Va te faire foutre

Random fact o meni. Rada imam navodila. Navodilom je lahko slediti, večinoma jih razumem in z njimi je po mojem mnenju življenje lažje. Večinoma se jih držim, kot tudi pravil in zdijo se mi varna. Seveda ne v vseh situacijah. Razumem domišljijo in ustvarjalnost. Imam se za ustvarjalno osebo. A ne, ko gre za resne stvari, kjer ni prostora za to. In smo spet pri navodilih. Sem ena od tistih, ki v situacijah, kjer ni treba, ne tvega. Ne želim jemati posledic za to, ker se nisem držala navodil. In s tem ne mislim neke tradicionalnosti, sploh ne. Tradicionalna nisem. In ne držim se navodil, ki nimajo smisla. Po mojem mnenju. Nisem ena od tistih, ki zapeljejo na avtobusno postajo, pred katero stoji znak za prepovedano ustavljanje ali ki prečkajo dvojno ali celo enojno polno črto. Nikoli nisem marala plonkanja, to sem naredila dvakrat v življenju, a priznam, da sem si takrat konkretno rešila rit. Nočem živeti z občutkom, da sem nekaj dosegla po nepravi poti. Po ilegalni, prepovedani poti. In nikakor ne trdim, da nikoli ne kršim zakona, a ko to počnem, se tristokrat prepričam, da je varno in da za to ne bom nosila posledic. Pijana sem za volan sedla samo enkrat. In še takrat je bilo na rock otočcu, ko sem na parkirišču avto premaknila pol metra naprej, da sem lahko fantom, ki so obstali s praznim akumulatorjem, pomagala, da ga napolnijo. Načeloma ne maram priti nekam po vezah, čeprav se mi je to nekako zgodilo v zadnjem mesecu. Prav iz tam pa izhaja tale blog vpis. Navodila hočem. In to točna. In nosila bom posledice, če bom nekaj, kar mi je bilo naročeno, zajebala na celi črti. Ne bom pa požrla tega, da sem kriva za nekaj, kar mi ni bilo podrobno razloženo. Vse skupaj, sem ugotovila po dolgem premisleku, izhaja iz mojega strahu pred tem, da mi spodleti. Sovražim ta občutek in v teh dneh se še predobro soočam z njim. Začeti moram na začetku.. Mogoče sem o tem že kdaj pisala, a verjemite mi, večine stvari o katerih sem, se ne spomnim. V osnovni šoli sem bila.. Recimo temu povprečna. Bila sem uspešna, vendar se nikoli nisem kaj preveč trudila. Osnovna šola se mi je zdela prekleto lahka in čudim se, da se zdajšnje generacije tako trudijo. V gimnaziji je bila zgodba nekoliko drugačna. Bila sem malce pod povprečjem. A sem jo zgurala. V gimnaziji sem v učenje vlagala točno toliko truda, kolikor je bilo potrebnega za pozitivno. Zdaj vem, da bi jo lahko naredila z odličnim uspehom, če bi hotela, a je nisem. Hotela, namreč. Na faksu se je vse spremenilo. Začelo se je s tem, da sem se počutila grozno, ker sem šla študirat izredno. Kdor ni doživel tega, da moraš plačati za študij, ker preprosto nisi dovolj dober, ne more razumeti. Celo leto sem se trudila ko budala, da bi mi uspelo pridi na redno. In mi je uspelo. Junija sem končala. In tako tudi drugo leto. Letos, ne po moji krivdi, julija. A mi uspeva. In potem se je podrlo. Pa ne pri faksu, ampak pri stvari, ki jo imam tako rada, da sem zdajle, ko to pišem, padla v jok. (Ja no, jokam. Veliko. Preveč. Veliko preveč. T., na poroki ne bom ostala mirna, upam, da se zavedaš ) Francoščina. Nekaj, kar sem včasih sovražila. In jo zdaj ljubim. (Pretiravam.) Uživam v njej. Zdi se mi prekleto eksotična in prekleto super, da jo znam. Ampak izkazalo se je, da vse le ne more po planih. Tretji september je, jaz pa bi mogla v dveh tednih nadoknaditi tri mesece snovi, ker sem zamudila en semester. Prepričana sem bila, da mi bo uspelo, a mi ni. In to je to. Propad. Kako mi je lahko spodletelo to, v kar sem vedno verjela, da mi ne bo in ne sme. Ampak mi je. In počasi se soočam s tem, da se ne bom več učila s skupino, kjer sem se počutila domače in z osebo, ki ti francoščino priljubi, kot da bi živela s tabo že celo življenje. (Francoščina, ne ta dotična oseba.) Spodletelo mi je, na mojem teritoriju, na mojih osebnih pravilih in navodilih. (Ja, prav ste prebrali. Kršim svoja pravila.) Srečna sem, da imam zraven sebe nekoga, ki me postavi na realna tla, ko je to treba in me pohvali, ko si to zaslužim. Ki je ob meni, kadar jo najbolj potrebujem in ki mi reče: »Ajda, ponosna sem nate.« In da naj se ne sekiram zaradi tega in da sem na faksu odlična in da ni potrebno, da sem taka na vseh področjih. Hvala mami. Ampak še vedno sem slabe volje in to se mi zdi, je razumljivo. Ne maram, da mi stvari spodletijo in želim, da se vse izteče kot je treba. In hočem biti najboljše, kar sem lahko. Nočem se čez nekaj let ali desetletij spraševati, zakaj mi to ni uspelo in se sekirati, ker bi lahko bilo drugače. Jebe naj se prekleta perfekcionistka v meni.