Šest resnic o meni

Res nisem pričakovala, ampak hvala Tamari za tole presenečenje. Gre se v bistvu za to, da svojim bralcem ponudiš 6 naključnih dejstev o sebi! Ne glede na to, da obstaja cel zapis o stotih naključnih dejstvih o meni, se bom seveda tega lotila s strašno vnemo in bom poskušala narediti tole kar se da zanimivo in bolj skrivnostno-globoko-novo za vse! In za razliko od mojih običajnih zapisov bo tole malce bolj pozitivno naravnano.

Ena.

Verjetno se veliko ljudi okoli mene ne zaveda, da obožujem avtomobile. In poznam avtomobile. No, ne bomo šli v detajle, ker nimam pojma kako bi ga popravila, koliko olja gre in kam gre, pa tudi zakaj gre sploh olje v avto,.. Govorim o tem, da poznam znamke avtomobila, poznam modele avtomobilov, vem malo več od tega, da imamo doma en črn pa en srebrnkast avto, če se skromno izrazim. In krivec za to (pa še za mnogo več) je moj bivši fant, ki me je vpeljal v Discovery channel (jup, tudi o motorjih se bi lahko pogovarjala), potem pa sem se sama še nekako vpeljala v Top Gear, ki je definitivno postal ena mojih najljubših oddaj. Imam pa seveda tudi dolg miselni seznam za avtomobile, ki gre nekako takole: realne želje, nerealne želje in sanje. Sanje so Range Rover Evoque. Enkrat!

Dva.

Evropa je moja ljubezen. Nikoli nisem razmišljala o Aziji in Ameriki, še posebej slednji, ker me straši, Afriki in podobnih neodkritih kotičkih. Evropa je trenutno moja edina destinacija. Ne pravim, da ne bo prišel čas tudi za ostale dele sveta, ampak nič me ne more prepričati bolj kot staro mestno jedro enega velikih Evropskih mest, po možnosti z veliko cerkvijo (stolnica Sv. Štefana na Dunaju na primer), petnajstimi muzeji (muzeji so vrsta heroina, v to sem prepričana) in kavarnicami, ki te kar kličejo, da se usedeš in plačaš pet evrov za slabo kavo. Če bi lahko bi en dan živela na Dunaju, drugi v Pragi, tretji v Londonu, četrti v Salzburgu, peti v Cambridgu in šesti v Hastingsu. Sedmi dan bi se verjetno vrnila v Ljubljano, od kjer moja ljubezen verjetno izvira.

Tri.

Sms-e jemljem resno. In tega se zavedajo ljudje v mojem življenju, ki so konstantno tarča mojega priljubljenega načina sporočanja zanimivih, pomembnih in manj zanimivih in nepomembnih podrobnosti mojega življenja. Tudi vrsto telefona sem priredila svojim potrebam (prisegam na BB tipkovnico). Ker me je moja navada že večkrat v prihodnosti drago stala, sem se končno odločila, da preklopim na paket, kjer bom imela neomejeno število smsov. Samo za informacijo: 8 dni po začetku novega plačilnega obdobja sem napisala že točno 312 sms sporočil, samo za vas pa sem izračunala še to, da sem v zadnjih štirih mesecih na mesec povprečno (ja, šla sem računat) napisala 1394,25 sms sporočilc.

Štiri.

Pišem sezname za vse stvari v svojem življenju. Sezname pišem, ko pakiram. Običajno imam enega za obleke, enega za toaletno torbico in enega za 'ostalo'. Seznam pišem, ko si česa želim. Trenutno obstaja eden, na katerem piše pedikura in frizer (storitveni seznam torej), pa eden za makeup wishlist (seveda!), enega za ostalo (na primer okvir za sliko) in enega za želje ob posebnih praznikih v mojem življenju. V planerju, ki je po mojem mnenju samo ena oblika mojih seznamov, si vsak dan delam seznam tega, kar moram tisti dan opraviti. Tudi za nekaj mesecev v naprej, ker me nič ne sme presenetiti. Zapišem si vsako kavo, vsak obisk fitnesa, vsak izpit, vsak dan učenja.. Obstaja tudi seznam mojih idej za zapise v blogu. Samo s seznami imam občutek, da imam svoje življenje pod nadzorom.

Pet.

Nikoli nisem bila ponosna na to, da v višino merim 177,5 cm. Moja višina mi nikoli ni bila všeč in mi nikoli ni preveč pomagala pri ničemer v življenju. Sovražim to, da sem s petami višja od večine moških in sovražim to, da s tem vedno izstopam. To je pač stvar, ki je ljudje ne morejo spregledati. Najbolj me skrbi, da se bom enkrat v življenju na polno zaljubila v nekoga, ki bo nižji od mene. Ker to, da so nižji od žensk, moškim ni všeč. Popolnoma zadovoljna bi bila nekje s 165 cm.

Šest.

Vedno sem na tekočem z vsem, kar se dogaja v Sloveniji in v Svetu. Vsak dan preverjam vse možne strani z najnovejšimi dogodki in vedno rada povem, kaj se trenutno dogaja v politiki, kakšni so športni rezultati, kakšno bo vreme in podobno. Ne, pač se mi ne zdi kul in ok in sprejemljivo, da nekoga čisto nič ne zanima, kaj se dogaja okoli nas. V današnjem svetu je zelo pomembno, da si na tekočem z dogajanjem, čeprav se tega eni še vedno izogibajo in si pred tem zatiskajo oči. Ignorantia iuris nocet. 

