Ljubezenske zgodbe so bulšit.

Totalno. Punca in fant, ki sta narejena drug za drugega, ja, blablabla, tega pač ni. Ne, nisem jezna, samo razpizdi me dejstvo, da ljudje še vedno verjamejo v te bedarije. Nisem jezna, razpizdena pa sem. Filmi, bolj natančno romantične komedije, so narejene, da razdirajo zveze in zakone. Narejene so, da te zaskeli v trebuhu ob pogledu na popoln par, ti dajejo utvare, da tako pač mora biti in te spravljajo v slabo voljo. Vedno sem rada gledala romantične komedije in mislim, da sem ravno našla razlog za moje zafrustrirane misli. Že neštetokrat sem bila zaljubljena, ljubila sem enkrat. S celim srcem. Naredila sem vse, da bi uspelo, pa ni. Zakaj bi se sploh trudil za neko zvezo, če si edini, ki se trudiš. V realnem življenju ni teka za dekletom in izpovedovanja ljubezni na ulici. Ni simpatičnih smsov, ki cel dan dežujejo in te opominjajo na dejstvo, da nekje obstaja nekdo, ki misli nate in te pogreša pet minut po tem, ko si se z njim videl. Okej, možno je, seveda. Vendar samo prve tri dni zveze. Ljubezen je pa sploh eno neumno čustvo, ki se igra z našimi mislimi in uničuje naš vsakdan, ki bi bil lahko sproščen in umirjen. Namesto tega, da bi se vanjo spustila se je otepam. Otepam se mislim na lepšo prihodnost, obupavam nad tem, da bom kadarkoli našla človeka, ki bi mu sploh pustila blizu. Ne, ne obupavam, mislim, da sem obupala. In včasih je otepanje tega še težje kot ljubiti. Ne gledam moških na način, s katerim sem jih gledala včasih. Gledam jih na način, ki bi jih pripravil do tega, da bi z mene strgali oblačila. Pozabila sem na romantično opazovanje in umirjeno flirtanje. Ne ljubi se mi zapravljati časa z ljudmi, ki iščejo ljubezen, objeme in te 'neskončne' poljube, ki se praktično končajo po prvih parih dnevih zveze. Odraščala sem usmerjena v to, da bom našla nekoga, s katerim bom delila prvo stanovanje, prve kredite, prve korake najinih otrok in nedeljska kosila. Zakaj sem stara 20 let in se mi zdi, da je to že leta in leta za menoj? Zakoni propadejo, zveze postanejo dolgočasne in stiki se pretrgajo. Najhuje pa se mi zdi, da ljudje z mislijo na popoln zakon in hišo z vrtom in bazenom, ustvarijo družino, ki se jim niti ne zdi vredna truda. In najebejo otroci. Najebe okolica. Najebe človek, ki mora vse to preživeti. In najebe človek, ki mora to poslušati, po nekakšnem paktu, ki ga je brezskrbno sprejel pri sedmih letih v peskovniku pri vrtcu. Uspeli zakoni so preteklost. Ženske in moški niso kompatibilni. Pika, konec. Ne, nisem še končala.
Ljudje se spreminjajo, ampak šele zdaj mi je jasno, da za to ni kriva narava, tisto kar se naučimo ali knjige o osebnostnem razvoju. Krivi so drugi ljudje, ki ti v glavo tupijo neumnosti. Krive so situacije, ki naj bi nas otrdile, a nas samo prisilijo k prezgodnjem razpadu. Krivi so trenutki, ki ti stresejo tla pod nogami in ti dajo misliti, da si nekaj vreden.
Uničena sem in nikoli več ne bom taka, kot sem bila. Pokvarjena sem in mislim, da ni servisa, ki bi me lahko popravil.

