Samskost je postala pravi fenomen – je način življenja. V
prostem času rada kolesarim, berem knjige in sem samska. Forever alone. Samske
ženske po tridesetem. Samske in uspešne – kariero postavile pred željo po
družini in menjanje plenic. Ker pač uspešen in mama ne smeš in ne moreš biti
naenkrat. In ne glede na to, ali to želimo, ali ne, je 'zakonski stan' postal
eden izmed ključnih osebnostnih lastnosti. Sara je stara 30 let, dela kot
frizerka in je samska. Pa mačka ima. Ja, mačka. (Le kako se ji to zdi pametno,
moški imajo seveda raje pse!)
Zadnjih pet let svojega življenja sem bila samska. To je
postalo del moje identitete. Zafrkavala sem se sama iz sebe, smejala sem se
temu, da bom pač večno samska. (Bili so večeri, ko sem se tudi pošteno jokala,
ampak ti so bili na srečo redki.) Prijatelji so me jemali za samsko, družba me
je jemala za samsko. Večkrat sem se pošalila (in se še vedno), da me pa doma ne
čaka družina in fant, ampak 'samo' maček. In ja, navadila sem se na to,
sprejela sem to vlogo. Ponotranjila sem to vlogo in v njej sem se počutila
udobno. Celo ponosna sem bila, da mi poleg štirinožne pošasti ni treba gledati
na nikogar drugega, ni se mi bilo potrebno prilagajati, vozila sem svoj tempo
življenja. Ker živim sama je bilo vse to dokaj enostavno. Ustvarila sem si
rutine, v katerih sem prisostvovala sama, dneve sem si prilagodila tako, da je
bilo zadoščeno meni in družbeno določenim standardom za socializacijo. Vsake
toliko sem šla na kakšno kavo, za vikend sem pospravljala, večino popoldanskega
časa sem prebila na fitnesu. Skrbela sem zase in si gradila kariero – kot se to
za samske ženske v prvi polovici dvajsetih spodobi. Vsake toliko sem slišala kakšno pikro
o svoji samskosti, česar pa se tudi sčasoma navadiš. Moški te začnejo gledati
vse bolj kot plenilca, ki čaka, da bo ujel njihovo spermo, poročeni in vezani
pa te pomilujejo in ti obljubljajo, da boš tudi ti enkrat »srečen, kot oni«,
ker kdo pa si ne bi želel njihove sreče – morda nimajo službe, avta in
stanovanja, imajo pa 'svojo drugo polovico'. In kolo.
Po naključju in popolnoma nepričakovano (vam še niso
povedali, da ljubezen svojega življenja spoznaš, ko to najmanj pričakuješ?) sem
pred kratim zapustila samski stan in se pridružila tistim s psom. Tistim, ki
vprašajo, če lahko pride še ON. Tistim, ki na plane odgovorijo takoj, ko
vprašajo kakšne načrte ima ON. Tiste, ki grejo na dopust skupaj z NJIM. Tiste,
ki imajo na telefonu petnajsttisoč selfijev z NJIM. In če se sprašujete, kako
je s prilagoditvami, vam lahko takoj povem, da sem popolnoma neprilagojena. Ker
jaz pač ne znam biti v zvezi. Kot zgubljen cucek sprašujem po nasvetih, z očmi
iščem pomoč pri znancih in neznancih in se vsake toliko vprašam kakšno
neumnost, kot na primer: »Kaj pa jejo?«, NJEMU pa postavljam še bolj neumna
vprašanja, na primer: »Aja, to si mislil skupaj?« Ja ja, lahko, lahko. Pojdiva
skupaj, glejva skupaj, narediva skupaj. Besede skupaj že dolgo ni bilo v mojem
slovarju in imam težave s prilagajanjem, ampak to več ali manj zato, ker sem že
na splošno bolj neprilagojene sorte. Preselila sem se iz svojega planeta na
NAJINEGA. Iščem skupne avtoceste, ampak velikokrat še vedno pristanem na
kakšnem zakotnem makadamu. Ups, pristaneva. Pristaneva na kakšnem skupnem
makadamu.
Če ste morda dobili napačen prvi vtis – srečna sem. Navkljub
vsem težavam, vsem luknjam na poti in vsem trenutkom, ko sem se želela skriti
in nikoli več prikazati, sem smotana kot še nisem bila. Pet let je dolga
doba. Dolga doba od zmedene mlade študentke, ki ne ve točno kaj želi od sebe in
od zveze in si ne dovoli napak, do kakortoliko odgovorne odrasle babe, ki dela
napake in jih sprejme – pri sebi in pri njem. Moja identiteta se je premaknila,
ni pa se spremenila in verjetno bo dolgo trajalo, preden bom samo sebe dojela v
pravem predalčku. Še vedno se smejim vsem vicem na račun samskih, kot da sem
del te subkulture. Še vedno rada povem, da je edina oseba, za katero moram
skrbeti, moj maček. Je pa razlika v tem, da zdaj zame skrbi še nekdo drug.
Skupaj z mojo novo identiteto osebe v zvezi pa so prišli novi zahtevki družbe,
ki želijo, da čimprej naredim trinajst otrok, uredim skupno stanovanje in se
poročim. Družbi je dolgčas, poroke in otroci se pač morajo dogajati. Meni na
srečo še ni dolgčas. Počasi in vztrajno. S čim več ljubezni.
