Ovo mi je škola

Zadnje čase nisem čisto pri sebi. Iščem trenutke in misli, ki bi me odvrnile od tistih, ki jih ne želim preigravati v svoji glavi. Oziram se na svoje življenje in iščem stvari, ki sem jih naredila narobe, pozabljam pa na tiste, ki so me naredili močnejšo. Iščem in potrebujem bližino. Kogarkoli. Ljudi okoli sebe spravljam ob živce s slabo voljo, ki vzkipi v meni ob vsakdanjih stvareh. Jokam zaradi malenkosti in potem se spet ne morem spomniti razloga, zakaj sem pravzaprav začela. Ne najdem več stvari, ki me spravljajo v smeh, včasih jih niti ne iščem več, ampak se enostavno zadovoljim s tistimi, ki me ne spravljajo v slabo voljo. Počutim se odrinjeno iz življenj ljudi, ki so bili vedno na dosegu roke. Mogoče sem sama kriva za to. Mogoče te ljudi potiskam stran od sebe, nezavedno. Počutim se, kot da z nobenim več ne najdem skupnega jezika. Da me nihče ne razume in da se nikomur ne ljubi ukvarjati več z mojim življenjem. Zakaj pa bi se? Vsi imajo svojega. Kot da v življenjih ljudi ni več prostora zame. Postajam tisti klic ob dolgčasu, ki popestri čakanje na avtobus ali hojo domov. Žalostna sem, ker vem, da bodo kar naenkrat vsi odšli. Ne bo več tega, kar imam sedaj. Oziroma kar sem nekoč imela. Vsi odraščajo, jaz pa ostajam točno tam, kjer sem bila. Nimam več vere v sebe, da lahko nekaj dosežem. Vsak dan imam manj moči za to, da bi postavila svoje življenje spet tja, kjer je bilo. Moje življenje mi je bilo še pred kratkim všeč. Zdelo se mi je, da imam vse vajeti v rokah. Živim za tiste trenutke, ko se uležem v posteljo in sanjarim o nemogočih stvareh. Včasih se zgodi, da sanjarim o stvareh, ki niso več moje ali celo, ki nikoli niso bile. Nisem vedela, da še zdavnaj nisem šla čez to. Čez to, kar mi sedaj krade spanec. Vidim, da nikoli nisem prebolela in trudim se, da bi. Pa ni tako enostavno, kot sem vedno mislila da je. In kot je bilo na začetku. Ampak moje življenje se premika in zdi se mi, da ne morem več slediti po njegovi poti. Ustavljam se na neumnih dogodkih mojega življenja, ki nikoli niso bili pomembni. Sovražim vprašanje zakaj sem taka. In kaj se je zgodilo. Nič, vse se samo dogaja. Nihče me ne more razumeti, ker se niti sama ne. Misli letijo okoli moje glave. Mogoče potrebujem konec teh dni. Konec tega, da samo razmišljam. Pogrešam življenje. Kmalu se bo začelo. In spet bo moja glava prepolna za vse neumne, težke in neprimerne misli, ki mi polnijo glavo. In mogoče bom spet začela gledati tja, kamor bi mogla ves ta čas. Ne vem, če sem že bila kdaj tako ranljiva kakor sem sedaj. Vsaka beseda, vsak napačen pogled, vsak trenutek, ko nisem zaposlena, vse me boli kot me ni še nikoli bolelo nič drugega. Dnevi se zdijo vse daljši. Sicer ne vem, kaj iščem, vem pa da to, kar sem našla ni to, kar sem hotela najti.