Skrijte svoje otroke

Včasih je bolje, da se kakšne teme ne lotim, ampak to ni ta včasih. Tiho pač ne morem biti, ker sem po dolgem času tišine ugotovila, da se moram postaviti v bran svojemu poklicu. Letos je o socialnem delu govora več kot kadarkoli – ljudje imajo občutek, da so primerni sodniki za delo centrov za socialno delo, čeprav v večini sploh ne vedo, kaj se tam dogaja. Čeprav sem na trenutnem delovnem mestu tako zelena, da je ni sosedove trave, ki bi bila bolj, sem se odločila, da se na sebi najbolj primeren način odzovem na medijski linč, ki smo ga socialni delavci deležni. Tudi zato, ker sem v svojem bistvu socialna delavka, moj poklic živim in ne samo opravljam (česar so na žalost včasih preveč burno deležni ljudje v mojem osebnem prostoru). Začnimo s tem, da je socialno delo znanost. Čeprav si večina ljudi predstavlja, da diplome in magisterije kupujemo pri tretji branjevki v zadnji vrsti na nedeljski tržnici ni tako – tako kot vsi ostali znanstveniki, pridobimo svojo izobrazbo na fakulteti. To morda ni najtežja fakulteta na svetu, ampak lagala bi, če bi rekla, da sem jo naredila z lahkoto. Za mano je 5 let intenzivnega študija domače (na kar smo lahko še posebej ponosni) in tuje literature in predvsem ogromno prakse. In ko rečem ogromno mislim več kot na večini, če ne celo na vseh programih v Sloveniji. Vsako leto znova - več kot na vseh pedagoških smereh. Poleg tega moramo socialni delavci – tako kot pravniki in šolniki – po izobraževanju na fakulteti opraviti še eno leto pripravništva in strokovni izpit. Pot do našega naziva ni lahka, ampak se splača, če je to poklic, ki ga želiš opravljati. In to je skupno večini socialnih delavcev – želja po tem, da delamo z ljudmi in za ljudi. Socialni delavci brez te želje obstajajo, ampak na srečo v večini zapolnjujejo delovna mesta, kjer se jim z ljudmi ni treba ukvarjati. Razlike med socialnimi delavci, psihologi, sociologi in ostalimi ogroženimi živalskimi vrstami mnogi ne poznajo. Razlogov za to je mnogo, glavni pa je, da se, na srečo, ljudem, ki se imajo čas ukvarjati s pljuvanjem našega poklica v javnosti, s storitvami Centrov in ostalih organizacij, v življenju še ni bilo treba srečati. Na vašo srečo, ali pa morda žalost. Poklic je težko strniti v kratko definicijo, bom pa poskusila. Izposodila si bom prispodobo, ki jo je v mojem prvem tednu faksa povedal eden od mojih profesorjev. Razlika med socialnim delavcem in ostalimi -logi je v tem, da moramo socialci včasih dati roko v školjko in jo odmašiti. Socialni delavci nismo teoretiki, smo praktiki, ki ljudem nudimo socialno podporo in pomoč v času, ko je v svoji socialni mreži in družbi ne dobijo. Ljudi primemo za roko, ko gredo čez cesto in jim pomagamo nesti vrečke iz trgovine – če je cesta revščina in če so vrečke iz trgovine njihovi dolgovi. Ničesar ne delamo mimo njih in brez njih, dokler ne gre za koristi otrok ali javno korist. Ne definiramo vaših težav po obrazcih in ne lepimo nalepk, ker to ni naše delo. Če potrebujete nalepko se lahko obrnete na psihiatre in zdravnike. Delamo v nevladnih organizacijah, v zasebnih podjetjih, v zdravstvu, šolstvu in – na grozo vseh vas – Centrih za SOCIALNO DELO, kjer pa smo že skoraj v manjšini. S tem sem želela poudariti predvsem širino našega poklica. Na centru za socialno delo se z našim poklicem večina ljudi sreča pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Na teh delovnih mestih smo socialni delavci v bistvu v manjšini, kar niti ni tako zelo narobe – to dejansko ni socialno delo. Socialno delo na centru se začne na področju prve socialne pomoči, nadaljuje pa na področju zaščite otrok, mladostnikov, starejših, področju post penale, skrbništva, nasilja v družini, varstva pravic prosilcev za azil, itd... Socialno delo nikoli ni izključno delo s papirji in delo na računalniku, v ospredje je delo z ljudmi, veliko tudi na terenu. Socialni delavci opravljamo svoje delo s prostovoljnimi in neprostovoljnimi