Putzfrau avec el diploma

Zadnja leta se veliko govori o tujini. Saj veste, to je tista dežela, v kateri so službe, visoke plače, veliki parki, same lepe stavbe, sonce, leto negovane žive meje in brezplačno parkiranje. To je tam, kjer ni koruptivnih politikov, dragih najemnin in življenjskih potrebščin, davkov ali kriminala. Ja, to je tujina. Tako pravijo. Tako so povedali. Ane?

Tujino imam zelo rada. Rada se učim o drugih kulturah, rada spoznavam ljudi z različnimi zgodbami in zgodovinami. Sem izredno upokojenski popotnik – najraje hodim v muzeje in jem lokalno hrano. Ampak v tem zapisu boste lahko začutili, da sem pristranska. Izredno rada se namreč – za razliko od drugih ljudi očitno – vračam domov. V življenju sem imela nekaj sreče (in kaj nekaj služb) in sem uspela videti precejšnji del Evrope. Videla sem boljše in slabše ureditve socialnega varstva, boljše in slabše razmere za delo, boljše in slabše urejena mestna središča, boljše in slabše avtoceste in na splošno boljše in slabše pogoje za življenje. Želim pa poudariti to, da nikoli nisem našla v eni državi vsega, kar bi si želela. Seveda, v naših glavah mora biti vse tako, kot je treba. Vse mora biti brezplačno, služba mora pasti v roke, krediti pa morajo biti odobreni en, dva, tri. Ne? Kakšni krediti vendar?

Tudi v Sloveniji, tako kot drugod po Evropi, ni vse popolno. In nočem utrujati z nacionalizmom – pozabimo za trenutek na to, kako radi imamo Slovenijo in da je to naš dom, kjer imamo družino in prijatelje… Sloveniji seveda manjka veliko. Lahko bi imeli bolj sposobne politike, lahko bi imeli šefe, ki bi bolj spoštovali pravice delavcev, lahko bi bolj pomagali mladim na poti do prve zaposlitve, lahko bi bolj varovali pokojnine… Vse to bi se LAHKO zgodilo in ja – moralo bi se. In nekako še vedno verjamem, da se bo. Pa vendar ima naša država več kot zadovoljiv sistem osnovnega in srednjega šolstva, relativno dobro višje in visoko šolstvo (ki je, mimogrede, zaenkrat še brezplačno!), naš sistem skrbi za starejše je med najboljšimi v Evropi, prav tako naš sistem starševskih zavarovanj, vrtcev, itd. In to ni bil poskus tega, da vam dokažem zakaj ostati v Sloveniji. To je bil samo prikaz tega, kar sem želela načeti prej – vsaka država ima svoje pluse in minuse. In verjeli ali ne, tudi Švica, Avstrija, Nemčija in Avstralija. Vsem pa je skupno eno – za uspeh moraš še vedno trdo delati. Služba ti ne bo nikjer padla v naročje.

Včasih je bila obljubljena dežela Slovenija. Mnogo družin in posameznikov je sem prišlo z enakim razlogom, kot je sedaj razlog tistih, ki se odločijo zapustiti Slovenijo. Želeli so službe in 'boljše življenje'. Verjamem, da je marsikdo to tudi dobil. Veliko pa jih še vedno predstavlja poceni delovno silo in upanje, da bo jutri dovolj, da preživijo še en dan. Slabo službo lahko z nekaj truda verjetno dobiš tudi tukaj. Čistiš z diplomo lahko tudi tukaj.

Mnogo ljudi je prepričanih, da ne podpiram tistih, ki želijo v tujino. Ni res. Podpiram ljudi, ki grejo v tujino iz pravih razlogov. Tudi jaz bi šla, če bi ga imela. Ne pa mi klobasat o tem, da greš v Španijo ali na Portugalsko po službo (ste 1.037.438. v čakalni vrsti) ali v Švico po višjo plačo (in garsonjero za jurja na mesec). Popolnoma razumem pa, da želiš poskusit, če ti bo drugje bolj všeč, če želiš pustiti vse za sabo, ker tvoje življenje ne gre v tisto smer, ki si si jo zamislil ali kaj podobnega. V tem primeru (verjetno) ne bom rekla nič. Ampak ne moreš pa pričakovat, da na meji ob predložitvi diplome talajo direktorske stolčke. 