Sem študentka

Stara sem 20 let in grem jeseni v tretji letnik mojega študija, ki traja pet let. Delam od 15 leta naprej. Imam ogromno izkušenj v gostinstvu, nekaj v administraciji, z delom na blagajni in na informacijah. Recimo temu zadnjemu administracija in delo s strankami v enem. Nisem neumna, nisem slabo izobražena in predvsem se hitro učim. Ker sem študentka ne zahtevam malice, ne zahtevam povračila potnih stroškov, ne zahtevam odškodnin, zavarovanja, povabila na službene žurke (čeprav si ga zaslužim), itd. Imam višjo izobrazbo kot polovica zaposlenih, imam prilagodljiv delovni čas, ne zahtevam prostega dneva na poln delovni teden od ponedeljka do nedelje. Zahtevam pa, da me spoštuješ. Če nekaj naredim dobro želim, da me pohvališ, če nekaj naredim slabo želim, da mi to poveš, brez, da se počutim kot nekaj najbolj nevrednega na tem planetu. Če si zaslužim spodbudno besedo bi bilo zelo lepo od tebe, da mi jo nameniš. Lahko se zavedaš, da ti včasih rešujem rit in lahko se zavedaš, da sem dobra pridobitev za tvoje podjetje. Sem človek. Imam čustva. Delam napake. Potrebujem denar. Ti potrebuješ mene. Če imam slab dan ne bo nič pomagalo, če se name zdereš in ga še poslabšaš. Če mi groziš ne pomaga nič. Imam človeške potrebe. Vsake toliko želim iti na wc, vsake toliko se mi zdi normalno, da postanem žejna in lačna. Včasih mi zapaše čik. Ves drugi čas pa delam enakovredno ali v nekaterih primerih celo boljše od ljudi, ki so tam zaposleni, nikoli, ampak res nikoli pa slabše ali pod povprečjem.
Zdaj lahko zadiham. Jezna sem kot pes. Res, v meni se že nekaj dni nabira jeza. Sprašujem se, kakšne ali če sploh, sposobnosti so pogoj za to, da nekoga kličeš šef, vodja, poslovodja ali kaj podobnega. Sem pač študentka, študentke so zamenljive. V redu, pa najdi nekoga, ki se bo podrejal vsem tvojim željam, ti lezel v rit in se sprijaznil s tem, da v enem letu ne dobiš niti ene pohvale. Čeprav sem najcenejša možna delovna sila se do mene obnašaš, kot da tam nisem zaželjena.
So dnevi, ko v službo pridem polna elana in pripravljena za delo, so pa dnevi kot so sedaj, ko v službo grem slabe volje in iz nje pridem še hujše volje. Sem pač študentka, kurac od ovce.
P.S.: 'Oseba', ki jo omenjam v tem sestavku ni določena, nadomešča pa večino šefov, ki jih moramo študentje prenašati v vsakodnevnem iskanju kruha. Da o strankah sploh ne govorim, bom enkrat drugič pisala o tem.

