Že dva meseca nisem napisala ničesar. Na mojem drugem blogu
sem zadnjič objavila aprila. Predzadnjič pa januarja. Ampak vem, kaj se dogaja.
Jesen je. In jeseni ne maram. Nič nimam proti listom in proti jesenskemu soncu
in proti podnebnim spremembam. Sovražim pa vse, kar ni povezano z naravo. Ker
jesen so spremembe. In sprememb ne maram.
Vem, o čem bi pisala, ampak ne vem, kako začeti. Moja
magistrska napreduje tako počasi, da bi najraje vse zažgala in vrgla v smeti.
Službe nimam. Ne študentske in ne redne. Motivacije nimam. Vse, kar me trenutno
veseli je šport. In ne, šport mi očitno ne bo prinesel visoke plače in naziva
mag. Socialnega dela (un). Včeraj mi je dejansko uspelo pospraviti stanovanje,
kar je tudi svojevrsten uspeh. Vsak dan si rečem, da bom nekaj naredila jutri.
In potem pride jutri in si spet rečem isto.
A veste, česa pa imam res dovolj? Da se prijavim na delovno
mesto prek študenta in se znajdem v mali pisarni še z dvajsetimi drugimi
mučeniki, nekje med 18 in 22 let. Ker imam občutek, da ne spadam tja. Ne spadam
med 20 ljudi, ki so ravnokar končali srednjo šolo in iščejo svojo prvo
študentsko zaposlitev, ne spadam med ljudi brez izkušenj, ne spadam med ljudi,
ki imajo pred seboj še nekaj let, preden jim bo treba resno razmisliti o tem,
da morajo diplomirati. Ampak po drugi strani pa so tukaj 'resne' zaposlitve, za
katere potrebuješ 'resne' delovne izkušnje in imajo 'resno' plačo. In tudi tja
ne spadam.
Sem popolnoma brez energije. Če bi bilo po moje, bi cele
dneve spala. Zjutraj bi spala, dopoldan bi spala, popoldan bi spala, zvečer bi
spala. Samo ponoči ne bi. Ker pač, ponoči pa glava ne pusti. Le zakaj bi spali
ponoči, če lahko.. zjutraj? Kadarkoli.
Živcira me čas. Strah me je prihodnosti. Ne vem kje sem in
ne vem, kaj delam. Vem, česa nočem, ampak ne vem pa kaj točno hočem. Želim.
Kera hiša. Kakšna hiša. (Ajdi se je uradno zmešalo.)
Predstavljajte si lutko na vrvicah. Precej prepričana sem,
da zanjo obstaja izraz, ki se ga trenutno ne spomnim in po pravici povedano, se
mi ne ljubi odpirati googla in ugotavljati kako se ji reče. (Marioneta?)
Počutim se kot ta lutka. Nekje v zraku visim, nekdo se igra z mojimi vrvicami.
Ne dotikam se tal. Vmes. Nekje vmes lebdim in čakam energijo. Čakam motivacijo.
Inspiracijo. Precej prepričana pa sem, da moji bralci čakajo kakšen logičen
zapis, ker tole ne pelje nikamor več.
»There is a sign just outside of Rocky Mountain National
Park that reads in big, bold letters: MOUNTAINS DON'T CARE. It is a sign about
preparedness, and it goes on to educate mountain-goers about lightning,
avalanches, and proper equipment. I was about twenty-five years old when I
first saw this sign. It was scary, but I remember liking it immediately. It
meant something to me that the sign was telling it like it is. It was reminding
me that, when I went into the wilderness, I had to know what I was getting into
and I had to be ready. If I got caught on a peak in a late-afternoon lightning
storm, it wasn't going to matter whether I meant to get off the mountain sooner
or even whether I was a really nice person. Adulthood is sort of like that.« (Meg Jay: The defining decade)