Ne vem, ne razumem in ne znam

Edina stalnica v našem življenju so spremembe. Grozno, ane? Grozno, a po drugi strani izredno vznemirljivo. Življenja ne smeš preveč načrtovati. Vse bolj načrtuješ, vse bolj se ti tvoji načrti spreminjajo. Life gets in the way when you're busy making plans. Precej prepričana sem, da sem ta rek pred kratkim že uporabila na svojem blogu. Če sem ga se opravičujem. Če ga nisem se prav tako. Ker bi ga morala. To sem pred kratkim izkusila tudi na lastni koži. In naše življenje je najboljše takrat, ko imamo priložnost napake izkusiti na lastni koži. Zadnjih nekaj mesecev sem obremenjena z letom, ki prihaja. Ker po eni strani vem točno vse, kar se mora letos zgoditi in po drugi strani nimam pojma, kako se bo letošnje leto odvilo. Imela sem in imam ogromno načrtov, vendar se mi zdi, da bom bolj, kot življenje samo, v primeru, če se ne bodo odvili tako, kot sem jih planirala, razočarana jaz. Sama s sabo. In ne moje življenje. Ker moje življenje je načeloma popolnoma povprečno. Šolam se, delam, ukvarjam se s športom, občasno tudi kam grem, imam vzpone in padce. Torej, v življenju mi načeloma nič ne manjka. Vendar sem odločena, da bo to leto nekaj posebnega predvsem zato, ker je drugačno. Ker mi prvič po sedemnajstih letih rednega šolanja ni treba v šolo. Na faks. In zato sem prepričana, da bo letos vse drugače. In da bom letos lahko počela stvari, ki jih prej nikoli nisem mogla. Vendar se mi vsi plani počasi spreminjajo. Kot da jih nisem dovolj dobro premislila. Kot da premalo poslušam sebe, ki si po eni strani želi oddiha, po drugi strani pa si želi narediti čim več v čim krajšem času. Moj prvi plan za letos je bil maraton. Trenutno nisem prepričana, kako bo s tem, ker sem si v dveh mesecih uspela dvakrat zviti gleženj (življenje se zgodi, pa to). In po eni strani poslušam ljudi, ki me prepričujejo, da je vse v moji glavi in da se itak da vse, kar si zamisliš. Na drugi strani pa so ljudje, ki so navajeni tega, da pač kdaj ne gre in da je treba odnehati takrat, ko je še zdravo. In jaz ne vem, kje sem tukaj vmes. Ne vem h kateri skupini pripadam in koga za vraga naj poslušam, če sebe ne slišim. Sledi svojemu občutku, pravijo, pa vseeno se kdaj zgodi, da se enostavno ne slišimo. Tisti, ki moje besede berete že dalj časa, ali me dobro poznate, veste, da sem izredno ambivalentna oseba. Moja čustva, moje počutje in moje življenje vztrajno niha. Če sem lahko en dan izredno zadovoljna s svojim življenjem in točno vem kaj želim, kdaj želim in kako želim, sem lahko naslednji dan že popolnoma na tleh, ne vem več, kaj se dogaja in se trudim in trudim ostati nad površjem, pa večkrat zlezem dol. In točno tako se počutim trenutno. Diham in diham in diham in potem vsake toliko požrem vodo in spet potrebujem nekaj časa, da pridem tja, kjer sem bila prej. In če sem pred kratkim še pisala o tem, kako razumem in kako vem in kako znam, potem sedaj pišem o tem, kako ne vem in kako ne razumem in kako ne znam več. In ne glede na to, da sebe očitno dobro poznam in se zavedam teh vzponov in padcev in se zavedam prehodov iz enega v drugega, me še vedno popolnoma prestrašijo. Morala bi začeti s pisanjem magistrske naloge. Morala bi. Že zdavnaj. Ker se zavedam tega, da absolvent v resnici traja en mesec. Tisti mesec, ko se konec leta spomniš, da bi moral z magistrsko začeti že oktobra, pa si v bistvu maja ali junija. Morala bi. Pa nimam energije. Ne znam več kombinirati službe, prostega časa in tiste pol ure na dan, ki mi še ostane, ko bi dejansko lahko kaj naredila. In medtem, ko eni očitno znajo kombinirati ljubezen, pa poroke, pa službe pa otroke, jaz ne znam začeti pisati ene preklete magistrske naloge, ki bi mi morala po moje praktično past z rokava. Če rahlo zadiham(o)… Jesen je čas sprememb. Jesen je čas novih začetkov, ki pa se jih, kot tipičen predstavnik živčkov, bojim. In jeseni tipično ne maram. In rabim nekaj dni, pod kovtrom, da premislim svoje življenje in svoje odločitve in svoje načrte. Ki se mi podirajo eden za drugim. In medtem, ko Tamara piše o tem, da jeseni ne bo 'in', se jaz sekiram, da me jeseni sploh ne bo. Da se bom, namesto s šalco čaja na kavču, v hribih, ali v otroških spominih, skrivala v postelji, pod odejo, z gospodom Mačkom, ki razume, kako je to, ko ne veš več kako naprej. Ker mu pač ni treba naprej. Ker je maček. Jaz pa sem človek, ki mora. (Konec smiljenja sami sebi.) 

