Pariz, day 6: Zadnjic

Moj zadnji cel dan v Parizu in zadnji vpis tega prekrasnega tedna. Ceprav me stopala bolijo za popizdit, ceprav komaj se zivim od utrujenosti in ceprav pogresam Ljubljano, je tale teden v Parizu ena najlepsih stvari, ki sem jih kadarkoli dozivela. Danes so bili sicer na vrsti muzeji in pogresala sem slikanje znamenitosti. Sem pa videla ze prakticno vse, kar sem zelela videti, zato je pasalo, da sem si malce oddahnila... Laz. Popolna laz. Tale dan je bil verjetno najbolj naporen, ceprav sem imela na mojem to do listu samo tri muzeje. Lahko bi me kdo opozoril  da bom v musee d'orsay prezivela tri ure. Moje noge me ne marajo vec in hocejo, da grem spat, jaz pa si ne dovolim, ker je to moja zadnja noc v Parizu. Poleg vseh lepih stvari pa sem danes dozivela tudi malce bolj grenko izkusnjo, ker mi je zacel slediti rahlo sumljiv moski. Ne vem, ce mi je ze kdaj srce bilo bolj kot v tistem trenutku. In ob vsem tem se mi je v glavi ponavljala misel: kaj pa rines v Pariz sama, ce ni treba. No, ziva sem, decko se je obrnil takoj ko sem zavila v vrsto za muzej in se nikoli nisem bila bolj vesela upokojenih angleskih turistov. Sicer pa, ce same sebe nisem imela ze za dovolj neprisebno, sem se danes zalotila kako se sama s sabo pogovarjam v francoscini. Danasnji vpis morda sicer ni bil pretirano zanimiv, je pa vse, kar zmorem v tem trenutku. Vec pa na kaksni kavi. Ali dveh.

Pariz, day 5: Se vedno neporocena

Clovek bi mislil, da imam Pariza ze dovolj. Guess what? Ne. Zelo zelo mi je vsec, skoraj vsak dan bolj. In moja francoscina je iz dneva v dan boljsa. Moja denarnica pa tanjsa (lahko na tem mestu povem, da bom zacela s peticijo, da zaprejo Sephoro na elizejskih poljanah, ker to ne pelje nikamor vec, ce pa ne to, pa lahko vsaj odpustijo vse lepe fantice, ki me tako prijetno namazejo, da potem pac moram kupiti. Karkoli pac.) In ce smo ze pri stvareh, ki me psihicno in fizicno mucijo, moram povedat, da jem tako nezdravo, da se vedno ne vem kako so Francozi na splosno tako suhi. Ce ne bi hodila toliko kot hodim bi se lahko prekotalila v Slovenijo, ker me na letalo definitivno ne bi vec spustili. Edini priblizek zelenjavi, ki ga prejmem vase je bila solata v danasnjem sendvicu z dimljenim lososom, edino sadje pa v bananinem sladoledu. Ne, res mi sploh nic manjka. Danasnji vrhunec je bil definitivno trenutek v izletu na Sacre coeur, ko je en mali angleski fanticek vprasal svojo mami kako so spravili orgle tja gor na balkon. Za trenutek sem se nasmehnila, potem pa sem se resno zacela sprasevati o tem logisticnem projektu. Toliko o tem, da otroci sprasujejo neumnosti. Prezivela pa sem tudi svojo prvi daljso francosko vrsto, ko sem uro in pol cakala na vstop v katakombe. Sele na vhodu sem se zavedla, kaj delam in to seveda sama, potem pa sem mirno ignorirala napis, da obiska ne priporocajo osebam z zivcnimi tezavami. Well, vse skupaj je bilo okej dokler se nisem znasla med tisocimi cloveskimi kostmi, v temi, in ugotovila, da dalec pred mano in za mano ni nikogar. Pa se nekaj deset metrov pod zemljo. (Mimogrede-priporocam zelo!). Prihajam pa tudi v fazo, ko mi grejo na zivce drugi turisti, ker sem v nekaksni metamorfozi iz turistke v Parizanko. Za primer: prvi dan sem se cudila Francozom, ki tecejo na metro, ki pride prakticno vsake tri minute, drugi dan sem se cudila Francozom, ki tecejo na metro, ki pride prakticno vsake tri minute, tretji dan tecem na metro, ki pride prakticno vsake tri minute.

