Pripravljena na nove izzive! Recimo.

Nina me je vprašala, če ga pogrešam. Pa sem rekla, da recimo, da ja. Ampak ne toliko njega kot pogrešam idejo naju. Saj verjetno vsi, ki ste bili v dolgih, resnih zvezah veste kaj mislim. Ugotovila sem, da pogrešam predvsem gledanje filmov v dvoje, ker to nama je res šlo. Vedno sva gledala dobre filme. In pogrešam jutranje sms-e, ki sem jih prebrala nekaj ur kasneje, ker sem pač pozni vstajalec (čudna beseda, ki verjetno to sploh ni). Ampak definitivno pa ne pogrešam nenehnega prepiranja o enih in istih zadevah. In definitivno ne pogrešam tega, ko je šel, pa sploh nisem vedela, kdaj in če pride še kdaj nazaj. In verjetno se ponavljam, saj se, ker pač si bo sedaj večina ljudi, ki bere moj blog mislila, da naj že enkrat neham govoriti o njem, ker je pač to bilo in prošlo. Te dni je približno dve leti. Ampak to je samo dober primer, da razložim, kako naša preteklost pač ostane. Ostane globoko v nas in vedno bo v meni, nekje deep down. Ne, ne ljubim ga več in tudi rada ga nimam več, ampak ker sem nekoč ga, bo pač ostal in nanj ne bom nikoli pozabila. In ja, verjetno ga bom še miljonkrat omenila v mojih blogih, ker so blogi pač odraz mojega karakterja, mojih osebnih značilnosti al vatevr, in on me je eden od dejavnikov, ki so me naredili takšno, kot sem danes. In zadnjih nekaj let je pri meni potekalo po fazah. Začelo se je s fazo 'moježivljenjejegrozno', nadaljevalo s fazo 'sovražimmoškevsimorajoumreti', ta je bila kar dolga, prešlo v fazo 'samskasemnajboljsrečna' in se končalo, kjer sem sedaj. To je faza tega, da sem končno spoznala kdo sem, kaj v življenju želim in koga želim in ne želim okrog sebe. Recimo, da bi lahko to fazo poimenovali 'pripravljenananoveizzive'. (Faze so poimenovane tako nerazločno zato, ker imam eno čudno navado združevanja stavkov v ogromne besede.) In v tem trenutku sem prepričana, da ne rabim začasnosti, ampak stalnost. Zadnjič smo se babe ob kozarcu vina pogovarjale o tem, da vse čakamo na nekaj, kar nas bo vrglo iz stola. Nekaj, kar te zbudi iz najbolj trdnega spanca. Nekaj, kar te prisili, da se vprašaš ali je torek ali sreda. Morda pa je nedelja. Potem pa je ena, precej pametna (ane), izjavila nekaj, kar mi je totalno razštelalo možgane. Da pač nehajmo pričakovat čarovnije, ampak pustimo, da se čarovnija razvije. In ja, totalno TRU. In če smo ravno pri temi, ki temu blogu ni tuja, sem tako prekleto jezna na tipe, ki ne znajo povedat kaj bi radi. In po moje tudi ne vedo točno, kaj bi radi. Ampak ni tok težko rečt, ej ti si men kul, dej pejva na kofe. Al pa ej ti si men kul, sm se spomnu nate pa se odloču napisat en sms, glih tok, da vem kako se maš pa kaj počneš. Al pa ej ti si men kul in zato sem se odloču, da bi se ti mal nasmeju danes. 

Ko sem bila majhna, sem..

Ker ima Tamara kul ideje sem se odločila, da ji pač eno ukradem. Ker je tako lepo ponudila, da odgovorimo vprašanje.

Torej, kaj sem počela, ko sem bila majhna?

Z dedatom sem gledala Tom&Jerryja. Na koncu kavča. Jaz sem navijala za Jerryja, deda pa za Toma, ker se mu je zdelo, da za Toma nihče ne navija in potrebuje malo podpore.

Z mojo najboljšo prijateljico Lano sva, ko je deževalo, peli »Ko bo padal dež, boš osamljena, jutra najina bodo pozabljena, pozabljenaaaaaaaaa…«. In ko je deževalo nisva odprli dežnika, ko pa ni, sva ga. Totalno logično.

Enkrat sem šla na taborniški sestanek na sosednjo osnovno šolo in na poti sem (pazi to, spet z Lano!) srečala našega psa Pepeta. Ker ni želel iti domov sva ga z njeno dolgo kapo s cofom privezali pred osnovno šolo. Po uri pa pol sva ga našli zunaj popolnoma premraženega, kapa pa je popolnoma zaledenela. Ja, bilo je kakšnih minus pet. Sklepam, da me je takrat totalno zasovražil. (Čisto nič mu ne zamerim, res ne. )

Na pamet sem znala čisto vse komade Foxy teens, imela vse njihove CDje in celo videokaseto. Ker pač, videokasete so bile totalno kul. (Družbo tej video kaseti je delala tudi Popstars kaseta s koncerta in Sebastianova kaseta. Sebastian je pač ful seksi v tri de.)

