Gospodična Odrasla

V vrtcu sem občudovala fante, ki so tekali okoli našega peskovnika in se skrivali okoli garaž, ker sem komaj čakala, da bom v osnovni šoli in bom lahko, tako kot oni, delala čisto vse, kar bom želela. V osnovni šoli sem blazno oboževala risarske talente starejših ljudi. Gledala sem, kako lepo rišejo punce iz srednje šole in komaj čakala, da bom enkrat velika, da bom lepo risala. V srednji šoli sem bila navdušena nad tem, da bom enkrat na faksu imela fanta in bova srečna do konca svojih dni, imela dva otroka, psa in bazen. Ker, kakšno pa je življenje brez bazena, lepo vas prosim?  Na faksu.. Na faksu pa občudujem tiste, ki so lahko odrasli. Odrasli brez tega, da se vsak dan sprašujejo, če delajo vse prav. Odrasli, ki so taki, kot bi morali biti. Taki, ki znajo razmišljati s svojo glavo in ne potrebujejo potrditve prav pri vsem v svojem življenju. Taki, ki vejo, da delajo stvari prav. Taki, ki se po robu postavijo, če se jim dogaja kaj krivičnega. Taki, ki pozdravijo na ulici ob pravem trenutku in vikende preživljajo na verandi v dobri družbi. Taki, ki vedo kako spraviti iz oblek vse vrste umazanije. Taki, ki zjutraj brez truda vstanejo ob pol osmih in se jim zdi spanje do devetih poležavanje. 

V vrtcu sem sicer doživela trenutek, ko sem lahko delala to, kar želim. Končalo se je na tleh ob peskovniku z ogromno modrico, ker sem pač želela vedeti, kako močno boli, ko se iz drevesa z bokom vržeš v betonsko ograjo. Tudi srednjo šolo sem dočakala, a z njo niso prišli neki hudi risarski talenti. Faks sem tudi že obdelala in bazena ni od nikjer. Ni čudno torej, da mi tudi z odraslostjo ne gre. Verjetno sem pričakovala, da se bom neko sončno jutro zbudila in bom odrasla. Z vsem znanjem, ki ga odrasli mora imeti. A obstaja kakšen tečaj? Zanima me torej, kaj je dejansko to, kar definira odraslost. Je povezano z zrelostjo, razumom, racionalnimi odločitvami..? Je skupek vsega tega, ali samo prepričanje v glavi, da je to pač to? Vsak dan znova se namreč sprašujem, kako si lahko po eni strani odrasla oseba, ki se navzven popolnoma sprejemljivo spoprijema z vsakdanjimi obveznostmi, vsak večer pa se zaletavaš z glavo v zid glede stvari, ki so popolnoma nepomembne in v tvoji realnostjo ne igrajo prav nobene prepričljive vloge. So le stranski produkti tvoje odraslosti. Mogoče so le spomin in opomin na to, da si še vedno ti. Ne glede na tvojo starost, ne glede na tvojo izobrazbo, status v družbi. Otroka v sebi, svojih nemoči in svojih slabosti ne moreš utišati. Po mojem mnenju se meja med otrokom in odraslim človekom nikoli resnično ne zabriše. In ta glas v nas je to, kar nas poriva v dvom o naši odraslosti. O prevzemanju odgovornosti. O novih življenjskih izzivih. In prav je, da dvomimo. Dvom nas prisili v razmišljanje in konec koncev je razmislek tisto, kar nam nudi oporo, ko ne vemo več, kako bi ravnali. Ker je moč misli lahko naše največje orožje, prav tako pa naša največja hiba. Če bi bila akcijski junak, bi bila Gospodična Odrasla. Moja nadnaravna moč bi bila spoprijemanje z življenjem. 

Imam službo, delam faks, plačujem svoje položnice, vozim svoj avto, plačujem za bencin za ta avto, živim na svojem, skrbim za domačo žival.. Pa sem si vseeno danes zjutraj naredila mešana jajca v kozici, ker se mi ni ljubilo oprati ponve. Toliko o Gospodični Odrasli. Le kje se skriva? 

