Kaj je to ljubezen?

Na tale osamljen in bolehen petkov večer sedim sama v svoji sobi, na postelji. In vedno taki trenutki v mojem življenju na plan privabijo mnogo vprašanj. Začela sem se spraševati, kaj bi to sploh bilo. Ta ljubezen. Pa ne na kakšen biološki način. Na moj način. Recimo, da sem enkrat ljubila. No, da obrnem drugače. Enkrat SEM ljubila. Bilo je lepo, dokler je trajalo. In to je bilo kar nekaj časa. In lahko rečem, da počasi popušča. Ni še popustilo, vendar je veliko bolje, kot je bilo. Ne vem, kdaj bom spet, ampak upam, da enkrat bom. To, da nekoga ljubiš je po mojem mnenju povezano s tem, da ta oseba ljubi nazaj. Ljubezen ni nujno povezana z glagolom ljubiti, čeprav na prvi pogled izgleda tako. Ljubiti pomeni biti zaljubljen, biti navezan in biti povezan. To je za moje pojme ljubiti. Ljubezen pa je nekaj, kar lahko doživiš brez dodatnih čustev, kot sta navezanost in povezanost. Zaljubljena sem bila že večkrat, ljubila pa sem samo enkrat. Sledite? No, saj še sama ne vem, če. Zadnje čase čutim veliko stvari. Začne se s sovraštvom, prezirom, nadaljuje se v sprejemanje, spoštovanje, prijateljstvo. In tudi 'nekaj'. Ja, čutim 'nekaj'. Ni ljubezen, nekaj pa je. In ne, vseh teh čustev ne čutim o isti stvari, o isti osebi. To so pač čustva, ki se trenutno prepletajo v mojem življenju. Vsake toliko pride sreča. In veselje. In ta čustva počasi odrivajo tisto moje ljubljenje od prej. Ampak sem človek, ki rad ve, kje stoji. Kje je. Kaj se dogaja. In to, da trenutno ne vem, kaj čutim me razžira. Dela me živčno in vzema mi voljo. Kdor me pozna ve, da analiziram. V vsako zadnjo pikico. Moj najnovejši hobi je empirično raziskovanje pojavov. Verjetno to ni najboljši način, ampak me vsaj za nekaj časa pomiri. Ker najhuje je pa to, da ne veš kaj pričakovati. In kaj jaz pričakujem? Glede ljubezni je tako. Pogoj je spoštovanje. Sprejemanje. Podpora. Razmišljanje o enakih stvareh na podoben način. Enakovrednost. Pa potem še romantika in ljubezen. Tista močna. To pač pride počasi. Včasih ne nastane problem v ljubezni. Ja, lahko je biti zaljubljen. Ampak to, kar je najhujše je, da veš, da iz tega nič ne more biti. Ne sme biti. Ne gre se toliko za to, če to oseba čuti nazaj, ampak za to, da pač veš, da zadeva ni izvedljiva. Ker se ne poklapa nič od tega, kar sem navedla prej. Ja, saj je lepo, ko je. Pa čeprav ni nič posebnega. In potem se razvije nekaj, za kar še vedno ne veš točno kaj pomeni, ampak točno veš kam pelje. Ampak nikakor ne pelje v kaj več. Ker imaš vrednote in čustva in vse je totalno obratno od tega, kar bi moralo bit. Nisem stara petnajst let. Ne morem in ne smem se spuščati v stvari, za katere vem, da ne bodo trajale. Želim nekaj pravega. In če že iz začetka vem, da ne bo nikoli resno raje poskušam zatreti v kali. To je trenuten projekt. Ampak težko je, če še naprej delaš to, kar si delal do sedaj. In vem, da pač delam napako. Ampak še vedno rinem vanjo z vsem, kar imam. Ker sem pač ženska. In ker sem preveč čustvena. In ker sem mlada, se mi zdi. In ker hočem vedeti kaj bi bilo, če bi bilo. Če bi bilo drugače. Če bi bila jaz drugačna. Če bi odrasla, prerasla. Bilo bi odlično, če bi bila ena od tistih, ki jim je vseeno. Pa nisem. Daje me radovednost. Je res, kar mi govorijo vsi okoli mene in si samo zapiram oči pred vsem? Ali pa je res, da jaz najbolje poznam situacijo in bi morala zaupati samo sebi? Grem naprej smrkat robce in na čaj.