Sem se odločila, da napišem vpis samo zato, ker ga že dolgo
nisem. In ker pač ni treba, da je vsak vpis posebej tematiziran. Sem mislila
napisati samo nekaj o tem kje sem trenutno in kaj se dogaja z mano, ker se
dogaja res ogromno.
Danes sem med drugim ugotovila, da nisem ena tistih ljudi,
ki padejo in vstanejo. Sem ena tistih,
ki padejo in se potem še pol leta plazijo po tleh. Govorim seveda o
življenjskih preizkušnjah. In zdi se mi, da se vse več ljudi pretvarja, da so
super pavrful in superčloveki (ja, rekla sm superčloveki). Dejansko kakor koli
obrneš, nisem superčlovek in nimam superpavrja, da vstanem. Načeloma tudi
zjutraj težko vstanem, mogoče je to povezano s tem, da sem bolj ležeča in
sedeča oseba. Ampak skušam postati ena tistih ljudi, ki trdijo da so. Več o tem
v enem od delov v nadaljevanju.
In ugotovila sem tudi, da imam nenormalen baby fever. Pač
res, dejansko sem tako noter v ideji, da bi imela otroka, da je vse, kar vidim
okoli sebe povezano s tem. In ja, je smešno, glede na to, da sem samska in
glede na to, da tega občutka nisem imela še nikoli. Rada imam otroke in vedno
sem vedela, da jih želim imeti, ampak zadnje čase jih RES RES želim. In potem
sem razmišljala, da sem si vedno mislila, da bom končala šolo in mela otroke.
In v istem hipu sem pomislila, da bom ta mesec diplomirala in da ja dejansko ta
čas končanja šole tukaj. Zakaj torej še vedno nisem noseča? Zato, ker si
dekletce pri desetih letih, ko je razmišljalo o tem, da bo imelo po diplomi
otroke, nikakor ni predstavljalo, da bom samska. A se vam tudi dogaja, da ste
kar naenkrat seznanjeni z dejstvom, da pač stvari niso takšne, kot ste mislili,
da bodo? Pač da ko si majhen ali v puberteti se ti zdi logično, da boš našel
svojega partnerja pred koncem faksa. Ampak ne, dejansko verjetno zdajle niste
dojeli kako grozno se mi zdi to dejstvo. LOGIČNO je, da ima vsak pač nekoga.
Ampak ne, to kar naenkrat ni več logično. Ker če vprašaš poročene pare od
štirideset do petdeset kje so se spoznali njihov odgovor ne bo: v službi pri
tridesetih ali pa morda na čajanki pri sosedi za njen dvainsedemdeseti rojstni
dan. Prej bo odgovor v srednji šoli ali pa na faksu. No. Ne. Torej, čisti šok
realnosti se temu reče.
Še vedno čakam dopust. Smo devetega avgusta in kopala sem se
enkrat. Medtem, ko to pišem se več kot polovica moje družine in prijateljskega
kroga verjetno kopa v soparnem morju. Jaz pa sem v soparni Ljubljani in delam
kot zamorc. Čeprav imam izredno rada poletno Ljubljano je pa spet nimam tako
zelo rada. Čeprav zelo rada delam pa spet ne delam tako rada. In kakorkoli bi rada
rekla, da rada pišem diplomo je ne pišem rada. Niti julija in avgusta. Diploma
mora umret. (Ne vem, če ste ugotovili, se zadnje dva meseca mojega življenja
vrti okoli moje diplome. Ampak iz principa tega ne mislim preveč omenjati v tem
blogu, ker že tako preveč težim s tem.)
Trudim se biti pozitivna in iščem pozitivne misli in
sporočila povsod. In resno cenim, če jih objavljate na fbju, ker mi dejansko
pomagate čez dni, ki se mi zdijo brez smisla. Kdorkoli že ste, prosim,
objavljajte pozitivna sporočila. Resno. Trudim se predvsem na dveh področjih
svojega karakterja. Eno je judgementalism (no, tako se ne reče, ampak je vseeno
kako se) in drugo je pač splošen pozitiv vabrejšn iz življenja. Ker jaz sem
resnično a judgemental little bitch in hvala, ker mi tega ni nihče povedal v
obraz in moram vse pogruntati sama. Resnično. (Ne, dejansko mi ne govorit takih
stvari, bom že sama pogruntala.) Pa ne, da nisem vedela, samo ni se mi zdelo,
da to ovira moje življenje. Pa ga res je. Zdaj sem malo bolj sproščena in malo
manj depresivna. Ne vem sicer, če se drugi del tega stavka in mojih občutij
sklada s tem, ampak možno, da se. Sicer pa ja, julij ni bil moj mesec. Če se
spomnite kako grozno je bilo februarja in marca… No, tako je bilo sedaj. Pač
imam svoje mesece očitno. Sedaj upam, da je to za mano in da lahko spet začnem
živeti. Če ne drugega bom izredno vesela, ko bo konec avgusta.
In to je to. To se mi dogaja.
