Naj najprej
pometem pred svojim pragom. Priznam, velikokrat uporabljam besedo 'sovražim'.
Je težka beseda. Uporabim jo, ko želim težo tega, da mi gre nekaj na živce, še
povečati. Resnično, resnično, resnično mi gre nekaj na živce. Razpizdi me. Tepe
se z mojo eksistenco. Sovražim na primer naduvane natakarje. Sovražim besedo
nosečka. Sovražim prevzemanje ameriških praznikov. Sovražim to, da na
študentski bon ne dobiš več sladice. Sovražim, ko na radiu rečejo, da je komad,
ki se vrti že tri mesece, nov. Sovražim, da je nekaj tako, ker je pač vedno
bilo. Sovražim to, da Slovenci ne znamo uporabljati slovenščine in se ne
zavedamo kako pomembno je, da se ohranja materni jezik. Sovražim slovensko
ignoranco. Sovražim, ko ljudje pišejo po knjigah, ki niso njihova last.
Sovražim, ko mi crkne ena od slušalk. In za konec, sovražim (slovensko)
obešanje na zgodovino in pretekle dogodke. To so stvari, ki jih sovražim. Zdaj,
ko je pometeno, se lahko osredotočim na sovraštvo, o katerem bom pisala.
Sovraštvo, ki presega vse našteto. Sovraštvo, ki ni pogojeno z določenim
trenutkom.
Za primer
bom opisala svoje sovraštvo do naduvanih natakarjev. Ne maram, če se natakarji
do mene obnašajo, kot, da sem jim pokvarila dan, ker sem se usedla za mizo v
lokalu, kjer so zaposleni. Ne maram tega, da me ne poslušajo, ne upoštevajo
mojih želja in ne postrežejo v času, ki se mi zdi primeren. Ne maram, da so
arogantni in ne maram, da se o meni s svojimi sodelavci pogovarjajo nekaj
metrov stran od mene. Vseeno mi je, kam grejo natakarji po svoji službi. Vseeno
mi je, kje so ti natakarji bili pred začetkom njihove izmene. Vseeno mi je, s
kom se poročijo. Vseeno mi je, s koliko osebami seksajo, s kakšnimi osebami
seksajo in ali sploh seksajo. Vseeno mi je, v kakšen avto se vsedejo. Vseeno mi
je, koliko otrok imajo, koliko posvojenih otrok imajo in ali jih sploh imajo.
Vseeno mi je, iz kje prihajajo. Vseeno mi je, ali imajo slovenski potni in
krstni list. Vseeno mi je, ali je slovenščina njihov materni jezik. Vseeno mi
je, kakšne veroizpovedi so. Moti pa me, če svojega poklica ne opravljajo
primerno.
Razočarana
sem. Resnično sem razočarana nad dejanji, ki jih izvajajo moji sodržavljani in
sem jim priča v zadnjem letu. Ne znam opisati, kako hudo mi je, ko berem,
poslušam in vidim sovraštvo, ki ga v sebi gojijo ljudje okoli mene. Dovolj imam
tega, da držim jezik za zobmi samo za to, da v javnosti ne izzovem prepira.
Dovolj imam tega, da si ne upam zagovarjati lastnega mnenja pred družinskim
članom, ki goji sovraštvo do soljudi. Dovolj imam ksenofobije. Ker ksenofobija,
ki sem ji priča v zadnjem letu presega vse meje sovraštva, ki sem ga vajena.
V moji
družini se do mojega vstopa na fakulteto nikoli ni govorilo o tem, kaj je prava
družina. Imela sem mamo in očeta in nikoli mi ni bilo rečeno, da je to tisto,
kar je nujno za moj obstoj. Bila sem zadovoljna s tem, kakšno družino imam in o
drugačni se ni govorilo. Pa ne zato, ker se ne bi smelo, ampak za to, ker
pogovor ni nanesel na to temo. Moja starša sta se pri mojih štirinajstih letih
ločila. Ločitev staršev sem sprejela slabše, kot sem mislila v tistem trenutku,
ampak danes je vse v redu. Razumem, da se je to zgodilo in zakaj se je to
zgodilo. Poznam družine, v katerih se starši niso ločili. Poznam družine, v
katerih so se starši ločili. Poznam družine z enim staršem, zaradi smrti
drugega starša in poznam družine brez bioloških staršev. Poznam družine z enim
staršem zaradi samovoljne odsotnosti drugega starša. In poznam tudi otroke teh
družin. Razen tega, da smo hodili na različne šole, se gibali v različnih
okoljih in imeli različne zvezke za matematiko in fiziko, med nami ni razlik.
So dobri ljudje in so slabi ljudje, a to, glede na moje izkušnje, ni bilo in
nikoli ne bo pogojeno s tem, iz kako sestavljene družine posamezniki prihajajo.