Pariz, day 4: Z zuljem in brez cimre

Prisel je cas mojega potovanja, v katerem sem se zacela pocasi zavedati, da bo enkrat tega tudi konec. In vse bolj se mi zdi, da bi s stalnim pritokom denarja kar ostala tu. Ker Pariz je lahek. Ker pac ni vsakdanjih obveznosti (ce hoce kdo izziv se naj poskusa vpisati na magisterij iz Pariza. Fun. Not.). Danes sem med drugim ostala brez torbice in skoraj brez cevljev. Cevlji morajo nujno zdrzati do Ljubljane, za torbico pa sem tako ali tako imela namen, da jo zamenjam. Pariz je odlicen izgovor za zamenjavo torbice. In sem jo, stara pa pociva v smeteh. Je ze videla svoj del sveta, cas je za novo. Upam, da kdo ne pricakuje macaronov, ker nimam placa v kovcku, ce pa bi ga imela bi se totalno spestali. Ce kaj pomaga lahko povem, da sem danes jedla tako dobre, da mi definitivno ni bilo zal dobrih sestih eurov za tri. Drugace pa sem danes videla ogromno stvari, dejansko sem si naredila dober plan za se zadnja dva dni in mislim, da mi bo v Parizu uspelo videti prav vse. Res priporocam polnih 7 dni v Parizu. Zagotavljam, da ne bo zmanjkalo stvari, ki jih morate videti. Se pa seveda vcasih mora zgoditi, da prehodim pol mesta preden izvem, da so katakombe odprte samo do stirih. Ali pa trinajst krogov preden najdem most s kljucavnicami. In se seveda sele na njem spomnim, da bi lahko pripela kljucavnico, ki jo imam s sabo in je prevelika za kovcek. Danes sem se naucila se nekaj o zivljenju: deluje po principu izgubis-dobis. Dobila sem zulj in izgubila cimro. Zdaj sem sicer dobila tri nove (cimre, ne zuljev).

Pariz, day 3: Gospod Croque

Danes sem ugotovila, da je tablica (racunalniska) eden od resnih must-haves za potovanja. Polovica hostla jo ima, samo se nekaj Nemk vztraja z racunalniki. Pa koncno sem pogruntala kaj bo moj naslednji roadtrip. Pa to, da moram naslednjic letet s se eno prtljago, ker je v Parizu prevec stvari, ki jih resno potrebujem, moj kovcek pa ima prevec kil. Je bil razsvetljenski dan. Med drugim sem ugotovila tudi, da komaj cakam, da zacnem jutri Pariz spet raziskovati sama, ker res pogresam samoto. Predvsem mir. In svobodo, ki je pohajkovanje v dvoje iznici. Sem pa dobila veliko uporabnih slik! Hotela sem komentirati se francosko kavo in hrano. Francozi vedo kaj je dobra kava, ne glede na to, kje, kdaj in za koliko eurov jo pijes. Ker kava je pac kava. In do sedaj mi se ni bilo zal zanjo zapraviti od dveh do treh eurov. Se ena zmota o Parizu: kava ni draga, meni pa se mesto zaenkrat ne zdi prav nic drazje od Londona. In se o hrani.. ne glede na to, ali gre za palacinko iz stanta, croque monsiuer iz pekarne ali cebuljo juho iz restavracije, Francozi znajo vse narediti bozansko. Res, nisem se jedla slabo. To je edina drzava, kjer mi ni treba sprasevati kaksne so sestavine hrane, ker povsod vse pise, hrana je predvsem enostavna in logicna, majoneze se nisem opazila in vedno je izbire dovolj za vse. In pariski gimnazijci so najbolje obleceni gimnazijci ever. Resno. Ce bi se se enkrat rodila bi bila francoska gimnazijka. Danes sva z Mari sicer spoznali prijeten par iz Amerike, ena cimra je sla, ena je prisla nazaj in preko nje sem spoznala se Amelo iz Ohia. In prva stvar, ki sem jo vprasala je bila: and you are originally from? Bosnia. Nice. Ugotovila pa sem tudi, zakaj nimam srece v ljubezni. Na Kostariki namrec pravijo, da prvic kihnes za zdravje, drugic za denar in tretji  za ljubezen. In jaz pac nikoli ne kihnem trikrat.

