Enaindvajset

Moj rojstni dan je moj najljubši dan v letu. Zadnja ura izteka mojega rojstnega dne pa je verjetno moja najbolj depresivna ura v letu. Konča se in ne pride več do naslednjega leta. To leto sem bila po dveh letih spet samska za svoj rojstni dan. Čuden občutek, ko podzavestno pričakuješ nekaj od ljubljene osebe, te pa pač ni. Res, težko razložiti. And there is no birthday sex. Pa ne vem, zakaj imam tako rada moj rojstni dan. Poseben dan je. Že 21 let sem na svetu in zdi se mi, da polovica ljudi okoli mene še vedno ne more dojeti, da sem tako mlada. In pa še to, da bo kmalu minilo eno leto, odkar sem samska. In to, da vse manj boli, ampak še vedno prekleto boli. In ja, še to, da se mi zdi, kot da sem stara 50 let, ker nimam pojma kje se tipe sploh spozna. Pa to dejtanje. To je najbolj neumna zadeva ever. Ne vem, če je to sploh komu v užitek. Prvi zmenek. Lahko si srečen, če sploh dobiš to možnost, ampak že tako je to po mojem mnenju živčni kolaps. Vsaj v mojem primeru. Moje telo ni narejeno za tako stresne situacije. Naprej že gre. Ampak prvič? Grozno. Oseba ti je lahko strašno všeč in potem izveš eno slabo stvar in potem drugo in tretjo in po kakšne pol leta ugotoviš, da je to totalno napačna oseba zate. In potem se vprašaš: Zakaj sem se sploh trudila? In čisto vsakič je tako. Ena možnost je, da spoznavaš osebo dokler nimaš občutka, da ga popolnoma poznaš. In to lahko traja leta in leta. Vmes postaneta prijatelja, potem je pa itak vedno tako, da nanese na moment, ko eden reče, da bi to uničilo prijateljstvo, da ti je kot brat/sestra, blablabla. Bruh in take stvari. Pač, ljubezen je bulšit in o tem sem sicer enkrat že pisala, ampak se mi je zdelo, da morem danes spet. Pa ne vem, zakaj sem danes, na svoj rojstni dan postala tako čustveno navezana na misel na ljubezen. Je bil ta stavek logičen? Ne, sploh ne. Že cel dan mislim na kaj toplega, na kaj, kar je blizu in kar je ob meni na poseben način. Na način, kot ti noben prijatelj ne more biti blizu in ob tebi. Lepo je imeti prijatelje in lepo se je delati, da si sam sebi zadosten, ampak po nekem času potrebuješ neko polovico. Pravijo, da za vsakega obstaja nekje na svetu tista ta prava polovica. To si predstavljam kot neko psihološko ustrezanje. In kaj, če je ta polovica versko blazna, kaj če je 20 cm prenizka, kaj če živi v Katmanduju ali na vzhodni obali Južne Amerike? Kaj če ustreza vse, razen ene majhne podrobnosti? Na koncu ti ostane ena nula od nule. Ostaneš brez svoje 'ustrezne polovice'. Pa še vedno vztrajam pri tem, da bi pri spoznavanju uporabljali enostavno tablico za pojasnjevanje. Na eni strani bi bila napisana tvoja psihološka analiza, na drugi strani (ki bi bila verjetno v najboljšem primeru dolga tri strani) pa tvoji plusi in minusi. Pa nekje še tvoje želje in spisek stvari, ki jih ne preneseš. Če bi spoznal primernega partnerja, ki bi te vsaj vizualno privlačil bi mu dal kartico in ga prosil, da naj te pokliče, ko bo zadevo prebral in preštudiral. Easy as that. Ves neumen del spoznavanja slabih stvari bi bil preskočen in mogoče bi imela enkrat v življenju srečo spoznati nekoga, ki bi že v naprej vedel moje napake in bi me sprejemal tako, kot sem. Matr js pišem blesave bloge brez repa in glave.