Tudi dopust ni več to, kar je včasih bil.

V osnovni šoli sem šla vsako poletje na morje. Z bratom sva šla takoj po koncu šole in ponavadi ostala vse do dneva pred začetkom. Vsako leto sem se domov vračala tako rjava, da me je bilo težko prepoznati. Te počitnice so še vedno moji najljubši spomini iz otroštva. Najtežja stvar med poletjem je bil večerni odhod v posteljo. 

V srednji šoli sem začela delati. Poletja so se nenadoma začela krajšati. (Skoraj prepričana sem, da moji popravci niso imeli ničesar s tem.) Kar naenkrat je bil september. Vsako leto sem čakala na odhod na faks, ker sem vedela, da me tisto leto čakajo najdaljše počitnice mojega življenja. (Naj omenim, da to sploh ni res. Prav vsako leto na faksu sem imela daljše počitnice. Vendar to ni smisel današnjega zapisa.) Vsako poletje od 15 leta naprej sem preživela za šankom, za pisalno mizo ali za blagajno (...ali, povedano drugače, v službi). Na morju sem bila vse manj, eno poletje v srednji šoli sem ga celo izpustila. Med faksom pa je časa za počitnice preprosto zmanjkalo. Vsak evro je bil bolj pomemben od odhoda na morje. Morje bo že počakalo, ane? 

Ne. Ne bo. Ker tvoje življenje ne bo.

Kar naenkrat v življenju počitnice postanejo dopust. In dopust postane izjema. Ena od redkosti, ki si jih ljudje enostavno ne znamo več privoščiti. Kot na primer čas za branje knjige. Dobri čevlji. Ali pa sankanje. Ker smo enostavno preveč zaposleni s tem, kaj vse lahko naredimo in kaj vse še mora biti narejeno. Da pozabimo nase in na to, da telo poleg 'fizičnega počitka', potrebuje tudi mentalnega. Čas, ki si ga vzamemo zase. Ni nujno, da smo sami; nujno je samo, da z glavo nismo tam, kjer smo vsak dan. 

Po naravi sem deloholik. Navajena sem, da sem stalno na nogah in da nekaj pospravljam, nekaj delam. Nekaj prelagam, brišem, premetavam in glancam. In ne glede na to, kako dobra lastnost je to, da se redko znam dejansko usesti in dati mir, je to neznansko nevarno za naše psihično zdravje. Prejšnji mesec sem si zvila gleženj. In moje življenje se ni spremenilo. Vse je potekalo tako, kot je prej. Vsi so mi rekli, da moram počivat, jaz pa enostavno ne vem več, kako počivati. A ni to tragično? Da pri triindvajsetih letih pozabiš počivat. Enostavno ne veš, kako se ustaviti. Letos sem bila na dopustu celih 10 dni, pa še to je bil dopust dejansko samo prve štiri. Ker vem, da so bili to edini štirje dnevi letos, ko sem se odklopila, kakor se pač odklopiti da. Na žalost moji plani o odhodu na Irsko letos niso prišli do stanja realizacije. Prav tako tisti o septembrskem morju. Trenutno v moji glavi že propadajo plani o decembrskem Salzburgu, ki sem si ga pred kratkim močno zaželela. Samo šla bi nekam. Vanderluster v moji glavi bi šel na dopust. Na morje. Na tuje. Pošljite me nekam, za boga. 

Ker morja ne bo, prav tako Irske ne, Salzburg se počasi oddaljuje... Imam pa mentalno frej teden. Ta teden me boli kurac. Verjetno igra veliko vlogo v tem tednu tudi moj ponovno zvit gleženj, zaradi katerega sem se pač morala malo ustaviti. In tokrat mi je to tudi delno uspelo. Po cele dneve (po službi seveda) popoldan spim, jem in sedim. Ne vem, kdaj sem nazadnje tako veliko sedela in delala nič. Morda pa me piči, pa nadaljujem tako v nedogled. (Ne, vem, da me ne bo.) Pa se še vseeno, čeprav morda dajem občutek, da se ne, močno sekiram. Razmišljam, kaj vse bi lahko naredila v tem času. Naši možgani pač delujejo na čuden način. Naslednji teden začnem s pisanjem magistrske. Do naslednjega tedna pa sedim. Ta vikend imam prvi prosti vikend po devetem avgustu (ja, prav ste prebrali). In nameravam uživati na polno. Ne vem, kdaj me spet čaka dopust. Vem pa, da me čaka maja ali junija. Takrat pa grem. Za en mesec. Na mentalni dopust, ki prav gotovo ne bo fizičen dopust. 

Morje pa še vedno čaka...