božič z malo začetnico

Med prazniki sovražim sebe, ljudi okoli mene, luči, nasmehe, družinska druženja in.. Ja, praznike. Ne prenesem jih. Zdijo se mi totalno nepotrebni, pokvarjeni, zlagani in prisiljeni. Ne maram pretvarjanja, da je vse v redu. Da lahko praznični duh vse popravi, da se lahko za enkrat na leto vse negativnosti pometejo pod preprogo. Ne maram pometanja. Ko se naslednji dan zbudiš je vse tako, kot je bilo prej. To, da lepe besede ne pomagajo, vem že celo življenje. Če boš mislil na lepe stvari bo teh lepih stvari enkrat zmanjkalo. Ko boš ugasnil vse luči in glasove bo še vedno tema in tišina. Ne vem, zakaj se ljudje tako trudijo, da prebujajo božični duh v drugih. Nekateri ga pač ne čutimo. V moji družini božič ni bil nikoli nič posebnega. Pač še en dan v letu. Ponavadi smo ga preživeli na smučišču. Zadnjih pet let sem prisiljena praznovati ta prazen dan v družbi polovice moje družine. Ponavadi je to eden najhujših dni v letu zame. Hitro postanem slabe volje, zdi se mi, da je vse umetno narejeno. Vsi obiski, vsi nasmehi, vse prazne želje. Ponoči se v postelje ljudi prikradejo škratje in jim na usta všijejo nasmehe. In potem poskušajo to prenesti name. Ne gre, bruha se mi ob misli na to, da je družbeno sprejemljivo, da moraš svojim tetam, stricem, bratrancem v petnajstem kolenu, sosedom na vasi in celemu mestu z nasmehom na obrazu zaželeti lepe praznike. Pa dovolj imam tega, da ljudje pravijo, da sem negativna. To ni negativnost, to je pač neodobravanje praznika, ki je izključno verski in nima nič za opraviti z družino in ljubeznijo. Vera in država? Zakaj so vse trgovine za božič zaprte? Zakaj moram kot ateistka trpeti nekaj v kar ne verjamem? Povem vam kaj imam rada. Rada imam dedka Mraza. Rada imam novo leto. To je edini praznik poleg mojega rojstnega dneva, ki ga toleriram. Pomeni nekaj novega, nov začetek. Ne praznujem rojstnega dneva nekega predsednika trinajste države na levo, ne vem, zakaj bi potem praznovala rojstni dan nekoga, ki je v očeh vernikov bog i batina. Dobesedno. Sprejmite to, kakor jaz sprejemam moj facebook wall poln lepih želja in ogabno kičastih slikic z neumnimi napisi, mesto polno svetlečega sranja, uničen užitek v življenju po tem, ko moram gledati ljudi kako zapravljajo svoje zadnje cente za neuporabna darila za sorodnike, s katerimi se vidijo samo na porokah, pogrebih in ob praznikih. Božič me pripravi na to, da bi začela brcati in rezati vratove. Slabo mi je že zato, ker sem besedo božič postavila na začetek stavka z veliko začetnico. Ponavadi sprejemam drugačnost. Ampak konča se takrat, ko so z drugačnostjo omejene moje osebne pravice do dostojnega življenja. Božič (spet na začetku stavka) praznujte za zaprtimi vrati in pustite tiste, ki ga ne praznujemo, da živimo svoje življenje naprej. Vsako leto me ima, da bi ljudi začela prijavljati na ustavno sodišče zaradi tega, ker se počutim ogroženo. Hvala bogu (just a figure of speech), da je konec. Komaj čakam februar, da bo to sranje popolnoma za nami.