Pa koga vi jebete v glavo?

Čas je za pravljico. Če še ne sedite se usedite. Udobno se namestite. Če gre (pa bo šlo verjetno malce težje) se lahko tudi uležete. Lahko si skuhate kavo ali čaj, lahko se pokrijete z vašo najljubšo dekico. Zgodba se začne približno 23 let nazaj, ko se je rodila deklica. Naj bo to deklica brez imena. No, ta deklica je s šestimi leti (povem vam, da to resnično ni izraz neke višje inteligence – verjemite mi) odšla v prvi razred. Skozi osnovno šolo se je še nekako prebijala, več ali manj brez zaviranja. Njena starša sta bila redno zaposlena, verjetno je imela delno subvencionirano prehrano (kot večina otrok), starša sta dobivala otroški dodatek in podobno. Država je dajala neko malenkost, ki pa ni bila noben presežek. V srednji šoli je dekle začelo delati. In od takrat naprej je to dekle delalo vse do danes. Če ni delalo skozi celo leto pa je vedno delalo vsaj čez poletje. Starša sta bila še vedno zaposlena, otroškega dodatka je še nekaj bilo, štipendije pa nikoli. Dekle ni bilo niti dovolj inteligentno za Zoisovo štipendijo. Po nekem srečnem naključju je dekletu uspelo na srednjo šolo med drugim hoditi točno v tistem letu, ko se je vlada našega predragega Ivana odločila, da bo malica zastonj. (Pa se je potem, čez nekaj let odločila, da je bil pa to res pretirano.) Po koncu srednje šole je šlo dekle na faks. Prvi letnik so ji starši plačali, ker je ena pika manjkala do rednega vpisa, potem pa je na srečo uspelo in naslednja leta je bila vpisana redno. V času faksa je dekle delalo praktično skozi celo leto. Vmes je zamenjalo kakšnih 10 služb in opravilo cca 600 ur prostovoljnega dela brez plačanega prevoza in malice. Na tisoče litrov bencina je šlo na račun službe, ki ji je omogočala, da si je vsake toliko kaj privoščila, plačala bencin in več ali manj zapravila vse za stvari, ki dekleta v teh letih zanimajo. Ja, imela je srečo in njena (še vedno) redno zaposlena starša sta ji še vedno plačevala vse življenjsko pomembne stroške. Še vedno pa seveda brez štipendije, starša pa (logično) na tej točki nista več prejemala otroškega dodatka. Po srečnem naključju je to dekle malo pred njenim dvaindvajsetim letom zaživelo na svojem, seveda ne brez pomoči staršev. Še vedno jo prejema. Vmes je za pol leta dejansko uspela dobiti državno štipendijo, ki ji je prišla zelo prav (za bencin). Življenje je tako hotelo, da je njena mati vmes ostala brez službe in nekaj časa, na žalost, prejemala pomoč države. Brez staršev, čeprav dela skoraj vsak dan, zadnjega leta ne bi preživela.

Če ne bi imelo dekle v življenju preklete sreče in bi živelo v družini, ki je nekoč dejansko še nekaj zaslužila, bi to dekle danes najverjetneje spalo pod mostom.

Pravljice je konec, sedaj je čas za kletvice.

In po tem, ko celo odraslo življenje, odkar je pač legalno, delam in služim svoj denar in delambrez delovne dobe, brez malice, brez zaposlitvene varnosti, pod ostalimi enakimi pogoji kot redno zaposleni…

In potem, ko praktično ničesar ne zahtevam od države in po tem, ko moja starša vrsto let plačujeta prispevke za svoje in moje in bratovo zavarovanje…

In potem, ko se 'ljudstvo' odloči, da je malo delo totalno brezveze…

In potem, ko plačuje prekletih 240 evrov na mesec od plače za bencin…

Potem!

Se ena usrana vlada odloči, da bo morala Ajda poleg vsega, kar že tako plačuje državi, plačati od plače še dobrih 100 evrov za prispevke na mesec.

Za to, da bom po osmih letih dela on in off, dobila tista usrana dva meseca delovne dobe, kot ji še praktično preostane študentskega statusa.

Pouhn kufer imam tega, da mi upajo ljudje govoriti, da izkoriščam državo, ker sem prvič po sedemnajstih letih šolanja vzela eno (PRVO in samo ENO) leto za to, da razmislim kako naprej (ker brez pripravništva pač ne morem).

Študentsko delo je za mnoge tiste, ki so v podobnem položaju, edina možnost dostojnega življenja. In ne luksuz, s katerim si lahko kupim novega iPhona. To je luskuz, s katerim plačujemo položnice pa zavarovanje za hišo in zavarovanje za avto in večina tudi najemnino.

In namesto, da bi študentom omogočili, da se zaposlijo in iz svojih študentskih zaposlitev preidejo na nekaj malce bolj dostojnega, zmanjka denarja za pripravništva, ki so edini način, da dobim službo v fohu, za katerega sem porabljala svoj čas in denar zadnjih pet študijskih let.

In potem skupaj z ostalimi, ki najebejo zaradi nespametnih odločitev vodstva države, tiho gledam, kako ji jemljejo vsak kurčev evro za katerega mora prav tako viseti v službi kot vsi ostali, dela vredni državljani. In kako se Študentska organizacija trudi prikazati pozitivne vidike sprememb v zakonu in pozabi na to, da od svojih 800 evrov, dam 240 evrov za prevoz in bom sedaj dajala še kakšne 100. Delam cca 40 ur na teden zato, da bom dobila ven dobrih 500 evrov.

Ampak, hvala gre pa vsem tistim našim vrlim intelektualcem, ki sedijo na svoji riti osem ur v pisarni in odhajajo domov s plačami okoli 20.000 evrov in rešujejo naše banke. Rada bi videla kakšno delo je to. Tako prekleto naporno. Res. Me zanima, če tistim delodajalci en dan prej rečejo, da bodo pač delali 13 ur, zato, ker pač drugače ne gre. Ali pa, da plače ne bo, ker ni denarja. Ali pa, da že zadnjih nekaj let za njih niso plačevali prispevkov in da se tega žal ne da popraviti, ker nimajo časa in denarja za odvetnika. Ali pa, da morajo prevzeti delo ostalih petih v pisarni, ker so šli v penzijo in ne smejo zaposliti novega. Ali pa, da bodo prejemali samo še 50% prevoza. Ali pa, da ni denarja za delovna oblačila ali obutev. Ali pa, da jim bodo trgali od plače, ker so bili na malici 31 namesto 30 minut. Ali pa, da bodo izgubili delo, ker so preveč na bolniški. Res, rada bi bila enkrat v čevljih teh naših vrlih izbrancev.

Medtem, ko javnim uslužbencem nižate plače, ne zaposlujete novih ljudi, ko gredo eden po eden v penzijo (in ostali prevzemajo bremena), višate davke, dodajate nove davke, odvzemate nadomestila za brezposelnost tistim, ki celo svoje življenje državi plačujejo, da jim bo potem pomagala, znižujete plače gasilcem, policajem in vojakom, ki naše riti rešujejo vsako kurčevo jesen in zimo zaradi naravnih katastrof katerih posledice so predrage za reševanje, medtem vi, draga naša vlada sedite na svojih ritih in govorite, da denarja NI. (Razen za tiste izbrance v 'slabi banki'. Na njih ne smemo pozabiti. Odkrili bodo Ameriko.)

Odprite svoje žepe, znižajte svoje plače, prekleta golazen butalska. Pa koga vi jebete v glavo?? 

Putzfrau avec el diploma

Zadnja leta se veliko govori o tujini. Saj veste, to je tista dežela, v kateri so službe, visoke plače, veliki parki, same lepe stavbe, sonce, leto negovane žive meje in brezplačno parkiranje. To je tam, kjer ni koruptivnih politikov, dragih najemnin in življenjskih potrebščin, davkov ali kriminala. Ja, to je tujina. Tako pravijo. Tako so povedali. Ane?

