Razmišljala sem o reku, ki sem ga slišala zadnjič. Gre
nekako takole: »Bodi oseba, za katero si želiš, da bi bila ob tebi, ko si bil
otrok.« Ali nekaj na to vižo. In ob tem sem se zamislila, kaj bi bilo tisto,
kar bi želela vedeti, ko sem bila otrok. Recimo, stara tam okoli 10 let. Kaj so
tisti nasveti, za katere bi si želela, da bi mi jih nekdo v glavo vtisnil pri
tistih letih. In ugotovila sem tole…
Da bi želela, da bi
mi nekdo rekel, da se naj NIKOLI ne primerjam z drugimi. (To je tudi nasvet, za
katerega bi si želela, da bi ga vedno upoštevala danes.) A vse to se žal začne
že v zgodnjem otroštvu. V šoli. Vedno se bo našel kdo, ki bo slabši ali boljši
od tebe. In tekmovalnost dobimo v kri že zelo zgodaj. Vse se meri, vse je
primerljivo. Pa ne bi smelo biti. Nikoli in nikdar si ne dovoli, da bi drugi
vplivali na to, kar se dogaja tebi. Vsak od nas ima svoje življenje in svojo
pot in svoj tempo. In tukaj pride na vrsto drugi del nasveta – vse ob svojem
času. Ni narobe, če so ljudje hitrejši ali počasnejši od tebe. Ni narobe, če si
zadnji, kot tudi ni narobe, če si prvi. Vsak od nas ima svoj ritem. Popolnoma
nepotrebno je, da se sekiramo zaradi tega, ker česa ne zmoremo, ne znamo ali še
nismo dosegli. Vse pride takrat, ko ti je usojeno, da pride in, ko dovoliš, da
to vstopi v tvoje življenje. In na tem mestu še en rek, ki močno vpliva na moje
življenje. Vsak od nas je genij. Vendar če sodiš ribo po
njeni sposobnosti plezanja na drevo, bo preživela celo svoje življenje z
miselnostjo, da je neumna. Lahko se delamo, da je to res rekel Einstein.
Drugi nasvet je, da moraš v življenju vedno znati postavljati meje. In morda se nam to zdi popolnoma samoumevno, vendar vam povem, da nas večina tega ne zmore. Opažam, da smo ljudje pri postavljanju meja lahko dobri na enem področju življenja, na drugem pa smo popolni cepci. Ker meje so tiste, ki nam, ironično, dajejo osebno svobodo. Ljudem moraš znati dati vedeti, do kam lahko grejo in da se zavedajo posledic, ki sledijo, če to mejo prekoračijo. In kakor lahko se to sliši, je grozno težko. Po navadi pride do težav, ker ljudi nočemo prizadeti, ampak potem se zgodi, da prizadenemo same sebe. Zavedati se moraš, da so ljudem všeč različne stvari, da imamo v življenju različna zanimanja, različne stvari, ki nas veselijo in tiste, ki so nam odveč. In če znaš te stvari ubesediti, si že na pol. V pomoč ti lahko pride ena sama kratka besedica. NE. Tega nočem, tega ne želim, tega ne bom naredila. Na primer. (Ste opazili, da se ta nasvet navezuje na prejšnjega?). In svojega ne ti ni potrebno opravičevati. Ker je samo tvoj. Uporabi ga kadarkoli želiš. Povedati pa moram še, da je približno enako z besedo ja. Ker je neka svoboda, ko rečeš: »Ja, to bom naredila, ker lahko in ker želim.«
Moja zadnja misel pa se navezuje na čas. In to, da vse mine. Minemo mi, mine narava, minejo minute in ure in dni, minejo prijateljstva in mine ljubezen. In minejo vse grozne izkušnje, za katere mislimo, da na njih ne bomo nikdar pozabili in minejo vsi grozni trenutki, ko mislimo, da bo vsega kar naenkrat konec. Tudi to mine. In kadarkoli se ti dogaja, da se ti zdi, da ne bo nikoli minilo zadihaj, pojdi spat, pojdi na zrak, zjokaj se… Karkoli. Ker bo minilo. Mami mi je nekaj let nazaj dala ta nasvet, samo v drugi obliki. Glasil se je: »Čez pet let se boš temu smejala.« In se res. Smejem se popravcem v prvem in tretjem letniku, smejem se temu, da mi prvo leto ni uspelo priti redno na faks, smejem se moji prvi zvezi, ki ni šla tako, kot bi morala iti. Smejem se vsem trenutkom, ko me je bilo sram in ko sem se hotela udreti v zemljo. Ker ti trenutki so tisti, ki nam dajejo izkušnje in iz katerih se učimo. In vse te stvari so mi dale tisoče napotkov za življenje. Tisoč lekcij, ki me bodo pripeljale do konca. In z njimi se lahko smejemo v prihodnost.
Ker pa vse mine, je minil tudi tale zapis.
