Zabranjeno pušenje

Sprehod do avtobusne postaje. Čakanje na avtobus. Prestop iz enega na drug avtobus. Prihod na faks. Kava. Pavza. Pavza. Pavza. Odhod nazaj na avtobus. Prestop iz enega na drug avtobus. Sprehod do doma. Čakanje na fitnes. Sedenje po fitnesu. Sprehod po okolici. Mogoče še kakšna kava. In tako naprej. Vsak dan. Govorim seveda o kajenju. Danes mineva točno en teden odkar sem ugasnila zadnji cigaret. No, v bistvu je osem dni, čeprav je bil dan d prejšnjo sredo. In mogoče postaja lažje, ampak se hitro poslabša. Na vsaki kavi me prime, vedno ko čakam na avtobus, vsako jutro. Po vsakem obroku.. Zdi se mi, da samo še spim in sedim v svoji sobi. Včasih ležim v svoji sobi. In jem. Ogromno. Občutek imam, da sem v enem tednu dobila nazaj vseh dvesto kil, ki sem jih uspela izgubit v enem letu. Vse, samo, da ne hodim preveč v družbo. Žal mi je za vse zavrnitve za kavo, ampak resnično kofetkanje izgubi ves čar. Sedim lahko tudi kje drugje. Kava je še vedno kava, ampak zdi se mi, da jo lahko pijem tudi doma. Načeloma je prvi dan lahko, potem postane težko. Ker prvi dan si še 'totalno notr' in prepričan, da je to popolnoma lahko. Priznam, da sem po naravi jokica. Resnično. Ampak taka jokica, kot sem bila pa zadnji teden pa ne vem, če sem že kdaj bila. In kdor me je videl ne vem, če bo kdaj lahko izbrisal to sliko iz svoje glave, ker pač ni bilo lepo. In upam, da bomo počasi vsi, vključno z mano, to pozabili. Ampak resno, to je prekleto težko in mislim, da kdorkoli reče, da je popolnoma lahko ne ve točno, kaj se dejansko dogaja in zadeve morda še ni dojel. Ne vem, res ne vem. Moje celo življenje, od gimnazije naprej je bilo prepleteno s kajenjem. Vse sem načrtovala kot kadilec, vsakodnevne obveznosti sem prilagajala temu in družila sem se pretežno s kadilci. In zdaj? Še vedno sem med kadilci, z izjemo mene. In občutek je grozen. In za vse tiste, ki jih zanima, zakaj to počnem. To počnem zato, ker je moje telo vse manj zdravo. Lahko ste veseli vsi tisti, ki se vam ni treba ubadati z boleznimi, ki jih vse to samo še poslabša. In tudi če jih ne, ti vsi zdravniki vtepejo v glavo, da tako pač je. Vse, kar je narobe z zdravjem, je samo zato, ker si kadilec. Če ti izpadajo lasje, je to zato, ker kadiš. Če dobiš po koži vijolično zelene izpuščaje je to zato, ker kadiš. In če ti iz glave rastejo rogovi? »Bo treba prenehati kaditi.« Ja, seveda. Noben obisk pri zdravniku ni več samo obisk in vsakega obiska znova se bojim in se nanj pripravljam, ker vedno dočakam te besede, čeprav dejansko ni s tem nikakršne povezave. In sem med ljudmi, ki smo pri zdravnikih povprečno enkrat na mesec. In ne, dokler ne doživiš ne veš. Kajenje med zdravniki je tako osovraženo, kot serijski morilci v naši družbi. Pa tudi vsak prehlad traja 10 dni dalj. Pa denar. Ne bom rekla, da sem po naravi bogata, ampak sto eurov na mesec si že nekaj časa ne morem več privoščiti. In če si jih lahko ti, super. Daj. Jaz fizično ne morem. In na splošno, če še niste opazili, smo kadilci pač zasovraženi. Uničujemo zrak, uničujemo ozon, uničujemo življenja ubogih, groznih pasivnih kadilcev, ki se pač ne morejo umakniti in jezni smo na vse na svetu. Moram reči, da me je tole pisanje kar ujeznilo. In najhujše pri tem je to, da sem jaz sedaj nekadilec, ki je lahko jezen na kadilce. No, I choose not to be. In za vse tiste, ki mislite, da mi ne bo uspelo. Mogoče mi pa ne bo, pa kaj potem? Mogoče mi bo in potem bo super. Ampak že to, da poskušam je nekaj. In mislim, da sem si v glavo vbila mentaliteto za to, da bom uspela. Prosim vas samo, da me ne spominjate na to, da se trudim za brezveze in da sem neumna, ker poskušam nemogoče in da tega niste pričakovali od mene in da vidite kako hudo mi je. Ni vam treba gledati.

