Včasih je
bolje, da se kakšne teme ne lotim, ampak to ni ta včasih. Tiho pač ne morem
biti, ker sem po dolgem času tišine ugotovila, da se moram postaviti v bran
svojemu poklicu. Letos je o socialnem delu govora več kot kadarkoli –
ljudje imajo občutek, da so primerni sodniki za delo centrov za socialno delo,
čeprav v večini sploh ne vedo, kaj se tam dogaja. Čeprav sem na trenutnem
delovnem mestu tako zelena, da je ni sosedove trave, ki bi bila bolj, sem se odločila, da se na sebi najbolj
primeren način odzovem na medijski linč, ki smo ga socialni delavci deležni. Tudi
zato, ker sem v svojem bistvu socialna delavka, moj poklic živim in ne samo
opravljam (česar so na žalost včasih preveč burno deležni ljudje v mojem
osebnem prostoru). Začnimo s
tem, da je socialno delo znanost. Čeprav si večina ljudi predstavlja, da
diplome in magisterije kupujemo pri tretji branjevki v zadnji vrsti na
nedeljski tržnici ni tako – tako kot vsi ostali znanstveniki, pridobimo svojo
izobrazbo na fakulteti. To morda ni najtežja fakulteta na svetu, ampak lagala
bi, če bi rekla, da sem jo naredila z lahkoto. Za mano je 5 let intenzivnega študija
domače (na kar smo lahko še posebej ponosni) in tuje literature in predvsem
ogromno prakse. In ko rečem ogromno mislim več kot na večini, če ne celo na
vseh programih v Sloveniji. Vsako leto znova - več kot na vseh pedagoških
smereh. Poleg tega moramo socialni delavci – tako kot pravniki in šolniki – po
izobraževanju na fakulteti opraviti še eno leto pripravništva in strokovni izpit. Pot do našega naziva ni
lahka, ampak se splača, če je to poklic, ki ga želiš opravljati. In to je
skupno večini socialnih delavcev – želja po tem, da delamo z ljudmi in za
ljudi. Socialni delavci brez te želje obstajajo, ampak na srečo v večini
zapolnjujejo delovna mesta, kjer se jim z ljudmi ni treba ukvarjati. Razlike
med socialnimi delavci, psihologi, sociologi in ostalimi ogroženimi živalskimi
vrstami mnogi ne poznajo. Razlogov za to je mnogo, glavni pa je, da se, na
srečo, ljudem, ki se imajo čas ukvarjati s pljuvanjem našega poklica v
javnosti, s storitvami Centrov in ostalih organizacij, v življenju še ni bilo
treba srečati. Na vašo srečo, ali pa morda žalost. Poklic je težko strniti v
kratko definicijo, bom pa poskusila. Izposodila si bom prispodobo, ki jo je v
mojem prvem tednu faksa povedal eden od mojih profesorjev. Razlika med
socialnim delavcem in ostalimi -logi je v tem, da moramo socialci včasih dati
roko v školjko in jo odmašiti. Socialni delavci nismo teoretiki, smo praktiki,
ki ljudem nudimo socialno podporo in pomoč v času, ko je v svoji socialni mreži
in družbi ne dobijo. Ljudi primemo za roko, ko gredo čez cesto in jim pomagamo
nesti vrečke iz trgovine – če je cesta revščina in če so vrečke iz trgovine njihovi
dolgovi. Ničesar ne delamo mimo njih in brez njih, dokler ne gre za koristi
otrok ali javno korist. Ne definiramo vaših težav po obrazcih in ne lepimo
nalepk, ker to ni naše delo. Če potrebujete nalepko se lahko obrnete na psihiatre
in zdravnike. Delamo v
nevladnih organizacijah, v zasebnih podjetjih, v zdravstvu, šolstvu in – na
grozo vseh vas – Centrih za SOCIALNO DELO, kjer pa smo že skoraj v manjšini. S
tem sem želela poudariti predvsem širino našega poklica. Na centru za
socialno delo se z našim poklicem večina ljudi sreča pri uveljavljanju pravic
iz javnih sredstev. Na teh delovnih mestih smo socialni delavci v bistvu v
manjšini, kar niti ni tako zelo narobe – to dejansko ni socialno delo. Socialno
delo na centru se začne na področju prve socialne pomoči, nadaljuje pa na
področju zaščite otrok, mladostnikov, starejših, področju post penale,
skrbništva, nasilja v družini, varstva pravic prosilcev za azil, itd...
