Hvala za vijolice

Padla sem. Padla na obljube, padla na lepe besede in padla na nasmeh. Na objeme in na poljube in na sladke želje. Na trda tla. Auč. Že dolgo nisem.

Nisem hladna in ne znam biti. Zavedam se, da sem lomljiva in zavedam se, da glede svojega srca ne znam sprejemati pametnih odločitev. Prehitro se navežem in posledično trpim. In prav mi je. (Že tako mora biti.)

Žal mi je, da sem s tabo rada preživljala čas. Žal mi je, da sem rada ležala ob tebi. Žal mi je, da sem se smejala tvojim neumnim vicem in sanjah o najinih otrocih. Žal mi je, da sem pustila, da me pelješ na večerje in me gledaš v oči. Žal mi je, da sem pridno čakala, da bom spet na tvojem seznamu in da si boš spet vzel čas zame. Žal mi je, da sem vedno bila na drugem mestu.

Že dolgo se nisem počutila tako varno in ljubljeno. Že dolgo se nisem želela zbuditi na točno istem mestu, kjer sem zvečer zaspala. Pod tvojo roko. Žal mi je, da sem verjela, da boš enkrat lahko samo moj. Tvojih odločitev pa žal ne morem sprejemati namesto tebe. 

Z veseljem delim kokice in kokakolo. Tudi avto in kolo ti lahko posodim. Moških pa žal ne maram deliti.

Nimam več energije za neumnosti. Nimam energije za zajebancije in nimam energije za zapravljanje časa. Še za to, da zjutraj vstanem je nimam, kaj šele za tvoje prazne besede. Dovolj je. Ne ljubi se mi več. Moja energija ne gre več v roke moškega, ki si je ne zasluži. Se opravičujem, fanta. Ker moški ne delajo tega.

Na dopust grem. Pa ne na Hrvaško. V svojo glavo. Na mir. 

Tista o hiši in žarnici

Če začnem tale zapis s tem, da ti povem, da nič ni več sveto, se ti bo verjetno zdelo, da sem 1. Konkretno zadeta, 2. Relativno pijana ali pa 3. Našla novo življenje v krščanskem celibatu. Ampak ne, resnično ni nič več sveto. Odraščala sem v družbi, kjer so starši ostajali skupaj, kjer je vsaka družina imela vsaj en delujoč računalnik in vsak starš svojo službo. Res pa je, da sem odraščala tudi v družbi, kjer se lahko poročita samo moški in ženska, kjer je popolnoma normalno, da ženska opravlja vsa gospodinjska opravila in kjer je logično, da ne izražaš svojega mnenja, če se to ne sklada z večino. Beseda normalno je pač popolnoma.. normalna? Ampak če se vrnemo k staršem in se oddaljimo od mojih frustracij, ki jih je vsak dan več in jih nikakor ne morem preboleti…

Včasih (o ja, ta grozna beseda) je bilo pač normalno, da moški in ženske ostajajo skupaj. Zdaj ni več. Vsaka zgodba ima dve plati. Ženske in moški so včasih ostajali poročeni zaradi ekonomskih razlogov. Moški je prinašal denar, ženska pa je doma za štedilnikom čakala, kdaj bo ta njen bog stopil čez vrata, da mu lahko postreže svinjski zrezek in pražen krompir. In če se je ženska počutila izkoriščeno, poteptano in ne cenjeno, se je pač tako počutila. In če se je moški počutil, da sodelavka seksa bolje, kot njegova draga žena, se je pač tako počutil (in poseksal sodelavko). Ostala sta poročena. Mirna Bosna. (Ja šit, kje sem zdej to pobrala.) Za oba je bilo lažje, da sta poročena. Za njune otroke, za njune razširjene družine. Kje pa bo njuna vas prebolela razhod zakona, ki že dolgo ni več, kar je bil in ostaja samo še na papirju? Sosedje še zdaleč niso pripravljeni na kaj takega! Zločin!

Pa poglejmo še malo drugo plat teorije. Žarnice in hiše. Saj poznate tisto – Zakaj so včasih zakoni delovali? Zato, ker, če crkne ena žarnica, ne zamenjaš hiše. Zamenjaš žarnico. Ampak ljudje smo navajeni, da menjamo hiše. Pa ne samo to. Najemamo, skvotamo, podedujemo (okej, to mogoče v tem kontekstu ne deluje), živimo pri kolegih in si delimo stanovanja z neznanci. Ljudje smo navajeni sprememb. Ljudje smo navajeni, da menjamo študij, ker nam ne odgovarja več. Avto se malce postara, pa se nam ne ljubi več, pa si kupimo novega. Če se nam strgajo čevlji malokrat pomislimo na to, da bi jih nesli k čevljarju. Ja, zakaj pa bi res nesel čevelj, vreden 20 € k čevljarju, če te v trgovini čaka podoben čevelj za točno teh istih 20€, čevljar pa bi ti zaračunal 30? Menjamo partnerje, ker pač tako paše. Ker nam ta trenutek oseba ne odgovarja dovolj. Ker smo navajeni motivacijskih citatov, ki nam slepijo oči, na katerih piše, da nisi drevo. (Ker Ajda napiše blog o tem, da ni drevo.) Ker, če te kaj moti, to zamenjaj. Če te oseba moti, jo zamenjaj. Poenostavi življenje! Postajamo družba, ki poenostavlja. Poenostavljamo komunikacijo, poenostavljamo učenje, poenostavljamo odnose.

Jaz pa ne želim poenostavljenega odnosa. Ne želim, da sem oseba, s katero si se ti odločil, da je tvojega življenja konec. Ne želim, da se predaš v odnos z mano. Želim si nekoga, ki mi bo vedno stal ob strani. Želim si nekoga, s katerim se bom kregala o tem, kako drag je bil moj slušni aparat. Želim se s tabo kregati o tem, kam greva na dopust, ko se nama ne bo več ljubilo na dopust! Ne želim, da si eden od mnogih v mojem življenju. Ne želim najinih otrok vzgajati z drugo osebo. Ne želim začasnosti. Želim stalnost. V ljubezni potrebujem stalnost. Ampak stalnost je z vsakim letom bolj luksuz kot nekaj običajnega. Zveze propadajo po tekočem traku. Varanje ni več tabu. Tako pač je. Moški varajo. Ženske varajo. Varamo. Največkrat sami sebe. Nikoli nisem verjela v to, da si lahko z enim človekom do konca življenja. Zakaj ne? Kater debil mi je v glavo vtepel, da to ni mogoče? In ne, niso nadaljevanke o varanju krive za to, da varamo. Niso ljudje okrog nas krivi, da varamo. Tudi tvoj otrok ni kriv, da žena že tri leta noče seksat s tabo. Ti si kriv. Mi sami smo krivi in prevzemimo že enkrat popolno odgovornost za svoje napake in svoje sranje. Ali je res edini način, da ohranimo stalnost ta, da prebolimo varanje in gremo naprej, ne da bi se karkoli spremenilo?

Zdi se mi, da so v ljubezni danes samo še tri možnosti. Ali me po nekaj letih sreče in ljubezni brutalno prevaraš, ali me samo brutalno prizadeneš ali pa me, tako, po slovensko, brutalno ubiješ. (Ker če me pa ne moreš imeti ti, me pa nihče ne bo imel?)