Mind the gap

Love hate realtionship is a complicated relationship in which there are always two sides. The first side is the common attraction and love for one another. The second is the "hate" which is actually an attraction so strong that our human heart can sustain, it is based mostly in fear. Exactly. London. (Na tej točki opozarjam, da je zapis ekstremno nerazumljiv in je le skupek raznih misli, ki so me obletavale prejšnji teden.) Torej, London. Je ljubezen…, dolgoletna. In čeprav glede bi glede na moje izkušnje ljudje mislili, da bo ljubezen izginila…. Še vedno ni. In mislim, da nikoli ne bo. Je pa res, da je ljubezen do Anglije vse močnejša. Z vsakim izdihom, z vsakim vdihom. Z vsako sekundo, z vsako minuto, z vsako uro, vsakim dnem, vsakim tednom, mesecem in letom. In mogoče zato tudi izginja ljubezen do Londona, povečuje pa se tista do vsega okoli. London je božansko mesto. Ampak obrobje.. Nekaj najlepšega, kar lahko vidijo človeške oči. Ampak tale vpis je namenjen Londonu. Londončanom. Oziroma ne, tujcem, ki živijo v Londonu. V Londonu ni Londončanov. S tem ne mislim samo belih prebivalcev, ampak prebivalcev vseh ras, ki so rojeni v Londonu, da ne bo pomote. No, Angležev bi raje rekla. Angležev v Londonu ni. In tisti, ki Londončani so, kolikor jih pač je, delajo na obrobju. Tujci delajo v centru. Če misliš, da boš na informacijah dobil informacije se motiš. Angleži so v finančnem »distriktu«. In tam tečejo. Mogoče kdaj pa kdaj sicer kaj pojejo, ampak nisem čisto prepričana. Tečejo vsak dan. Tečejo ob vseh časih. Tečejo stari, tečejo mladi, tečejo težki, tečejo lahki. Največ jih teče med malico. Ko Slovenčki sedimo v restavracijah in jemo malico, med MALICO, oni tečejo. Med poslovnimi stavbami, v podhodih, po mostovih. V dežju, v soncu (no, ta vremenska razmera je redka) in v vetru. Veljajo za vljudne ljudi. S strankami so prijazni, lepo te pozdravijo, zelo radi se zahvaljujejo, te sprašujejo iz kje si.. In mislila sem, da se njihova prijaznost nikoli ne konča. A se. Vsak večer ob kozarčku piva. Pf, izpuhti. Spremenijo se v razuzdane, nesramne in predrzne ljudi. Ampak tudi to jim oprostim. Recimo. Je pa res, da se jih je takrat bolje izogibati, pri tem pa paziti, da v glavo ne prileti steklenica piva. Prazna seveda, pivo je božja pijača. Poleg teka in pitja počnejo še marsikaj. Berejo (punce večinoma 50 shades of grey), poslušajo glasbo (večinoma ipod) in tipkajo na telefone. Seveda na iphone. Imajo ogromno trgovin. A še vedno se dekletom uspe obleči tako, da niso niti za povohat, kaj šele za dvakrat pogledat. Očitno fantov ne oblačijo dekleta, ampak si pomagajo sami. Ker tipčki.. So za dol past. Kava je draga in večinoma prebavljiva, ampak sem Starbucks že pozabila. No, razen salmon beagla s cream cheesom. Ampak Costa coffe, to pa je kava. In še malce cenejša. Ampak zunaj je samo nekaj miz. Ponekod jih sploh ni. Londončani ne sedijo pred lokali, ampak se skrivajo v notranjosti. Taprav Sloven'c ne bi zdržal v angleškem pubu. Alkohol prenehajo točiti ob enajstih, najkasneje ob polnoči. Ponavadi se po tem družijo pred bari in spet smo pri nesramnosti, predrznosti in razbijanju kozarcev. Pizza ni pizza. Iščite znak stone-baked in mogoče boste imeli srečo, da ne bo debela pol metra in da ne bodo imeli samo štirih ali petih vrst. Ampak Londončani hočejo pomagati, če le znajo. Večinoma ne znajo, ampak recimo, da misel šteje. Ne gledajo grdo, navajeni so vsega čudnega, drugačnega, različnega. Imajo službe, čeprav z njimi mogoče niso zadovoljni. Vozijo po levi strani ulice in to me živcira. Ker se mi pač zdi, da tisti napisi na cesti: look right, look left, pač ne učinkujejo. Semaforji so čudni. Včasih jih za pešče pač ni. Košev za smeti nimajo. Včasih jih najdeš in ko jih, jih izkoristi in izprazni torbico. Zato je mesto umazano. Turistov je ogromno, ampak če si eden od njih te to ne sme motiti. Mene Italijani še vedno. Ampak London je res lep. Dokler ne zajebeš poti do pravega Abbey Roada in se odpelješ na napačen konec in napačno cesto. In če nimaš marele. In če nimaš tople jakne. In če te ne bolijo noge. In če se ne zbujaš trikrat na noč v hostlu. Potem je zelo zelo fajn. Ampak Cambridge… Uh, to je pa že druga zgodba :)