Manjkajo vejice!

Ko sem bila majhna sem hotela biti novinarka. Pa frizerka, pa kozmetičarka. Pa zdravnica. No, potem sem ugotovila, da ne prenesem krvi. Da sem preveč sramežljiva za novinarko. Da se mi ne ljubi cel dan stati na nogah in umivati glav. In da je poklic kozmetičarke preveč umazan zame. In potem je bilo tisto vprašanje, kam naprej. In sem rekla oblikovno. In so doma rekli, da to pa ne bo šlo. Da je gimnazija edina prava pot. Pa sem rekla Moste. Pa so se mi smejali. Pa so rekli Ledina. Pa sem rekla, ja. Ker, roko na srce, na nobeno drugo ne bi prišla. No, razen na Moste. Ampak to smo že razčistili, kajne? Pa sem rekla francoščina. Pa so rekli ne, nemščina. Pa sem rekla, ja, francoščina. Pa so se vdali. Pa so rekli, da mi bo žal. Seveda mi je bilo žal. In potem sem slišala dve najbolj pomembni besedi mojega življenja do sedaj. Socialno in delo. In če ti dve besedi postaviš skupaj... Pa sem rekla: kaj pa je to? In sem se spomnila nekega popoldneva, ko sem dve minuti preživela s socialno delavko na centru za socialno delo. Pa sem rekla prav. In povem vam, nisem si mislila, da bom kadarkoli tu, kjer sem sedaj. Nisem verjela, da sem zmožna tega. No, bodimo realni. Niti na polovici življenja nisem. Vse gre lahko še narobe. In se mi zdi, da kakorkoli se trudim, da ne bi šlo... Vse huje je, se mi zdi. Mogoče se mi že malce meša od vseh teh teorij v moji glavi, totalno krivim izpite za to, ampak zdi se mi, da to, da ti nekaj gre in to, da ti nekaj ne gre, prav tako kot zadovoljstvo in nezadovoljstvo, nista nasprotna pojma. Lahko ti nekaj gre in malo manj gre ali pa ne gre in malo manj ne gre. Ste še z mano? Ja, tole ni imelo nobenega smisla. Hotela sem povedati samo to, da se mi zdi, da mi malo manj gre. Pa to ne pomeni, da mi ne gre. Okej, dovolj. Recimo, da za celo mojo profesionalno pot krivim to, da ljudje (oni/tisti/pačnekdo) pričakujejo, da ljudje že pri svojih 17ih (okej, v primeru drugih 18ih) letih vedo, kaj bodo s svojim življenjem. Oh, lepo vas prosim. Pri sedemnajstih sem mislila, da je kul, če se ga napiješ, si z enim neumnim modelom, ki sploh ne ve kdo si ti (saj ne pravim, da ti veš kdo je on) in potem začneš znova. Vsak petek. Center. In potem, da ne govorim, da sem bila pri osemnajstih prepričana, da to, kar pa rabim, je pa definitivno nekdo, s katerim bom furala nekaj, čemur nekateri pravijo resna zveza. O, ne ne, definitivno ne. (To je bil pa sedaj glas mene pri skoraj enaindvajsetih). In potem sem pri devetnajstih mislila, da je mojega življenja konec, ker me nihče ne posluša in nihče ne ve, kako grozno (ja, poudarek) pametna sem. In sedaj.. Uh, pri dvajsetih je vse isto kot leto prej, še eno leto prej, še eno leto prej. Še vedno ne vem, kaj naj počnem v življenju in kaj bo iz mene. Trudim se, nisem rekla, da se ne vprašam vsak dan. Ampak pomaga pa ne. Ne spreminjam se. Še vedno sem neumna, naivna, prehitro se navežem. Po moje sem preveč ponosna, da bi poslušala druge.. Ampak če kaj vem, vem to, da sovražim, sovražim, sovražim to, da mi nekdo hoče povedati, kaj naj naredim, da postanem srečna. Ne, ne veš kako je, ne, zagotovo ne veš.. Hm, aja, a veš? NE. Ne veš. Tudi jaz ne vem zate. Jaz ponavadi vprašam. In ti, kaj pa je to, kar bi te naredilo srečnega? Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje srečna. Ali je sreča in zadovoljstvo isto? Ne. Po moje ne. Ali pač? Ne vem. Tako ali tako je vseeno, ker tudi ne vem, kdaj sem bila nazadnje zadovoljna. In čez nekaj mesecev bom stara enaindvajset. In še takrat ne bom vedela, kaj hočem, kam grem in kje bom čez dvajset let. Mogoče bom pa res z M. uživala na Karibih. Recimo, da bi bila zdajle najbolj zadovoljna, če bi mi ljudje pustili, da diham. Da sem tukaj, kjer pač sem 24 ur na dan, da ne delam ničesar, da ne mislim na nič. Da mi ljudje ne hodijo po mislih, da mi oprostijo, ko govorim neumnosti, da se zavedajo, da je najbolje, da pač ni ničesar. Ničesar med enim in drugim človekom. Dobro, zakomplicirala sem stvar. Ostanimo pri tem, da je bolje, da ni ničesar. Za enega in za drugega. In pojdimo naprej. Torej... Če nekako opredelim, da smo nekje pri koncu. Tale blog je bil bolj ali manj grozen. Ampak, če ste ga vsaj malo razumeli vam čestitam. Ker to, kar sem dala na papir trenutno je to, kar se dogaja v moji glavi. Če rečemo nekako klišejsko, se iščem. In prisežem, našla se bom. Če ne danes, pa jutri. (P.S.: Upam, da se bodo poleg mene našle tudi vse vejice, ki manjkajo. Vem namreč, da manjkajo.)