Padla sem. Padla na obljube, padla na lepe besede in padla
na nasmeh. Na objeme in na poljube in na sladke želje. Na trda tla. Auč. Že
dolgo nisem.
Nisem hladna in ne znam biti. Zavedam se, da sem lomljiva in
zavedam se, da glede svojega srca ne znam sprejemati pametnih odločitev.
Prehitro se navežem in posledično trpim. In prav mi je. (Že tako mora biti.)
Žal mi je, da sem s tabo rada preživljala čas. Žal mi je, da
sem rada ležala ob tebi. Žal mi je, da sem se smejala tvojim neumnim vicem in
sanjah o najinih otrocih. Žal mi je, da sem pustila, da me pelješ na večerje in
me gledaš v oči. Žal mi je, da sem pridno čakala, da bom spet na tvojem seznamu in da si boš spet vzel čas zame. Žal mi je, da sem vedno bila na drugem mestu.
Že dolgo se nisem počutila tako varno in ljubljeno. Že dolgo
se nisem želela zbuditi na točno istem mestu, kjer sem zvečer zaspala. Pod
tvojo roko. Žal mi je, da sem verjela, da boš enkrat lahko samo moj. Tvojih
odločitev pa žal ne morem sprejemati namesto tebe.
Z veseljem delim kokice in
kokakolo. Tudi avto in kolo ti lahko posodim. Moških pa žal ne maram deliti.
Nimam več energije za neumnosti. Nimam energije za zajebancije
in nimam energije za zapravljanje časa. Še za to, da zjutraj vstanem je nimam,
kaj šele za tvoje prazne besede. Dovolj je. Ne ljubi se mi več. Moja energija
ne gre več v roke moškega, ki si je ne zasluži. Se opravičujem, fanta. Ker
moški ne delajo tega.
Na dopust grem. Pa ne na Hrvaško. V svojo glavo. Na mir.
Ni komentarjev:
Objavite komentar