Pozabíti in pozábiti -im dov. (ȋ á) 1. ne imeti aktivno v zavesti

Neki najtežjega je verjetno za vedno človeka izbrisat iz tvojega življenja. In po tem, ko se pripravljaš in si po slabe pol leta psihično pripravljen, da ga ni več.. No, potem pride facebook in ti zajebe totalno celotno situacijo s tem, ker ti kaže stvari, ki ti jih nikakor ne bi smel. Če sem jaz osebe odstranila iz spiska prijateljev sem verjetno to naredila s točno določenim razlogom. Ne zato, ker mi je bilo dolgčas, ampak zato, ker pogleda na to osebo ne prenesem. Ne morem ga videti brez da me strese in padem v jok. Ne bi mogla zavohati njegovega parfuma, slišati njegovega glasu.. Kaj šele videti njegovo sliko. Hvala, facebook. Resnično hvala za to čast. Podobno kot zadnjič, ko sem prebrala statuse za ta dan za prejšnja leta. Ne, ne želim jih vedeti. Ne želim vedeti, kaj sem takrat počela, ne želim vedeti s kom sem počela in ne želim vedeti zakaj sem to počela. Facebook me jebe v glavo. Vem, da ne morem zahtevati privatnosti. Vseeno mi je, kdo vidi mene, kdo vidi kaj počnem, kam hodim, s kom hodim. Lahko pa bi se ustavilo pri tem, da lahko vidim kogar želim videti.
Izbrisati nekoga iz svojega življenja, je, kot sem omenila že prej, zelo težko. Obstajajo spomini. Dobri in slabi. Obstajajo slike, pisma, sms-i. Pa škatla z vsem, kar sva si kadarkoli delila. Pa zobna ščetka na dnu smetišča, ki čaka na reciklažo. Restavracije, v katere sva redno zahajala. Kraji, ki sva jih obiskovala. Jezera, ob katerih sva sedela in gledala v nebo. Klopce, na katerih sva se smejala, poljubljala in objemala. Parkirišča na katerih sva šla na cigaret. Pa kavči in sobe, v katerih sva se kregala. Ostajajo občutki, ki sem jih dobila, ko sem nekoga res ljubila in občutki jeze in nemoči, ko sem ga resnično sovražila. Vse skupaj počasi polzi iz mojega spomina, a mi vseeno ne pusti, da se premaknem naprej. Zdi se, kot da je vsak dan težje. Kot da se je vse skupaj zgodilo včeraj.
In potem opazujem zametke njegovega novega življenja, slišim ljudi, ki govorijo o tem. Ne morem se prepustiti svoji poti, ker še vedno mislim na njegovo. O čem razmišlja? Je jezen name? Ljubi njo tako kot je ljubil mene? Me je sploh ljubil? Vprašanja, na katera ne želim vedeti odgovora, čeprav si jih vsak dan postavljam v glavi.
Trudim se, da bi si zaposlila misli. Včasih uspe. Mislim na ljudi, katerih poti se sedaj križajo z mojimi. Nasmejim se, ko zapiska telefon. Pomaga vsak pogovor, vsaka kava, vsak klic, vsako sporočilo in vsak klik.
In potem se spet spomnim. Hvala, facebook.