Skoraj tok zavesti

Včasih težko sledim svojim mislim. Moji možgani mislijo na toliko stvari hkrati, da ne vem več kje sem ostala, kar se lepo vidi v tem kaj pride iz mojih ust. Trenutno sem v življenju evforična. Imam preveč energije in občutek, da se mi življenje izteka iz prstnih konic. In potem se malo ustavim in zadiham in pomislim, da imam pred sabo še ogromno let in da se mi nikamor ne mudi, vendar sem po nekaj minutah spet na drugem koncu sveta in pri mislih, da želim potovati. In potem me skrbi, ker službe ne bom imela več dolgo časa in da nimam denarja za vse svoje želje v življenju in potem se ustavim. In zadiham in se mi zdi, da volja vedno premaga finančne težave in težave s časom. Želim potovati in videti svet v popolnoma drugi luči. Ne želim biti več turistka, želim živeti na drugem koncu sveta. Začela bi popolnoma na novo. Pa spet ne bi. Slovenijo obožujem in tu imam življenje. In potem bi bila socialna delavka, pa veterinarka, pa vizažistka, pa ekonomistka, računovodkinja in povrh vsega še sama. Rada bi bila sama. Komaj čakam, da bom živela v moji novi hiši, da bom imela redno službo in da bom lahko potovala. Samo cca 25 dni na leto. Ne predstavljam si dopusta. Rada imam poletje. Joj, te misli. Če bi se kdo ustavil v moji glavi za pol ure bi verjetno znorel, ali pa bi sploh že po nekaj minutah pobegnil. Želim si poletne večere ob soju sveč, v dobri družbi na mojem balkonu. Želim si sladkobo življenja. Včasih me popade misel na crkljanje v postelji, ki se ji spretno izognem in začnem misliti na kaj drugega. Zadnje čase imam nov hobi, ki se mu reče prenehanje misliti na drugo polovico. Na tisto polovico, ki te zjutraj zbudi s poljubi. Ta hobi je potuhnjen. Težek. In včasih nemogoč. Zdi se mi zanimivo, da sem toliko časa sanjala o popolnem deljenju življenja z neko drugo, spoštljivo polovico, zdaj pa se teh misli otepam, ker se bojim tega, kar se vedno zgodi. Konec. Ne želim začeti, ker se bojim končati. In ker se vedno opečem. In trpim. Nikoli ni bilo prijetno, vedno sem se ranila ob neostrem nožu. Zadnje čase imam rada ostre nože, ki pa te poškodujejo še huje kot neostri. Ravno zato ker so nevarni in nepredvidljivi in popolnoma neprimerni. Pa avanturistični. Sem že rekla nevarni? Ja, nevarni. In to me povleče. Zadnje čase se igram. In moji možgani mi pravijo, da naj izživim iz sebe vse, kar sem zadnji nekaj let zadrževala v sebi. Medtem ko mi srce ali nekaj podobnega v mojem telesu govori, da delam neumnost in da se moram ustaviti preden se spet urežem. Rane, ki ti jih lahko zadane takšen nož so nepovratne. Niso površinske. In potem si rečem, da sem mlada in da naj ne mislim na neumnosti. In potem ugotovim, da nikoli nisem bila nikogaršnja želja in da si ljudje z mojo pomočjo teptajo in odlašajo življenje. In da nisem nič drugega kot vmesna točka v življenjih ljudi in da tako ali tako ne bom nikoli nikogaršnja poslednja točka. Ne točka, cilj. In včasih boli, ko pogledam v ogledalo in se zavem, da nikoli ne bom nič več kot to, kar sem sedaj. V ogledalu. Mislim, da rabim v življenju nove sanje, ki jim moram slediti. Ne načrtov. Načrti se podirajo in potem si spet tam, kjer si bil. Sanje znam sanjati, nevem pa, če jih znam živeti.