Bila sem zaljubljena v približno sedem ljudi naenkrat. Praktično vsi so bili sošolci mojega brata, ker so bili pač kul. In starejši, vuuuu! Z atijem sva takrat stavila za petsto mark. Jaz sem trdila, da se bom enkrat poročila z enim od njegovih sošolcev. Stava pa seveda še ni končana, možnosti so načeloma še odprte!

Sem hotela konja in bazen. O bazenu še vedno sanjam, konji vseh oblik so me pa že minili.

Sem nenormalno hotela živeti v študentskem domu v Mestnem logu. Ker se mi je zdelo logično, da vsi študenti živijo v študentskem domu. In tudi jaz sem vedela, da bom enkrat študentka. Mami sem obljubila, da se odselim takoj, ko bom stara 18 let. Štiri leta kasneje…

Nisem marala hoditi v hribe. In ker smo večkrat hodili v hribe so me lahko prepričali, da grem gor samo, če je bila obljubljena jota ali miške. Jota je sicer vedno premagala vse. In še vedno rabim res dober razlog, da se spravim kamorkoli v hrib.

Na morju sem vsako poletje preživela vsaj dva meseca. Ponavadi smo se odpravili dan ali dva po koncu šole, z bratom pa sva se domov vrnila dan ali dva pred začetkom šole. Ponavadi nekaj odtenkov temnejša.

Enkrat me je pred obiskom frizerja (in s tem res mislim, dobesedno PRED, recimo pet minut) imelo, da bi pač imela kratke lase. Bilo je res vroče in iz salona sem odšla z nekaj centimetri dolgimi lasmi. Takrat sem ugotovila, da mi kratki lasje ne pašejo najbolj, ampak poletje je bilo pa še vedno veliko bolj sprejemljivo. Nikoli več nisem imela kratkih las, predvsem zaradi gospe, ki me zamenjala za fanta, kar sem ji resnično zamerila.

Kaj ste pa vi počeli, ko ste bili majhni? :)

287

Recimo, da je normalno, da enkrat v življenju začutiš potrebo po tem, da bi živel sam. In zadnje pol leta je bila ta potreba zame res vse večja, rasla je iz dneva v dan. In ob iskanju možnosti 'pobega' se je odprla stvar, za katero sem mislila, da ne bo dosegljiva še naslednjih pet let. In ja, stvar se dejansko začne premikati in kar naenkrat izbiraš umivalnik. Ta umivalnik, kolikor nesmiselno in čudno se sliši, zame predstavlja eno ogromno spremembo. En dan sem 22 letna študentka, praktično jutri (čez nekaj mesecev) bom diplomirana socialna delavka in takoj zatem bom nekje drugje kot doma. Ne daleč, pa vendar drugje. In tam bom, očitno, sama. In to me en dan resnično straši in naslednji dan resnično veseli. In ja, včasih sem neizmerno žalostna, ker dejansko nimam človeka, ki bi z mano želel deliti življenjski prostor. Nimam tiste druge polovice, ki bi me dopolnjevala in z mano delila stroške in jutranjo kavo. In dejansko nimam niti nobene druge osebe, ki bi pač ustrezala nekim osnovnim pogojem življenja z mano. In tukaj ne gre za finese, gre pač za čisto osnovne človeške zahteve. In čeprav bo pač mogoče sprva nenormalno težko sem se odločila, da je čas, da grem. Da popokam kufre in mačka in grem. In da mogoče pol leta živim od riža in doma pridelane zelenjave, ampak da pač grem. Ker itak v življenju pride moment, ko ti v glavo nekaj pihne in ugotoviš, da tam kjer si ni v redu. Da pač rabiš spremembo kraja, spremembo ljudi in spremembo življenja. In čeprav o tem eno leto sploh še nisem razmišljala razmišljam sedaj. In da mogoče nekaj časa ne bom imela niti za bencin do Ljubljane, ampak, ko bom imela, bo vredno. Vredno bo tega, da se zjutraj zbudim s pogledom na prelepe hribe, da se zbudim v tišini in brez navad, ki se me držijo zadnjih nekaj let. Popolnoma novo, popolnoma sveže in popolnoma to, kar rabim. Ampak kar naenkrat s tem pride milijon nekih vprašanj in odločitev, na katere nisi pripravljen, ker ne pričakuješ, da bodo prišle čez noč. In neverjetno strah me je, da mi ne bo uspelo, ampak sem pripravljena sprejeti tveganja, ki pridejo s takšnimi velikimi odločitvami. In strah me je, da se bom počutila osamljeno in strah me je, da bo temno in samotno. Ampak če bi pustila, da me je strah do konca življenja lahko za vedno ostanem tam, kjer sem. Torej grem. In grem sama. In čeprav bo težko, sem prepričana, da bo vredno. In grem, če me ljudje pri tem podpirajo ali pa mislijo, da mi ne bo uspelo.  