Trenutek inspiracije: Kako bi izgledalo moje poslovilno pismo

Dragi moji.
Očitno sem se odločila, da imam poln moški spolni organ tega zlaganega neoliberalističnega in pokvarjenega sveta in me ni več med vami. Če me še iščete me ne iščite v kakšni reki pod klifom, ne iščite pištole, ker to pač boli, ne iščite krvi, ker je ne prenesem, ne iščite britvic, ker so po mojem mnenju nekaj najbolj groznega na tem planetu. Tablet tudi nisem popila, ker so ogabnega okusa in ker sem jih tako ali tako v življenju pojedla več ko 70-letna babica z multiplo sklerozo in artritisom. Če me iščete me najdete za KMŠjem s poslednjo fuzlo v roki, ker sem se napila do smrti. Ali na kakšni travi. Ali kje za kakšnim blokom ali hišo. Mogoče pred Skeletom, to se zdi dokaj primerno. No, zdaj, ko ste me našli pa lahko nadaljujem.
Moji mami bi rekla, da jo imam izredno rada, vendar da naj se že enkrat preseli k svojemu možu, ker je pač čas. In da naj neha šparati, ker ji to ne paše in ker jo frustrira. In da naj se vzame v roke in enkrat za spremembo teče sedem dni v tednu in ne enkrat na pol leta. In da naj neha delati nadure, ker jo spravljajo ob živce in s tem celo družino. Očetu bi rada sporočila to, da bom vedno njegova mala punčka, ampak da je bila njegova odločitev, da se preseli na drugi konec Slovenije. In da nikoli nisem marala družinskih piknikov, pogrebov, rojstnih dni in vsega ostalega sranja, ker ne prenesem naše neumne hinavske družine. Mojemu bratu bi rada sporočila, da ga imam zelo rada, ampak da nisem nikoli pozabila kako mi je v osnovni šoli na morju zbil zob in da mu za ta dogodek še vedno zamerim in da ne bom nikoli pozabila. In da se mu opravičujem za trojanski krof. Verjetno se ne bo spomnil, jaz pa se. Vsem trem se opravičujem za povzročanje sivih las. Hvala, da ste me prenašali.
Dedatu bi se rada opravičila, da mu že celo življenje zaradi mene odpadajo lasje in se mu zahvalila za to, da je z mano gledal Tom&Jerryja in da mi bo za vedno ostal v lepem spominu. Babici pa bi rada sporočila, da mi je žal, da ni že zgodaj odnehala s tem, da me poskuša spremeniti v nekaj popolnega, ker za to pač nimam genov in da naj se neha obremenjevati z zgodovino in mojimi ocenami. In da jo spoštujem, vendar ima vse neke meje.
Lani sporočam, da je bila vedno moja najboljša prijateljica, da mi je šla večino mojega življenja na večina njenih prijateljev konkretno na živce in da sem srečna, da nisva šle skupaj na srednjo šolo. Tebi tudi podarjam svoj nakit in svoj računalnik. Pa mojo bodočo hišo. Ker si želim, da si z Urošem ustvariš prijetno družinico. In ne glede na tvojo preteklost se mi zdi neumno, da ga kličeš Urki. Ker je pač neumno, ima tudi ime. In on mi je všeč. Drži se ga. Rada te imam, največ.
Tamari sporočam, da se naj tudi ona drži svojega. Mislim, da bo dobro skrbel zate in za vajine otroke. Sporočam ti, da čeprav mi greš lahko konkretno na živce si pač Tamara in očitno brez tebe nikoli nisem mogla. Ne vem, kako da se nisva spoznali že prej. Usoda je hotela, da sem te dobila v svoje kremplje. Rada te imam. In zato ti poklanjam svoje kolo in svojo kolekcijo make-upa, ki jo lahko prodaš, ko boš spala pod mostom in si v njeni vrednosti kupiš vilo v gorah. Ali kočo ali nekaj podobnega. Sicer bi preferirala, če je ne bi prodala. Zdaj pa lahko nehaš brati moje misli.
Vsem drugim pomembnim ljudem bi sporočila nekaj besed. Jana, zelo dobra prijateljica si in imaš dober vpliv name. Verjetno veliko pove tudi to, da sem s tabo ostala prijateljica še naprej od osnovne šole. Takih je malo. Aneji bi rada sporočila to, da jo moj lezbični alterego globoko ljubi, jaz pa sem jo pogrešala vsako minuto, ko je ni bilo v Ljubljani. Podarjam ti svoj avto, če sploh še znaš voziti. Žal mi je, da sem te spoznala šele lani. Izredno žal. Asji in Kaji bi rada sporočila, da sta mi pokazali to, kar v življenju pomeni ogromno. To, da se sprostiš in da ti je pač vseeno. In zato ju spoštujem, vključno z njunimi neumnimi momenti in pripombami. Drugih ljudi je preveč, da bi jih omenjala. Bom šla bolj na splošno.
Vsem babam, ki ste me kadarkoli gledale postrani bi rada sporočila, da upam, da zafurate svoje življenje na polno, da postanete odvisne od vseh mogočih substanc in da se poročite z debelimi alkoholiki. Zdi se mi hvale vredno, da sem navkljub vaši prisotnosti ostala z nogami trdno na tleh in iz sebe dejansko nekaj naredila. Lahko se pojeste zaradi mene, najbolje za vse pa bi bilo, da že enkrat nehate s svojim obstojem na zemlji onesnaževati naš lepi planet.
In še za konec vsem tipom, ki ste me izkoristili, vsem tipom, ki me niste pogledali in vsem tipom, ki ste mi lagali in povzročali živčne zlome, sporočam, da ste bili zamenljivi. Očitno vsi. In da upam, da si najdete še kakšno bolj debelo od mene, ki vam bo celo življenje kradla torte. In rigala v obraz. In delala grde otroke. In da dobite sifilis in gonorejo in da vsaj trije od vas fašete HIV.
Za vse, ki se boste ukvarjali z mojim pogrebom pa naslednje. Upam, da zanj zapravite čim več denarja, da vas še za konec mojega življenja lepo oberem do kosti. Na pogrebu ne želim starih kmetavzarskih tet, ki mi nikoli niso mogle dati komplimenta, ne želim nobenih stricev od katerih za rojstni dan nisem dobila niti tolarja. Želim ljudi, ki so me imeli radi. In želim, da nihče ni oblečen v črno. In želim, da nihče ni oblečen kot čefur in namazan kot klovn. Želim, da ste lepi. Želim, da se ne jokate in ne zganjate cirkusa, ker vas je tudi brez mene dovolj. In želim, da me pokopljete v moji amsterdam majici, ki me bo za vedno spominjala na moj ukor zaradi posedovanja marihuane na šolski ekskurziji. Želim, da se me čimbolj spominjate po mojih napakah, ki so vas, upam, kaj naučile. Želim pesem Don't cry od Gunsov in prosim nobenega ansambla, ker se bom zbudila in začela bruhati. In želim, da se potem Lana odpelje v Ameriko in raztrosti moj pepel (Ja, pepel, a ste mislili, da želim gniti?) na pokopališču Westwood Village Memorial Park, po grobu Marilyn Monroe, v Los Angelesu.
Če bi lahko, bi pisala svoje poslednje besede še nekaj dni, ampak mi tako grozno paše ena lizika, da nimam več časa.
P.S.: To ni noben namig, svoje življenje imam preveč rada. In vse okoli sebe tudi. Če je prehudo za vas pa upam, da niste brali vsega.

