Čakam avtobus

Ljudje nismo narejeni, da čez življenje potujemo sami. Iz praktičnih razlogov predvsem zaradi plačevanja položnic, skrbi za hišnega ljubljenčka in podobno. Iz ostalih razlogov pa predvsem zaradi družabnega razloga, ki leži na drugi ravni, kot prijateljstvo. Ne verjamem v zapolnitev praznine in občutek, da si za nekoga pomemben pred občutkom pomembnosti samega sebe, verjamem pa v to, da je ljubezen, ki ti jo lahko nudi druga oseba tisto, kar ti v življenju omogoča, da osebnostno rasteš, dosegaš svoje cilje in premaguješ ovire. Če boš po svetu iskal svojo edino dušo dvojčico boš verjetno razočaran, ker je ne boš našel. Ne boš našel samo ene. V svojem kratkem in sladkem življenju sem se naučila to, da moraš dejansko preskočiti veliko idiotov, da prideš do istega, ki je malo manj idiotski. Ampak, kaj pa bi bilo lahko narobe s tistimi idioti, ki jih na svoji poti srečaš prej? Vse prej kot grbavost, ogaben telesni vonj in odsotnost zob. Te stvari bi ženske morda še lahko preživele.

Zamudila sem vlak. Redko zamujam, ampak ta vlak sem zamudila. Vlak tistih pocukranih najstniških ljubezni, ki se nadaljujejo v večnost (oziroma do prvega ovinka, ko ugotoviš, da tvoj dragi ni več tisti nebogljeni srednješolski Marko,ki ti je komaj kdaj upal ponuditi kompliment, ampak Mare, ki si ga namesto njegove mame vzgojila v lažnivca s petimi babami ob strani, ker se počuti ujetega v vajin zakon in trinajst otrok) in bojim se, da sem premlada za drugi vlak, ki pride pri petintridesetih, ko se zaveš, da moraš nujno imeti otroke, ker bo pa kmalu reees prepozno in kot kura brez glave okrog sebe podiraš vse, kar ima penis ali pa z enim zaprtim očesom izgleda kot penis. Vmes ni voznega reda. Vmes so vsi tisti tipi med petindvajsetim in petintridesetim, ki se jih vsaka z malo pameti otepa na dvanajst kilometrov, ker je vse, kar se jim na tebi zdi uporabno, tvoja luknja. Pa ni važno, ali so že naredili otroka ali ne oziroma koliko žena so ze pustili za sabo. Samski so. Stari cca 30 let in boh ne daj, da jim samo omeniš besede zveza, odnos ali plenica. So že na drugi postaji, njihovo pozornost zahteva druga luknja. Tipi v krizi srednjih let so odločeni, da svojih napak ne bodo več ponavljali in po večletnih zvezah s tistimi čarovnicami, ki jih mimogrede, lahko popolnoma kriviš za neobstoj zveze s kakšnim takim teletom, ne marajo ničesar, kar je tako stabilno kot njihovo šesto pivo in resno kot finale lige prvakov. In potem? Potem družba meni in dekletom v mojih letih pravi, da si je pač treba najti fanta svojih let. Bruha se mi ob misli na to, da sem v zvezi z osebo, ki se pri svojih 24ih se išče, vozi mamin avto in končuje prvi letnik faksa, ker ga je pač malo 'zajebu, aveš', in želi iti na vsak kurčev petkov, sobotni in torkov žur, ki ga najde v vseh cirkusih in ostalih vodnih parkih v mestu.  

Seveda obstaja možnost, da navališ na starejše. Ločence, brez posebnih želja in upov. Z rednimi službami in mercedesi. Saj veš, tiste, za katere komaj čakaš, da jih pripelješ domov. Mami, oči, to je Rok. Mogoče se ga spomnita, bil je vajin sošolec v osnovni šoli. In potem čudni pogledi in zaskrbljenost in lekcije o tem, kaj vse ti lahko tak moški naredi in vik in krik o izkoriščanju in... Ko se mu kakšen večer ne ljubi greš lahko enostavno ven pit z njegovo odraslo hčerko ali sinom. Ni vredno. Enostavno ni vredno.

Gledamo sošolke in sošolce, kako se poročajo, delajo otroke, pišejo diplome (in po možnosti vse to naenkrat) in poslušamo starše in stare starše, ki najedajo o tem, kako bi morali pred študijem misliti na naše službe in se sprašujejo o naši seksualnosti. Seveda, sem lezbijka in zaradi svojega lenobnega karakterja in mojih svojih petih mačk še vedno nimam stalnega spolnega partnerja, o katerem se sprašuje moj ginekolog vedno, ko pridem po nov recept za kontracepcijo, ki jo jemljem izključno zaradi ene in edine resne in redne stvari v mojem življenju, ki namesto rož mojega izbranca ali spolnih užitkov pride enkrat na mesec. 

