Pol minute branja [prvič]: Poljubljanje in moški brez jajc

Ker se o enih stvareh ne da razglabljati na celi strani ali s tisočimi znaki, sem se odločila, da v blog vpeljem kratke zapise, ki me pač prešinejo. Tale je prvi.

Če nekaj časa ne plavaš, smučaš ali voziš kolesa pravijo, da tega nikoli ne pozabiš. Da v momentu veš, kaj moraš narediti. Je možno, da pozabiš poljubljanje? Dejansko se mi zdi, da sem ga pozabila, kakor žalostno/tragično/negativno se to sliši. Ima me, da bi se pogreznila trinajst metrov pod zemljo. In vsak dan med čisto običajnimi opravili gre meni po glavi poljubljanje. In potem se sprašujem, če je to zaskrbljujoče in nevem, čemu se sploh sprašujem takšne bedarije, ker je v mojem življenju vse več stvari, ki so zaskrbljujoče. Ampak zaskrbljujoče je še marsikaj drugega na tem planetu. Na primer moški. Resno obupavam nad moškim karakterjem. Ker sem pač ženska imam očitno predispozicijo, da si želim, da moški, ki želijo iti z mano na zmenek želijo z mano na zmenek zaradi mene. (Zdi se mi, da to ni neka strašno zakomplicirana in grozna zahteva, ali pač?) In ne zato, ker pač želijo na zmenek. Ali imajo pač dve odveč karti za kino. Ali imajo preveč bencina. Ali pa jim je dolgčas. Če si dec, me boš povabil na zmenek zaradi mene in ne zaradi tega, ker si se spet spomnil, da obstajam. In ni šans, da poskušaš še kdaj.