Lajkam / splohnelajkam

Tamara je bila tako prijazna, da mi je dala možnost, da tudi sama objavim pet stvari, ki jih imam rada in pet stvari, ki jih ne maram. In ker tega zares nikoli še nisem počela (ne-zares pa te stvari objavljam redno) sem bila seveda izredno hvaležna, za to priložnost :).

Pravila so naslednja. Pet stvari (ne konkretnih oseb in živali), ki jih imaš rad, in pet, ki jih ne maraš. Vsaka stvar naj bo besedna zveza s kratkim opisom. In na koncu bi mogla določit še dva blogerja, pa ju žal nisem.

In ne, sploh ni bilo lahko. Bilo je daleč od tega. Razmišljala sem kar nekaj dni. Glede na to, da imamo ljudje verjetno radi veliko stvari in ne maramo še več takih stvari, je dokaj logično, da se bo seznam spreminjal glede na dan in počutje. In še, če vas slučajno zanima, sem veliko lažje našla stvari, ki jih ne maram. Lahko bi dodala še kategorijo: absolutno ne maram in ne prenesem in še 'bruham, če vidim'. Ampak ker jih ni, je tu ta spodnji spisek.

(Ajda, razumemo, da rada pišeš. Zdaj pa nehaj nakladat.) 

Ajda ne mara…

Servisev za elektroniko. Nobenih. Za mobitel, za računalnik, za fotoaparate, za printerje, za televizorje, za strojčke za kavo in podobno. To pa zato, ker sem tam že redna stranka. In ker sem vse bolj brez živcev in brez denarja, ampak na srečo bolj brez živcev. Z elektroniko nimam sreče in crkuje mi vse, kar pač lahko crkne. In dovolj imam tega, da se večkrat vračam in tega, da rečejo en teden, potem pa je to dva. In zato, ker ne dobim nadomestnega računalnika, ki ga za delo na faksu redno rabim. In zato, ker ne povrnejo potnih stroškov. In zato, ker so prepričani, da je vedno potrebna samo posodobitev softvera. Če bi mi lahko crknil bi mi crknil še list papirja in HB svinčnik.

Velikih množic, ki se ne znajo brzdat. In ki v glavi nimajo posledic za svoja dejanja. In morda bo zvenelo ironično, glede na eno od mojih stvari, ki jih imam rada, ampak dejansko je med množicami velika razlika. Načeloma imam težave na masovkah, kjer se vrsti več koncertov, ki med sabo nimajo neke jake povezave. In tam, kjer so prisotni mlajši ljudje. Ker se pač mlajši manj zavedajo posledic tega, da rineš sem in tja, skakanja na vse strani, sedenja na tleh med koncerti. Ker pač mlajši nimajo slabih izkušenj z gužvami, eni jih pa imamo. Najmanj težav je na koncertih ene skupine, kamor pač dejansko pridejo ljudje, ki so prišli zaradi muske in ne zaradi alkohola in pičkic. (O, ja, napisala sem pičkice.)

Nakladanja o življenju. Laži, če je lažje za razumet. Ne maram, ko ljudje govorijo o svojem življenju in si polovico stvari očitno izmislijo, pa še vedno mislijo, da jim bom totalno verjela. Mene s tem ne očarate, ampak me popolnoma odbijete. So stvari, ki so realne in so tiste nerealne. In so stvari, ki se zgodijo in take, ki se pač ne dogajajo. Nehajte že enkrat olepšavat svoje življenje in se trudit, da bi izgledalo bolj zanimivo. Če pač ni pač ni. Sem ugotovila, da se tega več ali manj poslužujejo tipi v obupnem poskusu pecanja ženske. It. Does. Not. Work.

Tuc tuc muske. In še bolj od tega ne maram, da s tem ritmom ljudje uničujejo popolnoma normalne komade. Remiksi so stvar, ki bi v primeru, da bi obstajal 'bruham, če vidim' seznam, pristali tam. Rada imam, da ima glasba besedilo, ker bolj kot z glasbo samo, se vedno povezala z besedili glasbe. Aja, in pod tuc tuc musko spada techno, schranz, dub step in vse podobno. Pri housu sem bolj tako tako. Nisem najbolj prepričana.