Ne gre za to, da ne maram zvez, da se jih otepam, da se jih bojim. Gre za popolnoma enostaven (khem) princip tega, da se po guljenju v šolskih klopeh in pred vstavljanjem proteze, poti moških in žensk tako razidejo, da je treba počasi razmišljati o tem, katere države samskim ženskam ponujajo možnost umetne oploditve. Ženske bi imele otroke, moški pa seks. 

V iskanju odnosov pa se zgrešimo. Ne delamo kompromisev, ker gre za naša življenja in naše odločitve. Ženske ne pustimo, da bi moški narekovali naše zveze, moški pa ne pustijo, da bi jim ženske govorile, kaj morajo spremeniti, kar je v bistvu popolnoma ista stvar, le da v spolnih jezikih zveni drugače. Nismo več naučene za to, da bomo likale srajce in pomivale posodo, navajene smo, da kdaj pa kdaj zaslužimo več, vozimo hitreje ali pa ne pričakamo družine doma s kosilom, ker delamo v treh izmenah. Postale smo karieristke z željami po družini. Želimo oboje. Moški pa niso več tisti, ki nosijo denar k hiši in so mestni intelektualci, ki v kravatah hodijo v službe. Kot so se družbeni vzorci, se morajo spremeniti tudi ljubezenski. In namesto, da čakamo na naslednji vlak se je treba kdaj pa kdaj usesti na avtobus. Lahko pa, da bo pot malce bolj neudobna, na njej pa bo več ovir. Upaš lahko samo, da na poti ne bodo ležali samo policaji, ampak tudi kakšen hud dečko, na katerem se lahko naučiš nove lekcije.

Kdo se boji črnega moža?

Če bi imel dan 27 ur bi mogoče končno pospravila svojo klet. Pomila okna. (Tudi od zunaj.) Posesala stopnišče. Oprala preprogo v kuhinji. Mogoče pa bi za nekaj ur podaljšala svoj spanec ali pa si privoščila dolgo penečo kopel. Lahko bi poiskala kakšen zanimiv recept in spekla nekaj novega. Samo, če bi imel dan nekaj ur več. In če bi imelo leto petsto dni bi mogoče že imela napisano magistrsko. Dovolj o tem. O tem sem že pisala. Za praznike sem letos postala strašansko živčna, ker sem se zavedla, da se prvič, odkar vem zase, bojim novega leta. Novo leto imam rada. Ponavadi bolj kot letos. Letos pa sem samo v strahu pred tem, kaj me čaka. Da bom imela premalo.. Časa? Pa morda še poguma. In volje. Sreče. In denarja. Bojim se, da prvič v življenju ostanem brez vsakršnega prihodka.

Pa sem si vendar tudi letos zadala nekaj zaobljub, ki jih bom poskusila izpolniti.

Po milijon letih šolanja je prišel čas, da si najdem službo. Pripravništev ni, zato v poštev pride manjši nabor služb, kot bi si jih želela, vendar je nekje vseeno treba začeti. V poštev sicer pride tudi kakšno pripravništvo iz zdravstvenega področja, če že ne bo socialnih. Status mi poteče konec oktobra. Se delamo, da je oktober še daleč? Pa smo spet tam.. Če bi imel dan 27 ur.

Največje breme tega leta, ki sedi na mojih ramenih je magistrska. Najraje bi jo zaprla v sobo brez oken. Nimam nobene želje, potrebe, volje in motivacije za to, da jo napišem, pa jo vseeno moram napisati. Drugo diplomo. Zakaj že? Zato. In ne glede na to, koliko je ura in kateri dan je na koledarju, jaz mislim na magistrsko. Tamara me razume. Marsikdo me razume. Upam, da razumeš tudi ti. 

Fajn bi bilo tudi, če bi se naučila malo manj pritoževati. Glede na moje prejšnje zapise in tegale, se tega še vedno ne znam držati. Ampak lahko probam. Mislim, da bo počasi šlo.

Poleg vseh teh, globokih in težko izvedljivih zaobljub pa bi lahko še pospravila predal s plastiko v kuhinji in skuhala domačo čebuljno juho.

Še vedno pa si lahko premislim o življenjski poti, najdem nekoga, da mi naredi otroka, vlečem državno porodniško, tistih 250€ in si status absolventa podaljšujem še nekaj let z izgovorom materinstva.

Ja, ali pa to.

…Na fitnesu sem najraje v zadnjem desnem kotu. Tam se počutim domače. Za mano je ogledalo, desno so okna. In nad mano, tam visoko, nad dvorano, so železne konstrukcije. In na teh konstrukcijah je pajek. Ogromen. Črn. Že kar nekaj tednov. En dan se bo pajku zazdelo, da ima dovolj tistega osamljenega kota, pod katerim se vedno nekaj dogaja, in se bo odločil, da pride nižje. In pade name. Kar čakam že ves čas. In tako, kot se bojim tega pajka in njegovega padca, se bojim novega leta. Kar naenkrat bo vse namreč padlo name…