-holik

Večer je. Noč. Ura je dvajset do dvanajstih in ravnokar sem se odločila, da tole moram napisati. Nikoli se nisem imela za deloholika. Popravljam tole izjavo – nisem deloholik. Sem pa, recimo temu za potrebe tega zapisa – premikoholik. Non stop se moram premikat. Ker delo je pretežka beseda. Šport ni delo, pospravljanje ni vedno delo, pisanje zaenkrat še ni delo, opravki niso delo. Bodimo mehki z besedo delo. Ne zlorabljajmo je, prosim. Od tod nazaj na moje trenutne misli. (A razumete, kaj hočem povedat? Ne? Še?) Gre za to, da grejo moje misli naenkrat na petnajst različnih krajev in za vse to moram poskrbeti. Naenkrat. Moja glava pravi, da naenkrat. Zdajle. In, medtem, ko tole pišem, gledam vlog bejbe iz jutuba, govorim z mačkom, ki veselo prede za mojim stolom in obenem pazim, da ga ne povozim, zlagam najdaljše stavke na svetu, pregledujem ikeino stran za ideje za dnevno sobo, ki jih ta trenutek resnično potrebujem in si zapisujem cene artiklov, hkrati imam pa še odprto spletno stran zavoda za zaposlovanje in e-študentskega servisa, ker se ne morem odločiti točno kaj bi s svojo prihodnostjo. Zdaj pa, če si upate, še enkrat preberite zadnjo poved. Ne maram dolgih povedi, čeprav jih prevečkrat uporabljam. Ta poved je bila pretiravana z razlogom. Z njo sem hotela nekako ponazoriti moje trenutne misli in moje trenutno stanje duha. Ker sem nekaj-holik. Ker ne znam delati naenkrat ene stvari in tiste z neko primerno vnemo. In kakor tavajo misli, tava tudi moje telo. Želim delat in se ukvarjati s športom in skrbeti za mojo domačo žival (to sem napisala z veliko odpora, ker pač ni primerno, da napišem mojo ljubezen - recimo) in imeti pospravljeno stanovanje in se družiti s prijatelji in z družino in vsake toliko iti v trgovino in… In velikokrat se zgodi, da se vse nakopiči na večer. Ker sem večerni človek. Jutra me nikoli niso preveč veselila, dan začenjam pozno. Tam nekje od osmih do enih, največ dveh zjutraj, pa sem polna energije. (Trenutno razmišljam o tem, da moram biti čez 21 ur pripravljena odteči 10 km, a skušam pozabiti.) In potem se okoli polnoči odločim, da bi lahko pobrala perilo, pospravila posodo, nalakirala nohte, se končno odločila kakšen dnevni regal resnično hočem (in ali želim ob njem še knjižne police), spucala mačji wc, se odločila kaj kupiti prijateljici za darilo in posesala avto. Povem vam – če bi bile trgovine trenutno odprte, bi šla zdajle po sir in jajca. Ker vem, da potrebujem sir in jajca. Prav bi mi trenutno prišla še pošta, ker bi se znalo zgoditi, da bom v kratkem (urici ali dveh) skupaj spacala še kakšno prošnjo za službo. Redno ali študentsko – pitaj boga. (Ali naravo ali kakršnokoli nadnaravno moč pač.) Všeč mi je ta polica – kakšni pa naj bodo nosilci za to polico? Motivacija in energija na vrhuncu. Žal pa tako ne bo ob devetih zjutraj, ko bom morala svojo utrujeno rit dvigniti iz postelje.