Proste sobote

Mineva 61 dni. Osem sobot. Osem sobot, ki sem jih preživela sama. Ali s bližnjimi kolegicami ali z nekom drugim. Mogoče doma, kje drugje, na pijači, v naravi. Osem jih je. In vseh osem sem preživela. Ne bom rekla, da je bilo lahko, ampak recimo, da ni bilo tako težko, kot sem si predstavljala. In v meni je neznosna želja, da bi naslednji petsto preživela samska. Ne sama, ampak samska. Pogrešam nekaj popolnoma drugega. In danes, s pomočjo osebe, ki je v zadnjem času ena bolj pomembnih v mojem življenju sem ugotovila, kaj in zakaj pogrešam. (Mimogrede, hvala za to pojasnilo) Ničesar ne čutim, čeprav deli mene včasih v neprijetnih in trpečih situacijah mislijo tako. Ne znam čutiti v tej smeri in ne vem, če bom kadarkoli znala. Verjetno zato, ker se mi ne zdi, da je karkoli na svetu lahko večno. Nikoli več ne želim občutiti tega, kar sem. 61 dni nazaj. Zadnje čase je čutenje bolj fizično. Začutiti znam, občutiti ne.
Vrnimo se nazaj k 'danes'. Pozornost je stvar, ki jo imam rada. Pa če pride v obliki pozdrava, klica, sporočila, e-maila.. Odvisna sem od pozornosti. In to pogrešam. In če jo dobim se je težko znebim. Rada sem oseba, ki prejema pozornost. Danes sem se zlomila. Ne pred ljudmi, ampak sama pred sabo. Zdelo se mi je, da se preveč razmišljala, imela preveč časa za to. Ne, niso bila čustva. Pogrešala sem pozornost. Pozornost zadnjega časa mi sprošča adrenalin, kakor čudno se to sliši. Mogoče je ravno obratno, ampak to, kar se dogaja v svojem življenju rabim. Adrenalin. Napake. In ne-čutenje. Vztrajam. Vztrajam pri pozornosti, čeprav mogoče ni dobro zame, ni dobro za ljudi okoli mene, vztrajam pri napakah, adrenalinu in ne-čutenju. Točno to, kar želim in kar potrebujem. Sprosti me, drži me pokonci v slabih dneh, ob sobotah. Jutri je sobota.