Socialno delo nikoli ni izključno delo s papirji in delo na računalniku, v
ospredje je delo z ljudmi, veliko tudi na terenu. Socialni delavci opravljamo svoje delo s
prostovoljnimi in neprostovoljnimi uporabniki, kar je odvisno od tega, ali se izvaja
storitev, za katero morajo dati ljudje soglasje, ali pa gre za nalogo, ki se
izvaja po uradni dolžnosti in ima za svojo podlago zakon, kot je na primer
Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Mimo zakona na srečo, ali pa na
žalost, ne moremo. Če gremo, ali če postopke krajšamo, delamo to vedno samo v
primeru varovanja zdravja ali življenja. Redko kdaj imamo pri svojem delu
možnost dela na lastno pest – pa še takrat gre samo za oceno ali mnenje,
večinoma pa za našimi odločitvami stojijo tudi sodelavci, strokovni timi,
direktorji in ustanove s svojimi poročili – šole, zdravstveni domovi, druge
ustanove. Noben socialni delavec ne krade otrok – odvzemamo jih v primerih, ko
je to zaradi visoke stopnje ogroženosti otroka nujno potrebno za otrokovo
varnost in nadaljnji razvoj. Tako
kot mora zdravnik na operacijski mizi v sekundi odločiti, kaj bo naredil, da
oseba ne bo umrla, moramo mi v najhitrejšem času ugotoviti kaj lahko naredimo,
da se bo otrok zjutraj zbudil živ, brez modric, varen in ob osebi, ki ga ne bo
oškodovala njegovega otroštva. Nasilja ne vohamo – vsak član družbe nosi
odgovornost, da opazi in prijavi vse vrste nasilja, ki ga zazna. Čez stene ne
vidimo in ljudi ne spremljamo na vsakem njihovem koraku. Svoje delo opravljamo brez varnostnikov in
prevečkrat brez policistov, naša imena pa so dostopna širši javnosti. Del našega
dela so zaupni podatki uporabnikov, ki niso javno dobro in nikakor ne sodijo na
ulico, na televizijo ali v časopise. Korist otrok pomeni tudi to, da soseda
Micka ne ve, da so bili otroci odvzeti staršem in da očetove težave z alkoholom
niso stvar debate v cerkvi pred nedeljsko mašo ampak stvar družine in
pristojnih organov. Slovenci smo super ljudje, če to želimo biti, ampak smo vse
preveč tolerantni do nasilja v družini, alkoholizma in duševnih stisk.
Prepričani smo, da je družina nekaj svetega in da nič ne more nadomestiti
vrednosti krvnega sorodstva. Smo tradicionalni, ne dovolimo sprememb in ne
pustimo, da nam kdo jemlje NAŠE otroke, kot da so javno dobro, predmet menjave in da je naša
osebna bolečina ob izgubi otroka vredna več kot njegova pravica do varnega
okolja. Družine delajo napake, velikokrat ne zagotavljajo primernega okolja za
otrokov razvoj, včasih pa mu celo direktno škodijo. Če bi krvno sorodstvo
enačili s primerno vzgojo in skrbjo, bi bil naš poklic verjetno nepotreben.
In marsikomu se zdi, da je tako.
Tudi socialni delavci s strokovnimi izpiti in leti izkušenj delajo napake in kdaj pa kdaj sprejmejo
napačno odločitev, nikoli pa ne odvzemajo in nameščajo otrok v rejniške družine iz principa, škodoželjnosti
ali osebnega zadovoljstva. Popravek: socialni delavci nikoli ne delamo
ničesar iz principa, škodoželjnosti in osebnega zadovoljstva. Imamo dovolj dela tudi brez tega,
Slovenci smo na splošno narod, ki bi se lahko imel bolj rad in bolj spoštoval
medsebojne človekove pravice. Smo pa ljudje. Ljudje delajo napake, kdaj na kaj
pozabijo, kdaj kaj založijo ali izgubijo, verjemite pa, da za vsako našo napako
stoji lekcija in da naredimo vse, da se napake ne ponovijo, ker vemo, kakšen
vpliv imajo tudi najmanjše nepravilnosti na človeška življenja. Moja pisarna je
odprta vsak dan v času uradnih ur, če pa si zaželite moje družbe in odkritega
pogovora pa se lahko oglasite kadarkoli, tudi če ste polnoletni in se vam zdi,
da ne sodite k meni in vas samo zanima kaj se sploh dogaja v tej zakleti stavbi.
Ker imam rada svoj poklic in ker želim, da se tudi socialni delavci na svojih
delovnih mestih počutijo varno in sposobno, kar tudi so in smo. Za konec še to
– dobro je, če ljudje našega dela ne poznajo, saj to pomeni, da našega dela v
vsakdanjem življenju ne potrebujejo. Ni pa dobro, če se ljudje, ki ne razumejo
naše stroke, vtikajo v naše delo, dvomijo v naše odločitve in javno izražajo
nezaupanje v naše delo, ker zaradi tega škodijo tistim, ki naše delo dejansko
potrebujejo.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)


Ni komentarjev:
Objavite komentar