Pages

ponedeljek, 23. januar 2017

Krof za predjed

Včeraj zvečer se je moj računalnik odločil, da ima dovolj. Po približno petih letih, nekaj bolečih padcih, štiriintridesetih servisnih intervencijah in devetnajstih (moje trditve so zgolj simbolične) polnih lunah je mrknil kot njegova lastnica po sedemindvajs... treh (treh!) kozarcih vina. Optimistično sem upala, da je samo faza. Približno tako, kot je moja družina upala, da je samo faza moja odločitev, da grem študirat socialno delo. "V ponedeljek zjutraj bo kot nov," sem si rekla sama pri sebi in šla spat. No... Današnje dopustniško jutro se je začelo klavrno zame in za mojo belo pošast. Danes je prvi dan mojega študijskega dopusta. Posledično je tudi prvi dan v katerem sem se, ne nujno v tem vrstnem redu, zavedla, da a) imam izredno nepospravljeno stanovanje, b) da obstaja več kot 30 načinov sporazumevanja z mački in c) da ima moja tesnoba kar nekaj stopenj in vse se da doživeti v enem dnevu. In če ne bi bil že to, da imam čez manj kot 3 mesece strokovni izpit, o katerem imam pojma toliko kot o gibanju delnic na borzi, dovolj velik razlog za stres, sem ostala še brez računalnika. Namesto, da bi se danes zjutraj odločila, da se bom odraslo in odgovorno lotila te težave in se predvsem, kot načrtovamo, lotila Ustave Republike Slovenije, sem naredila popolnoma nasprotno...
Najprej sem poklicala vse v svojem ožjem sorodstvu in jim potarnala, da je mojega življenja konec in da je svet krivičen in grozen. Rezultat? Nekaj besed podpore, nekaj usklajenega jokcanja in živčna Ajda. Po začetni fazi sem se vsedla v avto in se odpeljala na drugi konec Ljubljane, da sem trem prodajalcem v treh različnih trgovinah z računalniško opremo popolnoma zamorila dan z vprašanji o možnosti kredita, sedemnajst inčnimi zasloni in moji želji po tem, da če je računalnik drag, naj bo vsaj lep. Rezultat? En informativni izračun obročnega odplačevanja, prazen tank in še nekoliko bolj živčna Ajda. Po realizaciji, da sem res ostala brez računalnika in da bo, glede na moje gmotno stanje, tako še vsaj do 3. februarja, sem zagledala luč na koncu tunela. Krof iz Pekarne Rašica. Ne glede na to, da sem malo jezna na njih, ker jim je zadnjič krofov spet zmanjkalo in da so možnost tega dogodka še povečali s pretiranim napisom SVEŽI KROFI, ki se vidi čez cele Črnuče sem jim hvaležna za obstoj. 
Trenutno sedim za mizo v kuhinji, pred mano je pol krofa (update, dve in pol sekunde kasneje: krofa ni več), v pečici se peče kosilo, jaz pa na roke s kulijem pišem blog. Namesto kopi pejsta mi družbo delajo zvezdice, ki nakazujejo, da sem pozabila v blog umestiti nekaj izredno pomembnega, obroba lista pa je počečkana z mojimi kracarijami, kot ponavadi. Gledam v mrzel dan, na polje, kamor se odpravljam teč že zadnji dve uri, pa se mi še vedno ni dalo dvigniti moje lene razočarane riti. Na take dneve sovražim samo sebe in sem vesela, da sem sama s seboj, ker sem strup za družbo. Moja psiha enostavno ni narejena za take situacije, čeprav bi si človek mislil, da že ima kondicijo. In kaj je najlepše? Za mano je prvi dan dopusta, snovi pa se še dotaknila nisem. Pa kaj, če ne naredim izpita. Povprečna plača socialnega delavca na madžarskem je itak samo 531€. In zakaj na Madžarskem se vprašate? Ja zakaj pa ne!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

 
Images by Freepik