Tujino imam zelo rada. Rada se učim o drugih kulturah, rada spoznavam ljudi z različnimi zgodbami in zgodovinami. Sem izredno upokojenski popotnik – najraje hodim v muzeje in jem lokalno hrano. Ampak v tem zapisu boste lahko začutili, da sem pristranska. Izredno rada se namreč – za razliko od drugih ljudi očitno – vračam domov. V življenju sem imela nekaj sreče (in kaj nekaj služb) in sem uspela videti precejšnji del Evrope. Videla sem boljše in slabše ureditve socialnega varstva, boljše in slabše razmere za delo, boljše in slabše urejena mestna središča, boljše in slabše avtoceste in na splošno boljše in slabše pogoje za življenje. Želim pa poudariti to, da nikoli nisem našla v eni državi vsega, kar bi si želela. Seveda, v naših glavah mora biti vse tako, kot je treba. Vse mora biti brezplačno, služba mora pasti v roke, krediti pa morajo biti odobreni en, dva, tri. Ne? Kakšni krediti vendar?

Tudi v Sloveniji, tako kot drugod po Evropi, ni vse popolno. In nočem utrujati z nacionalizmom – pozabimo za trenutek na to, kako radi imamo Slovenijo in da je to naš dom, kjer imamo družino in prijatelje… Sloveniji seveda manjka veliko. Lahko bi imeli bolj sposobne politike, lahko bi imeli šefe, ki bi bolj spoštovali pravice delavcev, lahko bi bolj pomagali mladim na poti do prve zaposlitve, lahko bi bolj varovali pokojnine… Vse to bi se LAHKO zgodilo in ja – moralo bi se. In nekako še vedno verjamem, da se bo. Pa vendar ima naša država več kot zadovoljiv sistem osnovnega in srednjega šolstva, relativno dobro višje in visoko šolstvo (ki je, mimogrede, zaenkrat še brezplačno!), naš sistem skrbi za starejše je med najboljšimi v Evropi, prav tako naš sistem starševskih zavarovanj, vrtcev, itd. In to ni bil poskus tega, da vam dokažem zakaj ostati v Sloveniji. To je bil samo prikaz tega, kar sem želela načeti prej – vsaka država ima svoje pluse in minuse. In verjeli ali ne, tudi Švica, Avstrija, Nemčija in Avstralija. Vsem pa je skupno eno – za uspeh moraš še vedno trdo delati. Služba ti ne bo nikjer padla v naročje.

Včasih je bila obljubljena dežela Slovenija. Mnogo družin in posameznikov je sem prišlo z enakim razlogom, kot je sedaj razlog tistih, ki se odločijo zapustiti Slovenijo. Želeli so službe in 'boljše življenje'. Verjamem, da je marsikdo to tudi dobil. Veliko pa jih še vedno predstavlja poceni delovno silo in upanje, da bo jutri dovolj, da preživijo še en dan. Slabo službo lahko z nekaj truda verjetno dobiš tudi tukaj. Čistiš z diplomo lahko tudi tukaj.

Mnogo ljudi je prepričanih, da ne podpiram tistih, ki želijo v tujino. Ni res. Podpiram ljudi, ki grejo v tujino iz pravih razlogov. Tudi jaz bi šla, če bi ga imela. Ne pa mi klobasat o tem, da greš v Španijo ali na Portugalsko po službo (ste 1.037.438. v čakalni vrsti) ali v Švico po višjo plačo (in garsonjero za jurja na mesec). Popolnoma razumem pa, da želiš poskusit, če ti bo drugje bolj všeč, če želiš pustiti vse za sabo, ker tvoje življenje ne gre v tisto smer, ki si si jo zamislil ali kaj podobnega. V tem primeru (verjetno) ne bom rekla nič. Ampak ne moreš pa pričakovat, da na meji ob predložitvi diplome talajo direktorske stolčke. 

Ne vem, ne razumem in ne znam

Edina stalnica v našem življenju so spremembe. Grozno, ane? Grozno, a po drugi strani izredno vznemirljivo. Življenja ne smeš preveč načrtovati. Vse bolj načrtuješ, vse bolj se ti tvoji načrti spreminjajo. Life gets in the way when you're busy making plans. Precej prepričana sem, da sem ta rek pred kratkim že uporabila na svojem blogu. Če sem ga se opravičujem. Če ga nisem se prav tako. Ker bi ga morala. To sem pred kratkim izkusila tudi na lastni koži. In naše življenje je najboljše takrat, ko imamo priložnost napake izkusiti na lastni koži. Zadnjih nekaj mesecev sem obremenjena z letom, ki prihaja. Ker po eni strani vem točno vse, kar se mora letos zgoditi in po drugi strani nimam pojma, kako se bo letošnje leto odvilo. Imela sem in imam ogromno načrtov, vendar se mi zdi, da bom bolj, kot življenje samo, v primeru, če se ne bodo odvili tako, kot sem jih planirala, razočarana jaz. Sama s sabo. In ne moje življenje. Ker moje življenje je načeloma popolnoma povprečno. Šolam se, delam, ukvarjam se s športom, občasno tudi kam grem, imam vzpone in padce. Torej, v življenju mi načeloma nič ne manjka. Vendar sem odločena, da bo to leto nekaj posebnega predvsem zato, ker je drugačno. Ker mi prvič po sedemnajstih letih rednega šolanja ni treba v šolo. Na faks. In zato sem prepričana, da bo letos vse drugače. In da bom letos lahko počela stvari, ki jih prej nikoli nisem mogla. Vendar se mi vsi plani počasi spreminjajo. Kot da jih nisem dovolj dobro premislila. Kot da premalo poslušam sebe, ki si po eni strani želi oddiha, po drugi strani pa si želi narediti čim več v čim krajšem času. Moj prvi plan za letos je bil maraton. Trenutno nisem prepričana, kako bo s tem, ker sem si v dveh mesecih uspela dvakrat zviti gleženj (življenje se zgodi, pa to). In po eni strani poslušam ljudi, ki me prepričujejo, da je vse v moji glavi in da se itak da vse, kar si zamisliš. Na drugi strani pa so ljudje, ki so navajeni tega, da pač kdaj ne gre in da je treba odnehati takrat, ko je še zdravo. In jaz ne vem, kje sem tukaj vmes. Ne vem h kateri skupini pripadam in koga za vraga naj poslušam, če sebe ne slišim. Sledi svojemu občutku, pravijo, pa vseeno se kdaj zgodi, da se enostavno ne slišimo. Tisti, ki moje besede berete že dalj časa, ali me dobro poznate, veste, da sem izredno ambivalentna oseba. Moja čustva, moje počutje in moje življenje vztrajno niha. Če sem lahko en dan izredno zadovoljna s svojim življenjem in točno vem kaj želim, kdaj želim in kako želim, sem lahko naslednji dan že popolnoma na tleh, ne vem več, kaj se dogaja in se trudim in trudim ostati nad površjem, pa večkrat zlezem dol. In točno tako se počutim trenutno. Diham in diham in diham in potem vsake toliko požrem vodo in spet potrebujem nekaj časa, da pridem tja, kjer sem bila prej. In če sem pred kratkim še pisala o tem, kako razumem in kako vem in kako znam, potem sedaj pišem o tem, kako ne vem in kako ne razumem in kako ne znam več. In ne glede na to, da sebe očitno dobro poznam in se zavedam teh vzponov in padcev in se zavedam prehodov iz enega v drugega, me še vedno popolnoma prestrašijo. Morala bi začeti s pisanjem magistrske naloge. Morala bi. Že zdavnaj. Ker se zavedam tega, da absolvent v resnici traja en mesec. Tisti mesec, ko se konec leta spomniš, da bi moral z magistrsko začeti že oktobra, pa si v bistvu maja ali junija. Morala bi. Pa nimam energije. Ne znam več kombinirati službe, prostega časa in tiste pol ure na dan, ki mi še ostane, ko bi dejansko lahko kaj naredila. In medtem, ko eni očitno znajo kombinirati ljubezen, pa poroke, pa službe pa otroke, jaz ne znam začeti pisati ene preklete magistrske naloge, ki bi mi morala po moje praktično past z rokava. Če rahlo zadiham(o)… Jesen je čas sprememb. Jesen je čas novih začetkov, ki pa se jih, kot tipičen predstavnik živčkov, bojim. In jeseni tipično ne maram. In rabim nekaj dni, pod kovtrom, da premislim svoje življenje in svoje odločitve in svoje načrte. Ki se mi podirajo eden za drugim. In medtem, ko Tamara piše o tem, da jeseni ne bo 'in', se jaz sekiram, da me jeseni sploh ne bo. Da se bom, namesto s šalco čaja na kavču, v hribih, ali v otroških spominih, skrivala v postelji, pod odejo, z gospodom Mačkom, ki razume, kako je to, ko ne veš več kako naprej. Ker mu pač ni treba naprej. Ker je maček. Jaz pa sem človek, ki mora. (Konec smiljenja sami sebi.) 

