Sladka kot med

V nedeljo sredi noči sem sedela na mestu, ki me je vrnilo nazaj v čas. Smejala sem se temu, da sem spet tam in s prijateljico obujala spomine na ta kraj in na vse, kar naju z njim povezuje. Zaradi tega, ker sem zdaj odrasla in odgovorna oseba (prosim, da to besedno zvezo iz moje strani vedno jemljete s kančkom sarkazma), ne bom šla v podrobnosti, ker niso primerne za javno objavo. Recimo samo, da sem bila po sedmih letih faksa, nekaj zamenjanih službah, diplomi in magisteriju, spet tam, kjer prej. Kot da se ne bi nič zgodilo. V enaki družbi, z enakim namenom. Smejali sva se temu, da se, čeprav se je spremenilo vse, še vedno ni spremenilo nič. Jaz se definitivno nisem. Včerajšnji dogodek me je spomnil na najlepša leta mojega življenja. Ne, nisem stara, še zdaleč ne. Še blizu nisem srednjim letom, pa imam vseeno občutek, da ne more biti več tako lepo, kot je bilo. Imela sem srečo. Imela sem srečo, da sem imela najboljša najstniška in dvajseta leta, ki si jih ljudje lahko predstavljajo. Ne bom rekla, da je moja mladost in način, kako sem jo preživela, pravilna. Razumem, da lahko ta leta preživiš popolnoma drugače, pa še vedno odrasteš v človeka, ki razume življenje. Ampak zdi se mi, da so bila leta moje srednje šole in mojega faksa nekaj tako fantastičnega, da bi si želela, da bi jih doživeli vsi. V teh letih sem doživela največ bolečine, največ sprememb, največ heartbreaka (skoraj dovolj za celo zivljenje), največ sramote, največ neumnih odločitev, največ sranja,... ampak to spada zraven. To mora biti, da se lahko potem pri petindvajsetih (in upam da, tudi štiridesetih, petdesetih in osemdesetih) nasmejiš ob misli na to. Imela sem srečo, da mi nikoli ni nič manjkalo. 

Nikoli nisem bila za kaj pomembnega prikrajšana, materialno je vse štimalo. Imela sem komsi komsa urejene družinske odnose, šolo sem komsi komsa izdelovala, imela sem komsi komsa denarja za tisto škatlo čikov in liter janževca.. komsi komsa je šlo, uglavnem. Tudi nisem imela hardkor mladosti, ki jo opisuje Vojnović v Čefurjih ali življenja kot ga opisuje Cvitković v Deluxu. Imela pa sem Vič. In Trnovo. In center. In kot tipična presrana Ljubljančanka iz Viča sem videla in doživela marsikaj. Brez ghetta. Z veliko alkohola in mnogo drugimi zadevami, ki pa niso vodile v zlorabo heroina. Imela sem pa tudi nekaj, o čemer lahko marsikdo samo sanja - najboljše prijatelje na celem planetu. Ne ne, to ni tisto prijateljstvo, v katerem si lahko poveš vse. To je tisto prijateljstvo, v katerem dejansko SI poveš vse, kljub temu pa želiš se vedno biti bližini te osebe. Vse od tega, kakšne barve je zadeva, ki pride iz vseh mogočih lukenj dve uri po dvanajstih tequilah pa do tega, kaj je pisalo na boksarcah neznanca iz Bakhusa, ki je bil lep samo s sončnimi očali, ki si jih cel večer porivala nazaj na njegov nos. Saj ni bilo vedno tako hudo, precejkrat pa je bilo. Vse od balkona v Šentvidu, pa metanja jajc v šolo, pa teka pred policijo (teh nekajkrat sem verjetno edinokrat tekla v času moje srednje šole), alkohola na šolskih hodnikih med odmori, ukora zaradi posedovanja in kajenja trave na šolski ekskurziji, spanja v nočnih lokalih, pregovarjanja z lastnikom lokala ob treh zjutraj pred njegovim lokalom, teka na Metelkovo in nazaj v park Zvezda, po osebno izkaznico prijateljice, da bi pač lahko prišla v lokal, za kamor sem premlada, poletja, kjer sem doma preživela točno tri dni od treh mesecev, bruhanja vina v umivalnik v službi, bruhanja po koktejlih najprej v en wc, potem v drugega in nazadnje še v umivalnik (bruhanja je bilo kar nekaj), plazenja po vseh štirih zaradi trenutne shizofrenije, stalnih prepirov z varnostniki, prepirov z natakarji, prepirov same s sabo in flašo vodke, neumnosti z neznanci (ta del more bit bolj cenzuriran, za voljo mojega ugleda, kolikor ga pač še imam), eksperimentiranja na Umeku, ugotavljanja, da je dečko zraven tebe v bistvu dosti premlad (v nekaterih primerih prestar), bega pred neznanci (ob večih priložnostih), ukradenih prometnih znakov, tlakovcev, krtače in čevljev, kreganja z učitelji,...

