Ženska sem

Če bo tole zvenelo šovinistično je že tako prav. Danes se počutim šovinistično. In če to reče ženska, potem je res hudo. Danes mi je hudo. In kot pesniki, tudi jaz težko pišem, če sem popolnoma srečna. In za en kratek trenutek sem imela občutek, da sem. Ampak sem se, tako kot že mnogokrat prej, ampak nazadnje lani enkrat, spet ujela v past.

Ženska sem. Tista tipična baba, ki mora dobiti samo eno prekleto rožo, pa je tvoja. Če me primeš za roko, se stopim. Žal mi je, da se hitro navežem in žal mi je, da vedno znova držim ta zid, držim in držim, pa mi že skoraj uspe... Potem pa pridem nekdo z eno ogromno kuglo in BUM. Zidu ni več. Občutek imam, da sploh nikoli ni obstajal. Ker, zakaj bi se pa branila, če itak vem, da sem glede ljubezni softič.

Kljub občasnim pomislekom, se imam za odgovorno osebo. Skrbim za to, da je v mojem avtu vedno dovolj bencina. Skrbim za to, da moj maček nikoli ni lačen več kot eno uro (ravno toliko, da skočim do trgovine). Vsake toliko zalijem moje rože. Da nimam praznega hladilnika, sem precej pripravljena delati vse, kar mi pride pod roke, čeprav nima niti najmanjše veze z mojimi željami in življenjskimi aspiracijami. Če že ne skrbim za to, da je moja trava vedno pokošena, pa skrbim za to, da spomnim koga, da jo naj pokosi. Že dve leti in pol živim sama. Imam se za zrelo in samostojno osebo. Ampak ko pa pride do ljubezni, sem pa en velik otrok.

Na tleh sem, še preden se ti začneš sklanjati. Sem tam, kjer ti nikoli ne boš. Sprejmem te takšnega, kot si, medtem, ko se ti še vedno ukvarjaš z mojimi napakami. Prilagajam se ti, čeprav vem, da nimaš ti nobene volje, da bi se prilagajal meni. Povem ti točno tako, kot čutim, ti pa se trudiš najti prave besede. In trpim jaz, medtem, ko je tebi vseeno. Vse me boli, medtem, ko se ti odločaš, koliko ti pomenim in koliko sem vredna. Spet sem jaz tista, ki nasrka. Ker sem pač ženska in ne znam nadzorovati svojih čustev. Histerična, neučakana, zatreskana. Z burnimi reakcijami.

Poslušam komplimente na svoj račun, ki naj bi me potolažili, ampak me spravljajo v smeh. Ker sem močna, ker mi uspe vse, kar si zastavim. Ker je lahko srečen tisti, ki me dobi. Ja, morda bi lahko bil. Pa očitno nisem vredna te sreče. Močna sem, ampak včasih enostavno želim, da se nekdo bori namesto mene in zame, ne, da sem na bojni liniji sama. In uspe mi vse, le moških ne znam obdržati ob sebi. Ker sem močna. Vse dokler sem sama. Ko sem v dvojini, ne znam biti. Izginem za prvim vogalom. Ker mi uspe vse, kar si zastavim, samo delitev postelje ne. Ker je lahko srečen tisti, ki me dobi, ane?

Ne vem, če je kdaj že kaj bolelo tako, kot to. In res ni čudno, da se bojim, da se bo nekaj končalo že preden se sploh začne.
Znova in znova in znova.