Tudi dopust ni več to, kar je včasih bil.

V osnovni šoli sem šla vsako poletje na morje. Z bratom sva šla takoj po koncu šole in ponavadi ostala vse do dneva pred začetkom. Vsako leto sem se domov vračala tako rjava, da me je bilo težko prepoznati. Te počitnice so še vedno moji najljubši spomini iz otroštva. Najtežja stvar med poletjem je bil večerni odhod v posteljo. 

V srednji šoli sem začela delati. Poletja so se nenadoma začela krajšati. (Skoraj prepričana sem, da moji popravci niso imeli ničesar s tem.) Kar naenkrat je bil september. Vsako leto sem čakala na odhod na faks, ker sem vedela, da me tisto leto čakajo najdaljše počitnice mojega življenja. (Naj omenim, da to sploh ni res. Prav vsako leto na faksu sem imela daljše počitnice. Vendar to ni smisel današnjega zapisa.) Vsako poletje od 15 leta naprej sem preživela za šankom, za pisalno mizo ali za blagajno (...ali, povedano drugače, v službi). Na morju sem bila vse manj, eno poletje v srednji šoli sem ga celo izpustila. Med faksom pa je časa za počitnice preprosto zmanjkalo. Vsak evro je bil bolj pomemben od odhoda na morje. Morje bo že počakalo, ane? 

Ne. Ne bo. Ker tvoje življenje ne bo.

Kar naenkrat v življenju počitnice postanejo dopust. In dopust postane izjema. Ena od redkosti, ki si jih ljudje enostavno ne znamo več privoščiti. Kot na primer čas za branje knjige. Dobri čevlji. Ali pa sankanje. Ker smo enostavno preveč zaposleni s tem, kaj vse lahko naredimo in kaj vse še mora biti narejeno. Da pozabimo nase in na to, da telo poleg 'fizičnega počitka', potrebuje tudi mentalnega. Čas, ki si ga vzamemo zase. Ni nujno, da smo sami; nujno je samo, da z glavo nismo tam, kjer smo vsak dan. 

Po naravi sem deloholik. Navajena sem, da sem stalno na nogah in da nekaj pospravljam, nekaj delam. Nekaj prelagam, brišem, premetavam in glancam. In ne glede na to, kako dobra lastnost je to, da se redko znam dejansko usesti in dati mir, je to neznansko nevarno za naše psihično zdravje. Prejšnji mesec sem si zvila gleženj. In moje življenje se ni spremenilo. Vse je potekalo tako, kot je prej. Vsi so mi rekli, da moram počivat, jaz pa enostavno ne vem več, kako počivati. A ni to tragično? Da pri triindvajsetih letih pozabiš počivat. Enostavno ne veš, kako se ustaviti. Letos sem bila na dopustu celih 10 dni, pa še to je bil dopust dejansko samo prve štiri. Ker vem, da so bili to edini štirje dnevi letos, ko sem se odklopila, kakor se pač odklopiti da. Na žalost moji plani o odhodu na Irsko letos niso prišli do stanja realizacije. Prav tako tisti o septembrskem morju. Trenutno v moji glavi že propadajo plani o decembrskem Salzburgu, ki sem si ga pred kratkim močno zaželela. Samo šla bi nekam. Vanderluster v moji glavi bi šel na dopust. Na morje. Na tuje. Pošljite me nekam, za boga. 

Ker morja ne bo, prav tako Irske ne, Salzburg se počasi oddaljuje... Imam pa mentalno frej teden. Ta teden me boli kurac. Verjetno igra veliko vlogo v tem tednu tudi moj ponovno zvit gleženj, zaradi katerega sem se pač morala malo ustaviti. In tokrat mi je to tudi delno uspelo. Po cele dneve (po službi seveda) popoldan spim, jem in sedim. Ne vem, kdaj sem nazadnje tako veliko sedela in delala nič. Morda pa me piči, pa nadaljujem tako v nedogled. (Ne, vem, da me ne bo.) Pa se še vseeno, čeprav morda dajem občutek, da se ne, močno sekiram. Razmišljam, kaj vse bi lahko naredila v tem času. Naši možgani pač delujejo na čuden način. Naslednji teden začnem s pisanjem magistrske. Do naslednjega tedna pa sedim. Ta vikend imam prvi prosti vikend po devetem avgustu (ja, prav ste prebrali). In nameravam uživati na polno. Ne vem, kdaj me spet čaka dopust. Vem pa, da me čaka maja ali junija. Takrat pa grem. Za en mesec. Na mentalni dopust, ki prav gotovo ne bo fizičen dopust. 

Morje pa še vedno čaka...

Pol minute branja [petič]: Mrežni marketing

Sovražim mrežni marketing in vse ostale sisteme, ki delujejo na princip "neljubisemivelikodelati" in "dajdenarintidamvelikodenarjanazaj". In to lahko povem tebi, prijatelju, prijatelju prijatelja, napišem lahko na fb, petnajstkrat delim objavo in napišem na letak, ki ti ga poturim na parkirišču. Sovraaaaažim. In ne, ne zanima me, kako lahko obogatim popolnoma enostavno in brez vsakršnega truda in SAMO Z ENO URO DELA NA DAN! Ne zanima me, kako lahko težim vsem okoli sebe, če želijo priti zraven in ne zanima me, kako ti lahko ponujam izdelek, ki ga pravzaprav sploh ne potrebuješ in ga nikoli v življenju nisi potreboval. In ne zanima me, kako lahko potem ta isti izdelek ponudiš naprej in ne zanima me, kako lahko nategujem ljudi iz dneva v dan. Ne. Fuj. Stran. In ne želim vložiti denarja za to, da bom potem enkrat (nikoli) dobila vse povrnjeno nazaj. In to TRIKRAT! In ne zanima me kako Gospod Novak živi od tega in dela celo življenje samo to. Ker rada delam. Ker cenim delo. In ker ne nategujem ljudi. Ker ponudim WD40, za katerega vem, da deluje in te vprašam, če ga potrebuješ. In če ga ne potrebuješ ti ne rečem, da ga lahko prodaš naprej po dvojni ceni, če želiš, lahko pa ga, če se včlaniš dobiš za samo 0.99€. In ne rečem, da to objavi na fejsbuk, da bo čimveč ljudi videlo, da si kupil prekleti WD40 in da si obogatel in da to vsi nujno rabimo. Takoj. Zdaj. In če želiš vedeti več, me pokliči. Ne. Ne rečem ničesar. In se vrnem k delu. Delu, ki traja šest do osem ur na dan, pet do sedem dni na teden, k delu, s katerim ne morim vseh ostalih okrog sebe in k delu, ki ne obvladuje mojega življenja do te mere, da o njem ne morem nehati govoriti. Ker želim še nekaj časa imeti prijatelje in se vsaj približno dobro razumeti s svojimi družinskimi člani in želim biti še kdaj povabljena na kakšno žurko, brez, da bi se drugi bali, da bi jim spet poskušala prodati kakšno briljantno podjetniško idejo.

