Votel in okrog ga nič ni

Zdi se mi čudno, da se nikoli nisem pisala o strahovih. Res je, da nimam neke resne evidence tega bloga, zgolj mapo nametanih sestavkov med mojimi dokumenti, ampak sem precej prepričana, da tega še ni bilo. Glede nekaterih stvari v življenju sem popolna reva. Strahovi so del nas. So velik del naše osebnosti in se spreminjajo skupaj z nami. Zaradi strahov, ki jih imamo se razlikujemo, saj je nastanek strahu velikokrat ravno naša lastna slaba izkušnja ali izkušnja nase okolice. Ljudje se po mojem mnenju nasprotno z našim popularnim prepričanjem večkrat bojimo stvari, ki jih dobro poznamo. Se celo bolj kot stvari, ki so nam popolnoma nepoznane. Ne pa vedno. Verjetno so strahovi pred situacijami, ki jih ne poznamo, se toliko bolj 'strašni', če je to primerna beseda. So pa manj realni. Veliko bolj primerni za osebno in družbeno obsojanje. Ker pač ljudje radi obsojamo. Nikoli v življenju tako sicer se nisem srečala morskega psa, ampak je ravno to grozno bitje krivo, da se res hudo bojim globoke vode. Ta strah na primer spada med moje iracionalne strahove, pa to se vedno ne pomeni, da je brezpredmeten. Enkrat v življenju sem namreč prejela sporočilo iz okolice, da so morski psi nevarni in da se jih je treba bati, nihče pa se ni kaj preveč trudil, da bi ta strah iz mene izkoreninil. Vključno z mano, seveda. Enako velja potem tudi za tiste realne, družbeno sprejemljive strahove. Razlika je samo ta, da te za take strahove okolica po navadi ne potrebuje osebne izpovedi o tem zakaj tak strah obstaja, ker se zdi večini razumljiv. Bojim se višine. A ta strah je, v primerjavi s strahom pred morskimi živalmi, ki jih v življenju se na en kilometer nisem srečala, popolnoma razumljiv. Ampak zakaj? Nikoli v življenju se nisem padla s stolpnice in pri tem skoraj umrla. Niti s strehe. Ne spomnim se niti, da bi padla več kot en meter. Ampak vseeno to, da se bojim višine, nikoli ne sproža čudnih odzivov javnosti. Boji se višine, pa kaj potem? Morda je to eden bolj popularnih strahov. Potem pa so strahovi, o katerih imajo ljudje vedno veliko besed. Čeprav so moji, tvoji, vaši. Strah je osebna stvar. Stvar, ki se tiče mene in ne polovice Slovenije. Zato težko razumem željo nekaterih, da se vtikajo v moje strahove. Tako se na primer bojim polnih prostorov. Ne samo majhnih, tudi velikih, ampak predvsem polnih. Na smrt se tudi bojim smrti. In staranja. In tega, da bom enkrat vsem odveč. In čeprav obožujem vožnjo avtomobila se vedno, ko se usedem avto resnično bojim tega, da bom umrla v prometni nesreči. Tema ima nad mano večjo moč kot nad ostalimi kače in pajki, s katerimi nimam groznih problemov. Bolj se bojim hoje po ulici brez luči kot srečanja s kačo ali pajkom. Bojim se ogljikovega monoksida. Tega, da bi nekdo vlomil v mojo hišo. Konca ljubezni, ker vem kako boli. In posledično tudi začetka. Bojim se, da me nikoli več ne bo imel nekdo rad na način, kot me je imel on. In bojim se neuspeha. Osebnega neuspeha. In nezvestobe. In če vse to preberemo se enkrat lahko jasno vidimo, da so strahovi pravzaprav opis nas samih. In so del nas. In nima smisla, da se jih izogibamo in se delamo, da jih ni tam. Vsak strah, ki ga oseba nosi s seboj nam razloži delček njene osebnosti. Je tudi res, da večina strahov ni večnih. Včasih so del situacij, značilnih za določen del življenja in minejo sami od sebe. Spet včasih in večinoma pa ne minejo sami od sebe. In veliko strahov lahko omejuje nase življenje in nam ne pusti, da bi se premaknili naprej in ne stagnirali na eni določeni točki. Mi pa se moramo v življenju nenehno premikati in ne stati še vedno na igrišču pred srednjo šolo.