Želim živeti vsaj še do sedemindvajsetega

Leta, ne februarja. Za potrebe tega, da bo današnji blog malce bolj pozitiven bom v tekst dodala besede skrite besede, ki bodo osrečile vaše srčke. Mogoče bodo na trenutke smiselne. Verjetno ne. Muca.

Zadnje čase opažam, da postajam vse bolj nadležna. Če opišem bolj podrobno bi lahko rekla, da sem negativna in zadrta in trmasta. Sonce. Oziroma BOLJ negativna in BOLJ zadrta in BOLJ trmasta. In ljudem grem vse bolj na živce in zdi se mi, da so se začeli zavedati, da sem pač na splošno nadležen in neprijeten človek in da marsikdaj moja bližina ovira ustvarjalni cikel človekovega življenja. Joj, kaj kompliciraš, Ajda. Mavrica. To, da sem ironična vsak dan znova in vsak dan bolj ne pomaga. In jaz vas popolnoma razumem in če želite pavzo od mene vas tudi razumem. Mogoče ne bom najbolj srečen človek, ampak vas popolnoma razumem. Eden od razlogov, da sem samska je namreč, da sem tečna. Ah ja. Zofa/kavč. Sem pa ena od ljudi, ki je izredno navezana na svoje prijatelje in čeprav včasih ne pokažem kako srečna sem, da vas imam, sem dejansko lahko najbolj srečna na svetu. Ker ste pač vsi zelo pomembni zame in mojo osebno srečo, čeprav je zadnje leto ni veliko. Mogoče leto pa pol. Ampak cenim in imam rada pa tudi mir. To zna bit moj dejanski najboljši moški prijatelj, ker jih načeloma nimam. Moških prijateljev. Razen izjem. In tudi njih cenim. Dežnik. Zadnje čase sem posvečena sama sebi. In mojemu prijatelju, miru. Uživam v tem, da slišim le zvok pralnega stroja v praznem stanovanju in avtomobilov, ki vozijo mimo in tipkanja na moj računalnik. Res, mir je nekaj prijetnega in toplega. Ni ravno težek za vzdrževanje, ne potrebuje rednih servisov, kot prijateljstva in vinjete. Lahko ob tem omenim še to, da cenim vinjete. Res jih imam rada. Da se vrnem nazaj na temo. Vem, da marsikdo težko razume to, da sem raje sama, ker so ljudje povečini zelo radi v družbi. Žal se je v zadnjih nekaj letih to zame popolnoma spremenilo. In vem, da je težko, ko mi prijatelji iz osnovne/srednje šole govorijo, da sem bila včasih rada v družbi, ampak včasih je že dolgo nazaj. Družbe me utesnjujejo, ne znam več komunicirati kot sem znala včasih, recimo. Hrček. Ne maram novih ljudi, ker z novimi ljudmi pridejo novi predsodki in nove obveznosti. V ljudeh pač načeloma ne vidim več pozitive, kot sem jo včasih. In vem, da je težko verjeti, ampak prisotnost preveč ljudi me konkretno duši. Ne počutim se dobro med ljudmi, počutim se kot na sodišču, ko vame strmi porota in me tiho ocenjuje. Postanem živčna in nevzdržna. Ne maram, ko govori več ljudi hkrati. In zdi se mi, da je čas, da se tudi ljudje okoli mene sprijaznijo s tem, da ni več tako, kot je bilo včasih. Ne maram prostorov, ki so napolnjeni z ljudmi, v povezavi z glasno glasbo, ker se jih bojim. Bojim se občutka, da zmanjka izhodov, da zmanjka zraka, da zmanjka mene. In začnem razmišljati kako bo tisti trenutek mojega življenja konec in ker se na smrt bojim smrti to samo še oteži situacijo. In potem se te dotika milijon rok in nimaš nadzora nad tem kdo je okoli tebe in kdo se te dotika in postane nevzdržno. Potem ti nekdo nekaj reče in ne veš kaj bi odgovorila, ker ne znaš več vzpostaviti normalnega stika z ljudmi. In zato me verjetno ne boste videli na nobenih od vstaj, ker je ljudi v Ljubljani pač preveč. Pridejo trenutki v življenju, ko se ti pač svet obrne na glavo in nima več smisla in očitno sem doživela enega takih trenutkov, kaj pa vem. In upam, da se mogoče kdaj vrnem nazaj v obliki nečesa, kar je ljudem bolj znano. To ne pomeni, da mi je družba odveč, pomeni samo, da moram biti zaradi osebnega zdravja malce bolj selektivna glede tega kdaj želim družbo in kdaj ne. In mogoče to pomeni, da kdaj 'ne bom imela časa'. Nevem, če sem komu s tem malce bolj objasnila situacijo, ampak vem in razumem, da ste jezni name. Jaz zagotovo ne bi hotela biti svoja prijateljica. Otorinolaringolog. Ugotovila sem, da v blogih povem vse preveč stvari. Ljubezen.