Ljudje so strupeni

Opazila sem, da ljudje od mene stalno pričakujejo, da bom prijazna, odprta, da bom pomagala vsem, da bom sprejela vse kar si ljudje izmislijo in predvsem, da ne bom mala obsojevalska kuzla. Vse lepo in prav, ampak sanja svinja kukuruz. Sem bila točno taka, vendar je od tega minilo že kar lepo število let. Vmes se je namreč zgodilo življenje. Prva stvar, ki sem jo opazila je, da ljudje prijazne osebke nenormalno izkoriščajo in od njih pričakujejo, da bodo na voljo kadarkoli se jim sprdne. Druga stvar je, da so ljudje postali slabi in zlobni. Verjamem v to, da so ljudje deep down slabi. Vsi ljudje. Čeprav nam je zadnjič profesorica rekla, da s takim mišljenjem nimamo kaj delati na študiju socialnega dela. Ups, prepozno, diplomo že imam. In morda tega nisem vedela pet let nazaj, ampak sedaj vem. Odprta sem pa do te meje, ko prepričanje/mišljenje ne ovira soljudi. Če si na primer homofob, jaz ne bom tiho sprejela tvojega prepričanja. Enako velja za ostale strupene fobije proti človeštvu. Pač samo kot primer. Ljudje smo postali en drugemu nevarnost in vsak dan se bojujemo eden proti drugemu. In v tako človeštvo jaz ne zaupam. Ena od stvari, ki v mojih očeh pokvarijo ljudi je tudi tekmovalnost. Vsak bo naredil samo tisto, kar bo njemu v korist in niti pikice več. In naredili bomo vse, da bomo boljši in bolj uspešni od ostalih. Da bomo prvi. Povsod v življenju moramo biti prvi. Ljudje so me pač razočarali po dolgem in počez. Razlika med odprto, prijazno Ajdo brez predsodkov in Ajdo danes, brez sladkorja, je to, da je stara Ajda verjela v ljudi in v njihovo dobroto. Nisem neprijazna, če me ne razpizdiš tudi sovražna nisem, sem odprta za neškodljive poglede na svet in pomagam, če vem, da lahko človeku zaupam, da me ne bo izkoristil. Ampak sladka ne glede na vse, ustrežljiva vedno in povsod in nasmejana ne glede na situacijo pa nisem več. In tudi verjetno nikoli več ne bom.

Pol minute branja [tretjič]: Jokica

Tisti, ki me poznajo vedo, da sem največja jokica na tem planetu. Jokam za vsako malo bedarijo. In če mi rečeš, da naj neham jokat bo to prineslo ravno obratni učinek. Jokam lahko skoraj na ukaz in jokam povprečno trikrat na teden. Ob filmih še relativno malo. Pač pa jokam zaradi stvari, ki ne grejo tako, kot bi mogle, zaradi ljudi, ki me spravijo v slabo voljo ali ob živce (kar se redno dogaja) in zaradi šoka ob stvareh, ki me dejansko ne bi smele tako prizadeti, pa me. In izpadem stara deset let. Predvsem pa sem tudi nostalgična jokica. Kar pomeni, da se ob spominu na kakršen koli incident, ki se je lahko zgodil tudi en mesec nazaj, lahko brez problema zjokam. Znova in znova. Ampak taka pač sem in očitno se tako spoprijemam s stresom. Ali pa se tako stres spoprijema z mano. In bila sem ekstremno presenečena, ko mi je šef zadnjič rekel, da ni vedel, da me lahko kdorkoli spravi v jok.