Pariz, day 2: Vse v Parizu je strasno parizansko

(Beseda parizansko je namerna, ne gre za napacno obliko besede parisko!) Nov dan, nove dogodivscine! Z Mari sva se odlocile, da greva danes po Parizu skupaj in ceprav sem se kmalu spomnila, zakaj sem prisla sama, je bilo fajn. Vsaj nekaj slik imam, na katerih sem dejanski jaz. Mariel je iz Kostarike in ne zamerim ji, da ne ve kje je Slovenija, ker tudi jaz ne bi nasla Kostarike na zemljevidu. In sva sle. In ugotovile, da je v Parizu vse zelo parizansko. Rekla je, da jaz zgledam parizansko. In da tako zgleda par, ki se je poljubljal na klopci, oblecem v matching bordeaux hlace. Srecale sva ogromno parizanskih psov. Moja ura iz bolsjaka je strasno parizanska in skoraj sem kupila Chanel brosko za 60 eurou. Sem se pac morala zadrzati, ampak tudi ta broska bi bil lahko grozno parizanska. Bolsjak je bil res zelo parizanski. Pa prehodili sva pol Pariza. Ne vem ce sem ze kdaj v zivljenju hodila toliko kot hodim tukaj. Pojedla sem svoj prvi macaron, prvo cebuljo juho in koncno docakala Moulin rouge. Z vsako uro ugotavljam, da je tukaj prevec vsega. Prevec lepih stvari za moje boge noge. Danes sem bila bolj stvarna z zapravljanjem, ker vceraj sem zapravila obcutno prevec. Pa spila sem prvi kozarec vina, ceprav ni bil mouscat doux. Upam, da ga jutri docakam. Jutri greva z Mari skupaj na eifflov stolp, v sredo pa komaj cakam, da grem sama pogledat se zadnji del znamenitosti. Pa videla sem Mono Liso. Hardkor, vam pravim. Tale Pariz prijetno preseneca. Ceprav francozi se vedno ignorirajo kosarko. In zelo dvomim, da bom spoznala svojega bodocega moza, ker so fantje tukaj rahlo nezanimivi.

Pariz, day 1: shizofrene Francozinje

Wanderlust je kickal in in pristala sem v Parizu. Brez svoje lezbicne ljubimke, samo Olga mi dela druzbo. Do Pariza sem bila vedno malce nevtralna, predvsem ker se mi je zdelo mesto, kot na primer New York, pretirano zromanticirano. Pac sem tiste vrste clovek, ki ne verjame dokler ne vidi. Zdaj vidim. In razumem. Po dobrih dveh urah spanja me sicer se komaj drzi pokonci, levi glezenj pocasi popusca in malce pred cetrto sem uspela politi svojo jutranjo kavo. Ze cel dan sicer ugotavljam, da sem sestradana, ampak me zelja po tem mestu odvraca od lakote. Kaksno uro nazaj sem stopila z metroja, dvignila pogled in zagledala eifflov stolp. Najprej sem takoj pogledala v tla. Ocitno sem mislila, da to pac ni res. In mogoce se vam zdi, da pretiravam, ampak.. Ne morem verjeti, da sem se sredi noci usedla v kombi, v Italiji sla na letalo in se malo po moji tipicni prebujalni uri znasla sredi Pariza. S kovckom, torbico in cmokom v grlu. Ta trenutek sedim na travi pred eifflom, pisem tole in gledam nekaj, kar naj bi bilo svetovno prvenstvo v lokostrelstvu. Francozov ocitno ne gane kosarka, oni gledajo lokostrelce. Popolnoma razumljivo. In sedaj sprememba lokacije. Zanimivo, kako je v Parizu park res na vsakem usranem vogalu, ni pa ga ko imas v roki vrecko hrane in kavo. Nepolito. No, po dolgem dnevu sem se predala vecerji in se enkrat dobila potrdilo, da so Francozi samo malce bolj vljudni Italijani. Niso vljudni. Niti pretirano prijazni. Pa se prodajo ti ogromno vecerjo za 13 eurou, po drugi strani pa bi radi 2 eura za wc. Ne hvala, raje se grem poscat na sredino Elizejskih poljan. Pa rahlo so vsiljivi. Danes me je ze oriblizno petnajst ljudi nekaj vprasalo/mi poskusilo nekaj prodat in podobno, cesar pac nisem razumela. Ampak ne glede na to kako naglas recem NON mi sledijo se cca pol kilometra. Spoznala sem tudi, da moje znanje francoscine ucinkuje priblizno dvajset sekund. Potem preklopim na nek esperanto s kanckom anglescine. Glavno, da razumejo. Cafe au lait? Yes. Orange juice? Oui. Pa prehodila sem pol Pariza, sem prepricana. Zdaj cakam, da bo tema, da grem na slavolok. Medtem ko se pocasi temni bom pa se naprej sedela v tem parku in se pocutila kot v filmu. Bojim se, da se bom zacela pogovarjati sama s sabo. Poseben car ima to, da krades wifi gledaliscu in jes crossaint. In kasneje: sem sla na slavolok in sem zaljubljena. V slavolok. In ugotovila sem, da so parizanke rahlo shizofrenicne glede oblacenja. Cez dan so obicne, ne izstopajo prevec, ponoci pa izgledajo kot da bi hotele podreti pol Evrope. In sigurno je se kaj kar bi morala povedati, razen tega, da mojo denarnico ze sedaj boli.