Gospodična Odrasla

V vrtcu sem občudovala fante, ki so tekali okoli našega peskovnika in se skrivali okoli garaž, ker sem komaj čakala, da bom v osnovni šoli in bom lahko, tako kot oni, delala čisto vse, kar bom želela. V osnovni šoli sem blazno oboževala risarske talente starejših ljudi. Gledala sem, kako lepo rišejo punce iz srednje šole in komaj čakala, da bom enkrat velika, da bom lepo risala. V srednji šoli sem bila navdušena nad tem, da bom enkrat na faksu imela fanta in bova srečna do konca svojih dni, imela dva otroka, psa in bazen. Ker, kakšno pa je življenje brez bazena, lepo vas prosim?  Na faksu.. Na faksu pa občudujem tiste, ki so lahko odrasli. Odrasli brez tega, da se vsak dan sprašujejo, če delajo vse prav. Odrasli, ki so taki, kot bi morali biti. Taki, ki znajo razmišljati s svojo glavo in ne potrebujejo potrditve prav pri vsem v svojem življenju. Taki, ki vejo, da delajo stvari prav. Taki, ki se po robu postavijo, če se jim dogaja kaj krivičnega. Taki, ki pozdravijo na ulici ob pravem trenutku in vikende preživljajo na verandi v dobri družbi. Taki, ki vedo kako spraviti iz oblek vse vrste umazanije. Taki, ki zjutraj brez truda vstanejo ob pol osmih in se jim zdi spanje do devetih poležavanje. 

V vrtcu sem sicer doživela trenutek, ko sem lahko delala to, kar želim. Končalo se je na tleh ob peskovniku z ogromno modrico, ker sem pač želela vedeti, kako močno boli, ko se iz drevesa z bokom vržeš v betonsko ograjo. Tudi srednjo šolo sem dočakala, a z njo niso prišli neki hudi risarski talenti. Faks sem tudi že obdelala in bazena ni od nikjer. Ni čudno torej, da mi tudi z odraslostjo ne gre. Verjetno sem pričakovala, da se bom neko sončno jutro zbudila in bom odrasla. Z vsem znanjem, ki ga odrasli mora imeti. A obstaja kakšen tečaj? Zanima me torej, kaj je dejansko to, kar definira odraslost. Je povezano z zrelostjo, razumom, racionalnimi odločitvami..? Je skupek vsega tega, ali samo prepričanje v glavi, da je to pač to? Vsak dan znova se namreč sprašujem, kako si lahko po eni strani odrasla oseba, ki se navzven popolnoma sprejemljivo spoprijema z vsakdanjimi obveznostmi, vsak večer pa se zaletavaš z glavo v zid glede stvari, ki so popolnoma nepomembne in v tvoji realnostjo ne igrajo prav nobene prepričljive vloge. So le stranski produkti tvoje odraslosti. Mogoče so le spomin in opomin na to, da si še vedno ti. Ne glede na tvojo starost, ne glede na tvojo izobrazbo, status v družbi. Otroka v sebi, svojih nemoči in svojih slabosti ne moreš utišati. Po mojem mnenju se meja med otrokom in odraslim človekom nikoli resnično ne zabriše. In ta glas v nas je to, kar nas poriva v dvom o naši odraslosti. O prevzemanju odgovornosti. O novih življenjskih izzivih. In prav je, da dvomimo. Dvom nas prisili v razmišljanje in konec koncev je razmislek tisto, kar nam nudi oporo, ko ne vemo več, kako bi ravnali. Ker je moč misli lahko naše največje orožje, prav tako pa naša največja hiba. Če bi bila akcijski junak, bi bila Gospodična Odrasla. Moja nadnaravna moč bi bila spoprijemanje z življenjem. 

Imam službo, delam faks, plačujem svoje položnice, vozim svoj avto, plačujem za bencin za ta avto, živim na svojem, skrbim za domačo žival.. Pa sem si vseeno danes zjutraj naredila mešana jajca v kozici, ker se mi ni ljubilo oprati ponve. Toliko o Gospodični Odrasli. Le kje se skriva? 

Prestara sem za festivale ali kako karma Ajdo jebe v glavo

Pričakujem val komentarjev o tem, da nisem prestara za nič, vendar želim pred tem pojasniti, zakaj se pravzaprav gre. Ne gre se za to, da sem stara. Gre se za to, da sem pre-stara. Po duši. Po občutku. In vse se je pravzaprav začelo prejšnji četrtek, ko sem z družbo zakorakala v dan, ki bi se moral končati z nasmehi na obrazu in litrco v roki. No, po tem, ko mi je približno 50m pred avtocesto začel crkovati avto (Karma vs. Ajda: 1:0) in se pač nisem želela iti igrice alimilahkoavtocrknetudinaavtocesti smo zamenjale avto in se končno odpeljale na ta prekleti šengen, ki ga bog nima rad. Resno. Omeniti moram, da sem preživela tri rock otočce in razen vloma v avto, nekaj uničenih oblek in pokozlanih in posranih diksijev naenkrat (naenkrat!) nisem doživela. Otočec je imel vedno nek čar, ki pa ga je šengen izgubil še preden smo postavile šotor. Na tej točki lahko omenim še to, da je bil čez vikend napovedan dež. Veliko dežja. In če smo to vedeli mi, bi lahko vedeli tudi organizatorji. Že takoj ob prihodu je bilo jasno, da je prostora za šotorjenje premalo. In že takoj ob prihodu je bilo jasno, da je wcjev premalo. No, to definitivno ni bilo jasno organizatorjem. Prvič – najbolj na svetu me razpizdi dejstvo, da nekdo zamolči to, da bomo s tem, ko kupimo kartico za plačevanje (ki je mimogrede obvezna in je nujno izdana za vsako osebo), vsak dan plačevali tudi odvoz smeti. Nisem ravno vedno skrajno inteligentna, ampak zdi se mi, da bi lahko računali na to, da se mora odvažat smeti ane. In nikoli še nisem slišala, da bi morali za to dodatno plačevati. Okej, vračunaj teh 5 evrov  v kurčevo karto, ampak prosim, ne mi na dan prihoda povedat, da moram plačat to IN uporabnino za kartico. Fuckers. Po tem, ko se je konkretno uscalo je bilo jasno, da tisto nekaj žaganja, ki so ga organizatorji nasrali po prizorišču, ne bo pomagalo nič. Enostavno zato, ker je bilo narejeno tako, kot slovenska avtocesta. Čez prizorišče in počez. Super. Ampak šotori so vmes. In šotori plavajo v blatu. Ups. Okej, jasno mi je, da žaganje ne more biti povsod in da na dež organizatorji nimajo vpliva, ampak sem precej prepričana, da bi lahko vsaj poskrbeli, da je kemp prehoden. In moje nezadovoljstvo se je še povečalo, ko je kar deževalo in deževalo in deževalo, blata je bilo vse več, mojih živcev pa vse manj. Vsak odhod do wcja je bil podvig in pol in kdor me pozna ve, da je mojih dnevnih odhodov na wc več kot 10. Fun. Very fucking fun. Poleg tega so bili wcji planirani (tega si nisem izmislila jaz, ampak je navedeno v njihovi brošuri) na štirih mestih v kempu, bili pa so na dveh. In glej ga zlomka, to je bilo na popolnoma drugi strani kempa (Karma vs. Ajda: 2:0). Si lahko predstavljate kako zabavno je bilo, ko te je skupina ljudi zbudila ob cca pol petih z njihovo peto različico komada Budjav lebac in si se moral s polnim mehurjem čez blato prebiti na drugo stran kempa? Jaz si lahko. Kot da še to ni dovolj je imel kemp trgovino. Z realnimi cenami. Ampak, nevem, morda se samo meni zdi problematično, da pollitrska voda v trgovini (ki je samo na enem mestu) stane 0.7 e, povsod drugje pa 1.5 e? Morda pa sem samo jaz. Evro petdeset za pol litra vode za festival NI OK. In tudi ni okej 6 evrov za pleskavico v lepinji. In 7 evrov za kalamare. In 3 evre za kos pice. In tri evre za palačinko. Ni ok. To je festival, kjer smo ljudje po 5 dni, ne pa ena vrhunska francoska restavracija. Če bi hotela drage palačinke bi šla v Romea in bi bile dejansko vredne tistih prekletih 6 evrov. Šengen navkljub odmevnosti in reklami ni festival 'na nivoju' kot ga hočejo prikazati. Nivo, na katerem je Šengen je precej nizko, če vprašate mene. In ja, zna biti največji slovenski fest, ampak definitivno pa bi poudarila, da kljub njihovem zagotavljanju, da je tudi najbolj seksi, je prej šovinističen kot seksi. Bolj šovinističen kot Collegium (Mondial?), Jupiter, Cirkus in Top. Bolj šovinističen kot Miss Bikini. Majkemi. Ker javni govor s strani povezovalcev programa o tem, kako bi bilo fajn, če bi lahko bejbi, politi z Metliško črnino lizal vino dol z jošk (kar je bilo mišljeno kot povabilo, da se bejbe prijavijo na izbor za miss polite majice – DAFUQ?) ni okej. In nikoli ne bo. In za vse bejbe, ki se ob tem samo nasmejete – fajn. Lepo, da živite v iluziji, da je to okej. Ko smo po koncu festivala mislile, da bo sranja konec, se je višja sila odločila, da avto pač ne bo šel iz parkinga. Trava+voda+blato+avto na sprednji pogon= veliko rinjenja v prazno in prazen akumulator in moji živci (Ajda vs. Karma: 3:0). Avto je z nekaj pomoči postavnih mladeničev prišel v Ljubljano, da pa njegovega lastnika ne bi zadela kap, sva se z njim ustavila še na kratkem kopanju.