Tisti stavek 'vedno bom tukaj zate, ne glede na to kje sem in kaj delam' in kdaj se konča

Najbolj zanimivo pri tem, ko z nekom končaš zvezo je stavek, omenjen v naslovu. Ko zbiraš pogum, da končaš nekaj kar je trajalo ogromno časa, ko se spominjaš lepih večerov in trenutkov polnih ljubezni in čepenja ob telefonu, ko si čakal, da je mobitel naznanil novo sporočilo. In v tem kratkem obdobju se po navadi zaupaš eni ali več osebam in vsi ali velika večina teh ljudi, ki so, če imaš srečo, tvoji prijatelji ali prijateljice začnejo dobesedno nakladati, da se lahko na njih obrneš kadarkoli. Da lahko pokličeš in bodo prileteli na nevidnih krilih skozi center Ljubljane proti tvoji hiši na robu Trnovega in spali ob tebi (v tem trenutku si seveda v takem šoku, da ti je povsem vseeno, na kateri strani postelje spiš, vseeno pa beri prejšnji zapis), da bodo s tabo preživljali sobote, ki si jih zadnje dve leti preživljal z osebo, ki je s tabo delila posteljo (vem, ponavljam se, ampak vseeno beri prejšnji zapis), da jih lahko pokličeš kadarkoli, tudi med seksom z ljubljeno osebo, tudi medtem, ko hranijo svoje domače živali ali si pudrajo nos. Da bodo s tabo sedeli na pomolu in gledali mavrico ali vzhajanje sonca ali kaj podobnega pač in da se jim lahko kadarkoli zjokaš in jim izliješ svojo ranjeno dušo.
In potem pride tisti veliki dan, ko se spomniš, da se imaš preveč rada, da bi imela sploh prostor v srcu (možganih ali kakšnem drugem notranjem organu) še za kakšno drugo osebo in rečeš Konec. Zanalašč z veliko začetnico. In potem jokaš. In jokaš. In jokaš. In čeprav se zdi že cela večnost je v bistvu minilo nekaj ur. In potem nič. Ne čutiš nič, ne vidiš nič in ne vohaš ničesar, razen dobrega kosila. In potem pozabiš na vse te zlagane besede tvojih prijateljev. In vsi mislijo, da si v redu, da si prebolel, da začenjaš novo življenje, da te ni več ne more spraviti iz tira. Minevajo dnevi, tedni in meseci in ti meni nič tebi nič hodiš po cesti in poslušaš pesem za katero se ti zdi, da je napisana zate in tvojega bivšega ljubimca/fanta/življenjskega partnerja/registriranega življenjskega partnerja/delilca postelje in padeš v neukrotljiv jok. In pred spanjem na polici zagledaš skupno sliko, ki si jo pozabil umakniti iz vidnega polja in padeš v jok. In se spominjaš dni in lepih trenutkov in kako osebo pogrešaš in kako si jo/jo ljubiš in ne moreš spati. In vidiš zaljubljen par na ulici in pogrešaš njegov dotik in njegov poljub in se ustaviš, zjočeš in prižgeš čik, da se pomiriš. In v vseh teh trenutkih kličeš vse možne prijatelje, ki se ne javijo, nimajo časa, ravno seksajo, si pudrajo nos ali hranijo domačo žival. Ali te bodo poklicali kasneje. Ali smo v tej 'pogodbi', ki smo jo 'podpisali' pred vsem tem določili čas trajanja? Če prva dva tedna nisem čutila nič hujšega in nisem pretirano jokala in se spominjala vsega lepega, to pomeni, da je konec. Pogodba ni več veljavna? Smo jo prekinili? Je potekla zaradi neplačevanja naročnine? Ne, čas ne zaceli vseh ran in moja rana še zdaleč ni zaceljena. Pa imam sploh še pravico uveljavljati ta dogovor? Te lahko pokličem in rečem: se spomniš, kaj si obljubila?
Nič. Kot da se nikoli ne bi nič zgodilo.
In potem hodiš po cesti in vidiš zaljubljen par in kar naenkrat se ti zdita ogabno osladna in se obrneš stran, da ne bi bruhal po njunih zaljubljenih srcih. Pfej.