Zdravnikov in njihovega črnobelega razmišljanja. In postopkov, ki pridejo z njimi. Kot človek z več kroničnimi boleznimi, ki je pri specialistih vsaj trikrat na leto, sem iz zdravnikov že praktično diplomirala. Poleg tega, da se je v največ primerih nemogoče sploh naročiti, ker jih pač ne dobiš, vsi zdravniki stvari vidijo črno belo. Če kadiš, boš umrl zaradi kajenja. Če te boli levi palec je to zaradi kajenja. Če imaš visok pritisk je to zato, ker si debel. Če si debel ni šans, da se ukvarjaš s športom. Če težko dihaš je to zato, ker si debel. Če si debel si nesrečen. Če si pod stresom si moraš najti fanta. (Dejansko sem to že slišala. Dermatolog.) Če imaš depresijo, bipolarno motnjo, shizofrenijo, anksioznost ali kakšno podobno težavo, spadaš v psihiatrično in rabiš zdravila. Veliko zdravil. Logično. Ker tako pač je.

In še stvari, ki jih ima Ajda rada…

(Slovenska) jezera. Zelo rada plavam in ko je vroče se pač moraš nekam vržt. In ker imam rahle osebne težave z morjem, ker je slano, je moja preferenca vedno jezero. Bohinjsko, če je le mogoče. Ker pridem ven, pa mi ni treba takoj pod tuš, ker sovražim občutek slane vode na mojem telesu. Pa še neverjetno srečo imamo Slovenci, ker jih imamo in ker so, vsaj zaenkrat, še primerna za kopanje.

Koncerti v množicah, ki se znajo obnašati. Tisti, ki jih komaj čakam in imam karte že nekaj mesecev vnaprej. Predvsem zaradi občutka, ki ga dobim, ko poslušam glasbo, ki sem jo prej nekaj let samo na youtubu. In občutka, ki ti ga koncert da ob vsakem naslednjem poslušanju glasbe. Koncerti spremenijo glasbo za vedno. V dobrem in slabem smislu. In če si v pravi družbi so res fantastični.

Pocukrana romantika. Čeprav ponavadi ne izgleda, sem dejansko ena tistih, ki bi se crkljala in držala za rokice in jedla večerjo ob svečkah in ob nedeljskih večerih gledala pocukrane romantične filme, sem točno taka. Zdi se mi, da je romantika ena takih stvari, ki jih življenje potrebuje, ker je vse preveč resno. Ampak pač romantiko se zganja z ljudmi, ki jih imamo radi in ni neka potrošna dobrina, ki bi se delila na tržnici.

Vožnja avtomobila. Kateregakoli in kadarkoli. Za kratek čas in na dolge razdalje. Rada vozim, v glavnem. In sem že razmišljala o karieri taksistke. Če je možnost, se bom javila, da vozim jaz in v primeru, da ne vozim, se bom na sovoznikovem sedežu vedno počutila malce nesigurno, če pa bom zadaj mi bo pa sploh grozno in povrh vsega še slabo.

Dobri filmi. To so filmi, ki jih pogledaš enkrat in ti jih ni treba nikoli več. Ker do konca življenja veš, da si jih gledal in veš, kaj si od njih odnesel. Ne tisti, ki jih pogledaš v petek zvečer, ko zunaj dežuje in se zjutraj ne spomniš več naslova. Tisti, ki jih pogledaš in takoj po tem, ko se končajo, greš na net in zguglaš režiserja in zguglaš vse igralce in zguglaš vse, kar se pač zguglati da o tem filmu. In potem potegneš dol še vse ostale filme tega režiserja in vseh igralcev, ki so se ti vtisnili v spomin. In potem najdeš še seznam filmov, ki naj ti bi bili všeč, če ti je bil všeč ta film. In potem govoriš vsem o njem in vsem rečeš, da ga morajo pogledat. In se potem še nekaj dni sprašuješ, what the fuck was that?

In to je to. In potem pridem do dela, kjer bi mogla dvema rečt, da naredita isto. In pridem do tega, da pač tega ne bom naredila, ker se mi ne zdi smiselno. Ker pač resnično berem premalo blogov, in se lahko vedno res samo ponavljam. Pa itak ne vem, če bodo ljudje želeli to delat. 

Jutro bo dišalo po krvi

Želim,
da me butneš ob steno,
držiš, da se ne morem premikati,
brcneš,
odbijaš od tal,
da se zadevam v strop,
zakotališ po hribu navzdol,
grizeš,
tepeš,
se izživljaš,
s kolenom zabijaš v trebuh,
boksaš direktno v srce.
Ne-
hočem.

In če po vsem tem še vedno diham...
Si bil prenežen.
Ampak, ko sem tvoja,
sem pa res tvoja.
Polomljena.
Navznoter in navzven.
A samo tvoja.

In ne pozabi pobrisati krvi.