Zanalašč sem počakala nekaj dni pred objavo tegale zapisa, da sem se lahko pomirila in pogledala na stvari iz druge perspektive. Ker brez tega bi bil zapis še malo daljši in še malo bolj zadirčen, pa se mi je zdelo, da vam to ne bo všeč. Seveda ni bilo vse samo negativno. Dejansko mi ni žal, da sem šla, čeprav sem večkrat pomislila, da bi šla domov. Ker smo se imele fajn in predvsem zaradi družbe. Glasba je bila dobra, slišala sem bende, ki jih verjetno drugače nikoli ne bi in festivali na splošno so mi še vedno dokaj pri srcu. Naslednje leto grem verjetno probat ŠVIC. Zato, ker za ŠVIC nimam nobenih posebnih pričakovanj. Ravno pričakovanja so mi namreč uničila veselje do Šengna. Festivali so vendarle le festivali in od njih verjetno ne bi smela preveč pričakovati, pa vseeno pričakujem. Ker mi je bilo na rock otočcu očitno vedno preveč kul in obstaja verjetnost, da mi ne bo več nikjer in nikoli tako kul. Zvestoba do groba, recimo. Na otočcu sem bila doma, tu pa še niti slučajno nisem počutila tako.

(Še več o karmi pa v bližnji prihodnosti.)

Pošasti pod mojo posteljo so moje prijateljice

Včeraj sem bila v glavi in v realnosti pripravljena na to, da bom spet napisala blog. Poln pozitive, poln trenutkov, v katerih uživam.. Poln novih spominov, novih načrtov. In namesto tega je danes moje brezskrbno poletje prekinil mrk spomin iz preteklosti. Začelo se je običajno, s pozdravom, končalo pa v solzah. Na delovnem mestu. (Najhujše solze, še posebej če delaš s strankami.) Zakaj si moja glava dovoli točno to, kar mi možgani že več let prepovedujejo? Srečna sem lahko, da sem obkrožena z ljudmi, ki me podpirajo, ko to potrebujem. Srečna sem lahko, da imam okoli sebe ljudi, ki me vprašajo, zakaj taka reakcija. Ker potem lahko res premisliš vse, kar se je zgodilo. Ker pozabiti in potlačiti je najhujša nočna mora prebolevanja. Ne zgodi se čez noč. In ne gre za prebolevanje ljubezni in navezanosti, gre za prebolevanje občutkov, ki jih je dala ta oseba. Še posebej, če od takrat naprej še nisi čutil ničesar podobnega. Ker okoli tebe pač ni ljudi, ki bi bili vredni teh občutkov. Ali pa jih nisi vreden ti. Srce že ve. In srce ne pozabi zlahka. Na temo prebolevanja in ponovnih občutkov sem napisala že ogromno zapisov, pa jih bo verjetno še veliko več. Na vašo in mojo žalost. Ampak nekje mora ven. Nekje morajo ven občutki, ki pridejo noter. Vedno sem po eni strani cenila take, ki so bili sposobni skakati iz zveze v zvezo, iz razmerja v razmerje. Iz ljubezni v ljubezen. Po drugi strani pa mi je žal za njih. Žal, da niso dejansko preboleli. Čisto vsak občutek ne-preboletega me je nekaj naučil. Nauči nas vsaka izkušnja, ki jo predelamo. Razmislimo. Če te izkušnje ni, nadaljujemo življenje brez nove vednosti in brez novega učenja. Z novo osebo. In potem novo. In novo. Ko teh oseb ni, čutimo praznino. In spet najdemo novo. In to je narobe. Ker če ne preboliš prve, jih imaš na koncu dvanajst. Ali pač dve. Ampak velika verjetnost obstaja, da jih bo dvanajst. Zame je dovolj ena. In ne pravim, da nisem prebolela. Sem. Ampak nisem premislila. Nikoli nisem dovolj dobro premislila o tem, kaj mi je dala izkušnja. Nikoli nisem premislila o tem, kako sem se spremenila. Nisem pomislila kakšno je moje življenje sedaj in kako se razlikuje od tistega prej. Verjemite, premišljevala sem ogromno. Ampak ne o pravih stvareh. Razmišljala sem o tem, kako sem ga prizadela in kako me je prizadel. Nikoli pa o moji pravici, da sem naredila to, kar sem. Vedno samo o krivdi. In potem pride do joka na delovnem mestu. Imam srečo, da imam sodelavce, ki razumejo. Ker bi se lahko ta situacija lahko končala s konkretnim paničnim napadom za blagajno. Ni bilo daleč. Ampak gremo naprej. Precej prepričana sem, da se to v tej trgovini ne bo več zgodilo. Zato bom lahko šla jutri za to blagajno spet umirjena in pripravljena na nove izzive, ki jih vame vrže življenje. Z novo izkušnjo.
Pa u pičku matr.
To sem morala dat' ven iz sebe.

Veliki lomilec

Deal breaker ali 'veliki lomilec' je stvar, ki vpliva na razpad zveze. Načeloma gre za prepričanja ali način življenja, ne za malenkosti. Lahko je to dejstvo, da ima tip Kio Soul, lahko pa gre za verski fanatizem. V vsakem primeru pa se tega ne da preboleti, spremeniti ali predelati. Vsak od nas ima lastnosti in dejstva, ki se lahko ostalim zdijo veliki lomilci, lahko pa imajo ostali lastnosti, ki so za nas veliki lomilci. Tukaj je nekaj lomilcev iz obeh strani, ki veljajo zame. Začenjam s tistimi stvarmi, s katerimi jaz ne bi mogla živeti, ne glede na stopnjo ljubezni in zaljubljenosti, pa čeprav jih je verjetno veliko več.

Rad mora imeti pse. To je sicer naslov ene romantične komedije, ampak je dejansko resničen. Človek, s katerim si bom delila življenje mora imeti rad pse, mačke in vse ostale živali, razen ptičev in os. Lahko ima rad tudi ptiče in ose, ampak jih ne maram jaz. Velikokrat ljudi obsojam glede na to, ali imajo radi živali ali ne, ampak to je totalno logično, ker sem mala obsojevalska kuzla.

Moj otrok ne bo hodil k verouku, ne bo krščen, ne bo šel k obhajilu in ne bo naredil birme. In pika.

Ne prenašam lenobe. In ne mislim tega, da zvečer sediš na kavču in gledaš tv. Ne, mislim to, da bi visel doma, če ima prost dan. Mislim to, da se ne ukvarja z nobenim športom in se praktično ne premika. Mislim to, da ti je odveč iti med ljudi. Pridejo dnevi, ko smo ljudje utrujeni in izmučeni, ampak to so dnevi. In ne meseci in ne leta. Dvigni svojo leno rit.

Če si brez življenjske motivacije. Lahko si moj prijatelj, lahko si moj znanec, lahko si moj kolega. Ampak partnerja brez življenjske motivacije pa pač ne rabim. Življenje je zato, da ga izkoristiš, da vsak dan premaguješ samega sebe in da se vsak dan naučiš nekaj novega. In ne zato, da se sprijazniš z vsako malenkostjo, ki ti pride pod roke.

Stvari, ki lahko ostale odbijejo od mene, pa so (med drugim)..