Moja notranja stran postelje

Vedno sem in vedno bom spala na notranji strani postelje. Ob zidu, ali kjerkoli pač. Na tisti strani, ki je s strani vrat težje dosegljiva. Je moj teritorij. Tudi če se zbudim na drugi strani postelje se bom premaknila nazaj na 'mojo stran' postelje. Ne maram, če z nekom spim na obratnih straneh, čeprav se včasih zgodi. Razlaga je povsem enostavna. Če bo v sobo vstopil morilec s sekiro ali pištolo bo najprej napadel človeka, ki je bližje vhodu, vratom, oddaljen od stene, itd. Logično, kajne? In tudi če sem sama se držim stene, čeprav je malo verjetno, da bo vstopil morilec in me ne bo ubil, ker nikogar ne bo na zunanji strani in si bo mislil: »Hm, če je pa tako, pa kar grem.«
V zadnjem času sem ugotovila, da sploh ne maram deliti postelje. Je edini prostor, kjer rabim SVOJ prostor, kakor neumno se to sliši. Obračam se, premetavam se in včasih brcam. Odeja je moja in tudi, če spim s kom drugim rabim svojo odejo. Rada imam pokrčena kolena. Rada menjavam vzglavnike. Rada se poleti naslonim na mrzlo steno. Najraje spim naga. In sama. Ne razumem spanja v dvoje. Sovražim vstajanje z nekom v isti postelji. Jutranji zadah je nekaj najbolj ogabnega, jutranje poljubljanje pa seveda mora biti, če nisi sam. In to dvoje ne gre skupaj. Zjutraj sem ekstremno lena in da bi sedaj vstajala in si umila zobe in se vrnila v posteljo kot da se nič ni zgodilo.. Ja, seveda. Sploh pa v tem primeru še vedno ostaja zadah druge osebe. Pa jutranji seks, o moj bog. Zjutraj nimam energije niti za odpiranje oči, da bom pa počela še kaj drugega je pa kar malo neverjetno. Najhuje je, ker pač ni velike verjetnosti, da se bosta obe osebi v postelji zbudili ob istem času. Če se najprej zbudim jaz je grozno. Ne morem spati naprej in čakati, da se bo druga oseba zbudila, potem pa pride na vrsto tisto osladno vstajanje, ob katerem se mi bruha. Če se najprej zbudi druga oseba pa je sploh grozno, ker je velika verjetnost, da te bo prebudil/a, kar pa, verjetno vam je jasno, sovražim. Nima smisla. Če spim sama se zbudim kadar se pač želim zbuditi, jutranji zadah me niti ne moti preveč, poleg tega pa imam še prostor za jutranje raztegovanje. Sploh pa zjutraj izgledam kot posušena spužva, kar je še toliko bolj odbijajoče. Mislim, da je spanje v dvoje lahko ogromen faktor pri propadu zvez.
Negativno sem nastrojena.