Takole! Težava nastane, ker ne poznam več ljudi, ki bi pisali takšne bloge (razen tistih, ki so to že storili), v katere bi takole pisanje pasalo, ampak, ker je tak dogovor sem se odločila, da želim, da tole naredi tudi moja Aneja in pa Eva (čeprav se zavedam, da obstaja možnost, da nobena od njiju ne bo, ker pač nimata take vrste blogov J) Mogoče je čas, da začnem brati še kakšnega?

Želim živeti vsaj še do sedemindvajsetega

Leta, ne februarja. Za potrebe tega, da bo današnji blog malce bolj pozitiven bom v tekst dodala besede skrite besede, ki bodo osrečile vaše srčke. Mogoče bodo na trenutke smiselne. Verjetno ne. Muca.

Zadnje čase opažam, da postajam vse bolj nadležna. Če opišem bolj podrobno bi lahko rekla, da sem negativna in zadrta in trmasta. Sonce. Oziroma BOLJ negativna in BOLJ zadrta in BOLJ trmasta. In ljudem grem vse bolj na živce in zdi se mi, da so se začeli zavedati, da sem pač na splošno nadležen in neprijeten človek in da marsikdaj moja bližina ovira ustvarjalni cikel človekovega življenja. Joj, kaj kompliciraš, Ajda. Mavrica. To, da sem ironična vsak dan znova in vsak dan bolj ne pomaga. In jaz vas popolnoma razumem in če želite pavzo od mene vas tudi razumem. Mogoče ne bom najbolj srečen človek, ampak vas popolnoma razumem. Eden od razlogov, da sem samska je namreč, da sem tečna. Ah ja. Zofa/kavč. Sem pa ena od ljudi, ki je izredno navezana na svoje prijatelje in čeprav včasih ne pokažem kako srečna sem, da vas imam, sem dejansko lahko najbolj srečna na svetu. Ker ste pač vsi zelo pomembni zame in mojo osebno srečo, čeprav je zadnje leto ni veliko. Mogoče leto pa pol. Ampak cenim in imam rada pa tudi mir. To zna bit moj dejanski najboljši moški prijatelj, ker jih načeloma nimam. Moških prijateljev. Razen izjem. In tudi njih cenim. Dežnik. Zadnje čase sem posvečena sama sebi. In mojemu prijatelju, miru. Uživam v tem, da slišim le zvok pralnega stroja v praznem stanovanju in avtomobilov, ki vozijo mimo in tipkanja na moj računalnik. Res, mir je nekaj prijetnega in toplega. Ni ravno težek za vzdrževanje, ne potrebuje rednih servisov, kot prijateljstva in vinjete. Lahko ob tem omenim še to, da cenim vinjete. Res jih imam rada. Da se vrnem nazaj na temo. Vem, da marsikdo težko razume to, da sem raje sama, ker so ljudje povečini zelo radi v družbi. Žal se je v zadnjih nekaj letih to zame popolnoma spremenilo. In vem, da je težko, ko mi prijatelji iz osnovne/srednje šole govorijo, da sem bila včasih rada v družbi, ampak včasih je že dolgo nazaj. Družbe me utesnjujejo, ne znam več komunicirati kot sem znala včasih, recimo. Hrček. Ne maram novih ljudi, ker z novimi ljudmi pridejo novi predsodki in nove obveznosti. V ljudeh pač načeloma ne vidim več pozitive, kot sem jo včasih. In vem, da je težko verjeti, ampak prisotnost preveč ljudi me konkretno duši. Ne počutim se dobro med ljudmi, počutim se kot na sodišču, ko vame strmi porota in me tiho ocenjuje. Postanem živčna in nevzdržna. Ne maram, ko govori več ljudi hkrati. In zdi se mi, da je čas, da se tudi ljudje okoli mene sprijaznijo s tem, da ni več tako, kot je bilo včasih. Ne maram prostorov, ki so napolnjeni z ljudmi, v povezavi z glasno glasbo, ker se jih bojim. Bojim se občutka, da zmanjka izhodov, da zmanjka zraka, da zmanjka mene. In začnem razmišljati kako bo tisti trenutek mojega življenja konec in ker se na smrt bojim smrti to samo še oteži situacijo. In potem se te dotika milijon rok in nimaš nadzora nad tem kdo je okoli tebe in kdo se te dotika in postane nevzdržno. Potem ti nekdo nekaj reče in ne veš kaj bi odgovorila, ker ne znaš več vzpostaviti normalnega stika z ljudmi. In zato me verjetno ne boste videli na nobenih od vstaj, ker je ljudi v Ljubljani pač preveč. Pridejo trenutki v življenju, ko se ti pač svet obrne na glavo in nima več smisla in očitno sem doživela enega takih trenutkov, kaj pa vem. In upam, da se mogoče kdaj vrnem nazaj v obliki nečesa, kar je ljudem bolj znano. To ne pomeni, da mi je družba odveč, pomeni samo, da moram biti zaradi osebnega zdravja malce bolj selektivna glede tega kdaj želim družbo in kdaj ne. In mogoče to pomeni, da kdaj 'ne bom imela časa'. Nevem, če sem komu s tem malce bolj objasnila situacijo, ampak vem in razumem, da ste jezni name. Jaz zagotovo ne bi hotela biti svoja prijateljica. Otorinolaringolog. Ugotovila sem, da v blogih povem vse preveč stvari. Ljubezen.