Razumeti moraš, da sem na prvem mestu v mojem življenju jaz in moje zdravje. Pod to spada tudi šport. Ti nikoli ne boš na prvem mestu, ne glede na to kako močno se trudiš. Vsak dan med šesto/sedmo in osmo/deveto izginem. Odidem na kraj, kjer se počutim najbolje na svetu – fitnes. Lahko se zgodi, da je to zgodaj zjutraj, lahko se zgodi, da je sredi dneva, ampak večinoma je zvečer. In tako bo verjetno še dolgo. Zelo, zelo, zelo dolgo, ali celo dokler se bom pač lahko premikala.

Nisem družinski človek. Če bi se poročila zdajle, bi bilo verjetno na poroki cca 10 najožjih sorodnikov in cca 50 prijateljev. V življenju mi je pomembna samo ožja družina, za ostalo mi je skoraj vseeno. Skoraj. Ne prenašam pogrebov in porok, na katerih se vidi družina in se dela, da se imajo radi največ na svetu in da drug brez drugega ne morejo. To je laž. In odvisno je samo kako močno si želite zatiskati oči. Družina so kot prijatelji, ki jih ne moreš izbrati sam. In prijatelje si rada izbiram sama (ideja za tattoo, anyone?).

Rada kuham, rada pečem, rada pospravljam in rada čistim. Ampak nisem in ne bom nikogaršnja gospodinja. Če želiš gospodinjo si najdi gospodinjo. Verjetno jo najdeš med malimi oglasi, poskusi pa še na internetu.

Ni čudno, da sem še vedno samska. 

Draga Ajda...

Razmišljala sem o reku, ki sem ga slišala zadnjič. Gre nekako takole: »Bodi oseba, za katero si želiš, da bi bila ob tebi, ko si bil otrok.« Ali nekaj na to vižo. In ob tem sem se zamislila, kaj bi bilo tisto, kar bi želela vedeti, ko sem bila otrok. Recimo, stara tam okoli 10 let. Kaj so tisti nasveti, za katere bi si želela, da bi mi jih nekdo v glavo vtisnil pri tistih letih. In ugotovila sem tole…

Da bi želela, da bi mi nekdo rekel, da se naj NIKOLI ne primerjam z drugimi. (To je tudi nasvet, za katerega bi si želela, da bi ga vedno upoštevala danes.) A vse to se žal začne že v zgodnjem otroštvu. V šoli. Vedno se bo našel kdo, ki bo slabši ali boljši od tebe. In tekmovalnost dobimo v kri že zelo zgodaj. Vse se meri, vse je primerljivo. Pa ne bi smelo biti. Nikoli in nikdar si ne dovoli, da bi drugi vplivali na to, kar se dogaja tebi. Vsak od nas ima svoje življenje in svojo pot in svoj tempo. In tukaj pride na vrsto drugi del nasveta – vse ob svojem času. Ni narobe, če so ljudje hitrejši ali počasnejši od tebe. Ni narobe, če si zadnji, kot tudi ni narobe, če si prvi. Vsak od nas ima svoj ritem. Popolnoma nepotrebno je, da se sekiramo zaradi tega, ker česa ne zmoremo, ne znamo ali še nismo dosegli. Vse pride takrat, ko ti je usojeno, da pride in, ko dovoliš, da to vstopi v tvoje življenje. In na tem mestu še en rek, ki močno vpliva na moje življenje. Vsak od nas je genij. Vendar če sodiš ribo po njeni sposobnosti plezanja na drevo, bo preživela celo svoje življenje z miselnostjo, da je neumna. Lahko se delamo, da je to res rekel Einstein. 

Drugi nasvet je, da moraš v življenju vedno znati postavljati meje. In morda se nam to zdi popolnoma samoumevno, vendar vam povem, da nas večina tega ne zmore. Opažam, da smo ljudje pri postavljanju meja lahko dobri na enem področju življenja, na drugem pa smo popolni cepci. Ker meje so tiste, ki nam, ironično, dajejo osebno svobodo. Ljudem moraš znati dati vedeti, do kam lahko grejo in da se zavedajo posledic, ki sledijo, če to mejo prekoračijo. In kakor lahko se to sliši, je grozno težko. Po navadi pride do težav, ker ljudi nočemo prizadeti, ampak potem se zgodi, da prizadenemo same sebe. Zavedati se moraš, da so ljudem všeč različne stvari, da imamo v življenju različna zanimanja, različne stvari, ki nas veselijo in tiste, ki so nam odveč. In če znaš te stvari ubesediti, si že na pol. V pomoč ti lahko pride ena sama kratka besedica. NE. Tega nočem, tega ne želim, tega ne bom naredila. Na primer. (Ste opazili, da se ta nasvet navezuje na prejšnjega?). In svojega ne ti ni potrebno opravičevati. Ker je samo tvoj. Uporabi ga kadarkoli želiš. Povedati pa moram še, da je približno enako z besedo ja. Ker je neka svoboda, ko rečeš: »Ja, to bom naredila, ker lahko in ker želim.«

Moja zadnja misel pa se navezuje na čas. In to, da vse mine. Minemo mi, mine narava, minejo minute in ure in dni, minejo prijateljstva in mine ljubezen. In minejo vse grozne izkušnje, za katere mislimo, da na njih ne bomo nikdar pozabili in minejo vsi grozni trenutki, ko mislimo, da bo vsega kar naenkrat konec. Tudi to mine. In kadarkoli se ti dogaja, da se ti zdi, da ne bo nikoli minilo zadihaj, pojdi spat, pojdi na zrak, zjokaj se… Karkoli. Ker bo minilo. Mami mi je nekaj let nazaj dala ta nasvet, samo v drugi obliki. Glasil se je: »Čez pet let se boš temu smejala.« In se res. Smejem se popravcem v prvem in tretjem letniku, smejem se temu, da mi prvo leto ni uspelo priti redno na faks, smejem se moji prvi zvezi, ki ni šla tako, kot bi morala iti. Smejem se vsem trenutkom, ko me je bilo sram in ko sem se hotela udreti v zemljo. Ker ti trenutki so tisti, ki nam dajejo izkušnje in iz katerih se učimo. In vse te stvari so mi dale tisoče napotkov za življenje. Tisoč lekcij, ki me bodo pripeljale do konca. In z njimi se lahko smejemo v prihodnost. 

Ker pa vse mine, je minil tudi tale zapis.

Sreča nad vrvico. Pod vrvico. Pred vrvico. Za vrvico?