Imela sem srečo, da sem se družila z
otroci, ki so bili različnih veroizpovedi in s tistimi, ki niso nikoli stopili
v cerkev. Imela sem srečo, da sem se družila s tistimi, ki so imeli nove
učbenike in s tistimi, ki so imeli učbenike iz učbeniškega sklada. Imela sem srečo,
da sem raznolikost spoznala že zgodaj, ampak se z njo nikoli nisem pretirano
ukvarjala. Če si bil prijazen do mene, sem bila prijazna do tebe. Poudariti
želim, da moja družina in mnenje mojih staršev, nikoli ni imelo prevladujočega
vpliva na moje mnenje. Resnici na ljubo, mnenja svojih staršev o teh temah,
takrat sploh nisem poznala. Svoje mnenje sem si ustvarila sama. Moja družina ni
imela nikoli ničesar proti verskih praznikom, na primer, pa jih jaz osebno
nikoli nisem marala. Ena od mojih sorodnic ne more preboleti komunizma, Tita in
SDja in voli Janšo, pa to nikoli ni vplivalo na moje mnenje do teh obdobij in
teh ljudi (razen na moje mnenje do nje – to je druga zgodba).
Povedati
želim, da sicer mnenje tvoje družine seveda lahko vpliva na tvoje prvo
zaznavanje, ne sme pa družina dovoliti, da to mnenje zapiše v kamen. Družina
mora biti varen kraj, kjer mnenje oblikuješ sam. To, kar vpliva na tvoje mnenje
mora biti posledica tvojih zaznav, znanja in izkušenj. In pri meni je na srečo
vedno bilo tako. Če ne maram katolika, to izhaja iz njegovega karakterja in ne
iz njegove vere. Če me moti terorizem in se ga bojim, to ne pomeni, da me moti
islam. Če mojo prateto motijo
homoseksualci, to ne pomeni, da morajo motiti mene. Družina in tradicija je
nekaj, na kar lahko vplivamo. Samo za to, ker je tako vedno bilo, ni treba, da
vedno je.
Ali si res
želimo, da se ženske nehamo izobraževati in ostanemo za štedilnikom? Ali si
želimo, da otroke, ki so rojeni izven zakonske zveze, stigmatiziramo in
izključujemo iz družbe? Ali si želimo, da črnci sedijo v zadnjem delu
avtobusov? Si spet želimo državljanskih vojn na podlagi verske opredelitve? Si
želimo polivanja vročega olja, kmečkih uporov in kanalizacije na ulici? A
razumete kaj želim povedati? Zakaj rinemo nazaj, ko pa imamo odlično možnost,
da gremo naprej?
Sovraštvo
izvira iz ignorance (ignoránca -e ž (ȃ) ekspr. nevednost, omejenost), kar pomeni, po
domače, da tega v tistem trenutku nismo razumeli oziroma nismo poznali. Zdaj
razumemo. Po zaslugi biologije razumemo, da po vseh teče rdeča kri. Po zaslugi
ogromno raziskav iz različnih področij vemo, da je odraščanje v različnih
okoliščinah odvisno od ljubezni in vzgoje, ki jo prejmemo in ne od spola
staršev. Vemo, da smo vsi ljudje, ne glede na naš izvor, sposobni doseči vse.
Zakaj je potem tako težko razumeti, da ljudje bežijo iz vojnih območij in si
želijo samo miru? Zakaj je tako težko razumeti, da se hočeta dve osebi poročiti
in da njuna spolna usmerjenost ne sme
vplivati na njuno možnost poroke? Zakaj je tako težko razumeti, da imata dva
očeta enako možnost, da otroka vzgojita enako dobro ali enako močno zajebeta (!!!),
kot oče in mati. Zakaj je tako težko razumeti, da je čas, da prenehamo
sovražiti in začnemo spremejati? Zakaj si jemljemo pravico, da odločamo o
življenjih ljudi, ki na naša lastna življenja sploh nimajo vpliva?
Slabo mi je. Slabo mi je zato, ker moram dvigniti svojo rit, da grem na
volišče in odločati o tem, da se bo lahko človek, ki ga ta trenutek sploh ne
poznam, poročil z osebo, ki jo ljubi. Jaz, ki trenutno sploh ne vem, kaj točno
ljubezen pomeni, moram odločati o življenju neznanca, ki pripada manjšini. Moje
mnenje, ki je izoblikovano na podlagi dobrih štiriindvajsetih let izkušenj
vpliva na ljubezensko življenje druge osebe. Prav tako na to vpliva mnenje
ljudi, ki so pred nekaj minutami zapustili lokalno cerkev s svežimi vtisi
mnenja osebe, ki ve še manj o ljubezni, kot jaz sama. Ne želim si živeti v
državi, kjer ustavno sodišče omogoča, da večina odloča o osebnih odločitvah
manjšine. Odločamo o osnovnih človekovih pravicah in ne o privilegijih.
Odločamo o nečem, kar bi moralo biti samoumevno. Ne morem (in trenutno ne smem)
vplivati na to, kako se danes odločite in kako ste se odločili (ker bo verjetno
tale zapis ugledal luč sveta po rezultatih), želim pa si naslednje..
Želim si, da bi ljudje nehali sovražiti in začeli sprejemati. Želim si,
da bi ljudje postali empatični. Želim si, da bi ljudje vsake toliko vsaj z
mislimi obuli čevlje drugih. Želim si, da bi se ljudje izobraževali in na
podlagi znanja sami oblikovali mnenja. In na koncu vsega, ker naj bi šlo za
otroke, si želim, da bi svoje otroke lahko vzgajala v družbi in državi, kjer bi
namesto sovraštva vladala ljubezen, ne glede na to, s katero osebo jih bom
vzgajala (ali, če jih bom vzgajala sama). In zadovoljna bom, če bodo moji
otroci sovražili samo ponedeljke in ljubljansko meglo.