Raziskovanje samega sebe: delati na sebi oziroma delati vse kakor si prej

Prazne obljube. Počutim se svobodno. Počutim se, kot da bi lahko potovala po svetu, delala stvari, ki jih prej nikoli nisem mogla, hodila ven brezskrbno, brez, da bi pričakovala sms o tem kje sem in kaj delam in ne, da bi morala odrivati vsakega fanta, ki se mi približa na deset metrov. Ja, recimo temu svoboda. Saj ne morem potovati po svetu, nimam denarja in hodim na faks. Ne morem kar začeti delati stvari, ki jih prej nisem, ker imam življenje, ki teče po nekih določenih smernicah. In ne morem hoditi ven non-stop, ker pač nimam energije za neskončno žuranje. Pogrešala sem sebe, pogrešala sem svoje življenje, življenje brez skrbi o tem kaj počnem, s kom počnem in kje počnem. Če želim nasvet bom zanj vprašala in se bom odločila, če mu želim slediti. Če mi ne bo všeč ga bom spregledala, se zanj zahvalila in šla naprej. Če bom ob polnoči želela na sprehod bom šla. Če bom zjutraj želela na kavo s prijateljicami bom šla. Mogoče bom šla na kavo tudi štirikrat na dan. Mogoče bom kakšen dan samo spala. Pa sedela na balkonu in čakala na to, da je konec sveta ali nekaj. Ne znam slediti urnikom in nikoli nisem bila dobra v tem, da bi dolgo časa vztrajala pri enem in istem ritualu. In ja, ljubosumna sem. Ljubosumna sem na vse okoli človeka, ki naj bi bil samo moj. In ne prenesem se, ko sem ljubosumna. In posesivna sem. Želim 100% pozornost in jo tudi potrebujem. Neznosna sem. Težko mi je slediti. Zakompleksana sem in velik del življenja nesrečna. Zaradi popolnoma nelogičnih stvari. Kadar sem srečna sem nora. Delam stvari, ki so popolnoma izven konteksta, delam stvari, ki niso pametne in nikoli ne bodo, govorim bedarije. Sem srečna ali nesrečna, nečesa vmes pri meni ni. Ko sem srečna želim ob sebi srečne in vesele ljudi in obratno. Če si žalosten, ko sem jaz vesela nimam besed zate, ker te ne razumem. Če si srečen in poln življenja, ko sem jaz popolnoma na tleh te ne bom želela zraven sebe. Nadležna sem, konkretno nadležna. Če me zjutraj zbudiš bom jezna nate in te bom krivila za vse, kar se mi bo slabega zgodilo cel dan. Najhujša sem, ko imam preveč energije. Verjetno bom skakala okoli tebe, dokler ne boš odšel ali odšla ali se mi pač pridružila. Ne prenesem kritike. Glede mojega izgleda, mojega karakterja, mojih odločitev. Rada sem svobodna, vendar sem v sebi še vedno majhna deklica, ki se ti bo zjokala v objemu, ker jo bo malenkost vrgla iz tira. Grozna sem in nepredvidljiva. Tako, pa sem končno prišla do sklepa vsega tega pisanja, ki nima smisla. Ali pač. Ja, smisel ima. Nisem za zveze, ne morem biti v zvezi, ker nisem dovolj odrasla, zrela in ker ne obstaja človek, ki bi me lahko držal pri sebi ne da bi pobegnila. In ker ni človeka, ki bi me lahko prenašal v dobrem in slabem. Ne obstaja in nikoli ne bo. Najboljša sem samska. In delati moram na sebi.