Če sem se v zadnjem času naučila kaj pametnega je to zagotovo to, da sreča ni v majhnih stvareh, pozornostih, malenkostih. Ne. To je zadovoljstvo. Veselje. Ne pa sreča. Vsaj mene osebno ne more osrečiti majhen trenutek. Osreči me lahko situacija. Cela. Navznotraj in navzven. In okoli. Stanje. To me osreči. In ravno to je bil moj problem. Srečo sem iskala v vsakdanjih neumnostih, nikoli pa v tem, kar se dogaja. Kar se odvija. Kar pač je. In sreča po mojem ni odvisna od drugih ljudi. Sreča je odvisna od tebe in tvojega dojemanja smisla svojega življenja. In sedaj sem jo končno našla. Pozor! Ajda oznanja, da je srečna. In mater je lepo to prebrat, ane? Verjetno vas zna zanimati, kaj se je zgodilo, kaj se je spremenilo in kakšno je dejansko stanje. Najprej lahko omenim mojo stanovanjsko situacijo. Ne glede na to, kako težko je živeti na svojem, kako močno moram paziti na vsak prekleti evro, ki ga zapravim, kako moram paziti na to, da so vse položnice plačane ob pravem času in ne glede na to, da še vedno nimam ne dokončane kuhinje in ne omare za obleke je ta situacija briljantna. Ne vem, če bi lahko kakršnakoli psiho ali šok terapija pomagala pri tem, kar mi je prineslo lastno stanovanje. Prostor, kjer sem lahko sama, kjer je mir, kjer je vse tako, kot si želim. Kjer ni vsakodnevnih motenj drugih ljudi. Kar imam je moje. Všeč mi je načrtovanje, kje bom lahko zapravila naslednji evro in iz kje za vraga bo ta evro prišel in kam bo šla stvar, ki jo bom dobila. Prvič v življenju obožujem pospravljanje, saj vse to delam samo zase in za svoje dobro počutje in ne za potrditev nekoga drugega. To, da lahko kadarkoli spustim in dvignem rulete, grem pod tuš z odprtimi vrati, kuham karkoli si zaželim. Ja, rada sem sebična in rada delam stvari samo zase. In to je prva stvar, ki mi je omogočila, da sem srečna. Druga stvar je že nekaj časa del mojega življenja, pa je šele sedaj obrodila globlje sadove, je šport. Verjetno se vam zdi, da pretiravam in verjetno se komu kdaj zdi, da preveč govorim o tem, vendar je treba razumeti, da je šport verjetno tisto, kar mi je rešilo življenje. Ker če tega dela mojega življenja ne bi bilo, bi ta trenutek polna žalosti, s kakšnimi 50 kilami več sedela na kavču in vozila slabo voljo. In ja, tudi to se zgodi kdaj pa kdaj, ampak včasih je to pač bilo tako. Včasih je bilo to stanje, ki se ni spreminjalo, sedaj pa se slabi in dobri dnevi prepletajo in vse več dni je dobrih. In polagam vam na srce, da je šport najboljša stvar, ki si jo lahko podarite. In ni potrebno, da zapravljate denar zanj in nikoli, ampak res nikoli, se ne smeti primerjati z drugimi in vse morate delati po svojem tempu, ampak šport je res najboljša stvar v mojem življenju. In pika. In vseeno mi je koliko ljudem grem ta trenutek na živce s tem oznanjanjem moje ljubezni. Dejansko sem v najboljši formi svojega življenja. Počnem lahko stvari, za katere si nikoli v življenju nisem mislila, da jih bom kdaj lahko. Opažam spremembe na svojem telesu, četudi jih drugi ne. In to, dragi moji, je zmaga. Zadnja stvar, ki pa jo je vredno omeniti, pa je moj napredek pri tem, da vem, kaj želim početi v življenju. Huh, tale je bila težka. Verjetno ste, če ste kdaj pa kdaj uspeli prebrati kakšnega mojih prejšnjih zapisov, opazili vzorec, ki nakazuje na to, da dolgo časa nisem imela pojma kako se lotiti mojega življenja in kaj želim v njem doseči. Ampak sedaj vem. In všeč mi je, da uživam v tem, kar trenutno počnem na podiplomskem študiju. In da uživam v tem, da se učim novih stvari, ki mi bodo v življenju vedno prišle prav, pa čeprav to ni to, kar želim početi v življenju. Vem, kaj bi rada počela, če mi bo pot naklonila srečo v tem, za kar sem izobražena. In vem, kaj bi rada počela, če mi je ne. In vem, kaj bi rada v naslednjem letu naredila, da bom en korak bližje tem željam. In to, da veš, je odličen občutek. S tem pa se povezuje tudi moja zadnja ugotovitev. Moje življenje je polno. Polno do roba. In to, da sem zaposlena sama s sabo in dogajanjem v mojem življenju me osrečuje na poseben način. Sem ena tistih ljudi, ki težko sedijo doma in delajo nič več kot dva dni. Po dveh dneh se mi zmeša in komaj še diham. In čeprav spim veliko premalo in bi na tem še morala delati, vem, da sem bolj srečna, če komaj shajam. Sem pač oseba, ki tako deluje. In to mi ustreza, ker sem trenutno ravno tam, kjer želim biti, pa čeprav sem več ali manj utrujena, zaspana in izčrpana. To je pač del življenja.

Naj na tem mestu poudarim, da imam še vedno polno slabih dni. A dokler so dobri dnevi bolj pogosti se mi zdi, da zmagujem. Še vedno lahko pričakujete negativne zapise, padec volje ali padec motivacije. Ampak to so trenutki. Sreča pa je stanje. In všeč mi je, da bom v triindvajseto leto svojega življenja vstopila polna volje za nove izzive. In polna načrtov za prihodnost. Srečna. Hit me with your best shot, life.  

(Tale vpis me bo še tepel, ane?)

Črno-belo

Morda se zdi, da je tale blog rahlo utonil v pozabo, ampak gre dejansko za ravno obratno situacijo. Tale kotiček interneta je v moji glavi vsak dan. Prav vsak da se spomnim na temo, o kateri bi enostavno morala pisati, pa mi nikakor ne gre na papir. Zadnjič sem tako med predavanjem začela z neko xy temo in po tretjini popisane strani vzela list v roke, ga pomečkala in vrgla naravnost v smeti. Ideje ne grejo in ne grejo iz moje glave na papir. Ali v prazen wordov dokument. Tale zapis nastaja bolj kot ne po čistem naključju in kot skupek različnih nepovezanih misli. No, morda bi bilo bolje reči, da so se mi te misli se do nedavnega zdele nepovezane, ampak sem jih končno uspela povezati. Gre za človeško miselnost, da je življenje črno-belo. Če ste novi v sivini vas pozdravljam. Pozdravljeni v delu realnosti, kjer se vse vrti okrog petdesetih odtenkov sive. Pa ne tistih neprimernih, pri katerih sem dobila inspiracijo, ampak tistih vsakdanjih, ki nam sledijo ob vsem, s čimer se pač ukvarjamo. Vse v življenju se po mojem mnenju začne z znanjem in konča z ignoranco. Besedo, ki ima po nepotrebnem tako negativen prizvok, v bistvu gre pa samo za nepoznavanje oziroma neznanje. In znanje se ne začne z 1, 2, 3 ali z a, b, c ampak s temi odtenki sivine, ki sem jih omenila prej. Začne se s spoznanjem, da je življenje sestavljeno iz situacij, ki imajo različne vzroke in različne posledice. S spoznanjem, da smo ljudje različni, imamo različno zgodovino in različno prihodnost. Da nimamo vsi enakih zgodb in enakih izkušenj. Posledično tudi ne enakih možnosti. Po domače, če v Ljubljani sije sonce še ne pomeni, da v Mariboru ne more snežiti. Če je nekaj za nekoga dobro se ne pomeni, da je dobro za vse. Ljudje nismo izključno slabi in izključno dobri. In na to, da se tega zavedamo, najbolj vpliva znanje in vedenje o različnosti in o družbeni konstrukciji. Posamezniki v družbi smo vedno konstrukt naše okolice, ki na nas vpliva ne glede na naše zavedanje tega vpliva. V tem paketu zato kot posamezniki in skupnost dobivamo vrednote, navade im pričakovanja, med drugim pa tudi predsodke, percepcijo normalnosti in odklonskosti in o tem, kaj je nenormalno in nesprejemljivo. In to, dragi moji je tisto, kar je narobe v naši državi. Niso politiki, ni vlada, ni to, da nimamo sredstev za preživetje. Ne, vse se začne in konca z znanjem in ignoranco. In dokler bodo naše vrednote individualne in usmerjene v osebni dobiček, bomo točno tam, kjer smo. Noben upor, nobena vojna in nobena revolucija nam ne bo pomagala, da bomo šli na bolje. Evolucija mogoče revolucija pa nikakor. Ne anarhija, ne diktatura in ne oblast ljudstva ne bo prinesla večjih sprememb. Spremembe se morejo zgoditi v naših glavah. Učenje se ne dogaja v šolah. Učenje in znanje se dogaja v naši okolici. In z zaprtimi očmi tega znanja ne bomo dobili. Ponosna sem na to, da je vedno bila in vedno bo moja glavna vrednota znanje. In to, da se učim vsak dan in da vsakič znova v svoje možgane dobim nove informacije, ki jih uspešno povezujem z že znanimi informacijami. In če sem še zadnjič iskala razlog, da zjutraj vstanem, sem ga sedaj našla. To bi moral biti razlog, da vstajamo. Poskusite kdaj pa kdaj.  