Ampak popolnoma vse, res vse, bi bilo čisto brezpredmetno, če dogodkov ne bi mogla deliti z najboljšimi osebami, ki si jih sploh lahko želiš v svoji bližini. Kdor ima prave prijatelje, ima pomojem vse. Pa čeprav nima denarja za več kot deci deci, pa čeprav ne ve, kako bo prišel domov, pa čeprav ne ve, če se bo zbudil sredi Prešerca ali sredi Parlamenta. Družina je super, ampak prijatelji so tisti, ki te bodo pobrali, ko boš padel v lastno bruhanje (lahko sicer poskušaš poklicati mamo, a sem precej prepričana, da ne bo prišla).

In vse to sem rabila, da sem danes tukaj, kjer sem. Izkušnje so tisto, kar te pripelje na pravo pot - če znaš z njimi ravnati. In če imaš okrog sebe ljudi, ki ti pomagajo in s teboj delijo te izkušnje. Če so dobre ali pa slabe, slabše, najslabše. Vse najhujše bo minilo. Pomembno pa je tudi vedeti, kdaj odnehaš. In mislim, da sem jaz počasi odnehala. 
(Ne, to zagotovo ne pomeni, da se ga ta trenutek napiješ do nezavesti in čakaš, da se zbudiš prerojen, moder in uspešen. To pomeni, da če se ga kdaj napiješ in pozabiš na jutri, še ne bo konec sveta.) 

V tretjem letniku srednje šole, na šolski ekskurziji, mi je profesorica za geografijo rekla, da me vidi v vlogi človeka, ki na podlagi svojih izkušenj lahko usmerja mlade, da najdejo pravo pot. (Tudi ona je to rekla na podlagi izkušenj z mano - ravno po ukoru in enem skorajšnjem opominu zaradi ugovarjanja.) Še vedno sem ji hvaležna, da mi vsak dan znova v ušesih odzvanjajo njene besede. 

...

Vsem mojim prijateljem in vsem tistim, ki na kakršenkoli način našli pot v moje življenje, pa čeprav za kratek čas - rada vas imam. Mnogo bolj, kot si lahko predstavljate.

...

Dobila sem obvestilo, da so jutri Majske igre. In da si več kot dvajset mojih prijateljev želi udeležiti tega dogodka. Danes je ogromno mojih fejsbuk prijateljev objavilo slike iz spring brejka. Kmalu bo Škisova. Jaz pa ne vem, če še spadam tja. Ne na Majske igre, ne na Škisovo in ne na Spring break. Ta del življenja je za mano in zdi se mi, da sem pripravljena na kaj drugega. Daleč od sofisticiranosti in daleč od kave in bonboniere ob vsakem obisku prijateljev - ampak še vedno prav toliko daleč od allnighterjev in bruhanja v umivalnik v Skeletu.