Pol minute branja [prvič]: Poljubljanje in moški brez jajc

Ker se o enih stvareh ne da razglabljati na celi strani ali s tisočimi znaki, sem se odločila, da v blog vpeljem kratke zapise, ki me pač prešinejo. Tale je prvi.

Če nekaj časa ne plavaš, smučaš ali voziš kolesa pravijo, da tega nikoli ne pozabiš. Da v momentu veš, kaj moraš narediti. Je možno, da pozabiš poljubljanje? Dejansko se mi zdi, da sem ga pozabila, kakor žalostno/tragično/negativno se to sliši. Ima me, da bi se pogreznila trinajst metrov pod zemljo. In vsak dan med čisto običajnimi opravili gre meni po glavi poljubljanje. In potem se sprašujem, če je to zaskrbljujoče in nevem, čemu se sploh sprašujem takšne bedarije, ker je v mojem življenju vse več stvari, ki so zaskrbljujoče. Ampak zaskrbljujoče je še marsikaj drugega na tem planetu. Na primer moški. Resno obupavam nad moškim karakterjem. Ker sem pač ženska imam očitno predispozicijo, da si želim, da moški, ki želijo iti z mano na zmenek želijo z mano na zmenek zaradi mene. (Zdi se mi, da to ni neka strašno zakomplicirana in grozna zahteva, ali pač?) In ne zato, ker pač želijo na zmenek. Ali imajo pač dve odveč karti za kino. Ali imajo preveč bencina. Ali pa jim je dolgčas. Če si dec, me boš povabil na zmenek zaradi mene in ne zaradi tega, ker si se spet spomnil, da obstajam. In ni šans, da poskušaš še kdaj. 

Smer: psihiatrija

Nihče ti ne pove tega, da se boš kar naenkrat znašel v četrtem letniku in boš moral vedeti kaj te sploh zanima, kaj bo tema tvoje diplomske naloge, kdo bo mentor in zakaj prav ta, bi rad diplomiral takoj ali bi morda raje vzel absolventa oziroma dodatno leto in s tem tvegal plačljiv magisterij, bi šel takoj po diplomi opravljat pripravništvo, morda takoj dobil službo, bi šel morda na magisterij kam drugam.. Tega ti ne pove nihče. Nihče ti ne pove, da na to ne boš pripravljen, potem pa kaj naenkrat vsi pričakujejo, da boš kar vedel. In mogoče boš celo zadel to, česar ne boš čez nekaj let obžaloval. In to delamo že celo prekleto življenje. Isto sranje se zgodi v četrtem letniku srednje šole, ko moraš eno jutro izbrati faks in s 17 (18) leti začrtat prihodnost. In takrat so vsi najbolj pametni, da ti pa že sam najbolj veš. Guess what? Ne veš. Zdi se mi, da še klošarji v centru bolj vedo kje bodo zvečer spali in jedli kot pa jaz vem, kaj naj naredim sama s sabo. Žal ni nikjer gumba stop. Roki so določeni, po možnosti so manj kot mesec stran,odloči se že enkrat, ti izredno inteligentno in izobraženo bitje. Ti, ki si gimnazijski maturant in se ne moreš niti odločiti kakšen lak bi dala na nohte. Odloči se in zajebi diplomo in vzemi absolventa in si najdi službo in naslednje leto ob istem času spet razmišljaj o prokleti diplomi in temi in mentorju in šoli, kamor se boš fiktivno vpisala zato, da boš lahko v naslednjem letu končno spisala to kurčevo diplomo, brez, da bi trpela tvoja na novo ustvarjena gostinska kariera. Po možnosti vmes spoznaj debila z oslom, trikrat spontano splavi, zanosi, vzemi porodniški dopust (Sprijaznimo se, brez službe je to samo sedenje doma z otrokom in željo, da moški domov prinese dovolj denarja za vse tri. Če imaš srečo in na tej točki še imaš deca.) in pri petintridesetih spet poskušaj z diplomo. In po tej prekleti diplomi plačaj nekaj tisoč evrov za magisterij samo zato, da ti bodo ta prekleti list čez deset let vzeli, ker ga tako ali tako nisi napisal ti. Lahko pa se do 2.4. odločiš kaj za vraga boš pisala, po možnosti si vmes trikrat premisliš, zamenjaš mentorja, kar naenkrat dobiš znanje in vse potrebne informacije za pisanje diplome, vključno s kvalitativno analizo, oddaš junija z vsemi opravljenimi izpiti in diplomiraš. Naslednje leto se lahko vpišeš podiplomski študij, na eno od smeri, ki ti jih ponudi faks, pa niti približno ni tista, za katero si se odločil dve leti nazaj na fakulteti in si mislil, da boš z njo lahko končal študij. Po tem lahko greš še enkrat čez vso to sranje o tem, ali bi magistriral ali bi si vzel dodatno leto. In na primer, da tam do triintridesetega končno magistriraš, potem do petinštiridesetega v tej ekonomiji najdeš službo.. Vmes pa pozabiš na to, da si v bistvu samski in nimaš otrok, ker za to enostavno nimaš časa. Kdo bi te pa še imel rad po treh epizodah psihičnega zloma in štirih operacijah na želodcu zaradi stresa? Ugotoviš, da tvoje življenje pač nima smisla in si končno pošlješ kroglo v glavo. Sicer kar nekaj let prepozno. Sliši se prijetno, kajne? A zdaj dobim sobo na psihiatrični?