Letos nimam zaobljub

Prvič. Ker se mi zdi, da sem dovolj stara, da dojamem, da se jih nikoli ne držim. Mogoče bi lahko bila tudi dovolj stara, da se jih držim, ampak sem se odločila za prvo opcijo. Lahko bi sicer bila dovolj stara tudi za kakšno drugo situacijo, ampak mogoče še nisem. Ali pa nočem biti, kar je popolnoma odvisno od situacije. In prvič letos zame novo leto ni bilo nič čarobnega, kot se mi je vedno zdelo. Vsako leto sem bila začudena, kako se ljudem to ne zdi nič posebnega in nič novega, saj sem bila vedno po duši ena od tistih, ki je z novim letom verjela v nove začetke in nove priložnosti in nove ljudi.. Ne verjamem več, vendar je vseeno tudi mogoče, da na splošno ne verjamem več v to, ne samo v zvezi z novim letom. In prvi dan novega leta sem se zbudila s še slabšim počutjem kot tistim, s katerim sem šla spat. In odkar sem se tako zbudila prvi dan novega leta se ni še popolnoma nič spremenilo. Ni novih začetkov, ni novih priložnosti in še posebej ni novih ljudi. Mogoče je preveč starih, saj ne vem več. Predvsem sem sicer danes želela pisati zato, ker se mi zdi, da se ta trenutek ne počutim dobro. Počutim se malce jezno, mogoče zaradi nedavne situacije. Mogoče sem jezna nase, mogoče na koga drugega, mogoče pa je oboje. Sem precej prepričana, da je oboje. Tisti, ki me poznajo večinoma vedo, da nisem konfliktna. Predvsem zato, ker se bojim biti v konfliktu, ker se načeloma znam postaviti zase in ker se bojim, da bom umrla sama. Če posplošim, zdi se mi, da je prepiranje s prijatelji nekaj takšnega kot prepiranje s fantom. In vsaj zame je to nekaj najbolj bolečega in groznega, kar se mi lahko zgodi, ker imam občutek, da bom nekoga izgubila in izgube vedno bolijo. Zato se prepirov bojim in ne želim biti kriva, da nekaj propade. Zato tudi ne maram strtih src, ker ljudi boli. Ne maram bolečine pri ljudeh, ker potem običajno začne boleti tudi mene, kakor sebično se to pač sliši. Ampak sem ugotovila, da se res preveč ukvarjam s tem kako se počutijo drugi ljudje. A se res moram sekirat še s tem, da razmišljam, če se nekdo počuti užaljeno in če tudi nekdo drug misli na določen trenutek, določeno situacijo? Ja, očitno se moram. In zato danes še vedno mislim na določen dogodek, ki se je zgodil nenormalno veliko časa nazaj. Dobro, ne tako dolgo, ampak nekaj dni pa je že. Pa še na ene par drugih dogodkov. In ne morem spati ravno zaradi teh nekaj dogodkov, ki so se zgodili v zadnjih dveh tednih. In razmišljam če sem kriva jaz ali je kriv kdo drug in potem si rečem, da bom pač napisala blog, ker bo to pomagalo. Ker vedno pomaga. In resno imam dovolj, da sem vedno jaz tista, ki se opravičuje. Ker mene pač vedno peče vest, druge ljudi pa očitno nikoli. Ali res nikogar ne peče vest? Resno imam dovolj opravičevanja za stvari, za katere se načeloma ne bi smela počutiti krivo, pa se vseeno. Ne, res, ne pričakujte več opravičila kar tako. Dost mam. Enkrat me za spremembo boli kurac za vse ljudi.