(Instagram za pokusino slikic: monroetastic.)

Vedno naprej, nikoli nazaj

Ne verjamem v boga in v nadnaravno. Recimo. Verjamem pa v neko nevidno nit, ki nas počasi vleče skozi življenje in verjamem v to, da je naša pot že do začetka začrtana. Čeprav je težko razložiti, glede na to,da kar koli se trudiš spreminjati je morda to točno, kar ti je bilo namenjeno, po eni strani pa je lahko to pomeni, da skreneš s tvoje začrtane poti. Ne vem, če ste razumeli, lahko se pomaknemo naprej, v glavnem. In ko mi v življenju ne gre, si rečem, da ti življenje nikoli ne bo vrglo nečesa, česar ne moreš prebroditi. Ni treba takoj in ni treba vedno odlično in brez napak, vendar je treba vedno vztrajno in vse ob svojem času. Še posebej vse ob svojem času! Vsi imamo svoj tempo življenja in zato se ne smemo ozirati na ljudi okoli nas, ki imajo svoj čas. Tako kot ima vsak svoj prstni odtis imamo tudi vsak svoj čas. Če ne gre hitro in takoj bo šlo počasi in morda lažje. Zadihaj. Vdih in izdih. In pojdi naprej. In vedno naprej, nikoli nazaj. In vedno navzgor, nikoli navzdol. Želim poudariti vztrajnost. In pri sebi sem ugotovila, da sem vztrajna samo pri stvareh, ki me res sto procentno veselijo ali osrečujejo, če pa ne drugega pa imajo vsak nek večji cilj, ki je viden in je v bližnji prihodnosti. Večje težave mi predstavljajo stvari, ki imajo dolgoročne cilje. Pomembno je pa tudi, da se ne primerjaš z drugimi ljudmi, ker ima vsak od nas svojo zgodbo in svojo življenjsko pot, s tem pa tudi svoj tempo. Pa obkrožiti se moraš z ljudmi, ki te bodo dvigovali in ne potiskali v tla. Ali pod zemljo. Resno je čas, da se neham ukvarjati z ostalimi ljudmi in se fokusiram samo na sebe. Čeprav mogoče že petnajst let govorim, je pa zdaj že res čas. In da se neham primerjati in spraševati kaj bi bilo, če bi bilo. Ker res nima smisla. Sem pred življenjsko prelomnico. Oziroma dvema. Stvari so se končno začele premikati in če tudi sem ob vsem tem sama bom pač sama šla skozi stvari, ki jih drugi premostijo s partnerji. In nikamor se mi ne sme muditi, ker nima res nobenega smisla, da ustvarjam probleme, kjer jih sploh ni. Ker ljudje za življenje ne potrebujemo drugih ljudi. Potrebujemo sebe. In če smo s seboj zadovoljni je to lahko resnično dovolj. Tako. In čas je, da naredim nekaj resnično potrebnih sprememb. Manjših, a zelo zelo pomembnih.