Pol minute branja [četrtič]: Parkirnina

So državljani, ki kradejo. So državljani, ki varajo. So državljani, ki ne plačujejo davkov in tisti, ki parkirajo na prostorih za invalide brez kakršnegakoli razloga. Tisti, ki parkirajo direktno pred vhodi trgovin, kot da bi bile odprte samo za njih. So tisti, ki te ne spustijo v vrsti pred njih, čeprav imaš samo zobno pasto, oni pa celo mesečno fasungo. So tisti, ki plezajo preko ograj. In tisti, ki stojijo na mizah. Tisti, ki na avtobuse hodijo čez zadnje vhode misleč, da jih vozniki ne bodo opazili. In tisti, ki se na avtobusu usedejo na zunanji sedež. Tisti, ki se zaletijo vate in ne rečejo oprosti. In potem so tisti najhujši.. Tisti, ki ne plačujejo parkirnine. No, jaz nisem ena od tistih, čeprav sem bila včeraj prejemnik zelene kuverte z obvestilom, da je nisem. Pa tudi ena od tistih zgoraj nisem. Ampak nekako se vedno zgodi, da najebem. 

Votel in okrog ga nič ni

Zdi se mi čudno, da se nikoli nisem pisala o strahovih. Res je, da nimam neke resne evidence tega bloga, zgolj mapo nametanih sestavkov med mojimi dokumenti, ampak sem precej prepričana, da tega še ni bilo. Glede nekaterih stvari v življenju sem popolna reva. Strahovi so del nas. So velik del naše osebnosti in se spreminjajo skupaj z nami. Zaradi strahov, ki jih imamo se razlikujemo, saj je nastanek strahu velikokrat ravno naša lastna slaba izkušnja ali izkušnja nase okolice. Ljudje se po mojem mnenju nasprotno z našim popularnim prepričanjem večkrat bojimo stvari, ki jih dobro poznamo. Se celo bolj kot stvari, ki so nam popolnoma nepoznane. Ne pa vedno. Verjetno so strahovi pred situacijami, ki jih ne poznamo, se toliko bolj 'strašni', če je to primerna beseda. So pa manj realni. Veliko bolj primerni za osebno in družbeno obsojanje. Ker pač ljudje radi obsojamo. Nikoli v življenju tako sicer se nisem srečala morskega psa, ampak je ravno to grozno bitje krivo, da se res hudo bojim globoke vode. Ta strah na primer spada med moje iracionalne strahove, pa to se vedno ne pomeni, da je brezpredmeten. Enkrat v življenju sem namreč prejela sporočilo iz okolice, da so morski psi nevarni in da se jih je treba bati, nihče pa se ni kaj preveč trudil, da bi ta strah iz mene izkoreninil. Vključno z mano, seveda. Enako velja potem tudi za tiste realne, družbeno sprejemljive strahove. Razlika je samo ta, da te za take strahove okolica po navadi ne potrebuje osebne izpovedi o tem zakaj tak strah obstaja, ker se zdi večini razumljiv. Bojim se višine. A ta strah je, v primerjavi s strahom pred morskimi živalmi, ki jih v življenju se na en kilometer nisem srečala, popolnoma razumljiv. Ampak zakaj? Nikoli v življenju se nisem padla s stolpnice in pri tem skoraj umrla. Niti s strehe. Ne spomnim se niti, da bi padla več kot en meter. Ampak vseeno to, da se bojim višine, nikoli ne sproža čudnih odzivov javnosti. Boji se višine, pa kaj potem? Morda je to eden bolj popularnih strahov. Potem pa so strahovi, o katerih imajo ljudje vedno veliko besed. Čeprav so moji, tvoji, vaši. Strah je osebna stvar. Stvar, ki se tiče mene in ne polovice Slovenije. Zato težko razumem željo nekaterih, da se vtikajo v moje strahove. Tako se na primer bojim polnih prostorov. Ne samo majhnih, tudi velikih, ampak predvsem polnih. Na smrt se tudi bojim smrti. In staranja. In tega, da bom enkrat vsem odveč. In čeprav obožujem vožnjo avtomobila se vedno, ko se usedem avto resnično bojim tega, da bom umrla v prometni nesreči. Tema ima nad mano večjo moč kot nad ostalimi kače in pajki, s katerimi nimam groznih problemov. Bolj se bojim hoje po ulici brez luči kot srečanja s kačo ali pajkom. Bojim se ogljikovega monoksida. Tega, da bi nekdo vlomil v mojo hišo. Konca ljubezni, ker vem kako boli. In posledično tudi začetka. Bojim se, da me nikoli več ne bo imel nekdo rad na način, kot me je imel on. In bojim se neuspeha. Osebnega neuspeha. In nezvestobe. In če vse to preberemo se enkrat lahko jasno vidimo, da so strahovi pravzaprav opis nas samih. In so del nas. In nima smisla, da se jih izogibamo in se delamo, da jih ni tam. Vsak strah, ki ga oseba nosi s seboj nam razloži delček njene osebnosti. Je tudi res, da večina strahov ni večnih. Včasih so del situacij, značilnih za določen del življenja in minejo sami od sebe. Spet včasih in večinoma pa ne minejo sami od sebe. In veliko strahov lahko omejuje nase življenje in nam ne pusti, da bi se premaknili naprej in ne stagnirali na eni določeni točki. Mi pa se moramo v življenju nenehno premikati in ne stati še vedno na igrišču pred srednjo šolo.

Mu pač ni do tebe

Verjetno je čas, da si spet vzamem tisto uro in pol in si ogledam film s tem naslovom. Recimo da za tolažbo. Ali za razlago. Če mi moj lasten vpis ne bo dovolj, seveda. Vsi smo se že srečali s tem, se mi zdi. Vsaj morali bi se. Morda bi to moral biti eden od tistih obveznih testov v življenju. Namesto tiste matematike, ki smo jo zabili v prvem letniku. Tudi tega bi, najbolj verjetno, res konkretno zabila. Ampak zdi se mi, da smo babe narejene za to, da vsake toliko precenimo to, kako všeč smo nekomu. Ali če smo sploh mu. In spregledamo znake tega, da smo samo še ene v vrsti prijateljic. Ali pač samo še ene v vrsti facebook pogovorov. Ali v vrsti prejetih smsov. Ali kavic. Ampak me rinemo. In rinemo. In se tolažimo s prijateljicami in se pogovarjamo ure in ure o tem, kakšne znake daje. Enkrat so prijateljski, spet drugič se nam zdi, da bi znalo biti morda kaj več. In potem so dnevi, ko si pač rečemo, da ni nič in da si vse predstavljamo (in tako bi najverjetneje moralo ostati). Ampak ne. Spet pride dan, ko da znak. Znak, da je morda kaj več. Fantje nas očitno pač ne želijo razočarati in spraviti v slabo voljo in zato nas raje malce zajebavajo v glavo. To je to. Ampak je grdo. Ker dejansko bi manj bolelo, če bi naenkrat dobile šamar v srce in bi vse minilo v roku enega tedna, morda meseca. Ampak ne. Ti čakaš sms. In čakaš, da te bo kliknil na facebooku. In čakaš. In vsako njegovo dolgočasje in sporočilo si razlagaš na popolnoma drugačen način. Želi ti sporočiti, da mu je dolgčas. Morda čaka avtobus. Morda mu je dolgčas v službi. In ti misliš, da misli nate. To, da se je spomnil nate je drugače od tega, da misli nate. In potem ne pišeš tri dni, da bi videla, če ti bo pisal on. In želiš napisati nekaj kar bi mu mogoče dalo misliti, kako se počutiš. Napišeš in zbrišeš. Seveda ne pošlješ. Trikrat na uro primeš v roko telefon in si misliš, da lahko napišeš nekaj enostavnega. Živjo. Ne. Kako si. Ne. Kaj delaš. Sploh ne. Kakšno je vreme. Joj. Pač nehaaaaj. Nehaj zdaj, preden bo prepozno. Nehaj zdaj, preden se ti podre vse kar si kadarkoli imela v glavi. Stop. Dovolj. Odpri hladilnik. Spij šalico kave. Kozarec vina. Konec.

Ampak me še kar verjamemo. Da smo mu všeč. Da se bo nekega dne zbudil in nas povabil v kino in kar naenkrat bo vse za nazaj imelo smisel. In ne bo ves trud zaman. In morda bi tudi to minilo, ampak bi se lahko vsaj zgodilo. Do takrat pa trikrat ponovi v glavi: Mu pač ni do tebe.