Pol minute branja [tretjič]: Jokica

Tisti, ki me poznajo vedo, da sem največja jokica na tem planetu. Jokam za vsako malo bedarijo. In če mi rečeš, da naj neham jokat bo to prineslo ravno obratni učinek. Jokam lahko skoraj na ukaz in jokam povprečno trikrat na teden. Ob filmih še relativno malo. Pač pa jokam zaradi stvari, ki ne grejo tako, kot bi mogle, zaradi ljudi, ki me spravijo v slabo voljo ali ob živce (kar se redno dogaja) in zaradi šoka ob stvareh, ki me dejansko ne bi smele tako prizadeti, pa me. In izpadem stara deset let. Predvsem pa sem tudi nostalgična jokica. Kar pomeni, da se ob spominu na kakršen koli incident, ki se je lahko zgodil tudi en mesec nazaj, lahko brez problema zjokam. Znova in znova. Ampak taka pač sem in očitno se tako spoprijemam s stresom. Ali pa se tako stres spoprijema z mano. In bila sem ekstremno presenečena, ko mi je šef zadnjič rekel, da ni vedel, da me lahko kdorkoli spravi v jok.