Mind the gap

Love hate realtionship is a complicated relationship in which there are always two sides. The first side is the common attraction and love for one another. The second is the "hate" which is actually an attraction so strong that our human heart can sustain, it is based mostly in fear. Exactly. London. (Na tej točki opozarjam, da je zapis ekstremno nerazumljiv in je le skupek raznih misli, ki so me obletavale prejšnji teden.) Torej, London. Je ljubezen…, dolgoletna. In čeprav glede bi glede na moje izkušnje ljudje mislili, da bo ljubezen izginila…. Še vedno ni. In mislim, da nikoli ne bo. Je pa res, da je ljubezen do Anglije vse močnejša. Z vsakim izdihom, z vsakim vdihom. Z vsako sekundo, z vsako minuto, z vsako uro, vsakim dnem, vsakim tednom, mesecem in letom. In mogoče zato tudi izginja ljubezen do Londona, povečuje pa se tista do vsega okoli. London je božansko mesto. Ampak obrobje.. Nekaj najlepšega, kar lahko vidijo človeške oči. Ampak tale vpis je namenjen Londonu. Londončanom. Oziroma ne, tujcem, ki živijo v Londonu. V Londonu ni Londončanov. S tem ne mislim samo belih prebivalcev, ampak prebivalcev vseh ras, ki so rojeni v Londonu, da ne bo pomote. No, Angležev bi raje rekla. Angležev v Londonu ni. In tisti, ki Londončani so, kolikor jih pač je, delajo na obrobju. Tujci delajo v centru. Če misliš, da boš na informacijah dobil informacije se motiš. Angleži so v finančnem »distriktu«. In tam tečejo. Mogoče kdaj pa kdaj sicer kaj pojejo, ampak nisem čisto prepričana. Tečejo vsak dan. Tečejo ob vseh časih. Tečejo stari, tečejo mladi, tečejo težki, tečejo lahki. Največ jih teče med malico. Ko Slovenčki sedimo v restavracijah in jemo malico, med MALICO, oni tečejo. Med poslovnimi stavbami, v podhodih, po mostovih. V dežju, v soncu (no, ta vremenska razmera je redka) in v vetru. Veljajo za vljudne ljudi. S strankami so prijazni, lepo te pozdravijo, zelo radi se zahvaljujejo, te sprašujejo iz kje si.. In mislila sem, da se njihova prijaznost nikoli ne konča. A se. Vsak večer ob kozarčku piva. Pf, izpuhti. Spremenijo se v razuzdane, nesramne in predrzne ljudi. Ampak tudi to jim oprostim. Recimo. Je pa res, da se jih je takrat bolje izogibati, pri tem pa paziti, da v glavo ne prileti steklenica piva. Prazna seveda, pivo je božja pijača. Poleg teka in pitja počnejo še marsikaj. Berejo (punce večinoma 50 shades of grey), poslušajo glasbo (večinoma ipod) in tipkajo na telefone. Seveda na iphone. Imajo ogromno trgovin. A še vedno se dekletom uspe obleči tako, da niso niti za povohat, kaj šele za dvakrat pogledat. Očitno fantov ne oblačijo dekleta, ampak si pomagajo sami. Ker tipčki.. So za dol past. Kava je draga in večinoma prebavljiva, ampak sem Starbucks že pozabila. No, razen salmon beagla s cream cheesom. Ampak Costa coffe, to pa je kava. In še malce cenejša. Ampak zunaj je samo nekaj miz. Ponekod jih sploh ni. Londončani ne sedijo pred lokali, ampak se skrivajo v notranjosti. Taprav Sloven'c ne bi zdržal v angleškem pubu. Alkohol prenehajo točiti ob enajstih, najkasneje ob polnoči. Ponavadi se po tem družijo pred bari in spet smo pri nesramnosti, predrznosti in razbijanju kozarcev. Pizza ni pizza. Iščite znak stone-baked in mogoče boste imeli srečo, da ne bo debela pol metra in da ne bodo imeli samo štirih ali petih vrst. Ampak Londončani hočejo pomagati, če le znajo. Večinoma ne znajo, ampak recimo, da misel šteje. Ne gledajo grdo, navajeni so vsega čudnega, drugačnega, različnega. Imajo službe, čeprav z njimi mogoče niso zadovoljni. Vozijo po levi strani ulice in to me živcira. Ker se mi pač zdi, da tisti napisi na cesti: look right, look left, pač ne učinkujejo. Semaforji so čudni. Včasih jih za pešče pač ni. Košev za smeti nimajo. Včasih jih najdeš in ko jih, jih izkoristi in izprazni torbico. Zato je mesto umazano. Turistov je ogromno, ampak če si eden od njih te to ne sme motiti. Mene Italijani še vedno. Ampak London je res lep. Dokler ne zajebeš poti do pravega Abbey Roada in se odpelješ na napačen konec in napačno cesto. In če nimaš marele. In če nimaš tople jakne. In če te ne bolijo noge. In če se ne zbujaš trikrat na noč v hostlu. Potem je zelo zelo fajn. Ampak Cambridge… Uh, to je pa že druga zgodba :)