tisti, ki živijo v Laufnu ne laufajo. Mogoče laufajo ponoči, podnevi niso. Da je Francija na dosegu roke, noge in oči. Da je Nemčija za šoping, Švica pa za službo. Da je Bern glavno mesto, Zürich pa največje mesto. Da na jugu ni velikih mest, ker med vsemi temi Alpami sploh ni prostora. Da ima Basel fuzbal klub, ki se je mimogrede včeraj uvrstil v polfinale evropske lige. In da so barve tega kluba enake kot barve Barcelone (to velja tudi za kratico-FCB). Da je Švicarjem prav vseeno kaj prineseš v državo in kaj iz nje odneseš. Prav tako jim je vseeno kako ti je ime in iz kje prihajaš. Da so polkna za to, da hiša izgleda še lepše. In da so lahko rdeča, modra, zelena, rumena ali kodrlajsasta.  Da so tramvaji kul, pa vseeno nevarni in zmedejo nič hudega sluteče turiste, ki nanje niso navajeni. Da si pri tem procentu brezposelnosti (3,4) lahko brezposeln samo, če se ti ne ljubi delati. Pa vseeno si lahko pri minimalni plači 2200 evrov še vedno pod pragom revščine, ker je takih 4,8 procenta ljudi. Da ne smeš imeti žurke v četrtek zvečer, ker ti smeti ne bodo odpeljali do ponedeljka in jih boš moral hraniti v stanovanju. Da imaš lahko avtomobil znamke Volkswagen in BMW, potencialno je lahko tudi Volvo. In da naj bo ta avto črn, srebrn ali bel. Da imajo radi svoj sir. (In da imam tudi jaz rada nekatere od njihovih sirov.) Da če ni svetovne vojne še ne pomeni, da se imajo vsi radi in so polni ljubezni. In da če vse izgleda rožnato, še ne pomeni, da je. In za konec še to, da je sosedova prasica vedno lepša. (Vem, da tak pregovor dejansko ne obstaja.) 

Koliko časa traja večnost?

Zadnje čase se poglabljam v moje odnose z drugimi in ugotavljam, če so nujno, prisiljeni, manj ali bolj zlagani, pristni, pomembni, zamenljivi. In vsak dan znova zamenjam mnenja glede odnosov, ki me obkrožajo. Ampak, če smo realni, se vsak dan, mesec, leto, del nas spremeni. Košček mene vsak dan odpade, se spremeni ali pa se prilepi name. In ne glede na to, kako močno si želimo, da bi za vedno ostali isti, se spreminjamo. In z nami se spreminja naša okolica, ljudje in odnosi do nje, do njih. In tega ne pišem zato, ker se mi zdi, da še nihče ni prišel do tega zaključka. Pišem zato, ker se mi zdi, da bo to na papirju (ekranu) dobilo smisel, pridobilo pomen. In morda se bom jaz s tem končno soočila in ponotranjila in razumela. In če se spreminjamo mi se spreminja tudi naš pogled na to, kaj je pomembno. In spreminjajo se naše vrednote, naše potrebe. Ne samo, da imamo občutek, da v življenju potrebujemo nekaj novega, dobimo občutek tudi, da mora kaj stran in da tega ne potrebujemo več. In da je mogoče čas, da ugotovimo, da to ni nič takega in da nehamo gojiti zamere do tega, da tako čutimo in da se ne spuščamo v to, zakaj je tako, ampak bolj v to, da tako pač je. In morda je tudi čas, da ne dvomimo in ne poskušamo spremeniti tega, da to doživljajo tudi ljudje okrog nas. Ne glede na to, da so nekoč bili del našega življenja in morda v prihodnosti ne bodo več. Včasih to, da nekdo izstopi iz našega življenja ni slaba stvar. Morda je samo neznano in zastrašujoče, ne pa (samo) slabo. Se mi zdi, da bi se večina strinjala s tem, da je lepo, ko nekdo vstopi v naše življenje. Zakaj je potem tako grozno, če nekdo gre? Samo končala se je doba, ko si od njega prejemal tisto, kar si tisti trenutek potreboval. Ni pa vedno nujno tako, da ljudje popolnoma izginejo. Nemalokrat se samo zgodi, da se samo oddaljijo. In tudi to ni nič slabega. In sprašujem se zakaj bi bilo? Zakaj smo prepričano, da je to nekaj slabega. Nismo stari deset let, ko smo vsi še slepo verjel v večnost odnosov in ljudi. In tudi nismo stari enajst ali dvanajst let, da bi eden drugega grdo gledali, če pač pride do tega. Ne mislim se nekaj mesecev pred diplomo ukvarjati s tem, kaj si nekdo misli o mojem trenutnem dojemanju sveta, ker se pač slučajno razlikuje od njegovega. Ljubezen in prijateljstvo sta redko večna. Ampak to ne pomeni, da je to slabo, ampak pač to, da se ljudje spreminjamo in v določenih obdobjih življenja potrebujemo druge osebe. Počasi dojemam, da so nalepke, kot na primer: dober, boljši, najboljši, nepomembne prav tako, kot nalepke naš, njihov, slab, svetel, temen, lep, grd. Pomembna je nalepka moj. In ne moj za eno leto, za en dan, za eno obdobje, ampak pač moj. Včasih, samo kdaj ali nikoli več. Pa vseeno moj. In vsakega človeka, ki si ga spustil v svoje življenje, si ga zato, ker si v njem videl nekaj, za kar si vedel, da ti bo v življenju pomagalo ali prineslo nekaj dobrega. Ljudje konec koncev niso samo ljudje (ali pa sploh niso ljudje sami po sebi), ampak so (tudi) preteklost, izkušnje in znanje. In preden me kdo začne napadati, da sem zlobna in sebična naj še enkrat prebere blog. In ne, ta zapis ni usmerjen na točno določeno osebo, ampak je samo posledica skoraj dvaindvajsetih let pridobivanja izkušenj in trenutnega navdiha. (People change, memories don't.)