uporabniki, kar je odvisno od tega, ali se izvaja storitev, za katero morajo dati ljudje soglasje, ali pa gre za nalogo, ki se izvaja po uradni dolžnosti in ima za svojo podlago zakon, kot je na primer Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Mimo zakona na srečo, ali pa na žalost, ne moremo. Če gremo, ali če postopke krajšamo, delamo to vedno samo v primeru varovanja zdravja ali življenja. Redko kdaj imamo pri svojem delu možnost dela na lastno pest – pa še takrat gre samo za oceno ali mnenje, večinoma pa za našimi odločitvami stojijo tudi sodelavci, strokovni timi, direktorji in ustanove s svojimi poročili – šole, zdravstveni domovi, druge ustanove. Noben socialni delavec ne krade otrok – odvzemamo jih v primerih, ko je to zaradi visoke stopnje ogroženosti otroka nujno potrebno za otrokovo varnost in nadaljnji razvoj. Tako kot mora zdravnik na operacijski mizi v sekundi odločiti, kaj bo naredil, da oseba ne bo umrla, moramo mi v najhitrejšem času ugotoviti kaj lahko naredimo, da se bo otrok zjutraj zbudil živ, brez modric, varen in ob osebi, ki ga ne bo oškodovala njegovega otroštva. Nasilja ne vohamo – vsak član družbe nosi odgovornost, da opazi in prijavi vse vrste nasilja, ki ga zazna. Čez stene ne vidimo in ljudi ne spremljamo na vsakem njihovem koraku. Svoje delo opravljamo brez varnostnikov in prevečkrat brez policistov, naša imena pa so dostopna širši javnosti. Del našega dela so zaupni podatki uporabnikov, ki niso javno dobro in nikakor ne sodijo na ulico, na televizijo ali v časopise. Korist otrok pomeni tudi to, da soseda Micka ne ve, da so bili otroci odvzeti staršem in da očetove težave z alkoholom niso stvar debate v cerkvi pred nedeljsko mašo ampak stvar družine in pristojnih organov. Slovenci smo super ljudje, če to želimo biti, ampak smo vse preveč tolerantni do nasilja v družini, alkoholizma in duševnih stisk. Prepričani smo, da je družina nekaj svetega in da nič ne more nadomestiti vrednosti krvnega sorodstva. Smo tradicionalni, ne dovolimo sprememb in ne pustimo, da nam kdo jemlje NAŠE otroke, kot da so javno dobro, predmet menjave in da je naša osebna bolečina ob izgubi otroka vredna več kot njegova pravica do varnega okolja. Družine delajo napake, velikokrat ne zagotavljajo primernega okolja za otrokov razvoj, včasih pa mu celo direktno škodijo. Če bi krvno sorodstvo enačili s primerno vzgojo in skrbjo, bi bil naš poklic verjetno nepotreben. In marsikomu se zdi, da je tako. Tudi socialni delavci s strokovnimi izpiti in leti izkušenj delajo napake in kdaj pa kdaj sprejmejo napačno odločitev, nikoli pa ne odvzemajo in nameščajo otrok v rejniške družine iz principa, škodoželjnosti ali osebnega zadovoljstva. Popravek: socialni delavci nikoli ne delamo ničesar iz principa, škodoželjnosti in osebnega zadovoljstva. Imamo dovolj dela tudi brez tega, Slovenci smo na splošno narod, ki bi se lahko imel bolj rad in bolj spoštoval medsebojne človekove pravice. Smo pa ljudje. Ljudje delajo napake, kdaj na kaj pozabijo, kdaj kaj založijo ali izgubijo, verjemite pa, da za vsako našo napako stoji lekcija in da naredimo vse, da se napake ne ponovijo, ker vemo, kakšen vpliv imajo tudi najmanjše nepravilnosti na človeška življenja. Moja pisarna je odprta vsak dan v času uradnih ur, če pa si zaželite moje družbe in odkritega pogovora pa se lahko oglasite kadarkoli, tudi če ste polnoletni in se vam zdi, da ne sodite k meni in vas samo zanima kaj se sploh dogaja v tej zakleti stavbi. Ker imam rada svoj poklic in ker želim, da se tudi socialni delavci na svojih delovnih mestih počutijo varno in sposobno, kar tudi so in smo. Za konec še to – dobro je, če ljudje našega dela ne poznajo, saj to pomeni, da našega dela v vsakdanjem življenju ne potrebujejo. Ni pa dobro, če se ljudje, ki ne razumejo naše stroke, vtikajo v naše delo, dvomijo v naše odločitve in javno izražajo nezaupanje v naše delo, ker zaradi tega škodijo tistim, ki naše delo dejansko potrebujejo.