Prestara sem za festivale ali kako karma Ajdo jebe v glavo

Pričakujem val komentarjev o tem, da nisem prestara za nič, vendar želim pred tem pojasniti, zakaj se pravzaprav gre. Ne gre se za to, da sem stara. Gre se za to, da sem pre-stara. Po duši. Po občutku. In vse se je pravzaprav začelo prejšnji četrtek, ko sem z družbo zakorakala v dan, ki bi se moral končati z nasmehi na obrazu in litrco v roki. No, po tem, ko mi je približno 50m pred avtocesto začel crkovati avto (Karma vs. Ajda: 1:0) in se pač nisem želela iti igrice alimilahkoavtocrknetudinaavtocesti smo zamenjale avto in se končno odpeljale na ta prekleti šengen, ki ga bog nima rad. Resno. Omeniti moram, da sem preživela tri rock otočce in razen vloma v avto, nekaj uničenih oblek in pokozlanih in posranih diksijev naenkrat (naenkrat!) nisem doživela. Otočec je imel vedno nek čar, ki pa ga je šengen izgubil še preden smo postavile šotor. Na tej točki lahko omenim še to, da je bil čez vikend napovedan dež. Veliko dežja. In če smo to vedeli mi, bi lahko vedeli tudi organizatorji. Že takoj ob prihodu je bilo jasno, da je prostora za šotorjenje premalo. In že takoj ob prihodu je bilo jasno, da je wcjev premalo. No, to definitivno ni bilo jasno organizatorjem. Prvič – najbolj na svetu me razpizdi dejstvo, da nekdo zamolči to, da bomo s tem, ko kupimo kartico za plačevanje (ki je mimogrede obvezna in je nujno izdana za vsako osebo), vsak dan plačevali tudi odvoz smeti. Nisem ravno vedno skrajno inteligentna, ampak zdi se mi, da bi lahko računali na to, da se mora odvažat smeti ane. In nikoli še nisem slišala, da bi morali za to dodatno plačevati. Okej, vračunaj teh 5 evrov  v kurčevo karto, ampak prosim, ne mi na dan prihoda povedat, da moram plačat to IN uporabnino za kartico. Fuckers. Po tem, ko se je konkretno uscalo je bilo jasno, da tisto nekaj žaganja, ki so ga organizatorji nasrali po prizorišču, ne bo pomagalo nič. Enostavno zato, ker je bilo narejeno tako, kot slovenska avtocesta. Čez prizorišče in počez. Super. Ampak šotori so vmes. In šotori plavajo v blatu. Ups. Okej, jasno mi je, da žaganje ne more biti povsod in da na dež organizatorji nimajo vpliva, ampak sem precej prepričana, da bi lahko vsaj poskrbeli, da je kemp prehoden. In moje nezadovoljstvo se je še povečalo, ko je kar deževalo in deževalo in deževalo, blata je bilo vse več, mojih živcev pa vse manj. Vsak odhod do wcja je bil podvig in pol in kdor me pozna ve, da je mojih dnevnih odhodov na wc več kot 10. Fun. Very fucking fun. Poleg tega so bili wcji planirani (tega si nisem izmislila jaz, ampak je navedeno v njihovi brošuri) na štirih mestih v kempu, bili pa so na dveh. In glej ga zlomka, to je bilo na popolnoma drugi strani kempa (Karma vs. Ajda: 2:0). Si lahko predstavljate kako zabavno je bilo, ko te je skupina ljudi zbudila ob cca pol petih z njihovo peto različico komada Budjav lebac in si se moral s polnim mehurjem čez blato prebiti na drugo stran kempa? Jaz si lahko. Kot da še to ni dovolj je imel kemp trgovino. Z realnimi cenami. Ampak, nevem, morda se samo meni zdi problematično, da pollitrska voda v trgovini (ki je samo na enem mestu) stane 0.7 e, povsod drugje pa 1.5 e? Morda pa sem samo jaz. Evro petdeset za pol litra vode za festival NI OK. In tudi ni okej 6 evrov za pleskavico v lepinji. In 7 evrov za kalamare. In 3 evre za kos pice. In tri evre za palačinko. Ni ok. To je festival, kjer smo ljudje po 5 dni, ne pa ena vrhunska francoska restavracija. Če bi hotela drage palačinke bi šla v Romea in bi bile dejansko vredne tistih prekletih 6 evrov. Šengen navkljub odmevnosti in reklami ni festival 'na nivoju' kot ga hočejo prikazati. Nivo, na katerem je Šengen je precej nizko, če vprašate mene. In ja, zna biti največji slovenski fest, ampak definitivno pa bi poudarila, da kljub njihovem zagotavljanju, da je tudi najbolj seksi, je prej šovinističen kot seksi. Bolj šovinističen kot Collegium (Mondial?), Jupiter, Cirkus in Top. Bolj šovinističen kot Miss Bikini. Majkemi. Ker javni govor s strani povezovalcev programa o tem, kako bi bilo fajn, če bi lahko bejbi, politi z Metliško črnino lizal vino dol z jošk (kar je bilo mišljeno kot povabilo, da se bejbe prijavijo na izbor za miss polite majice – DAFUQ?) ni okej. In nikoli ne bo. In za vse bejbe, ki se ob tem samo nasmejete – fajn. Lepo, da živite v iluziji, da je to okej. Ko smo po koncu festivala mislile, da bo sranja konec, se je višja sila odločila, da avto pač ne bo šel iz parkinga. Trava+voda+blato+avto na sprednji pogon= veliko rinjenja v prazno in prazen akumulator in moji živci (Ajda vs. Karma: 3:0). Avto je z nekaj pomoči postavnih mladeničev prišel v Ljubljano, da pa njegovega lastnika ne bi zadela kap, sva se z njim ustavila še na kratkem kopanju.

Zanalašč sem počakala nekaj dni pred objavo tegale zapisa, da sem se lahko pomirila in pogledala na stvari iz druge perspektive. Ker brez tega bi bil zapis še malo daljši in še malo bolj zadirčen, pa se mi je zdelo, da vam to ne bo všeč. Seveda ni bilo vse samo negativno. Dejansko mi ni žal, da sem šla, čeprav sem večkrat pomislila, da bi šla domov. Ker smo se imele fajn in predvsem zaradi družbe. Glasba je bila dobra, slišala sem bende, ki jih verjetno drugače nikoli ne bi in festivali na splošno so mi še vedno dokaj pri srcu. Naslednje leto grem verjetno probat ŠVIC. Zato, ker za ŠVIC nimam nobenih posebnih pričakovanj. Ravno pričakovanja so mi namreč uničila veselje do Šengna. Festivali so vendarle le festivali in od njih verjetno ne bi smela preveč pričakovati, pa vseeno pričakujem. Ker mi je bilo na rock otočcu očitno vedno preveč kul in obstaja verjetnost, da mi ne bo več nikjer in nikoli tako kul. Zvestoba do groba, recimo. Na otočcu sem bila doma, tu pa še niti slučajno nisem počutila tako.

(Še več o karmi pa v bližnji prihodnosti.)